Holly Thomas je pisateljica in urednica pri spletnem mediju Katie Couric Media. Za CNN se je razpisala o novem trendu, ki se širi med mladimi zaposlenimi. Ti namreč ob ponedeljkih delajo najmanj, kar lahko (ang. bare minimum Mondays). Mnenja v komentarju odražajo izključno mnenja avtorice.
Moj odnos s TikTokom je enak mojemu odnosu s cerkvijo. Obiščem ju le, ko me povabi nekdo drug, in čeprav nisem prepričana o vseprisotnih pozitivnih učinkih, sem vendarle vesela, da vsaj nekaterim nudi tolažbo v njihovih najtemnejših trenutkih.
Še pomembnejše je, da nisem prava “vernica”. TikTok pripada generaciji Z, mladim od 11. do 26. leta, ki bodo podedovali Zemljo oziroma karkoli bo od nje ostalo, potem ko bomo mi, milenijci, vse razgrabili (ali ne bomo več imeli vpliva). Ko sem slišala za najnovejši trend na platformi, so uporabniki besedo o njem že razširili na vse konce in kraje, kar je pomenilo, da me je, ko sem se končno usedla za računalnik in v Google vpisala “bare minimum Mondays” (ob ponedeljkih delamo najmanj, kar lahko), čakalo več strani rezultatov.
Preberite še: Nov trend mladih: ob ponedeljkih v službi “zabušavajo”
Takšne ponedeljke je ustvarjalka vsebin na TikToku in ustanoviteljica zagonskega podjetja Marisa Jo Mayes opisala tako: številni v nedeljo delajo neskončno dolge sezname opravil in so pod hudim pritiskom urediti si življenje. Posledično smo ob ponedeljkih ves čas v pripravljenosti na stres in se ne moremo osredotočiti na delo ali ga kakovostno opraviti. Ta občutek kaotičnega nelagodja se razteza čez teden in nas na koncu stane več produktivnosti in vitalnosti, kot ju lahko nadomesti še tako velik trud. Tisti, ki ob ponedeljkih delajo čim manj, pa se zavestno odločijo, da se na prvi dan delovnega tedna ne bodo naprezali in bodo tako prihranili energijo. “Bilo je kot magični urok,” je razložila Mayes. “Počutila sem se bolje. Nisem bila pod tolikšnim pritiskom in dejansko sem naredila več, kot sem pričakovala.”
Tako imenovana “bare minimum Mondays” in “quiet quitting” (tiha opustitev nalog oziroma opravljanje le najnujnejših nalog brez vlaganja dodatnega, običajno neplačanega truda, op. a.) imata eno skupno lastnost. Oba dokazujeta, da mlajšo generacijo predstavljajo razvajenci, obsedeni z nego zase.
Zaposlena generacija Z, ki prakticira oboje zgoraj omenjeno, bo najverjetneje kljub temu za svoje delo prejela manjše plačilo kot njeni predhodniki, boomerji in generacija X. Enako je veljalo za milenijce. A v nasprotju z njimi generacija Z ve, kaj jih čaka.
Sem milenijka in sem enako kot mladi, ki danes vstopajo na trg dela, diplomirala v času, ko so bili pogoji na trgu dela slabši. Leta 2010 so se učinki recesije še vedno dobro poznali in delodajalci so neplačana pripravništva urejali brez nekih pravil. Zagotoviti si kakršnokoli plačano delo je bila ambicija, ki je zahtevala neumoren zagon v kombinaciji z ničelnim ozirom za lastno dobrobit. Bilo je neznansko tekmovalno, in to, da ti je uspelo dobiti pripravništvo, je vsaj delno poplačalo brutalne pogoje, ki so skoraj brez izjeme sledili.
Preberite še: Nov način “štempljanja” na delu: vihar v kozarcu vode ali kaznovanje vseh?
Prvih nekaj let mojega “delovnega” življenja je minilo v meglici fluorescentnih pisarniških luči in zajtrkov, ki so bili sestavljeni iz kofeinskih tablet, pepsija in kave, zaužitih kadarkoli med 4. in 10. uro zjutraj. Vsak mesec sem zaslužila manj, kot me je desetletje kasneje stala najemnina. Moje obveznosti in odnosi so potekali v stalnem stanju adrenalinske izčrpanosti. Natakarji v bližnji kavarni so mi ponujali brezplačne rogljičke, in ker nisem imela stalnega prebivališča, sem vsepovsod s seboj nosila torbo z najnujnejšimi stvarmi za spanje. Bilo je izčrpavajoče in želela sem si stabilnosti premožnejših vrstnikov, ki so jim starši kupili stanovanja. A po drugi strani sem nekako uživala.
Pripravništvo je mrzlično, a preplavljeno s težnjo, da bo ves ta trening v nekaj kratkih letih prinesel zmago. No, tako smo vsaj mislili tedaj, okrog leta 2010.
A tu je poglavitna razlika. Milenijci smo trpeli za svoje razvijajoče se kariere, in čeprav so bile stvari na začetku težke, smo se še vedno oklepali obljube, da bo nekoč bolje. Naše starešine iz generacije X in boomerji so vsi trdili, da so garali, ko so bili mladi, a vsi so bili lastniki hiš. Verjeli smo, da se bodo v nekem trenutku naše usode izboljšale in da bo tudi naš trud obrodil sadove. Generacija Z nima takšnih iluzij.
Poleg tega starejši kolegi generacije Z, torej milenijci, ne prenašajo sporočil upanja, ki so jih sami prejeli od generacije X. Mnogo milenijcev namreč ostaja prekarcev, še vedno živijo v najemniških stanovanjih, ne morejo si privoščiti otrok in tožijo, da jih je pandemija covida-19 oropala še zadnjih drobtinic mladosti. Milenijci smo precej patetična kristalna krogla.
Rekoč vse to tudi tisti najbolj glasni iz generacije Z, ki delijo sporočila na TikToku in pojejo slavospeve trendom “nedela”, verjetno za več dela prejmejo manj kot njihovi starši iz generacije X ali njihovi stari starši iz generacije boomerjev. In v nasprotju z milenijci, ki jih je vsaj motiviralo upanje, da se bo vse na koncu izplačalo, takšnega upa za generacijo Z na obzorju ni. Videli so prihodnost in prihodnost je pasje utrujen milenijec z zaskrbljujočo toleranco na kofein in postanimi drobtinicami rogljička na plašču.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje