Beti Hohler je prva Slovenka, ki je bila izvoljena za sodnico na Mednarodnem kazenskem sodišču. Pred njo je devetletni mandat. Za N1 pripoveduje o sodišču, njegovi vlogi v sodobni mednarodni skupnosti, o ovirah, s katerimi se sooča, in o tem, zakaj so bili med obtoženimi še do nedavnega samo državljani afriških držav. Njeno mesto v Haagu je velik dosežek v pravni karieri in je tudi velik dosežek za Slovenijo, se strinjata profesorja mednarodnega prava, s katerima smo analizirali delovanje sodišča.
Beti Hohler je prisegla 8. marca, na datum, ki ima po njenih besedah tokrat še večjo simbolno vrednost, saj je 18-članski senat prvič večinsko ženski. V njem sedi 11 sodnic. Hohler je s prisego postala tudi najmlajša sodnica, ki je bila izvoljena na to funkcijo od ustanovitve sodišča leta 2002. Stara je 42 let.
Izvoljena je bila v 8. krogu, pri čemer je dobila 82 glasov podpore od 123 držav pogodbenic Rimskega statuta. Pred prvim krogom volitev je bilo na seznamu 13 kandidatov in kandidatk za šest prostih mest. Gre za velik dosežek v karieri pravnika in tudi velik dosežek za Slovenijo, se strinjajo naši sogovorniki.
Hohler prihaja iz delavske družine, njena mama je bila trgovka, oče pa voznik tovornjaka. V srednji šoli je želela postati novinarka, a se je potem odločila za študij prava. Kot pravi, jo je vedno gnala ista motivacija: želja po tem, da se pokaže na nepravilnosti, da se vzpostavi pravičnost, da se opozori na zgodbe žrtev.
Z Mednarodnim kazenskim sodiščem se je prvič srečala kot pripravnica v uradu obrambe, od leta 2015 pa je tam delala kot tožilka. Za kandidaturo na mesto sodnice se je odločila, ker se ji je zelo, da celovito pozna delo sodišča in da kot sodnica lahko “nekaj več prispeva”.
Foto: Žiga Živulović jr. /BOBO
Beti Hohler je iskriva sogovornica, ki pri komentarjih dela sodišča sicer izbira besede, saj nekaterih stvari kot sodnica niti ne sme komentirati, entuziastično pa razpravlja o vlogi mednarodnega kazenskega prava. “Mednarodno kazensko sodišče je pomemben dosežek civilizacije,” je poudarila v pogovoru za N1. “Ustanovitev sodišča pomeni, da odgovornost za preiskovanje mednarodnih hudodelstev, ki jih določena država ne zmore ali noče preiskovati, in sodne postopke zoper tiste najbolj odgovorne, prevzame mednarodna skupnost. Sodišče tako v imenu vseh držav pogodbenic v skladu s svojim statutom vodi postopke zoper te posameznike.”
Vprašanja, kako naj skupnost ukrepa proti storilcem najhujših kaznivih dejanj, segajo daleč v zgodovino, tako rekoč v začetek civilizacije. A stalnega nadnacionalnega mehanizma, ki bi preiskoval individualno kazensko odgovornost, še skoraj 60 let po drugi svetovni vojni nismo poznali. Tovrstna zavezanost mednarodne skupnosti torej ni samoumevna.
PROFIMEDIA
Prelomnica
Mednarodno kazensko sodišče v Hagu je začelo delovati leta 2002, potem ko je 60 držav ratificiralo Rimski statut, pravno podlago za ustanovitev sodišča. Statut je sicer že nekaj let prej, leta 1998, sprejelo 120 držav. Zaslužni profesor dr. Bojko Bučar s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede pravi, da je bila to nedvomno prelomnica pri procesiranju individualne kazenske odgovornosti za vojna hudodelstva. “Po vojaških tribunalih v Nürnbergu in Tokiu, tribunalih za Jugoslavijo in Ruando ter nekaj hibridnih sodiščih v posameznih državah gre za prvo univerzalno sodišče, pristojno za procesiranje posameznikov, obtoženih za različna mednarodna hudodelstva, kot so vojni zločini, genocid in zločini proti človeštvu.”
Njegova vloga danes je v prvi vrsti simbolna. “Gre za načelo, da se nihče, niti oseba na najvišjem položaju, ne more izogniti individualni kazenski odgovornosti,” razlaga prof. dr. Mirjam Škrk s Pravne fakultete v Ljubljani.
V praksi številne ovire. A z večjim številom držav pogodbenic se povečuje tudi moč sodišča
V praksi so stvari nekoliko bolj zapletene. Sodišče, ki so ga ustanovile države pogodbenice, ima pristojnost preiskovati hudodelstva, ki so se bodisi zgodila na ozemlju držav pogodbenic ali ki so jih zagrešili državljani teh držav. Dejstvo, da vse države niso pogodbenice – teh je trenutno 124 – omejuje moč sodišča.
Še posebej problematično je, da med pogodbenicami ni nekaterih največjih svetovnih velesil, med njimi ZDA, Rusije, Kitajske, Indije, Irana, Izraela … Situacijo, ki sicer ne sodi pod njegovo jurisdikcijo, lahko sodišču preda Varnostni svet Združenih narodov, a v tem primeru nobena stalna članica ne sme glasovati proti. Med petimi stalnimi članicami pa tri niso pogodbenice sodišča.
Beti Hohler v odgovoru na vprašanje, kako velik problem je to, ostaja diplomatska. Poudarja pa, da se z večjim številom držav pogodbenic povečuje tudi moč sodišča. “Postati pogodbenica je politična odločitev, ki jo sprejme vsaka država. Dejstvo je, da je jurisdikcija sodišča omejena. Več, kot je držav pogodbenic, večje so možnosti za izvajanje pristojnosti sodišča. Države se zato vedno spodbuja k sodelovanju ali pa vsaj k temu, da aktivno ne nasprotujejo sodišču.”
Ameriške sankcije proti uslužbencem sodišča
Politiko aktivnega nasprotovanja je denimo vodil nekdanji ameriški predsednik Donald Trump. Njegova administracija je celo sprejela poseben zakon, ki je predvideval sankcije proti uslužbencem sodišča, ki bi preganjali njihove državljane ali državljane zavezniških držav. Še več, če bi bile te osebe priprte, bi bile ZDA pooblaščene uporabiti silo za njihovo osvoboditev, je za N1 spomnil Bojko Bučar.
Foto: Sam Wolfe/REUTERS
Aktualni ameriški predsednik Joe Biden je kmalu po nastopu mandata sankcije umaknil, politiko do sodišča pa omilil. Tako ZDA zdaj denimo sodelujejo s sodiščem v primeru Ukrajine, kjer gre za pregon ruskih hudodelstev, vprašanje pa, kakšen bo njihov odnos do preiskave v Afganistanu, kjer so same vpletene v hudodelstva, je opozoril Bučar. Z bolj ali manj odklonilnim odnosom do sodišča so ZDA tako uspele doseči, da – kljub vpletenosti v oborožene konflikte in razvpite primere kršenja človekovih pravic – že več kot dvajset let ostajajo izven njegovega dosega.
Mednarodne obveznosti trčijo ob pojmovanje suverenosti
Sodišče je marca lani izdalo priporni nalog za ruskega predsednika Vladimirja Putina. Tožilstvo ga obtožuje, da je odgovoren za nezakonite deportacije ukrajinskih otrok in njihovo premeščanje v Rusijo. Ukrajina sicer ni podpisala Rimskega statuta, a je s posebno deklaracijo sprejela pristojnost sodišča, Rusija pa, kot rečeno, ni država pogodbenica. Če Putin ne bo izročen sodišču, do sojenja ne more priti, saj statut sojenja v odsotnosti ne predvideva. Kakšno težo torej sploh ima takšen nalog?
Foto: PROFIMEDIA
Države pogodbenice imajo sicer obveznost, da izvedejo aretacijo tistih osumljencev, zoper katere je sodišče izdalo nalog, pravi Mirjan Škrk. To pomeni, da obtoženci načeloma ne morejo odpotovati v državo pogodbenico sodišča, ne da ob tem ne bi bili aretirani. Tudi Putin bo verjetno dobro premislil, preden se odpravi na takšno potovanje, dodaja profesorica.
Težava pa je, da države teh obveznosti pogosto ne spoštujejo, opozarja Bučar. “Države pogosto ne želijo pridržati in izročiti posameznikov, za katere je že bil izdan nalog za aretacijo. Pri tem se večinoma izgovarjajo na imuniteto predstavnikov držav in vlad, ki naj bi jih aretirali. Mednarodne obveznosti in še posebej nadnacionalne pristojnosti vedno trčijo ob pojmovanje suverenosti.”
“To je maraton, ne šprint”
Ob podobno težavo bi sodišče lahko trčilo v primeru Palestine. Leta 2021 je namreč uvedlo preiskavo dogajanja na ozemlju Gaze in Zahodnega brega od leta 2014 naprej. A uveljavljanje odgovornosti izraelskih voditeljev za morebitne zločine, storjene na teh ozemljih, bi bilo trd oreh, saj Izrael prav tako ni ratificiral Rimskega statuta. Hohler dogajanja okrog Rusije in Gaze ni želela komentirati.
