O nastanku Tibetanske planote, ki na jugu meji na himalajsko verigo, sta doslej prevladovali dve teoriji. Nova študija pa odpira še tretjo. Po tej naj bi Tibetanska planota nastala z razslojevanjem indijske tektonske plošče.
Najnovejša študija je pokazala, da bi se utegnila indijska tektonska plošča razslojiti na dva dela. Za razliko od afriške tektonske plošče, ki se utegne prepoloviti vertikalno, bi se lahko indijska prepolovila horizontalno in tvorila dve, približno 100 kilometrov debeli plasti.
Himalaja tvori najmogočnejšo gorsko verigo na svetu, vendar je prava posebnost Tibetanska planota za njo. Večina meni, da je ta gorska tvorba rezultat pomikanja indijske tektonske plošče pod evrazijsko tektonsko ploščo na severu s hitrostjo približno enega do dveh milimetrov na leto, kar je v približno 60 milijonih let oblikovalo mogočna gorstva.
Nekateri se s to teorijo ne strinjajo in menijo, da je indijska tektonska plošča preveč plovna, da bi zdrsnila pod evrazijsko ploščo in tako ustvarila tibetansko izboklino. Menijo, da se indijska tektonska plošča upogiba kot list papirja, ki bi ga potiskali ob rob, kar naj bi rezultiralo v tibetanskem gorstvu.
Nova teorija pravi, da se indijska plošča razslojuje
Na decembrski konferenci Ameriške geofizikalne zveze pa je bila predstavljena še tretja teorija, ki pravi, da se indijska tektonska plošča v bistvu razslojuje. Po tej teoriji bi se zgornji del plošče odluščil, da bi podprl Tibet, medtem ko bi se gostejši spodnji del plošče potopil v Zemljin plašč.
Zagovorniki te teorije so prepričani, da je zgornji plavajoči del dovolj debel, da bi lahko tvoril ogromno nadmorsko višino Tibeta. Spodnji del pa naj bi se obnašal na način, ki ga poznamo pri potiskanju oceanskih pod celinske plošče, kot na primer, kjer se Južna Amerika stika s Pacifikom.
“Doslej nismo vedeli, da se lahko celine obnašajo na tak način. To je z vidika preučevanja Zemlje zelo pomembno,” je za revijo Science Magazine povedal profesor Douwe van Hinsbergen z Univerze v Utrechtu, ki sicer ni med avtorji omenjene študije.
Mehurčki helija v tibetanskih izvirih kot dokaz nove teorije
Z večjo gotovostjo bi lahko to teorijo potrdili z vrtanjem do globine okoli 100 kilometrov, vendar je v praksi težko izvesti. Zagovorniki zato dokaze črpajo iz helija, ki brbota iz tibetanskih izvirov, pišejo na portalu IFL Science. Helij prestavlja redek element na Zemlji, še redkejši pa je helij-3, ki je ostal ob nastanku planeta Zemlja. Zato visoke koncentracije helija-3 kažejo na vir v Zemljinem plašču.
Simon Klemperer z Univerze Stanford in soavtorji študije so z merjenjem razmerja izotopov helija v 200 tibetanskih izvirih odkrili vzorec, ki kaže, da je plašč dovolj blizu površja severnega Tibeta, da bi lahko iz njega uhajal helij-3. Južneje je v uhajajočem plinu večinoma helij-4 (nastaja ob nekaterih radioaktivnih procesih), zaradi česar ekipa sklepa, da se plošča tam še ni razcepila in tvori pregrado, ki je helij ne more prebiti. Izjema je območje blizu Butana. Tu menijo, da je plašč prodrl v skorjo in ustvaril anomalijo. To naj bi potrjevali tudi potresni vzorci v regiji, ki kažejo, da vdor plašča prihaja z vzhodne strani planote.
Nova teorija je verjetno tudi z vidika, da so tektonske plošče strukturirane kot večplastna torta, kjer je spodnji del plošč sestavljen iz strjene kamnine plašča, ki je gostejša od dela, ki ga podpira. Računalniški modeli kažejo, da bi se ti dve plasti lahko ločili.
Avtorji študije domnevajo, da je k procesu pripomogla oblika Indijske plošče, ki je debelejša na najsevernejši točki in tanjša ob straneh. Ker njeno središče tone hitreje, jo lahko že skromni pritiski od plašča nad spodnjim delom odlepijo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!