Od vojaka do vojnega zločinca: kdo je bil Ratko Mladić?

Obsojeni vojni zločinec in nekdanji poveljnik vojske Republike Srbske Ratko Mladić, ki je umrl danes, je bil z vojsko povezan vse življenje. Kot piše Radio Slobodna Evropa (RSE), je bil rojen 12. marca 1943 v vasi Božanići, ki danes leži v Republiki Srbski.

Po končani vojno-industrijski šoli v Zemunu je opravil tudi šolanje v vojni akademiji kopenske vojske. Oficirsko kariero je nato začel leta 1965 v Skopju. Postal je načelnik za usposabljanje v 3. vojaškem območju Jugoslovanske ljudske armade (JLA) s sedežem v makedonski prestolnici. V začetku januarja 1991 je nato postal pomočnik poveljnika Prištinskega korpusa.

Kot je leta 2011 za časopis Vreme pisal znani srbski novinar Dejan Anastasijević, se je Mladić vse od vstopa v vojaški ustroj JLA pri 14 letih v njem znašel odlično. Odlične ocene je prejemal med urjenjem, prav tako pa tudi med službovanjem v Skopju in Prištini. "Sovražil je pisarniško in štabno delo ter se najbolje počutil na terenu med vojaki. Na vaje in pohode je pogosto jemal svoje otroke. Tudi med vojno ga je bilo pogosteje mogoče najti v jarkih kot v poveljniškem štabu, kar mu je prinesla veliko priljubljenost med vojaki," je zapisal Anastasijević.

Konec junija 1991 je Mladić odšel v Knin. Tam je poveljeval 9. korpusu JLA v bojih s hrvaško vojsko na območju Knina. Na Hrvaškem ni ostal dolgo, marca leta 1992 ga je načelnik generalštaba JLA Blagoje Adžić premestil v Sarajevo, kjer je postal poveljnik 2. vojaške oblasti JLA.

Anastasijević je za Vreme ocenil, da bi Mladić, če ne bi izbruhnila vojna, proti koncu kariere nedvomno napredoval v generala in se s tem činom upokojil. S premestitvijo v BiH se je začela njegova preobrazba. "Jugoslavija je razpadla, a ena stvar je ostala – JLA. Čeprav je spremenila ime, oznake, ideologijo in etnično sestavo, je njena struktura ostala praktično nespremenjena. Civilno življenje je izginilo kot kepa snega na soncu. Vojska, okolje, kamor je Mladić zares sodil, pa je postala vse. Ponudila se mu je priložnost, da veščine, pridobljene med usposabljanjem in vajami, uporabi v dejanskih razmerah ter se bori proti resničnim sovražnikom," je zapisal.

Haaško tožilstvo je navedlo, da je od 12. maja 1992 do konca novembra 1996 bil poveljnik vojske bosanskih Srbov. Maja ga je namreč narodna skupščina samooklicane Republike Srbske v Banjaluki na predlog tamkajšnjega predsednika Radovana Karadžića, postavila za poveljnika glavnega štaba vojske Republike Srbske. Na tem položaju je ostal do leta 1996 in izredno hitro napredoval. S čina generalpodpolkovnika je leta 1994 že postal generalpolkovnik.

Pod njegovim poveljstvom je vojska zagrešila številne vojne zločine. Osrednja dogodka med vojno v BiH, za katera je bil Mladić na haaškem Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) 22. novembra 2017 obsojen na dosmrtni zapor po osebni in poveljniški odgovornosti, sta obleganje Sarajeva od maja 1992 do avgusta 1995, v katerem je umrlo več kot 12.000 civilistov, ter zavzetje in genocid v Srebrenici ob meji s Srbijo, v katerem so sile bosanskih Srbov ubile več kot 8.000 Bošnjakov.

Novembra 1995 se je s podpisom daytonskega sporazuma končala štiriletna vojna v BiH. Naslednica predsednica Republike Srbske Biljana Plavšić ga je pod pritiskom mednarodne skupnosti 8. novembra 1996 razrešila s čela vojske. Kljub temu je ostal častnik vojske, pa tudi v službi vojske Zvezne republike Jugoslavije. Upokojen je bil v začetku leta 2002.

Kmalu po koncu vojne se je vrnil v Beograd, roki pravice pa se je izmikal vse od 25. julija 1995, ko je haaško sodišče še pred koncem vojne v BiH proti njemu vložilo prvo obtožnico. Prijeli so ga 26. maja 2011 v Lazarevcu v Srbiji po 16 letih skrivanja in po odločnem pritisku mednarodne skupnosti, ki je z izročitvijo Mladića pogojevala nadaljnje približevanje Srbije Evropski uniji. Haagu so ga izročili 31. maja 2011.

Sojenje na haaškem sodišču je potekalo od 16. maja 2012 do 15. decembra 2016, z obsodbo leto kasneje. Po pritožbenem postopku so mu sodniki haaškega mehanizma, ki je nasledil ICTY, dosmrtno kazen potrdili 8. junija 2021 zaradi genocida ter vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti med vojno v BiH med letoma 1992 in 1995.

Ves čas Mladićevega bega je prevladovalo prepričanje, da se ob pomoči skriva v Srbiji. Uradni Beograd je leta 2006 priznal, da se je vse do 1. junija 2002 občasno mudil tudi v vojaških objektih na območju Srbije. Mladićeva družina pa je ves čas vztrajala, da je mrtev ter je celo na sodišču vložila zahtevo, da se ga razglasi za mrtvega in da se kot dan njegove smrti navede 1. marec 2008, ko naj bi ga nazadnje videli.

Že vse od prihoda v pripor naj bi ga mučilo slabo zdravje. Ko je bil še na begu, naj bi doživel najmanj dve možganski kapi, nato pa še v priporu srčni infarkt, kasneje je imel še nevrološke in druge kardiovaskularne težave, letos aprila pa še eno možgansko kap. Njegovi odvetniki so na podlagi njegovega slabega zdravja zanj večkrat zahtevali predčasni izpust. Nazadnje 18. avgusta letos, v sredo pa je mehanizem prošnjo zavrnil. Uradni Beograd pa je večkrat prosil, da bi ga zdravili v Srbiji. Od leta 2024 je kazen prestajal v bolnišnici v zaporu sodišča v Haagu.

Mladić, ki je vztrajal, da je samo vodil svoj srbski narod pri uresničevanju njegovih legitimnih pravic, sicer za mnoge Srbe še vedno velja za junaka.