Poudarila pa je, da če je v določeni situaciji izdan priporni nalog, to pomeni, da so sodnice in sodniki na podlagi predloženih dokazov in informacij presodili, da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je posameznik storil očitano kaznivo dejanje iz pristojnosti sodišča. Ali do aretacije pride, pa je po njenih besedah odločitev držav pogodbenic. “Mednarodno kazensko pravosodje je maraton, ne šprint. Vedno si želimo, da bi bili priporni nalogi izvršeni čim prej. A tudi če niso izvršeni takoj, to ne pomeni nujno, da v prihodnje ne bodo.”
16 let od pripornega naloga do sodbe
Da postopki terjajo svoj čas, je pokazal tudi primer Tožilstvo proti Dominiku Ongwenu, poveljniku skrajne ugandske skupine Gospodova uporniška vojska. Priporni nalog je bil izdan leta 2005, šele deset let pozneje pa se je Ongwen predal. Sojenje je trajalo dobra štiri leta. Leta 2021 je sodni senat Ongwena obsodil na 25 let zapora zaradi 61 kaznivih dejanj s področja zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov v Ugandi med letoma 2002 in 2005.
Dominic Ongwen na Mednarodnem kazenskem sodišču pred izrekom kazni. (Foto: Profimedia)
Hohler, ki je bila v tem primeru ena od vodilnih tožilk, pripoveduje, da so bile poleg materialnih dokazov pri gradnji primera pomembne tudi izpovedbe prič, predvsem nekdanjih pripadnikov te oborožene skupine. Pomembno vlogo pa so imele tudi žrtve, ki imajo po statutu aktivno vlogo pred sodiščem. V primeru Ongwen je bila kar 4.095 žrtvam priznana vloga aktivnih udeležencev v kazenskem postopku pred sodiščem.
Ongwenova zgodba ni preprosta. Gospodova uporniška vojska, znana po ugrabitvah otrok, ki so nato postali vojaki ali spolni sužnji, je Ongwena ugrabila, ko je bil ta star približno 10 let. Njegovi zastopniki so pred sodiščem trdili, da ima zaradi tega duševne motnje in da je kazniva dejanja – med drugim so mu očitali umore, posilstva, rekrutiranje otrok vojakov in spolnih sužnjev ter mučenje – izvajal pod prisilo.
Ekspertne priče, ki jim je sledilo sodišče, pravi Hohler, sicer niso potrdile navedb, da je imel v času kaznivih dejanj nekdanji poveljnik moteno presojo. Pa vendar, ali lahko nekdo, ki ga je gverilska vojska kot otroka ugrabila, ga zlorabljala in mu prala možgane, sploh lahko izbere kaj drugega kot nasilje? Hohler razloži, da je v takih primerih v skladu s Statutom sodišča kazenska odgovornost posameznika izključena le, če sodišče ugotovi, da obdolženec zaradi duševne bolezni ali motnje v času izvršitve kaznivega dejanja ni bil sposoben razumeti protipravnosti ali hudodelske narave svojega ravnanja, ali ni bil sposoben obvladovati svojega ravnanja v skladu z zahtevami prava.
Če torej posameznik ne trpi za tako duševno motnjo, potem je kazensko odgovoren, ne glede na morebitne travme. Lahko pa bi bila to po njenih besedah olajševalna okoliščina, ki jo sodišče upošteva pri določitvi kazni. Tudi v primeru Ongwena je bila njegova izkušnja pomemben faktor pri izreku kazni, pravi. A tovrstne okoliščine je pomembno presojati v vsakem primeru posebej, še poudarja.
Foto: Profimedia
“Vidim tudi to, kako izjemni so lahko ljudje; kako so v nemogoči situaciji, a so se sposobni dvigniti”
Beti Hohler pravi, da ljudi – tudi tistih, ki so dokazano zagrešili najhujše zločine – ne vidi v črno-belih barvah, saj verjame, da je naše obnašanje rezultat številnih okoliščin. K takšnemu pogledu delo na Mednarodnem kazenskem sodišču lahko le še pripomore, nam pove. “Pri delu na sodišču vidiš celo paleto človeških lastnosti. V primeru Ongwen je priča pričala o grozljivi izkušnji z obdolžencem, hkrati pa je povedala, da je bil do nje tudi prijazen in je zanjo poskrbel.”
“Ko me sprašujejo, kako se soočam z vsemi grozotami, ki jih vidim in slišim pri svojem delu, vedno povem, da ob grozotah vidim tudi to, kako izjemni so lahko ljudje; kako so v nemogoči situaciji, a so se sposobni dvigniti in iti naprej. Kako neka oseba mogoče ne zna pisati in brati, a je zelo pametna in ima izjemno čustveno inteligenco.”
Nedavno je sodišče v primeru Ongwen izdalo tudi odločbo o odškodnini žrtvam, ki je najvišja doslej – približno 50 milijonov evrov. Po oceni sodišča je do odškodnine upravičenih skoraj 50.000 žrtev. “Za žrtve to ni pomembno le z materialnega, ampak tudi s simbolnega vidika. Gre za prepoznanje, da so bile žrtve najhujših kaznivih dejanj,” poudarja Hohler.
Ženska iz vasi v Ugandi, kjer je Gospodova uporniška vojska ubila na desetine ljudi, joka med poslušanjem izreka kazni D. Ongwenu. (Foto: Profimedia)
Očitki o pristranskosti
Ongwen je bil eden od 14 obtoženih, ki jim je Mednarodno kazensko sodišče sodilo v zadnjih dvajsetih letih. Vseh 14 pa ima – poleg obtožnice zaradi hudodelstev – še nekaj skupnega: vsi prihajajo iz afriških držav.
Gre za eno od kritik, ki sodišče spremlja že od same ustanovitve. Predvsem afriške države so opozarjale, da gre za “belsko” sodišče, ki sodi samo afriškim državljanom, je dejal Bojko Bučar. Celo Afriška Unija je pozvala države članice, naj s sodiščem ne sodelujejo. Kritični glasovi so opozarjali, da naj bi šlo za neokolonialistično orodje v rokah Zahoda.
Na vprašanje, zakaj takšen fokus na Afriki, Hohler odgovarja, da so nekatere primere države same predale sodišču. “Prvi dve preiskavi, ki sta bili odprti na sodišču, sta bili situaciji v DR Kongo in v Ugandi. Ti situaciji sta državi sami napotili na sodišče.” Geografski razpon se je po njenih besedah v zadnjem času razširil, saj zdaj potekajo postopki v 17 situacijah po vsem svetu, od Venezuele, Filipinov, Mjanmara, Gruzije, do Ukrajine in Palestine.
Bi takšnemu obratu lahko botrovale prav kritike o (geopolitični) pristranskosti? Bučar meni, da je tako. Pristranskost pa ni edina kritika sodišča.
Nimajo lastne policije, odvisni od sodelovanja držav, število prič je veliko …
Mednarodno kazensko sodišče, ki zaposluje okrog tisoč ljudi, je v dvajsetih letih delovanja porabilo več kot dve milijardi evrov. V tem času je bilo zaključenih 14 postopkov. Marsikdo je zato kritičen do njegove (ne)učinkovitosti.
Razlogov za to, da postopki trajajo dolgo in zahtevajo veliko resursov, je več. “Dolgi postopki so problem v vseh demokratičnih pravosodnih sistemih. Včasih zaradi pomanjkanja financ in drugih pogojev dela, včasih zaradi pomanjkanja kvalificiranega kadra, spet drugič zaradi varstva človekovih pravic in tako naprej,” pojasnjuje Bučar.
Foto: PROFIMEDIA
Škrk kot enega od razlogov izpostavlja tudi visok dokazni standard. “Dokazni standardi so po statutu in drugih dokumentih sodišča visoki, primerljivi z dokaznimi standardi nacionalnih sodišč v demokratično razvitih državah. Osumljenec mora biti v postopku glavne obravnave prisoten na sodišču, saj to ne sodi v odsotnosti. Tudi to upočasnjuje in otežuje postopek.”
Preiskave so obsežne, pri čemer je tožilstvo, ki nima lastne policije, pri pridobivanju dokazov odvisno od sodelovanja držav. Število prič je pogosto zelo veliko. Na zaslišanje pridejo z vseh koncev sveta, kar je lahko precejšen logistični podvig. Tudi sodna praksa se še vzpostavlja.
Hohler kljub temu ocenjuje, da je kritika o prepočasnih postopkih do neke mere utemeljena. “Pomembno je, da pri vseh, ki delamo na Mednarodnem kazenskem sodišču, obstaja samorefleksija, razmislek o tem, kako narediti stvari bolje. To je pomembno tudi za legitimnost sodišča.”
