Štiriletni Aži šepa po improviziranem migrantskem centru na poljsko-beloruski meji. Mamino roko zgrabi za oporo in pazljivo zatakne noge pod kupe darovanih odej. Kovinske palice, ki podpirajo velikansko streho, se dvigajo nad ljudmi. Aži z opornicami na nogah je nasmejan in zvedavih oči. Težko bi rekli, da se je le nekaj dni pred tem fantova družina soočila s smrtjo.
“V Nemčijo želimo, da bi Ažija operirali,” pravi njegova mati, 28-letna Šoksan Husein. “Zdravniki so rekli, da mora biti operiran pred dopolnjenim petim letom starosti.”
Ažijeva družina je bila med stotinami migrantov, ki so skušali v zadnjih tednih iz Belorusije vstopiti v Poljsko v upanju po zaprositvi azila v Evropski uniji. Po dnevih v mrzlem beloruskem gozdu, kjer – tako migranti – so jih beloruske sile pretepale in jim niso dale hrane, družina ni nikoli prestopila meje. Med potjo je umrlo več ljudi, na tisoče jih je obtičalo v nečloveških razmerah. Aži in njegovi starši so preživeli nepoškodovani.
Nekaj dni pozneje so se z iraškim letom vrnili v rodni Erbil, trgovsko središče iraškega Kurdistana. Znova načrtujejo pot v Evropo.
“Za mojega sina v Iraku ni prihodnosti,” je za CNN povedal Ažijev oče, 26-letni Ali Rasul. “V Evropo skušam priti zaradi Ažija. Moj otrok potrebuje prihodnost.”
Prekinitev kroga bede
Na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki se veliko govori o izseljevanju. Čeprav je orožje na večini konfliktnih območij v regiji v glavnem utihnilo, beda ni popustila. Nasilje v štirih državah – Siriji, Libiji, Jemnu in Iraku – se je umaknilo gospodarskim razbitinam, ki segajo daleč prek njihovih meja. Številna regionalna gospodarstva se spopadajo s skupnimi posledicami pandemije covida-19, pritokov beguncev in politične nestabilnosti.
Poleg geopolitičnih turbulenc je glavni krivec tudi korupcija vlade v regiji MENA (Bližnji vzhod in Severna Afrika). Nedavna raziskava je pokazala, da vsak tretji od 200 milijonov arabskih mladih v regiji razmišlja o izselitvi. Leta 2020 je bilo to število še večje, skoraj polovica arabske mladine.
Težava je največja na nekdanjih konfliktnih območjih, ki se spopadajo z gospodarsko krizo in na katerih je cvetela korupcija. V Siriji se je po poročanju Razvojnega programa Združenih narodov stopnja revščine zvišala na približno 90 odstotkov s 50–60 odstotkov iz leta 2019, ko je bilo nasilje bistveno bolj razširjeno. Število ljudi, ki imajo negotovo oskrbo s hrano, se je povečalo s 7,9 milijona leta 2019 na več kot 12 milijonov leta 2020.
“Govorimo o ljudeh z dohodki, revnih zaposlenih, z eno službo, z dvema službama v družini … ki ne morejo zadovoljiti niti osnovnih potreb po hrani,” je za CNN povedala stalna predstavnica UNDP v Siriji Ramla Kalidi. “To pomeni, da izpuščajo obroke, se zadolžujejo, uživajo cenejše, manj hranljive obroke.”
Približno 98 odstotkov ljudi je hrano navedlo kot svoj najvišji strošek. “Sveže sadje in zelenjava sta luksuz, v svoji prehrani izpuščajo tudi meso,” je dejala Kalidi.
Ogromno revščino v Siriji je še poglobil finančni zaplet v sosednjem Libanonu, ki se je začel leta 2019. Libanonsko gospodarstvo je prej predstavljalo rešitev za finančno in diplomatsko izolirani Damask. Uničujoč režim sankcij na območjih, ki so pod nadzorom sirskega predsednika Bašarja al Asada, ki predstavljajo večji del države, je leta 2020 še poslabšal Cezarjev zakon. Njegov namen je bil vnovično pogajanje sirskega predsednika pod vodstvom ZN, vendar je namesto tega dodatno opustošilo že tako šibko gospodarstvo, predsednikova vladavina pa je ostala nedotaknjena.
Sirski režim naj bi v zadnjih desetih letih vojne v državi večkrat zagrešil vojne zločine in zločine proti človeštvu, vključno z napadi na civilno prebivalstvo s kemičnim orožjem in neselektivnim obstreljevanjem naseljenih območij pod nadzorom upornikov s konvencionalnim strelivom. V Asadovih zaporih je umrlo več deset tisoč političnih zapornikov, potem ko so bili izpostavljeni skrajnemu mučenju in nečloveškemu ravnanju.
V delih Sirije, ki ne spadajo pod Asadovo oblast – in sicer na severovzhodu države, ki ga nadzorujejo Kurdi, in severozahodu, ki je pod vplivom fundamentalističnih islamističnih upornikov – je gospodarstvo prav tako v razsulu.
“To je edina stvar, ki je skupna vsem sirskim prebivalcem. Vsi gospodarsko trpijo, ne glede na to, kdo nadzoruje območja,” je dejal Haid Haid, svetovalec pri programu Chatham House za Bližnji vzhod in Severno Afriko.
Takšne razmere so spodbudile k odhodu velikega števila kvalificirane delovne sile iz države, kar je še poglobilo gospodarske težave, je povedal Kalidi.
“Bolnišnice, šole, tovarne so izgubile veliko kvalificiranih delavcev, ker številni posamezniki skušajo oditi, čeprav to pomeni tvegati življenja,” je dejal in hkrati pozval države donatorke, naj vlagajo v “intervencije za odpornost”, namenjene izboljšanju preživetja v mestih in na podeželju.
“To je kriza brez primere glede na kompleksnost,” je dejal Kalidi. “Iz leta v leto se je obseg financiranja večal, vendar vidimo, da se povečujejo tudi humanitarne potrebe, zato menim, da moramo spremeniti model, zmanjšati humanitarno odvisnost in več sredstev nameniti za okrevanje.”
V sosednjem Iraku, opustošenem po številnih bojih, vključno z uničujočo vojno z IS, je gospodarstvo boljše, vendar prevladuje občutek brezupnosti. Protikorupcijsko protestno gibanje, ki ga vodijo mladi, so oktobra 2019 zatrli veliki politični akterji, in medtem ko so neodvisni politiki na letošnjih parlamentarnih volitvah dosegli neverjetne uspehe, nepotizem in korupcija še naprej prevladujeta v političnem in komercialnem sektorju države.
“O Kurdistanu ali zveznem Iraku ne moremo govoriti kot o zadevi, ki deluje, ker ne deluje,” je dejala Hafsa Halava, znanstvenica na Bližnjevzhodnem inštitutu, pri čemer se je sklicevala na severno polavtonomno regijo iraškega Kurdistana. “Resnica je, da so javne storitve občasne, priložnosti ni, korupcija, nepotizem in nasilje pa so stalni in redni.”
“Kaj je narobe s tem, da nekdo, ki je star 21, 22 let, reče: ‘Ne morem ostati tukaj kot starši. Krog moram prekiniti. Stvari moram spremeniti za svojo družino, za svoje otroke’.”
Halava, ki je britansko-iraško-egiptovskega rodu, trdi, da je glavni dejavnik pritoka beguncev izginotje pravnih mehanizmov za vstop kvalificiranih delavcev v Evropo.
“Zame je fascinantno – če govorim o Združenem kraljestvu in shemi imigracijskih točk ministrice za notranje zadeve Priti Patel, da moj oče kot usposobljeni kirurg s 40 leti delovnih izkušenj ne bi dobil delovnega vizuma, če bi prišel sem,” je povedala Halava.
“Mehanizmi, s katerimi smo – v razvitem svetu – ljudem omogočili, da se učijo in jih nato obdržimo tukaj v korist družbe, niso več na voljo,” je dejala Halava.
Haid iz Chatham Housa je Sirec in se prišteva k srečnežem. Pred skoraj petimi leti je pridobil status begunca v Združenem kraljestvu. Povedal je, da so mu slike Sircev, ki umirajo v Rokavskem prelivu, vzbujale mešane občutke žalosti in osebnega olajšanja. Prepričan je, da se bodo migracije Sircev nadaljevale.
“Ko so se razmere v Siriji kljub upadu nasilja začele slabšati, je takrat tam živeče ljudi doletela realnost – da se stvari nikoli ne bodo izboljšale,” je dejal Haid. “Zato tudi tisti, ki med vojno niso hoteli zapustiti države, čutijo, da ni druge rešitve, kot da pobegnejo, saj na koncu predora ni luči. To je to.”
Hkrati ima Haid občutek, da je v Združeno kraljestvo prišel v zadnjem trenutku. “Čutite, da vam je uspelo, preden se je vaše okno priložnosti, ki se je hitro zapiralo, za vedno zaprlo,” je dejal.
Šoksan Husein in njen mož Ali Rasul v Erbilu verjameta, da je zakoniti prehod v Evropo za vedno onemogočen. Rasul, direktor nepremičninskega podjetja, in Husein, inženirka, sta na začetku tega leta zaprosila za vizum na francoskem veleposlaništvu, vendar sta dejala, da nikoli nista prejela odgovora.
“Erbil je zame in mojo ženo boljši kraj na svetu. Imamo dober avto, dobra oblačila,” je dejal Rasul. “Toda to je vse za Ažija … tukaj so ga operirali že trikrat, rezultatov pa ni nobenih. Težava je, da nam zdravniki jemljejo denar, otroku pa se stanje ni izboljšalo niti za pet odstotkov.”
“Če bi nama rekli, da bomo življenje tvegali še 100-krat, preden bi prišli v Evropo, da bi sinu zagotovila boljše razmere za življenje, bi to z ženo storila,” je dejal. “To potovanje bi ponovil 100-krat.”
Avtorica: Tamara Qiblawi/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje