Mravlje imajo na svojih tipalkah številne vohalne receptorje, zato imajo neverjeten čut za vonj. Zaradi tega bi te žuželke lahko nekoč uporabili kot cenejšo in manj agresivno metodo za odkrivanja raka, kažejo izsledki nedavno objavljene študije.
Kljub temu da mravlje nimajo nosu, lahko vseeno – in bistveno hitreje od psov – zavohajo raka, so zaključki nedavno objavljene študije v reviji Proceedings of the Royal Society B.
Kot piše v raziskavi, rakavi tumorji sproščajo edinstvene vonjave, ki jih človek ne more zaznati. Najdemo jih v telesnih tekočinah, kot sta urin in znoj, pa tudi v izdihanem zraku obolelega. Izsledki študije kažejo, da lahko mravlje te znanilce malignih tumorjev zaznajo ravno v urinu.
Po mnenju avtorjev bi tako lahko te žuželke nekoč služile kot cenovno bolj dostopna in neinvazivna metoda za odkrivanje raka.
“To je vznemirljiva ugotovitev,” je ocenil inženir laboratorijske biomedicine Debajit Saha, ki na državni univerzi v Michiganu eksperimentira s kobilicami, ki prav tako zaznavajo raka, a ni sodeloval pri tej študiji. Dodal je, da bi bilo izkoriščanje teh prednosti mravelj lahko nov in zelo učinkovit pristop pri odkrivanju raka, piše Scientific American.
Mravlje hitro dojemljive
Glavni avtor nove študije Baptiste Piqueret, sicer raziskovalec na francoski univerzi Sorbonne Paris North, je že časom prišel do spoznanja, da mravlje lahko zaznavajo organske spojine, ki jih oddajajo rakave celice. Ugotovil je, da lahko rjave gozdne mravlje natrenira ločiti med rakavimi in zdravimi celicami. Zdaj je prvotno raziskavo še nadgradil in pri raziskavi uporabil dejanske delčke človeških tumorjev. Piqueret in njegova ekipa sta presadila človeški tumor raka dojke v miši in ga pustili rasti.
Nato so zbrali urin miši s tumorji in urin zdravih miši ter mravlje naučili, da so urin miši s tumorji začele povezovati z nagrado, in sicer tako, da so mravljam pred urinskimi vzorci miši s tumorji postavili kapljico sladke vode. Ko je ekipa odstranila vzorec sladkane vode, so se žuželke posledično ob urinu miši s tumorji zadržale približno 20 odstotkov dlje kot ob urinu zdravih glodalcev, saj so iskale sladko nagrado.
Je pa raziskovalce presenetilo, kako dojemljive so mravlje. Potrebovale so namreč le tri treninge, ki so trajali približno deset minut, da so nagrado začele povezovati z “rakavim” vonjem. “Nismo pričakovali, da se mravlje tako hitro učijo,” je povedal Piqueret. To je namreč precej hitreje kot na primer dresiranje psov pri odkrivanju raka. Njihov trening traja približno šest mesecev.
Čeprav je ta možnost, da bi mravlje nekoč odkrivale raka, vznemirljiva, pa je Piqueret poudaril, da gre zgolj za študijo ter da je raziskava še daleč od klinične uporabe.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!