Prav zato so države pogodbenice leta 2020 naročile revizijo sodišča, pravi, in neodvisna komisija je pripravila več kot 300 predlogov izboljšav, ki se nanašajo tudi na skrajševanje postopkov. V zadnjih letih se po njeni oceni že vidijo premiki. “Sodišče se trudi skrajšati postopke in okrepiti učinkovitost. Pomembno pa je, da pri tem ne kompromitiramo procesa. Hitrost ne sme vplivati na kakovost odločanja.”
Hohler želi prispevati k večji učinkovitosti sodišča
Foto: osebni arhiv
Hohler je sicer tudi sama v kampanji poudarjala, da želi prispevati k večji učinkovitosti sodišča. Eno od možnosti, ko je to primerno in izvedljivo, vidi v zasliševanju prič na daljavo, kar bi olajšalo logistiko in pospešilo postopek, hkrati pa bi bilo to lahko tudi za priče bolj prijazno.
Možnosti za izboljšave torej so, meni Hohler, a ob tem poudarja: ob še takšnem povečanju učinkovitosti bo sodišče lahko obravnavalo le določeno število primerov. Primarna odgovornost za pregon je zato še vedno na strani držav.
Beti Hohler sodišče vidi kot gradnik pri gradnji dolgotrajnega miru. “Zlasti v zadnjih sto letih smo se naučili, da če nimamo mehanizmov za doseganje pravičnosti, dolgotrajni mir ni mogoč. Vojne so stare kot človeštvo samo in se bodo tudi v prihodnje dogajale. Potrebujemo torej institucije in postopke za preiskavo in pregon mednarodnih hudodelstev, ki istočasno zagotavljajo tudi nepristransko, neodvisno sojenje v skladu z najvišjimi standardi, da se ugotovi resnica. To je bistveno pri gradnji miru.”
Danes ustanovitev sodišča ne bi bila mogoča
Hohler nastopa funkcijo sodnice Mednarodnega kazenskega sodišča v bistveno drugačnih geopolitičnih razmerah, kot so vladale pred dvema desetletjema, ko je bilo sodišče ustanovljeno. Konec devetdesetih let je bil čas bistveno bolj stabilnih mednarodnih odnosov in še živega spomina na zločine, storjene med vojno na Balkanu ter med prelivanjem krvi v Ruandi. Ta specifični čas je omogočil, da je sodišče nastalo, pravi Mirjam Škrk. Danes to najverjetneje ne bi bilo mogoče.
Danes se namreč maje celotni mednarodni sistem, ki je nastal po drugi svetovni vojni in mednarodno pravo ni izjema, ocenjuje Bojko Bučar. To se odraža tudi v vlogi in pomenu Mednarodnega kazenskega sodišča. “Vendar kljub vsem njegovim pomanjkljivostim njegova simbolna vloga ostaja in nadaljnji razvoj individualne kazenske odgovornosti ne bo mogel drugače, kot storiti korak naprej od tega, kar imamo danes,” je prepričan.
“Njena izvolitev bo vplivala tudi na razvoj pravne znanosti v Sloveniji”
Bojko Bučar (foto: Žiga Živulović jr./BOBO)
Bojko Bučar je izvolitev Beti Hohler za sodnico Mednarodnega kazenskega sodišča ocenil kot “izjemno lepo novico”. Izvolitev si je zaradi svojega dela res zaslužila, je poudaril. “Njena izvolitev na mesto sodnice gotovo ne bo pripomogla samo h kvalitetnemu delu sodišča, ampak tudi k večji prepoznavnosti in ugledu Slovenije v mednarodni skupnosti. Prepričan sem tudi, da bo vplivala na razvoj pravne znanosti v Sloveniji. Slovenija je lahko ponosna na izvolitev svoje državljanke na tako pomembno funkcijo. Gre za še en dokaz kvalitete slovenskih strokovnjakov, ki lahko zasedajo pomembne funkcije v mednarodni skupnosti. Želel bi si samo, da bi Slovenija kot država bila še bolj pozorna na kadrovske priložnosti v mednarodni skupnosti in bi planirala in promovirala svoje kakovostne kandidate za posamezne funkcije v mednarodnih organizacijah. Koristilo bi ji.”
Mirjam Škrk (Foto: Tamino Petelinšek/STA)
Tudi Mirjam Škrk se strinja, da je izvolitev velik uspeh tako za Hohler kot za Slovenijo. “Če odštejemo sodnika Pavla Dolenca, ki je bil ad hoc sodnik mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando, je to prva izvolitev slovenskega pravnika na takšno funkcijo.” Škrk omenja tudi diplomatske napore za izvolitev, uspeh pa je po njeni oceni povezan tudi z dejstvom, da je kandidatura za sodnika Mednarodnega kazenskega sodišča sovpadla s kandidaturo Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!