Aktualno razmišljanje strokovnjaka za mednarodne odnose o vojni v Ukrajini, vlogi Slovenije in posledicah za mednarodno skupnost. Dr. Zlatko Šabič na ljubljanski Fakulteti za družbene vede predava o aktualnih problemih mednarodne skupnosti, evropskih institucijah, mednarodnih organizacijah in mednarodnem varstvu okolja. V pričujočem tekstu za N1 med drugim zapiše: "... Prvič, za kakršno koli rešitev vojne v Ukrajini je treba najprej vprašati Ukrajino. Drugič, vojna v Ukrajini ni vojna lokalnega značaja, ampak gre za vojno globalnih razsežnosti. /..../ Kar sledi, je poziv slovenski politiki. Pomemben del znanstvenega diskurza je zagovarjanje idealov. Tudi spoštovanje mednarodnega prava je tak ideal ..." Njegov prispevek v celoti objavljamo spodaj.
Dr. Zlatko Šabič: Kaj imata vojna v Ukrajini in aktualna domača razprava o njej skupnega s kandidaturo Slovenije za nestalno članstvo v Varnostnem svetu?
Ob analizi ruske invazije na Ukrajino komentatorji pogosto dobivamo vprašanja, kot so, kaj je naslednji korak Putina, kaj lahko pričakujemo, kakšna bo vloga ZDA. Razen če nimamo kredibilnih notranjih informacij – to pa v zadnjem času pomeni imeti nič več in nič manj kot neposredni dostop do Putinovih in Bidnovih misli – je nehvaležno ugibati. Dolžni pa smo sodelovati v razpravi, kako naprej. Tozadevna in aktivna razprava na to temo med politiki in strokovnjaki seveda že dolgo poteka, v zadnjem času tudi v Sloveniji. Še posebej zanimiv je prispevek, ki so ga podpisala znana imena slovenske notranje in zunanje politike. V osnovi se pozivajo na izhodiščno točko zunanje politike pod novo vlado, tj. kulturo miru in nenasilja, in predlagajo poti za iskanje alternativnih rešitev ukrajinske krize, ob sprijaznjenosti, da ozemelj, ki jih je v vojni pod svoj nadzor prevzela Putinova Rusija, Ukrajini ne bo več mogoče kar tako pridobiti nazaj. Razpravo, za katero predsednik vlade pravi, naj se prenese v parlament, je medtem obogatilo odprto pismo intelektualcev z diametralno nasprotnim razumevanjem poti za doseganje istega cilja – zagotavljanja miru, a na način pomoči Ukrajini, tudi z oboroževanjem za samoobrambo.
Skrbeti nas mora, da v tistih razpravah, ki se v želji po iskanju “alternativnih rešitev” sklicujejo na “realno stanje na terenu”, pogosto umanjka odločno sklicevanje na mednarodno pravo. Ustava Republike Slovenije eksplicitno navaja obveznost države spoštovati mednarodno pravo (8., 153. in 160. člen). Strategija zunanje politike Republike Slovenije je v razumevanju pomena mednarodnega prava jasna: “Zavzemanje za spoštovanje mednarodnega prava in vladavino prava je obveznost, vrednota in interes slovenske zunanje politike, saj le spoštovanje mednarodnega prava zagotavlja urejeno in stabilno mednarodno okolje.” (avtorjev poudarek) Za vse države, še posebej države z omejenimi fizičnimi in materialnimi možnostmi vplivati na mednarodne odnose v pogojih nestabilne mednarodne skupnosti – mednje spada tudi Slovenija – so sklicevanje na mednarodno pravo, njegovo zagovarjanje in uveljavljanje praktično edino “orožje”, ki ga lahko uporabijo. Vse druge politike so za “male” države suboptimalne, če ne kar katastrofalne. Sprejemanje procesa ustvarjanja nove realnosti, še posebej na račun interesov šibkejše države, namreč prej ali slej prizadene širši krog držav, ki se agresorju ne zmorejo upreti same. Ko se enkrat sprijaznimo z novim/starim diskurzom, ki poudarja argument moči, ne moč argumenta, sami postanemo del procesa in plesa velikih sil, v katerem lahko kaj hitro potegnemo kratko, saj se suverena enakost nadomesti s politično neenako močjo in interesi velikih. Če sprejemamo realnost vojne v Ukrajini in njen izid, se hočeš nočeš moramo vprašati: ali sploh kdo še lahko zagotovi, da bodo meje ozemelj drugih držav, npr. Hrvaške, Slovaške in seveda tudi Slovenije, pa še kake druge, ostale za vedno absolutne, neizpodbitne in s tem nedotaknjene?
Vzporednic med Putinom in politiki iz preteklosti, ki so sledili politiki ekspanzionizma in revizionizma, ni enostavno potegniti. Nekaj pa je gotovo. Zelo pogosto je motivacijski element njihove retorike ogroženost. Nam v najbolj svežem spominu je tako zastavljena retorika srbskega nacionalizma v procesu razpadanja Socialistične federativne republike Jugoslavije. Grozen je bil občutek, da je tamkajšnja politična elita, ki je sistematično širila konstrukcijo realnosti, češ da je na kocki obstoj “njihovega” naroda, v resnici ogrožala vse okoli sebe, ti se pa počutiš, kot da si sam ali da tisti, ki bi te lahko zaščitili, ne storijo nič ali premalo. V zgodovini je več primerov, ko so velike sile, torej države, ki lahko spremenijo tok dogajanj na terenu, zamižale na eno oko, če njihovi interesi niso bili neposredno ogroženi (spomnimo se samo na Bakerjev izražen neinteres: We don’t have a dog in this fight v primeru razpadanja nekdanje Jugoslavije, ko smo tudi v Sloveniji s strahom in z upanjem gledali čez Atlantik, kaj bo rekla Amerika). Ta preračunljivost se pogosto ne izplača, posledice pa so katastrofalne. Neodločenost velikih sil je v marsičem prispevala k milijonom mrtvih v prvi in še posebej v drugi svetovni vojni. Pa ne samo takrat. Srebrenica se danes obeležuje kot genocid, samo vojna v Bosni in Hercegovini je povzročila sto tisoč smrtnih žrtev, številne zločine; in vse te grozote so se zgodile zaradi cincanja na Zahodu odločno posredovati in ustaviti vojno v tej državi.
Mednarodna skupnost, državniki, politiki, poznavalci, tudi v Sloveniji, bi se iz preteklosti morali nekaj naučiti. Očitno je, da formula iskanja kompromisov na podlagi vsiljene realnosti (kot je ta, kot jo poslušamo te dni, da se je pač treba sprijazniti, da se Rusija iz Ukrajine ne bo nikoli umaknila) ne zdrži. Putin evidentno ne razume ali noče razumeti Tukididove dileme. Ta hip se zdi, da ni pričakovati, da bi se ta opijanjena velesila ob zmagah, ki sledijo druga drugi, dejansko ustavila, žrtve pa so vsi po vrsti “Melijci”. Spomnimo: Rusija ima de facto pod nadzorom dele Gruzije (Južna Osetija, Abhazija), Moldavije (Pridnestrje) in Ukrajine (Krim). Za vse te posege je bila sicer “nagrajena” s sankcijami. Toda posel med Rusijo in ostalimi državami oz. podjetji je cvetel dalje. Rusija je ostala zanesljiva dobaviteljica surovin, v resnici je bila aktiven gospodarski akter, države pa so se večinoma (in po tihem) kar nekako sprijaznile z ruskimi avanturami na tujih ozemljih in verjetno upale, da bo Moskva svoje pohode končala na Krimu. Pa ni.
Je bilo mogoče pričakovati, da bi svet mirno gledal, kako ruski tanki nemoteno prodirajo do Kijeva? Za nazaj je težko biti pameten, dejstvo pa je, da bi rusko zavzetje Ukrajine ob pasivni vlogi zveze Nato in EU svetu poslalo zastrašujoče sporočilo – da ne EU ne zveza Nato nista več kredibilna akterja v mednarodnih odnosih. Začelo bi se nevarno preurejanje ravnotežja moči v Evropi s pomikanjem ure nazaj na obdobje hladne vojne. Tega ni bilo mogoče sprejeti in edino tako je mogoče razumeti za mnoge (tudi zame) prvovrstno presenečenje, da se je EU sprva kot eden (kasneje malo manj enotno) postavila proti Rusiji, tako kot se najbolje zna: s hudimi gospodarskimi sankcijami. Brez podpore ZDA to seveda ne bi bilo mogoče, a tudi ZDA (vsaj z Bidnovo administracijo) ni v interesu, da se ura vrne pred leto 1989. Komu pa je? Koliko ljudi v Sloveniji bi si želelo ponovno doživeti proteste, dirigirane iz Beograda, obupne klice k razumu in množično obiskane koncerte mladih za mir, ki se nikoli ni zgodil? Zagotovo bi se lahko določeni procesi odvijali tudi drugače. Na poniževanje Rusije, o katerem govori danes Macron, je od konca hladne vojne opozarjal znani analitik George Kennan. Bil je nasprotnik širitve zveze Nato, opozarjal je, da bo ta širitev ogrožala ne samo varnost Rusije, pač pa tudi varnost Evrope. Ni bil slišan. Opozarjal je Putin, v zameno pa je leta 2008 dobil zaušnico na bukareštanskem vrhu zveze Nato, kjer so mu servirali uradno sporočilo za javnost, ki je ni pričakoval – izjavo, ki je dajala Ukrajini in Gruziji upanje, da bosta nekoč postali članici te mednarodne organizacije za kolektivno obrambo. Toda vstop v vojno z Ukrajino, to je zdaj že jasno, daje nedvoumno sporočilo: zdaj se v Moskvi ne pogovarjajo več samo o Ukrajini. Cilj Rusije je stabiliziranje situacije po njenem okusu v vsej Evropi.
Procesi stabilizacije in destabilizacije ravnotežja moči so sicer stalnica v mednarodnih odnosih, s to razliko, da bi se sedanje preurejanje ravnotežja kot posledica vojne v Ukrajini dogajalo ne samo v Evropi, ampak tudi na drugih celinah, vse to pa v pogojih globaliziranega sveta. Zato kaže vseskozi vztrajati pri tezi (ki jo poudarjam praktično od samega izbruha konflikta), da smo v gospodarskem smislu že v svetovni vojni, ki jo čedalje bolj čutimo. Desetletja hvaljena in malikovana globalizacija, tudi v slovenskem prostoru, zdaj v Evropi kaže to, s čimer se ves čas spoprijemajo v Afriki oz. manj razvitih deželah nasploh, pa tega seveda nismo videli ali nismo hoteli videti: kako destruktivna sila je to v pogojih politične nestabilnosti. Kako zelo smo neposredne žrtve te gospodarske svetovne vojne z grobim kapitalizmom in neoliberalno miselnostjo nenehnega pehanja za neomejenimi dobički lastnikov multinacionalk, ne da bi bil pri tem izstreljen en sam naboj, čutimo vsakodnevno. Upati je, da se ne bodo uresničile nekatere zlovešče napovedi, na primer, da nas čakajo mrzle zime zaradi neredne dobave plina, pomanjkanje osnovnih surovin, zdravil. Vse to bo začelo krhati medsebojne odnose. Pandemija, ki se še ni ustavila, stanje le še poslabšuje. Posledično bo v javnosti čedalje več vprašanj, ali je zaradi Ukrajine vredno žrtvovati naše vsakdanje potrebe, sploh glede na dejstvo, da je zmagovalec v ukrajinsko-ruski vojni vnaprej znan in da, prosto po francosko (da ne rečemo Macronovo), zmagovalca ne kaže poniževati.
Naj se torej sprijaznimo? Reagiramo po francosko? Zagotovo ne, saj ima ukrajinska vojna bistveno bistveno bolj kompleksne razsežnosti. Treba se je zavedati, da vsaka resna analiza lahko Evropo razume le kot poglavje v daljši in mnogo kompleksnejši zgodbi. Kitajska, denimo, igra za Evropo izjemno pomembno vlogo zaradi zavezništva te z ZDA. Kitajsko gospodarstvo prav tako trpi zaradi vojne v Ukrajini, toda za Peking je predvsem pomembna širša slika tega konflikta. Ta pa je, da je vanj, čeprav posredno, zato pa nič manj aktivno, vključen tudi Washington. Vsako izčrpavanje ZDA na frontah po svetu je dobra novica za Kitajsko, ki ima nekaj svojih konkretnih interesov, v katerih ji glavno oviro predstavlja ZDA: utrditi želi svoj status v Južnokitajskem morju in Indopacifiku ter za vedno rešiti vprašanje Tajvana. Kitajska torej ni pripravljena aktivno sodelovati v mirnem reševanju konflikta v Ukrajini, čeprav bi glede na svoj status in vpliv to lahko storila. Razloga, zakaj tega ne naredi, sta dva. Z zagovarjanjem mirnega reševanja sporov bi dala vedeti, da lahko na isti način rešuje tudi tajvansko vprašanje; hkrati pa Peking upa, da dlje kot traja vojna, težje bo ZDA aktivno nadzorovati položaj na kitajskem “dvorišču”. Vprašanje sicer je, koliko je Kitajska zmožna prenesti ceno, ki bi jo morala plačati za uveljavljanje svojih interesov. Analitiki so si enotni, da utegne Kitajska napasti Tajvan, manj pa so si enotni o tem, kako zelo kmalu bi to lahko bilo. Ne glede na to, kako ugibajo, so si poznavalci enotni še v nečem: da utegne biti cena za tako posredovanje strahotna, ki bo to državo prizadela dolgoročno, njo in ves svet, vključno z Evropo. Dejansko, ravno na primeru Ukrajine Kitajska lahko vidi, da vojaško posredovanje ni popoldanski sprehod do želenega cilja – in to ob dejstvu, da se Ukrajina bori sama, brez zaveznikov na bojišču. Tajvan v odprtem boju s Kitajsko najverjetneje ne bi bil sam. Konec koncev ne kitajski ne ameriški predsednik niti ne skrivata svojih vojaških ambicij za uveljavljanje svojih interesov glede Tajvana in pripravljenosti na vse, vključno na civilne in vojaške žrtve. Japonska, kot se zdi, v primeru eskalacije ne bi bila zgolj opazovalka, Avstralija pa še kdo verjetno tudi ne. Takšna vojna bi samo še dodatno poslabšala življenjske razmere v Evropi. A tu se zaplete: Evropejcev ne bo preveč zanimalo, kaj so razlogi, da se njihov standard poslabšuje. Od politikov, ki so jih demokratično izvolili, bodo pričakovali, da uresničujejo svojo osnovno nalogo: storiti vse, da bi izpolnili pričakovanja svojih volilcev.
Če je kdo v zgornjem odstavku dobil občutek, da se ta prispevek obrača v evropocentrično, vase in v lastne interese obrnjeno analizo, ima prav, vendar evropocentrizem razumem drugače. Če se konflikt v Ukrajini ne razreši, bomo mi v Evropi glavni krivci ne samo za globalno krizo, pač pa tudi za njeno poglabljanje. To je naš “centrizem” in to je naša odgovornost, ki se je moramo jasno zavedati, tudi v Sloveniji! Kaj ta “centrizem” pomeni, lahko pokažemo prek analogije s cepilnim nacionalizmom. Ob širitvi pandemije si je Svetovna zdravstvena organizacija prizadevala za solidarnost in čimbolj enakomerno razporeditev cepiv. Bogate države Evropske unije so brez prevelikega sramu najprej poskrbele zase. Če bi se v Evropi dejansko zgodilo pomanjkanje surovin, žitaric in podobno, lahko Evropa, zaradi svoje kupne moči, pokupi vse, kar je na voljo na svetovnih tržiščih. S tem še dodatno poveča tveganje za še hujšo revščino in lakoto v manj razvitih državah. To bi prizadelo napore številnih mednarodnih organizacij, ki revnim skušajo pomagati, če omenimo samo trenutno najbolj pereča področja, kot so kmetijstvo in zdravstvo (Organizacija za prehrano in kmetijstvo, Svetovna zdravstvena organizacija) ter begunci (Mednarodna organizacija za migracije, Komisar Združenih narodov za begunce). Te nove oblike nacionalizma bodo še povečale pritisk migrantov na evropske, pa tudi druge (denimo severnoameriške) meje … kakšna bo reakcija? Vlade v Evropi bodo pred neznosno dilemo: ali z begunci ravnati humano, skladno s svetovnimi in evropskimi normami (kar seveda pomeni zavezanost mednarodnemu pravu), ali pa uporabljati metode populistov, avtokratov in desničarskih skrajnežev, ki komaj čakajo, da javnost jezik humanosti, solidarnosti in sočutja zamenja z jezikom egoizma, nacionalizma in pomanjkanja strpnosti in medsebojnega spoštovanja in tako ponovno ustvari pogoje, ki smo jih v zgodovini že imeli – nazadnje med obema vojnama. Zagotovo si danes večji del javnosti takega scenarija ne želi in odreka podporo populizmu in avtokraciji – v Sloveniji je že tako, upati je, da bo podobno tudi v drugih državah, recimo v sosednji Italiji, ki ima volitve naslednje leto. V vsakem primeru pa se je treba zavedati: bolj kot bo mednarodna skupnost negotova in nestabilna, bolj nas bo strah, kaj prinašajo naslednje volitve.
Če želimo resno razmišljati o vzpostavitvi stabilnosti mednarodne skupnosti in k njej dejavno prispevati, je, če na stvari pogledamo z evropske perspektive, kot izhodišče treba privzeti štiri med seboj tesno povezane trditve. Prvič, za kakršnokoli rešitev vojne v Ukrajini je treba najprej vprašati Ukrajino. Drugič, vojna v Ukrajini ni vojna lokalnega značaja, ampak gre za vojno globalnih razsežnosti. Vanjo sta namreč vključeni ne samo Rusija in Ukrajina, ampak tudi EU ter posredno tudi zveza Nato z ZDA na čelu. Tretjič, aktivno vlogo ZDA spremlja Kitajska, ki v ZDA vidi rivala in si želi, da Washingtonu, tako kot v primeru Iraka in Afganistana, spodleti in iz konflikta odide kot de facto poražena država. Četrtič, nobena od treh velesil se ne vede več odgovorno, kot od njih terja Ustanovna listina Združenih narodov. S svojimi dejanji relativizirajo pomen kolektivne varnosti, s tem pa pomen Organizacije Združenih narodov in multilateralizma kot osnove mednarodnega sodelovanja. V takem okolju je preživetje šibkejših držav, vključno s Slovenijo, negotovo.
Kar sledi, je poziv slovenski politiki. Pomemben del znanstvenega diskurza je zagovarjanje idealov. Tudi spoštovanje mednarodnega prava je tak ideal. Dokazano je, da ima, dolgoročno gledano, idealizem svojo moč in daje konkretne rezultate. Ravno zaradi aktivnega zagovarjanja skozi stoletja ima danes mednarodno pravo bistveno pomembnejšo vlogo v mednarodnih odnosih, kot jo je imelo pred sto ali dvesto leti. Po drugi strani pa politik mora imeti rezultate sedaj. Sprijazniti se torej kaže z dejstvom, da vseh idealov ni mogoče doseči, tudi vseh zunanjepolitičnih ciljev ne, v isti sapi pa se ne kaže uklanjati izvršenim dejstvom samo zato, ker si jih nekdo lahko privošči. Mora pa slovenska politika imeti idejo, kaj storiti, kako vsebinsko prispevati, da se norost, ki smo ji priča v Ukrajini, konča in da ne bi predlagano zasedanje parlamentarnega odbora za zunanjo politiko izzvenelo v le še eno medsebojno obtoževanje pozicije in opozicije.
Če želi varovati svoje interese in pričakovanja svojih volilcev, bi se Slovenija morala aktivno zavzemati ne zgolj za reševanje razmer v Ukrajini, ampak za reševanje globalnih posledic, ki jih ta prinaša. Sodelovanje pri humanitarni in razvojni pomoči je hvale vredno, ni pa dovolj. Razprava v Sloveniji, ki smo ji bili priča v zadnjem tednu, to jasno kaže. Času in kontekstu primernejši se zdi kak konkreten sklep, denimo predlog sklica Zasedanja vrha za mir (Peace Summit), po analogiji pomembnega mejnika na področju varovanja okolja, Zasedanja na vrhu za Zemljo leta 1992 (Earth Summit), ki se je prav tako zgodil zaradi očitne grožnje, ki jo okoljske spremembe predstavljajo človeštvu. Slovenija ima s takimi pobudami konkretne izkušnje. Spomnimo se na tisto iz leta 1998, ko je Slovenija v OZN sooblikovala pobudo za svet brez jedrskega orožja. Čeprav je iz nje zaradi tedanjih zunanjepolitičnih prioritet (članstvo v zvezi Nato) morala izstopiti, se kaže vprašati: mar ni to pobuda, ki je vredna zagovorništva in dokazovanja države, da si aktivno in s konkretnimi predlogi oz. dejanji prizadeva za ohranjevanje mednarodnega miru in varnosti?
Točke, sprejete na takšnem zasedanju, ki bi jih na mednarodni ravni lahko zagovarjale države, ki so v nestabilni mednarodni skupnosti posredno in neposredno najbolj ogrožene, hkrati pa bi morda potegnili Evropo iz politične krize, kot je od leta 1945 še nismo imeli, bi lahko vključevale sledeče:
1. Zavezanost k Ustanovni listini OZN, k OZN kot osrednji svetovni organizaciji za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, ter zavezanost k mednarodnemu pravu kot podlagi za mirno reševanje sporov;
2. Zavezanost k dosledni obravnavi in kaznovanju zločinov proti človeštvu;
3. Potrditev zavezanosti mednarodne skupnosti k dosledni implementaciji 2. člena Ustanovne listine Združenih narodov. Rusija, kot stalna članica Varnostnega sveta, s posebno odgovornostjo za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, je dolžna poskrbeti za umik svoje vojske iz Donbasa, Krima ter ozemelj drugih držav z mednarodno priznanimi mejami. Hkrati morajo vlade teh držav poskrbeti za visoko stopnjo avtonomije za vse te regije, katere garant naj bo OZN, ter sprejeti odgovornost za spremembe v notranjem pravu; da se taka stopnja ozemeljske avtonomije zagotovi ob spoštovanju človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov narodnih manjšin.
4. Zaveza Ukrajine k trajni nevtralnosti in nevključitvi v zvezo Nato;
5. Zaveza EU za evropsko perspektivo Ukrajine, z ustaljenimi postopki približevanja članstvu;
6. Zaveza k takojšnji globalni akciji za preprečevanje akutne revščine in lakote ter zaveza k financiranju aktivnosti, ki jih v tej smeri izvajajo pristojne mednarodne organizacije;
7. Spoštovanje načela/politike ene Kitajske in zaveza Kitajske, da ne bo napadla Tajvana, če ta ne bo razglasil neodvisnosti;
8. Demilitarizacija tihomorskih malih otoških držav ter njihova razglasitev za zaščitena območja posebnega pomena; tak status, ki bi vključeval vsestransko, še posebej finančno pomoč pri njihovem boju proti podnebnim spremembam, naj zagotavljajo Avstralija, Indija, Japonska, Kitajska in ZDA;
9. Zaveza k spoštovanju načela proste plovbe v Južnokitajskem morju;
10. Poudarek odgovornosti vseh regionalnih mednarodnih organizacij po svetu za aktivno obravnavanje regionalnih sporov in konfliktov, tudi z upoštevanjem dobrih praks, kot je instrumentarij OVSE (zgodnje opozarjanje, preventivna diplomacija).
Slovenija seveda deluje v okviru EU in prispeva k njenim politikam, tudi zunanji. To pa je ne odvezuje posredno ali neposredno nastopati s konkretnimi načrti za ohranjevanje mednarodnega miru in varnosti. Zgodovina priča o tem, da so bile nemalokrat ravno male države v središču dogajanj v času mednarodnih kriz, ko je bilo treba sestavljati načrt za stabiliziranje mednarodne skupnosti. Spomnimo se, denimo, na prvi okoljski vrh v Stockholmu, na Helsinško sklepno listino, na luksemburški kompromis, Maastrichtsko pogodbo. Konec koncev bi se o nadaljnjih korakih slovenske vlade pri obravnavi vojne v Ukrajini lahko vprašali še z zornega kota slovenske kandidature za nestalno članstvo v Varnostnem svetu. Si je lahko zamisliti boljšo priložnost za okrepitev vsebinske argumentacije naše kandidature drugače kot z aktivnim, z načrtom podprtim zagovorništvom za mir?
Zlatko Šabič
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje