Vojna je postala smisel njegovega življenja, o nekdanjem poveljniku sil Republike Srbske Ratku Mladiću pravi nekdanji slovenski veleposlanik v Beogradu Borut Šuklje.
Nekdanjemu poveljniku sil Republike Srbske Ratku Mladiću so v Haagu v pritožbenem postopku izrekli pravnomočno sodbo in ga obsodili na dosmrtni zapor. Gre za potrditev sodbe iz leta 2017, ko je bil Mladić obsojen na dosmrtni zapor zaradi genocida v Srebrenici in drugih zločinov med vojno v BiH, ne pa tudi za genocid nad Bošnjaki in bosanskimi Hrvati v petih občinah v BiH leta 1992.
Vojna je postala smisel njegovega življenja
Prvi slovenski veleposlanik v Srbiji in Črni gori po razpadu Jugoslavije Borut Šuklje o Mladiću pravi, da je vojna postala smisel njegovega življenja, saj so bili prav vojaški spopadi označeni kot najpomembnejša stvar, v kateri lahko posameznik sodeluje.
“Bili so vrhovna človekova vrednota. Višja od božjih svetnikov, h katerim se je po spreobrnitvi v pravoslavno vero zatekal,” pove.
“Prav zato Ratko Mladić, rojen med drugo svetovno vojno v bosanski vasici Božinovići pri Kaliniku, ni mogel razumeti, da bodo z nekakšnimi mirovnimi pogajanji končali krvave jugoslovanske vojne ter za kabinetnimi mizami določali notranje meje Republike Srbske. Saj bodo, kot je ponavljal, meje prav tam, kjer jih je določil on in jih zaznamoval s trupli svojih vojakov,” pravi Šuklje.
Namesto streljaj je vpil ponori
Zato je Mladić po Šukljetovih besedah 5. maja 1993 od poslancev skupščine Republike Srbske – na seji sta bila tudi srbski predsednik Slobodan Milošević in grški predsednik vlade Konstantin Micotakis – zahteval, naj zavrnejo nov predlog za končanje vojne v Bosni in Hercegovini. “On je s svojimi vojaki osvojil 70 odstotkov ozemlja Bosne in Hercegovine, in zato je to ozemlje njihovo. Sam pa ne bo dopustil, da se umaknejo z najmanjše pedi osvojene zemlje,” pravi sogovornik.
“Mirovni sporazum, ki sta ga nekaj mesecev pred tem pripravila mirovna posrednika, nekdanji ameriški in britanski zunanji minister, Cyrus Vance in lord David Owen, so poslanci zavrnili. Vojna se je morala nadaljevati. Mladić je uvedel povsem nov vojaški izraz, ko je ukazal streljanje s topovi. Namesto streljaj je vpil ponori. Imel se je za boga,” pojasnjuje Šuklje.
Mladiću je prijalo, da so se ga bali
Kot pravi Šuklje, je Mladić preplašenim ljudem, ki so bili krivi le zato, ker so bili drugačne vere in čakali, da jih bo ukazal pobiti, govoril, da jim Alah ne more pomagati, saj je edini, ki jih ima moč rešiti, on, Mladić.
“Seveda jih je pobil, saj je bil eden ključnih ciljev njegove vojaške doktrine etnično očiščenje ozemelj. Mladić je bil željan vojaške slave in prijalo mu je, da so se ga bali. Še najbolj ko so se Radovan Karadžić in njegovi ministri bali, da jih bo odstranil, torej ubil,” dodaja.
Petega februarja 1994 so z granatami – ob ukazu ponori, obstreljevali sarajevsko tržnico Markale. Ubitih je bilo 68 ljudi, več sto je bilo hudo ranjenih. Samo zato, da se vojna ne bi končala. Ko je čez štiri dni zveza Nato zahtevala, naj srbska vojska umakne artilerijsko orožje najmanj 20 kilometrov stran od centra mesta Sarajevo in ob nespoštovanju ultimata zagrozila tudi z letalskimi napadi, jim Mladić in Karadžić nista verjela. Osemnajstega februarja je bilo prav tako s srbsko granato ubitih šest otrok na Alipašinem polju, pripoveduje Šuklje.
“Zunanji minister Republike Srbske, profesor, prevajalec in poznavalec Shakespeara Nikola Koljević je tiste dni sporočal, da čakajo pomoč bratske ruske armade, ki naj bi bila že povsem blizu, tako blizu, da so že pekli vole za dobrodošlico. Prepričani so bili, da nihče več, ko bodo prišli Rusi, ne bo upal bombardirati vojaških položajev bosanskih Srbov,” dodaja.
Kot pravi Šuklje, Rusi nikoli niso prišli. “Povsem na koncu, ko se je že pripravljala velika mirovna konferenca v ameriški vojaški bazi blizu mesta Dayton, se je zgodila največja tragedija. Nepojmljiva človeška tragedija, bošnjaška tragedija. Mladić se je odločil, da bo z zemlje izbrisal bosansko mestece Srebrenico. Za njegovim krvavim pohodom je ostalo osem tisoč trupel,” dodaja.
