Od začetka ruske invazije na Ukrajino pred štirimi tedni je iz države pobegnilo že več kot 3,7 milijona beguncev. Po podatkih visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) jih je največ pobegnilo na Poljsko, sledijo Romunija, Moldavija, Madžarska in Slovaška. Mnogi za seboj pustijo vse, številni pa na begu pred vojno s seboj vzamejo tudi štirinožne družinske člane. Države EU, tudi Slovenija, so solidarnostno sprostile nekatere pogoje za vstop hišnih ljubljenčkov v posamezne države, a nekatere težave ostajajo.
Slovenija je, tako kot druge države članice, v skladu z zakonodajo Evropske unije v luči izrednih razmer sprostila pogoje za vstop živali v državo. Kot so nam pojasnili na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), so pristojni omogočili izjeme od izpolnjevanja zdravstvenih zahtev za netrgovske premike hišnih živali v izjemnih primerih, kakor so nenadne naravne nesreče, politični nemiri ter druge vrste višje sile. To v praksi pomeni, da mora lastnik živali predhodno z vlogo zaprositi za dovoljenje, žival pa po prihodu v Slovenijo ostane v izolaciji, dokler ne izpolnjuje pogojev, s pomočjo katerih se zagotovi, da žival ne predstavlja tveganja za prenos stekline.
Ko so vsi pogoji izpolnjeni, se za žival lahko izda potni list, še pojasnjujejo na UVHVVR in dodajo, da stroški na podlagi veljavne zakonodaje bremenijo skrbnika živali. Posamezne primere rešujejo uradni veterinarji. Če so pogoji namestitve na naslovu bivanja primerni in lastnik prostorov namestitve dovoli izvajanje nadzora v svojih prostorih, se izolacija pod uradnim nadzorom odredi na naslovu bivanja, v nasprotnem primeru pa v ustreznih prostorih zavetišča, še razlagajo na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. V vsakem primeru pa mora biti žival do potrditve negativnega titer testa v izolaciji.
Do ponedeljka, 21. marca, so tako na UVHVVR prejeli 68 vlog za skupno 96 živali, za 1 činčilo, 28 mačk in 67 psov.
Ukrajinci, ki so na begu pred vojno in zatočišče za svojo družino in hišne ljubljenčke poiščejo v Sloveniji, naj bi pred prihodom v državo na [email protected] poslali izpolnjeno vlogo, živali pa morajo po prihodu v Slovenijo ostati v izolaciji. Vloga bo nato preposlana na območni urad UVHVVR na območju, ki je navedeno v vlogi kot kraj bivanja. Na območnem uradu bodo odredili nadaljnji postopek, ki poleg izolacije predvideva tudi cepljenje in test titracije za dokaz protiteles. Ko so izpolnjeni vsi pogoji, pa se za žival lahko izda potni list.
Stroški, ki bremenijo lastnika živali, do 200 evrov
Kot je za N1 pojasnila veterinarka Urška Petek, članica veterinarskega Zavoda SVSP – Slovenski veteriranji sterilizirajo potepuhe (ang. Slovenian Vets For Stray Pets), večina Ukrajincev vloge pred prihodom ne izpolni, saj niso seznanjeni s tem protokolom. Če v Ukrajini ne bi bilo vojne, bi živali že pred prihodom v Slovenijo morale biti označene z mikročipom, imeti bi morale potni list, cepljene bi morale biti proti steklini ter imeti opravljen titer protiteles proti steklini, kar ima v praksi le malo živali, predvsem tiste, katerih lastniki so že pred tem načrtovali potovanje v tujino.
Kot je pojasnila Petek, test titracije protiteles proti steklini stane okoli 100 evrov. Če je bila žival že cepljena, se ji le odvzame kri za test in če ni označena z mikročipom, opravi še označitev in izdaja potnega lista. Če lastnik ne more dokazati, da je bila žival že cepljena proti steklini oziroma mora biti cepljena prvič, se stroški gibljejo okoli 30 evrov. Po cepljenju se nato živali po preteku 30 dni odvzame kri za določitev titra. Če upoštevamo še čipiranje ter vpis v centralni register, ki je potreben za pridobitev evropskega potnega lista, lahko stroški skupno narastejo do 200 evrov.
Nekateri v hudi stiski, dva izrazito anksiozna
V Zavodu SVSP so se odločili, da vse te stroške veterinarske oskrbe prevzamejo nase. Poleg vseh zakonsko zahtevanih stvari pa poskrbijo tudi za to, da so pri živalih odpravljeni notranji in zunanji zajedavci. Lastnikom so pomagali izpeljati uradne postopke, ki so potrebni ob vstopu v Sloveniji, živalim so dali antiparazitike, njihovim lastnikom pa potrebno opremo. Ker so bile nekatere živali zaradi dolge poti in bega v hudi stiski, so nekaterim predpisali tudi naravna zdravila in pomirjevala. Kot je pojasnila veterinarka Petek, so doslej oskrbeli okoli 20 lastniških živali. Večina jih je bila v dobrem stanju, dva pa sta bila izrazito anksiozna. Kot je še pojasnila, sta imela dotična psa težave že prej, a po vsem, kat sta doživela, se je stanje še poslabšalo. Poleg naravnih pomirjeval in zdravil pa so jima v šolski veterinarski ambulanti uredili tudi delo z inštruktorjem, s pomočjo katerega upajo, da bosta živali zopet prišli k sebi.
V prostorih Šolske veterinarske ambulante biotehniškega izobraževalnega centra (BIC) Ljubljana so sicer v sodelovanju z ukrajinsko veterinarko, ki živi v Sloveniji, tri tedne zbirali tudi humanitarno pomoč za ukrajinske živali, ki so jo minuli teden odposlali v Ukrajino. Zbirali so potrebščine za veterinarje in tamkajšnje živali, predvsem opremo, hrano in zdravila, kamion z zbranimi sredstvi pa so že poslali v Zaporožje, od koder bo nato potoval tudi do drugih obleganih območij.
V Ukrajini letno okoli 2000 ugrizov steklih živali
V Sloveniji je bila urbana steklina izkoreninjena kmalu po drugi svetovni vojni z uvedbo obveznega cepljenja psov proti steklini in drugih veterinarskih ukrepov, pojasnjujejo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Med letoma 1946 in 1950 je za urbano steklino v Sloveniji umrlo 14 oseb, od leta 1950 pa nihče več. Pred šestimi leti se je Slovenija proglasila za državo, prosto stekline, a ob povečanih migracijah ljudi in živali obstaja visoka možnost vnosa stekline z območij, kjer se ta bolezen še pojavlja. Kot še pojasnjujejo na NIJZ, sta denimo od naših sosednjih držav stekline prosti le Avstrija in Italija.
Steklina je kljub dolgoletnemu zatiranju in možnosti uporabe cepiva še vedno zelo razširjena. Kot pojasnjujejo na NIJZ, poznamo dve obliki stekline: gozdno oz. silvatično in mestno oz. urbano. Rezervoar silvatične stekline so mesojede divje živali, predvsem lisice in rakuni, pogosto tudi srnjad, kune, divje svinje in netopirji. Urbano steklino pa prenašajo domače živali, predvsem psi in mačke, lahko tudi govedo, konji, ovce, zajci, svinje, še poudarijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in dodajo, da je steklina smrtno nevarna bolezen, ki se prenese z okužene živali na ljudi. Letno tako zaradi stekline po svetu umre približno 55 tisoč ljudi, od tega je skoraj polovica otrok.
Iz podatkov, ki jih je decembra objavil center za nadzor in preprečevanje bolezni ukrajinskega ministrstva za zdravje, je razvidno, da Ukrajina sodi med evropske države, v katerih se še pojavlja endemična steklina. Tam namreč cepljenje proti steklini ni zakonsko določeno. Silvatična steklina je razširjena na zahodu in jugu Ukrajine, urbana steklina pa predvsem na vzhodu, ob ruski meji. V Ukrajini je bilo tako denimo okoli osem milijonov psov, od tega jih je bilo proti steklini cepljenih le pet milijonov. Kljub temu da je cepljenje financirano iz državnega proračuna, je tako v državi okoli tri milijone necepljenih psov, od tega dva milijona potepuških ter dober milijon lastniških psov.
Letno v Ukrajini zabeležijo okoli 84 tisoč primerov živalskih ugrizov ljudi, kar v grobem predstavlja 187 ugrizov na 100 tisoč prebivalcev. Od skupnega številna živali, ki so ugriznile ljudi, pa je bilo leta 2021 približno 2200 živali steklih. Največ ugrizov steklih živali so sicer zabeležili v letu 2007 in od takrat se stanje rahlo izboljšuje, je še razvidno iz podatkov o epizootiološki situaciji v Ukrajini.
Inkubacija in potek bolezni pri človeku
1. obdobje – inkubacija: obdobje od okužbe do prvih znakov boleznih je lahko kratko in traja nekaj dni, lahko pa je tudi ekstremno dolgo in traja do več let. V povprečju se sicer prvi znaki bolezni razvijejo v nekaj tednih ali mesecih. INkubacijska doba pa je odvisna predvsem od mesta ugriza oziroma vstopa virusa v organizem. V času inkubacije bolniki nimajo težav.
2. obdobje – začetni znaki bolezni: prvi znaki bolezni se začnejo kazati, ko virus potuje proti hrbtenjači in osrednjemu živčevju. Trajajo od dva do 10 dni, bolniki imajo neznačilne simptome, kot so vročina, glavobol, slabost, bruhanje, utrujenost. Na mestu ugriza lahko občutijo bolečine ali nenormalni občutki, kot so ščegetanje, zbadanje, mravljinčenje in otrplost. Pojavijo se tudi vedenjske motnje, nemir, razdražljivost, preplašenost, depresija, neješčnost, nespečnost, strah in agresivnost.
3. obdobje – prizadetost živčevja: traja od dva dni do enega tedna in lahko poteka kot:
– furiozna oblika, za katero so značilni pretirana vzdražljivost, krči, hidrofobija (sprva pri pitju tekočine in pozneje pri poskusu požiranja), strah, zmedenost, delirij, halucinacije, hitro dihanje in pretirano slinjenje. Bolnik umre v komi teden dni po pojavu simptomov zaradi splošne ohromitve in srčnožilne odpovedi.
– paralitična oblika, za katero so značilne ohlapne ohromitve mišic, visoka vročina, zaprtje in zastoj urina, redko se pojavi tudi hidrofobija. Paralitična oblika traja lahko mesec dni, smrt nastopi zaradi ohromitve mišic jezika, žrela, grla in dihalnih mišic.
Vir: NIJZ
