Meteorit, ki je decembra lani trčil v Mars, je na njem sprožil tresljaje magnitude 4, ki jih je zaznalo Nasino plovilo InSight, so v četrtek sporočili iz ameriške vesoljske agencije. Potres je na planetu ustvaril okoli 150 metrov širok ter približno 21 metrov globok krater in razkril prisotnost ledu v bližini njegovega ekvatorja. Medtem je mednarodna skupina raziskovalcev, v kateri so sodelovali tudi slovenski znanstveniki, ugotovila, da lahko eden najodpornejših zemeljskih mikroorganizmov na Marsu preživi tudi do 280 milijonov let, medtem ko je izpostavljen visokemu sevanju. Ugotovitve vlivajo upanje, da bi pod površjem lahko našli dokaze o življenju na rdečem planetu.
Izvor tresljajev so potrdili šele, ko je sonda Mars Reconnaissance Orbiter (MRO) manj kot 24 ur po trku meteorita v planet preletela mesto trka in posnela novonastali krater, največji, kar so jih opazili, odkar je sonda MRO pred 16 leti začela krožiti okoli Marsa, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Čeprav udarci meteoritov na Marsu niso redki, “nismo nikoli mislili, da bomo videli kaj tako velikega,” je na četrtkovi novinarski konferenci povedala Ingrid Daubar, ki sodeluje pri misijah InSight in MRO.
Znanstveniki so ocenili, da je bil meteorit velik od 16 do 39 metrov. Tako velik objekt bi v Zemljini atmosferi razpadel, preden bi padel na tla. “To je preprosto največji padec meteorita na tla, o katerem smo slišali, odkar znanost uporablja seizmografe ali seizmometre,” je komentiral profesor planetologije Philippe Lognonne.
Informacije, zbrane s preučevanjem trka, bodo po besedah znanstvenikov pomembno prispevale k poglobljenemu poznavanju Marsove notranjosti in zgodovine nastanka tega planeta, navaja AFP.
Znanstvenikom pa se zdi presenetljiva zlasti prisotnost ledu ob kraterju, saj se ta nahaja v bližini Marsovega ekvatorja. “To je najtoplejše mesto na Marsu, najbližje ekvatorju, kjer smo doslej videli vodni led,” je dejala Daubar.
Poleg informacij o podnebju na Marsu, ki jih odkritje ponuja, bi se prisotnost vode na tej zemljepisni širini lahko izkazala za “zelo koristno” za prihodnje človeške obiskovalce planeta, pa je poudarila direktorica Nasinega oddelka za planetarno znanost Lori Glaze.
“Ta led bi lahko pretvorili v vodo, kisik ali vodik,” je dodala in pojasnila, da bi morebitne astronavte želeli izkrcati ravno “čim bližje ekvatorju”.
Nova raziskava vliva upanje, da pod površjem obstajajo dokazi o življenju
Mednarodna skupina raziskovalcev, v kateri so sodelovali tudi slovenski znanstveniki, je ugotovila, da lahko eden najodpornejših zemeljskih mikroorganizmov na Marsu preživi tudi do 280 milijonov let, medtem ko je izpostavljen visokemu sevanju. Ugotovitve vlivajo upanje, da bi pod površjem lahko našli dokaze o življenju na rdečem planetu.
V raziskavi, ki je nastala pod vodstvom Michaela Dalyja iz ZDA, so sodelovali slovenski znanstveniki Nina Gunde-Cimerman in Cene Gostinčar z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije, so sporočili s fakultete.
Znanstveniki so ugotovili, da v posebnih pogojih bakterija Deinococcus radiodurans preživi resnično astronomsko izpostavitev radioaktivnemu sevanju, ki je kar 28.000-krat višja od smrtonosnega odmerka za človeka. Bakterija je že doslej veljala za rekorderja, sedaj pa so odkrili, da lahko njeno odpornost povečajo za več kot petkrat, in sicer tako, da jo posušijo in zamrznejo pri temperaturi –80 stopinj Celzija. Odkritje je vzbudilo veliko zanimanja, saj prav takšni ekstremno suhi in mrzli pogoji vladajo na Marsu, so zapisali na fakulteti.
Vprašanja o tem, ali na Marsu obstaja življenje, že mnogo let burijo domišljijo tako privržencev znanstvene fantastike kot tudi resne znanosti. Že pred več kot stoletjem je nobelovec Svante Arrhenius govoril o možnosti širjenja življenja po vesolju. Ker bi bila živa bitja tam izpostavljena vakuumu in s tem izsušitvi, izjemno nizkim temperaturam in visokemu sevanju, se je ideja dolgo zdela pretirana. A so od tedaj večkrat dokazali, da lahko nekatere bakterije, glive in celo mikroskopske živali izpostavitev takšnim pogojem preživijo vsaj nekaj mesecev.
Na Marsu so razmere po izgubi tekoče vode in večine atmosfere pred nekaj milijardami let vse prej kot prijazne. Pred radioaktivnim sevanjem vesolja se mikroorganizmi lahko skrijejo pod površje planeta. A sevanje je v naravi prisotno povsod in tudi majhne doze pod površjem planeta sčasoma v celicah povzročijo veliko škode.
“Žive in metabolno aktivne celice takšne poškodbe lahko popravijo, če pa so globoko zamrznjene in izsušene, pa se poškodbe kopičijo, dokler celice ne ubijejo,” je pojasnila Gunde-Cimerman. “A zdaj vidimo, da celicam prav izsuševanje in nizke temperature celo pomagajo pri preživetju.
Bakterija, kot je Deinococcus radiodurans, bi lahko pod površjem Marsa sevanje preživela kar do 280 milijonov let. Če bi doživela občasno odtalitev, na primer zaradi udarcev meteoritov, pa morda še mnogo dlje,” je dodala.
To odkritje ima pomembne posledice za raziskave rdečega planeta, ki so prav v zadnjih letih doživele nov zagon. “Mednarodna pogodba iz leta 1967 države zavezuje k varovanju našega planeta in vesolja,” je razložil Gostinčar.
“V naslednjih letih naj bi z Marsa na Zemljo prvič pripeljali vzorce za znanstvene raziskave. Tudi če je verjetnost, da z vzorci prinesemo žive zunajzemeljske mikroorganizme majhna, si neprevidnosti pri tem ne smemo privoščiti. Pazljivi pa moramo biti tudi v obratni smeri. Zdaj namreč vemo, da lahko z zemeljskimi mikroorganizmi Mars kontaminiramo za dolge milijone let. Ob morebitni človeški odpravi na Mars bo takšno kontaminacijo zelo težko preprečiti. S tem pa bi iskanje morebitnega življenja na tem planetu postalo še mnogo bolj zapleteno,” je dejal raziskovalec.
Tudi če je življenje na Marsu izumrlo že dolgo nazaj, pravkar objavljena raziskava vliva upanje v to, da bomo nekega dne našli vsaj njegove ostanke, meni raziskovalka Grebenc. “Če lahko življenje, kot ga poznamo, preživi v marsovskem podzemlju več sto milijonov let, lahko beljakovine, DNK in druge molekule, ki ga sestavljajo, tam obstanejo še mnogo dlje,” je dejala. “Prihodnje odprave na Mars, ki naj bi vključevale tudi več metrov globoke vrtine pod površje planeta, nam bodo povedale marsikaj o tem, ali smo v Osončju res sami,” je dodala.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!