Vojna je tragedija, opustošenje, nasilje. Človeška življenja spreminja v žalost in žre človečnost. Svet rešujejo tisti, ki človečnost v vojni ohranjajo ... Vojno v Ukrajini lahko v tem članku pogledate skozi oči štirih ljudi, štiri resnične zgodbe, ki se odvijajo te dni. Pogovarjali smo se z ukrajinskim igralcem Maxom Jakovljevim, ki skrbi za to, da lahko otroci v zakloniščih poslušajo pravljice, ukrajinsko novinarko Mariano Prisjažnjuk, romunskim humanitarcem Vasilom Vlasinom, ki na meji z Ukrajino koordinira prostovoljce in v spomin na svojega umrlega sina pomaga beguncem, ter z Borisom, podatkovnim inženirjem iz Moskve.
1. MAX JAKOVLJEV – UKRAJINSKI IGRALEC, KI PRESTAVLJA ČAS: NAMESTO EKSPOZIJ NAJ SLIŠIJO PRAVLJICE
Facebook/osebni arhiv M. Jakovljev
Max Jakovljev je ukrajinski igralec, ki skupaj še s petimi igralci, s katerimi je diplomiral na isti univerzi, ustvarja čudovit projekt, ki v grozovito vojno vnaša ljubezen in upanje.
Na njegovo pobudo namreč mladi ukrajinski igralci, stari le nekaj čez 20 let, snemajo pravljice, posnetke pa nato objavljajo na aplikaciji za izmenjavo sporočil Telegram – da bi jih lahko poslušali v protibombnih zakloniščih.
22. februarja je bil Max z zaročenko Veronico Mišaevo, prav tako igralko, v kinu. Gledala sta film “Nosorog” ukrajinskega režiserja in borca za človekove pravice Olega Sencova, ki je bil kot politični zapornik zaprt v ruskih zaporih po aretaciji po ruski zasedbi Krima leta 2014. V zgodnjih jutranjih urah 24. februarja, na dan njune tretje obletnice, se je začela vojna.
“Poroko sva načrtovala letos jeseni, vendar sva se po začetku vojne odločila, da se poročiva na dan zmage. To je bil tudi rojstni dan mojega prijatelja. Najini načrti so se izjalovili zaradi bolnega ’carja’ Rusije.”
Prijatelju je napisal poslovilno sporočilo, če bi se mu kaj zgodilo, in načrtoval čas njegovega pošiljanja. Čas vsak dan prestavi. Če se mu kaj zgodi, bo sporočilo avtomatsko poslano, saj ga nihče ne bo prestavil.
Facebook/osebni arhiv M. Jakovljev/ na fotografiji sta Max in njegova zaročenka Veronica
Namesto orožja v boj z otroškimi pravljicami
Max orožja ni vzel v roke – “zaradi strahu ali drugih izgovorov, ne vem”, nam je povedal. To ga je močno obremenjevalo, saj si je želel biti koristen. Spomnil se je ukrajinskega novinarja in publicista Marka Livina, ki je na družbenem omrežju Telegram objavljal besede, ki bi jih rad slišal od očeta, pa jih nikoli ni. Takoj se mu je porodila ideja, da bi se pogovarjal z otroki, “jih pomiril, jim dal upanje”.
Začel je snemati pravljice in uspavanke za otroke, zvočne posnetke pa nato objavljati na aplikaciji za izmenjavo sporočil Telegram. Kanal je poimenoval Pavluša in Java – po glavnih junakih ukrajinske otroške literarne uspešnice Toreador iz Vasjukovke.
Projekt ustvarja ekipa šestih igralcev
Projektu so se pridružili tudi njegova zaročenka in štirje igralski kolegi, s katerimi so študirali na kijevski nacionalni univerzi za gledališče Karpenko Kari. Poleg Maxa in žene Veronice še Valeria Fokina, Kate Čikina, Eugen Šekera in Diana Kizminova.
Max je svojo zgodbo popisal posebej za nas, pomagala pa nam jo je prevesti Valeria Fokina (na spodnji fotografiji), ena od petih igralk in igralcev, ki z Maxom sodelujejo v projektu.
Valeria Fokina (osebni arhiv)
Vsi igralci so Ukrajinci, a iz različnih krajev. Zaradi vojne ne morejo snemati TV-serij, filmov in drugih projektov ali igrati v gledališču. Obtičali so vsak na svojem koncu države, pravijo.
Max in Veronica sta trenutno v Harkovu pri Veronicinih starših, Valeria živi v vasi, daleč stran od velikih mest, Kate v Kijevu, Diana se je ob začetku vojne odselila v Nemčijo, Eugen, ki mora v zaklonišče večkrat na dan, skoraj vsako noč tam tudi prespi, pa svojo lokacijo zaradi varnosti skriva.
Počutijo se izčrpane in prestrašene. “Nekateri med nami vsak dan vidijo smrtne žrtve, in to je res travmatično,” pravi Valeria.
Na spodnjem videoposnetku je Eugen, ki mora v zaklonišče večkrat na dan. V zaklonišču so tudi otroci, ki jim bere pravljice. Na posnetku bere pravljico Olge Zuber, ki govori, kako je zajček poskušal zaspati.
Število sledilcev naraslo s svetlobno hitrostjo
Potem ko so o Maxovem projektu poročali na ukrajinski nacionalni televiziji, je število sledilcev eksplodiralo. Prihajajo z vseh koncev države in mladi igralci so bili presrečni, da lahko pomagajo toliko otrokom. “Na začetku smo si rekli: ’Če lahko pomagamo vsaj enemu majhnemu otroku, je vredno.’ Zdaj je z nami več kot 150.000 otrok, ki lahko poslušajo naše pravljice, namesto da bi poslušali strašljive eksplozije.”
Sprva so pravljice snemali le igralci, kasneje so se pridružili ljudje po vsej državi. “Spoznal sem, da je to lahko tudi terapija za tiste, ki pravljice snemajo, ne le za otroke, ki jih poslušajo,” pravi Max.
“Starši so nam pisali: ’Moj otrok je zaradi vaših pravljic prvič zaspal.’ Prav tako smo dobili sporočilo ene od deklic: ’Moj oče je vojak. Včeraj je zaspal zaradi vaših uspavank.’”
Dobivajo na tisoče sporočil zahvale, tudi ukrajinski zvezdniki jim želijo pomagati pri snemanju pravljic in razširjanju novice o kanalu po svojih omrežjih.
Pravljice snemajo v obliki majhnih mp3-datotek, ki jih starši lahko obrez težav prenesejo tudi v protibombnih zakloniščih, otroci pa jih poslušajo z zatemnjenimi ekrani in tako prihranijo baterijo, kar je med vojno, ko je dostop do elektrike in interneta omejen, še posebej pomembno.
posnetek zaslona
V teh časih še posebej pomembna prijaznost in ljubezen
Kot so povedali, ima njihov projekt več namenov: otrokom pomaga, da se počutijo varnejše, ljudem, ki snemajo pravljice, pomaga, da se izognejo kruti resničnosti, njim samim, pobudnikom projekta, pa da se počutijo koristne.
“Zato smo izjemno veseli, da se je zbralo toliko ljudi, ki jim dajemo ljubezen. V teh težkih časih je zelo pomembno, da ostanemo prijazni in da dajemo ljubezen,” pravi Valeria.
Facebook/osebni arhiv K. Čikina / Na fotografiji sta Kate in Max
“Nihče nima pravice vzeti življenja nedolžnim ljudem”
Kot pravi Max, ima veliko načrtov, kako pomagati v teh težkih časih. “Upam, da jih ne bom imel časa uresničiti, ker se bo vojna končala. In zmagali bomo. Naš kanal pa ne bo več potreben, ker bodo mame in očetje sami brali pravljice svojim otrokom.”
Odločen je, da bo po zmagi Ukrajine ustanovil dobrodelno fundacijo, ki bo poimenovana po babici in mami, Valentini in Marini, “dveh junaških ženskah” v njegovem življenju, ki sta, tako kot tudi dedek in oče, že preminuli.
Verjamejo v zmago Ukrajine in upajo, da se bo vojna čim prej končala, pravi Valeria. “Želimo živeti svoje običajno življenje, spiti svojo običajno skodelico kave, redno večerjati s prijatelji, objemati ljudi, ki jih imamo radi, želimo si le vrniti svoje življenje. Toda ko pomislim na ljudi, ki so v tej vojni izgubili svoje otroke, može, matere, brate, lahko rečem, da si želimo predvsem živeti. Nihče nima pravice vzeti življenja nedolžnim ljudem.”
*****
2. MARIANA PRISJAŽNUK – UKRAJINSKA NOVINARKA, KI SE BORI Z DEJSTVI: VSAK IMA SVOJO FRONTO
osebni arhiv M. Prisjažnjuk
Mariana Prisjažnjuk je ukrajinska novinarka s področja politike in mednarodnih odnosov. Poleg ukrajinščine in ruščine govori tudi romunsko, angleško in nemško, saj je v preteklosti delala za številne medije v Ukrajini, Moldaviji, Romuniji in Nemčiji.
Trenutno je dopisnica za ukrajinski medij Glavkom in sodeluje pri fact-checking projektu StopFake, kjer preverjajo lažne novice in se borijo proti njim. Na moldavski univerzi piše tudi doktorat s področja mednarodnih odnosov, njena tema so prav zunanje zadeve Ruske federacije.
Prisjažnjuk je trenutno v eni ob balkanskih držav, kjer se ukvarja z novinarskim projektom, a njene misli so v Ukrajini, kjer je njen dom in kjer živijo njeni prijatelji in družina. Pravi, da še nikoli ni bilo tako težko kot danes, besna je zaradi vsega, kar se dogaja z njenimi ljubljenimi in njenim mestom – Kijevom.
Z družino je vseskozi v stiku, razpravljajo o planu A, B, C, o tem, kako priti v stik, če se karkoli zgodi, in strategijah, kako se spoprijeti s temi razmerami. Države ne nameravajo zapustiti. Z razmerami se domači dobro spopadajo, pravi, saj ne paničarijo, temveč delajo tisto, kar v teh okoliščinah lahko, pojasnjuje.
Tudi njeni novinarski kolegi ostajajo v Ukrajini. Svoje delo nadaljujejo tudi v vojnih razmerah, nekateri so se pridružili vojski, drugi pa vodijo iniciative, prek katerih ljudem pomagajo, zbirajo denar, delijo informacije …
Njeni starši so se v tem tednu evakuirali iz Kijeva, z njimi je šla tudi njihova mačka. Mama ji je med evakuacijo poslala spodnje sporočilo s fotografijo.
osebni arhiv M. Prisjažnjuk
Nisem si predstavljala, da je to v 21. stoletju mogoče
Vojne, čeprav dobro pozna dinamiko odnosov med Rusijo in Ukrajino, ni pričakovala. “Čeprav smo imeli vojno de facto že osem let in smo se naučili, kako živeti v teh stresnih okoliščinah, z vojaškim tveganjem, in smo se z vseh strani spoprijemali z rusko prisotnostjo, je bilo zame to zelo nepričakovano,” nam pove.
Kljub nekaterim svarilnim znakom in opozorilom, da bi se to lahko zgodilo, si namreč ni mogla zamišljati, da je kaj takega v 21. stoletju mogoče, “da lahko neka psihopatska oseba vodi globalne procese”, pravi.
“To je velika tragedija za naš narod. Pravzaprav Rusi izvajajo genocid nad našim narodom, saj so vdrli v našo državo, bombardirajo civilno prebivalstvo, uničili so več kot 200 šol, desetine bolnišnic, tudi porodnišnice. Ves ta čas pa govorijo, da smo mi tisti, ki delamo nekaj narobe. Vendar, oprostite mi: to je naša država. Vi (Rusi, op. a.) ste v naši državi, z več kot 2.000 vojaki v Donbasu ste več kot dva tedna napadali in bombardirali naše območje.”
“Ruska propaganda ves čas ostaja enaka – denacifikacija ukrajinske države, ki po njihovih besedah izvaja genocid nad ljudstvom Donbasa. A kdo je ljudstvo Donbasa? Ne razumem. Mi smo vsi Ukrajinci – Harkov, Donbas, Lugansk, Mariupol, Odesa, Kijev, vsi smo Ukrajinci!”
osebni arhiv M. Prisjažnjuk
Veseli jo enotnost Ukrajincev
Čeprav je zaradi dogajanja, ki so mu podvrženi njeni najbližji in njeno mesto, jezna in izčrpana, je vesela, ko vidi, da so Ukrajinci enotni bolj kot kadarkoli prej. “Neoboroženi branijo svoja mesta, gredo na ulice in se upirajo tankom, oboroženim vojakom, kričijo nanje in jim dopovedujejo, da je to njihova država.”
“Vesela sem, da vidim tako visoko raven upora civilistov. Hkrati pa je izjemno žalostno, da je skoraj 500 (podatek na dan 7. marca, op. a.) ljudi mrtvih, ubitih. /…/ Verjamem v ukrajinsko vojsko, a sem hkrati zaskrbljena glede razpleta dogodkov, ker bo lahko slabše. Nihče ne ve, kakšni zasuki bi se lahko zgodili. Vem, da je zelo zapleten položaj, zato lahko le ponovim besede našega predsednika Zelenskega: ’Upam, da bo svetloba premagala temo.’”
osebni arhiv M. Prisjažnjuk
Za sankcije so hvaležni, a niso dovolj
Za sankcije, ki so jih zahodne države uvedle proti Rusiji, so Ukrajinci hvaležni, a to ni dovolj, poudarja. V zračnem prostoru imamo šibkejši položaj, Rusija nas neprestano premaguje, več kot 61 otrok je bilo ubitih (podatek na dan 9. marca, op. a.).
Zaveda se, da konsenza med zahodnimi državami glede zaprtja ukrajinskega zračnega prostora (no-fly zone) ni, zato meni, da bi Ukrajina morala iskati tudi priložnosti za sodelovanje v okviru dvostranskih ali trilateralnih dogovorov s Poljsko, Romunijo, balkanskimi državami …
“To ni le ukrajinsko-ruska vojna. Putin je namreč leta 2007 v slavnem govoru na münchenski konferenci naznanil, da namerava obuditi sovjetski prostor. Torej so naslednje lahko Moldavija, Gruzija, baltske države. Ne gre le za Ukrajino. Prosimo za pomoč, ne le zaradi nas.”
“Ves svet spremlja, kako ljudje v Ukrajini umirajo, ne da bi ponudili nujno vojaško podporo za zračni prostor. Ni pravično. Ni pravično. /…/ Ukrajinsko ljudstvo ta trenutek umira za evropske vrednote in proti kriminalnim namenom ene osebe, ki neprestano živi v preteklosti.”
osebni arhiv M. PrisjažnjuK
Boj proti lažnim novicam
Mariana v Ukrajini sodeluje tudi pri projektu StopFake, kjer se borijo proti lažnim novicam in dezinformacijam, ki prihajajo z ruske strani. Primerjajo videe, podobe mest in ljudi, ki jih prikazujejo na slikah, podrobno preverjajo vse informacije, ki prihajajo.
Kot pojasnjuje, imajo Rusi zelo dober sistem propagande. Običajno se ta pojavlja v obliki sovražnega govora in falsifikacije zločinov, za katere lažno trdijo, da so jih zagrešile druge države, pojasnjuje. Trenutno ima ruska propaganda več smeri, v katere delujejo, dve od teh sta: demoralizacija ukrajinske vojske in ustvarjanje umetnih podob, ki lažno prikazujejo, da Ukrajinci podpirajo Rusijo.
Ena od aplikacij, ki jo v okviru StopFake vsak dan spremlja, je Telegram, ki je, kot pravi, postal eden pomembnih kanalov za širjenje dezinformacij, potem ko je večina držav zaprla dostop do ruskih spletnih strani.
Nova normalnost
Marianino življenje se je z rusko invazijo obrnilo na glavo. Neprespane noči, jeza, strah – še vedno se zbuja ob 4 ali 5 zjutraj, da pogleda novice, da preveri, ali se je ponoči zgodil kakšen napad, da preveri, “kdaj so bili moji starši nazadnje online”. Te razmere so postale nova normalnost.
“A zdaj se počutim bolje, ker sem se organizirala. Delati moram, veliko moram pisati, imela sem življenjske načrte, spopadati se moram s tem in moram biti močna, vsi moramo biti. Vsak ima svojo fronto in svoj del, ki ga mora opraviti kar se da dobro, še posebej v teh časih.”
Njen delček tega boja je, pravi, da razmere pokriva pravično in da komunicira s svojimi kolegi iz tujine ter “jim pomagam bolje razumeti ukrajinsko in rusko agendo”, pravi.
Kakšna bo njena prihodnost, ne ve, a v Kijev se bo vrnila, saj ima tam stanovanje, prijatelje, starše. “Vse moje življenje se vrti okoli Ukrajine, Ukrajina je moj dom.”
*****
3. VASILE VLASIN – ROMUNSKI HUMANITAREC: SMO LE KORAK STRAN OD HUMANITARNE KATASTROFE
Facebook/osebni arhiv V. Vlasin
Vasile Vlasin je Romun, ki živi v mestu na severu Romunije, na meji z Ukrajino. Državi loči le most čez reko Tiso. Od prvega dne ruske invazije na Ukrajino je na meji vsak dan, dneve in noči. Skrbi namreč za koordinacijo množice beguncev, ki iz Ukrajine prihajajo v njegovo mesto, in za koordinacijo več kot 120 prostovoljcev, ki na meji pomagajo beguncem.
Pogovarjala sva se sredi izjemno napornega dne. Da je lahko govoril z nami, se je zaprl v avto. “Zunaj je nemogoče govoriti,” razloži. Kljub temu so med najinim pogovorom ves čas zvonili telefoni, ljudje so trkali na vrata avtomobila. “Delamo vse dneve,” pravi Vasile. “Smo le korak od humanitarne katastrofe.”
Kot pravi, imajo skoraj vsi ukrajinski begunci, ki prihajajo čez mejo v Romunijo, neki cilj v Zahodni Evropi. Le manj kot odstotek po njegovi oceni ostaja v Romuniji, blizu meje, saj upajo, da se bo vojna kmalu končala in da se bodo vrnili v domači kraj. Veliko je tudi študentov iz Turkmenistana, Tadžikistana, Azerbajdžana, Indije, Afrike, ki so študirali v Ukrajini, zdaj pa se želijo vrniti domov, pojasnjuje.
Vlasin s prostovoljci begunce brezplačno prevaža na lokacije po vsej Evropi. Vsak dan v Evropo – v Varšavo, Prago, Budimpešto, München, Frankfurt, Madrid … – njegova skupina prepelje neverjetnih 1.000 beguncev, dodatnih 2.000 na dan pa v kraje po Romuniji.
Facebook/osebni arhiv V. Vlasin
Matere z otroki, ki so na poti več dni
Vse to zato, ker si ne želi, da bi morali oditi v begunsko taborišče, kjer so nastanjeni v šotorih s po 12 ali 16 drugimi ljudmi. Prepričan je, da si begunci, ki se podajo na dolgo, težko pot iz oddaljenih mest, kot so Kijev, Odesa, Dnipro, in ki so na poti deset, šest dni, zaslužijo boljše. “Vsak dan vidim matere s tremi, štirimi otroki, oče je doma, morda skrit, ali na bojišču. K nam prihajajo po pomoč, in ne morem jim reči: ’Pojdite v begunsko taborišče.’ /…/ Ti ljudje potrebujejo dom.”
Nekateri begunci v Ukrajini panično skočijo na vlak, ne da bi vedeli, kam je namenjen. Dogaja se, da polovica članov družine pristane na Poljskem, polovica pa v Romuniji, nam razlaga Vasile. “Poskušamo jim pomagati, da najdejo svoje družine.”
Facebook/osebni arhiv V. Vlasin
Ljudje mu pravijo, da je nor
Vsak dan za prevoz beguncev po Evropi potrebuje za tri ali štiri tisoč litrov dizla, zato poudarja, da hrane in preostalih pripomočkov ne potrebujejo, potrebujejo predvsem denar za gorivo in avtocestne dajatve ter pomoč v obliki avtobusov, kombijev …
Podporo mesta imajo, a je ni dovolj, pravi Vlasin. Z donacijami mu pomagajo tudi prijatelji, a v teh časih ni lahko najti denarja, pove.
Trenutno tako velik del ogromne količine denarja, potrebnega za dizel in cestnine – samo v Avstriji denimo za en prevoz z avtobusom odštejejo 250 evrov – plača iz lastnega žepa.
“Veliko ljudi mi je reklo, da sem nor,” pove. Ne morejo namreč razumeti, zakaj daje toliko denarja za prevoz beguncev, ki bi lahko ostali v begunskem taborišču. Vasile, ki je pred sedmimi leti v tragični nesreči izgubil sina, vse od takrat pa svoje življenje posveča prostovoljstvu in humanitarizmu, jim odgovarja:
“Nihče ne ve bolje od mene, kako je izgubiti člana družine. Vse, kar počnem in kar sem počel v preteklih sedmih letih, odkar delam kot prostovoljec, je v spomin mojega ljubljenega Luke, mojega otroka, mojega dragega fanta. Izgubil sem ga, zdaj pa poskušam pomagati drugim, da bi bili skupaj.”
Ker je beguncev vse več, voznikov pa premalo, se trenutno za pomoč dogovarja tudi z letalskimi družbami, ki bi jih lahko prepeljale v Varšavo, München, Frankfurt in Madrid.
“Poskušam narediti vse, kar je mogoče, da pomagam čim več ljudem. Ne moremo rešiti vseh beguncev, a tistim, ki pridejo do nas, poskušamo pomagati.”
V okviru fundacije starše prostovoljno uči, kako nuditi prvo pomoči, izvajajo tudi humanitarne akcije za ljudi v stiski in tiste, ki potrebujejo operacije in zdravljenje v tujini. Zbirajo tudi sredstva za medicinsko opremo za javne bolnišnice ter defibrilatorje na javnih mestih.
Facebook/osebni arhiv V. Vlasin
V zavetju noči čez mejo prihajajo tudi moški
Večina beguncev, ki pridejo iz Ukrajine k njim na romunsko stran, je žensk in otrok, ponoči pa prihajajo tudi ukrajinski moški, ki bežijo pred vojno in poskušajo mejo prestopiti ilegalno, pravi Vlasin. Moški, stari med 18 in 60 let, namreč Ukrajine ne smejo zapustiti, pripoveduje, zato mnogi poskušajo mejo tega sicer precej izoliranega in slabše dostopnega mejnega prehoda prečkati s plavanjem čez ledeno mrzlo reko. “Vsak večer pripravimo komplete oblek za moške, saj vemo, da vsako noč čez reko prihajajo begunci.”
Sam pozna družino s štirimi otroki, ki je želela zapustiti Ukrajino, a ker je najstarejši sin dopolnil 19 let, mora ostati v Ukrajini. Niso hoteli oditi brez njega, zato se vsi skupaj skrivajo, je povedal Vlasin, ki jim pošilja pomoč.
“Niso mogli ostati doma, saj prihaja vojska, ki išče moške, ki bi šli v vojno. Zgodbe so podobne kot zgodbe mojega dedka. Nisem si mislil, da bom v življenju doživel enake zgodbe. Vsaj ne tukaj, sredi Evrope. Grozljivo je.”
Inquam Photos/Alex Nicodim/REUTERS
Bojijo se, kaj prihaja
Informacij, koliko ljudi prihaja, nimajo. Le nemočno lahko opazujejo in sprejemajo ljudi, ki prihajajo čez most iz Ukrajine v Romunijo, in le ugibajo lahko, koliko jih je še na drugi strani. In jim pomagajo.
Bojijo se, da najslabše šele prihaja. “Vidimo slike z železniških postaj v Ukrajini, kjer tisoče ljudi vstopa na vlake, od tam pa, kam? K nam, v Romunijo, nato morda na Poljsko.”
“Vsak dan imam upanje, da je to zadnji dan. Da prihajata mir in konec vojne. Ne razmišljam o jutrišnjem dnevu, temveč, kaj lahko najbolje naredim danes. Morda se bo jutri vojna končala.”
*****
4. BORIS – RUS IZ MOSKVE: SMO ZAPUŠČENI IN UJETI V DRŽAVI, KI LAHKO ŠKODUJE NAM, SEBI IN VSEMU SVETU
N1/ simbolna fotografija
Boris je 28-letni podatkovni inženir, Rus, ki živi in dela v ruski prestolnici. Njegova družina pretežno izhaja iz Rusije, del družine po mamini strani pa iz Ukrajine in še vedno živi tam, zato dogajanje v Ukrajini dojema zelo osebno. Odgovornega se počuti za to, kar se dogaja in kar se bo zgodilo v prihodnje. “Skupaj smo dopustili, da se je to zgodilo, in skupaj bomo za to tudi plačali.”
Z nami je govoril anonimno, ker se zaradi strogih državnih ukrepov ne želi izpostavljati, z njim smo v kontakt stopili prek ruske doktorske študentke, ki trenutno študira v Evropi.
Kljub sankcijam proti Rusiji njegovo življenje in življenje Rusov ni tako ohromljeno, kot so življenja Ukrajincev na območju vojnih spopadov, vsakodnevnih bombardiranj in iskanja zatočišča v zakloniščih. Tega se zaveda. Še vedno lahko dela, vendar pa ima občutek, da je njegova prihodnost popolnoma izgubljena, vsi načrti za prihodnost so porušeni, načrtovati ni mogoče ničesar več. “Počutimo se zapuščene in ujete v razpadajoči propadli državi, ki lahko škoduje nam, sebi in vsemu svetu,” pravi.
Boji se najhujšega scenarija – jedrske vojne. “Resnično mislim, da naš predsednik zaradi vrzeli, ki obstaja med njim in resničnim svetom, sprejema odločitve, ki so utemeljene le v njegovem svetu. In lahko pridemo do točke, na kateri ne bo imel več ničesar izgubiti, razen simboličnega ’pečata v zgodovini’.”
Profimedia
Izgubljajo upanje, pričakujejo gospodarsko katastrofo
Ruska invazija v Ukrajini je tema, o kateri, vsaj v Borisovem krogu, te dni veliko govorijo. Ljudje so prestrašeni zaradi videoposnetkov prič – posnetkov bombardiranja Harkova, pretresla jih je fotografija mrtve deklice v Harkovu. Mnogi mladi v Rusiji izgubljajo upanje, ker so spet za železno zaveso in ker jim svet obrača hrbet.
“Ljudje se panično poskušajo odločiti, ali naj zapustijo Rusijo ali ostanejo. Razmišljajo, kaj storiti z denarjem, ali imajo še službo, kako bo, če se bodo morali pridružiti vojski. Veliko pogovorov slišim, kako se pripraviti na nadaljnjo krizo, kaj kupiti in se založiti vnaprej /…/ Nekateri mladi so razočarani, ker so sankcije prizadele njih, ne pa podpornikov ’posebnih operacij’, gojijo zamere in so razočarani nad zahodnimi državami,” pojasnjuje Boris.
Njihovo vsakdanje življenje je trenutno na videz še vedno običajno, a pričakujejo gospodarsko in socialno katastrofo. Zdi se namreč, da tako obsežnih ukrepov proti Rusiji še ni bilo, ocenjuje Boris. “Cunami ekonomskih omejitev bo dejansko prizadel vsakogar,” pravi.
“Težko je napovedati, kakšne šoke bomo doživeli. Celotnim industrijam, ki zaposlujejo več sto tisoč ljudi, namreč grozi izumrtje, saj infrastruktura zahteva nekatere tehnologije, ki jih na ozemlju Ruske federacije ne proizvajamo.”
Zaradi grožnje zapora si ne upa protestirati
Po svetovnih medijih vse od ruske invazije na Ukrajino pogosto poročajo o protivojnih protestih, ki potekajo po vsem svetu, tudi po ulicah ruskih mest. Tudi Boris je v preteklosti protestiral proti oblasti, bil je na skoraj vsakem protestu od leta 2013, a učinek je bil podoben, kot bi kričali pod vodo: “Nihče nas ni slišal ali vzel resno.”
Protestov proti invaziji na Ukrajino, ki so v Moskvi potekali v zadnjih dveh tednih, se ni udeležil, saj je moral zaradi babičine bolezni zapustiti prestolnico. Tudi sicer se jih verjetno ne bi udeležil, saj se “s tako majhno množico verjetno ne bi upal upirati”, pravi.
“Grožnje z maščevanjem in ovadbo jemljem zelo resno. Odgovoren sem za reševanje družine in trenutno si ne morem privoščiti, da bi me zaprli za 15 let, zato se bojim odkrito protestirati,” nam iskreno pove.
Anton Vaganov/REUTERS
Napad Rusije na Ukrajino je bil za rusko prebivalstvo šok, saj ga niso pričakovali. Mnogi njegovi prijatelji in znanci so bili ob začetku globoko pretreseni, prestrašeni in panični. Veliko pa je bilo tudi takih, ki niso verjeli, da se vse to res dogaja, mnogi še danes dvomijo, pravi Boris.
Precejšen del ljudi v Rusiji je napad dojel kot osvobodilno operacijo in ni hotel verjeti niti posnetkom očividcev. “V Rusiji je namreč enostrankarski sistem, ki mu služi ogromen medijski aparat, neodvisni mediji pa so že dolgo časa dosledno marginalizirani. Raznolikost stališč sama po sebi in brez zavestnih prizadevanj tu ne obstaja. Če je rečeno, da je operacija osvobodilna in da ne prizadene civilistov, je tako,” opisuje propagando znotraj Rusije.
REUTERS/Anton Vaganov
Mlajši so manj izpostavljeni propagandi
Mlajši ljudje so vsekakor manj izpostavljeni propagandi, kljub temu pa pozna tudi ljudi svojih let, ki podpirajo to “posebno operacijo”, kot ji pravijo ruske oblasti. Nekateri le slepo sledijo svojim staršem in ohranjajo podobne vzorce razmišljanja, nekateri pa v dogajanju vidijo teorije zarot.
“Mislijo si, da preprosto ne more biti res, da naša država to počne, da je vse zlagano in da so v ozadju neznane sile, ki izvajajo svoje umazane načrte, da bi si prerazporedile svetovno prevlado. To je tudi del njihovega psihološkega zaščitnega mehanizma – lažje je ostati pri zdravi pameti, če misliš, da je vse povezano in enostavno razložljivo.”
Razpoloženje se sicer spreminja, čeprav je trenutno težko zaupati kakršnikoli javnomnenjski raziskavi, pravi. “Mislim, da bo sčasoma vse več ljudi jeznih, ko bodo dojeli, da vse skupaj nima smisla, da vlada na račun njihove prihodnosti državni denar porablja za lastne ambicije. Ko se bodo izgube iz navadnih številk spremenile v razbite družine, se bodo stvari še bolj spremenile.”
Boji se ukinitve dostopa do spleta
Kljub ugašanju medijev in omejevanju dostopa do različnih spletnih strani in družbenih medijev težav z informiranjem in ohranjanjem stikov še nima. Večino informacij pridobiva prek VPN-dostopa, bere medije, kot so Mediazona, ruski Insider ter Meduza, uporablja Telegram. Družbenih omrežij, kot sta TikTok ali Facebook, pa nikoli zares ni uporabljal, zato ga njihova nedostopnost osebno ni prizadela.
Boji pa se, da bi vlada lahko v prihodnje popolnoma omejila dostop do spleta. “To bo povzročilo popolno katastrofo, prikrajšanje za neodvisne medije, kritične poslovne podatke, odprto kodo in tako naprej in tako naprej.”
Rusofobije – diskriminacije in sovražnosti nad ruskim narodom, ki se po napadu razrašča po vsem svetu, se ne boji. Pravi, da celo razume Ukrajince in preostali svet, če so sovražno nastrojeni proti ruskemu narodu in v teh okoliščinah “ne zaznavajo palete sivih odtenkov med črnim in belim”. “Tudi jaz je ne bi, če bi bil na njihovem mestu, vendar si vsak človek zasluži osebno obravnavo. Ne pozabite na to, ko boste sovražili vse Ruse zaradi trenutnega dogajanja,” poudarja.
Tudi odnosi s prijatelji iz Ukrajine so zdaj napeti. Borisova ukrajinska prijateljica mu je na začetku invazije dejala, da kolektivne krivde ne smem dojemati osebno. Vendar pa je tudi ona sčasoma, ko so bolnišnico, v kateri je bila njena babica, skoraj bombardirali, začela sovražiti Rusijo in njene prebivalce.
“Razumem jo. Mislim, da me zdaj sovraži, in ne najdem volje, da bi stopil v stik z njo. Menim tudi, da bi bilo to neumno, saj ni ničesar, kar bi ji lahko v teh razmerah rekel, nimam možnosti, da bi ustavil te okoliščine.” Tako razmišlja Boris, čeprav sam nikakor ni odgovoren za napad na Ukrajino in čeprav mu sam nasprotuje. Tako kot številni Rusi.
Carlos Barria/REUTERS
Države ne more zapustiti
Rusije ne more zapustiti, čeprav bi si to želel, saj finančnih sredstev za selitev v tujino nima, poleg tega je odgovoren za svojo družino, zato se bo moral nekako prilagoditi razmeram v državi in biti del procesa okrevanja, pravi. “Nobenih daljnosežnejših načrtov nimam in ne vem, kdaj se bodo vrnili.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje