Znani hrvaški astronom: Čakajo nas odkritja, ki bodo spremenila razumevanje vesolja

Hrvaški astronom Mario Jurić velja za enega od pionirjev podatkovno intenzivne astronomije — področja, kjer se astronomija prepleta s programiranjem, sodobni teleskopi pa z algoritmi, superračunalniki in umetno inteligenco. Bil je eden ključnih sodelavcev pri razvoju podatkovne infrastrukture Observatorija Vere Rubin.

Slednji bo namreč vsake tri noči posnel celotno južno nebo ter beležil spremembe, ki jih bo zaznal. Količina podatkov, ki se bodo na ta način naložili na strežnike, je praktično nepredstavljiva. Kako poteka analiza teh podatkov in kaj vse bi se lahko naučili iz njih, je bila tema našega pogovora pred nekaj dnevi. Jurić, ki je trenutno na sobotnem letu, je bil na obisku na Univerzi v Novi Gorici, kjer bodo s pomočjo podatkov omenjenega observatorija preučevali, kaj se dogaja z zvezdami, ki se znajdejo preblizu črnih lukenj.

"Nevarni asteroidi so kot rak"

V prvih sedmih nočeh opazovanj je Rubin Observatory odkril več kot 2.100 doslej neznanih asteroidov, do začetka aprila pa že več kot 11.000, med njimi tudi 33 novih bližnjezemeljskih objektov. Na Univerzi v Washingtonu ste napovedali, da bi lahko observatorij po polnem zagonu odkril še skoraj 90.000 dodatnih bližnjezemeljskih objektov, med katerimi bi nekateri lahko bili tudi potencialno nevarni. Je med dosedanjimi odkritji kakšen objekt že vzbudil skrb? In kaj bi se zgodilo, če bi observatorij zaznal asteroid, ki bi dejansko predstavljal nevarnost za Zemljo? Kako bi se sistem odzval?

Naj naprej zagotovim, da objekti, ki smo jih odkrili doslej, ne predstavljajo nikakršnega tveganja. Res potujejo blizu Zemlje, a možnosti, da bi v naslednjih 10.000 letih trčili, ni.

Številke, ki jih omenjate, so zelo dinamične. Naprej je bilo preko 2.000 novih asteroidov, nato 11.000, danes, ko se pogovarjava (7. maja, op. a.) pa jih je že 28.162. To število torej ves čas raste. Pričakujemo, da bomo sčasoma odkrili okrog 3,5 milijona novih asteroidov, s čimer se bo število znanih asteroidov povečalo na okoli pet milijonov.

Novih bližnjezemeljskih asteroidov smo doslej odkrili samo nekaj deset. Pričakujemo, da se bo to število povzpelo na skoraj sto tisoč.

Ko zaznamo takšen asteroid, je cilj ugotoviti, kam gre. Njihov položaj na nebu lahko zelo natančno izmerimo. Ob tem lahko obvestimo astronomsko skupnost, ki nato z drugimi teleskopi preuči njegovo gibanje. Če bi se izkazalo, da je asteroid nevaren, bi se nato aktivirale nadaljnje ravni.

Nasa je pred nekaj leti lansirala eksperimentalno misijo na asteroid, imenovano Dart. Ta asteroid ni predstavljal nikakršne nevarnosti za Zemljo, a Nasa je želela ugotoviti, kako bi se njegovo gibanje spremenilo, če bi se vanj zaletelo vesoljsko plovilo. To je bila vaja za primer, če bi se pojavila realna grožnja. Če bi torej zaznali asteroid, ki bi se približeval Zemlji, bi verjetno lansirali podobno misijo.

Bistvenega pomena pri tem je, da takšen asteroid zaznamo zelo zgodaj. Nevarni asteroidi so kot rak – če jih odkrijemo dovolj zgodaj, so možnosti za to, da se jih rešimo, kar dobre. Če ga torej odkrijemo trideset let pred potencialnim trčenjem, imamo čas zgraditi raketo, jo izpopolniti, zagotoviti, da se izognemo trčenju. Če ga odkrijemo pet dni prej, imamo le še dovolj časa, da gremo v trgovino po marshmellow in se pripravimo na veliko predstavo.

To je torej cilj Observatorija Vera Rubin – najti objekte, ki so potencialno nevarni, in to 30, 40 ali 50 let pred potencialnim trčenjem.

"Planet 9 bi moral biti dovolj svetel, da bi ga lahko videli"

Observatorij je doslej identificiral okoli 380 transneptunskih objektov — ledenih teles, ki krožijo daleč onkraj Neptuna, nekateri med njimi pa imajo tudi nenavadno oddaljene orbite. Zakaj so ti objekti za znanost tako pomembni? Bi lahko prav njihove orbite predstavljale dokaz za obstoj tako imenovanega Planeta 9?

Na kratko: da.

Ti objekti so pravzaprav popolno nasprotje bližnjezemeljskih objektov. So zelo daleč v osončju. Neptun je 30-krat dlje od Sonca kot Zemlja. Transneptunski objekti torej za Zemljo niso nevarni.

Zanimivi pa so zato, ker so nekakšni ostanki obdobja, ko je nastajalo osončje. Stari so 4,6 milijarde let.

O osončju razmišljamo kot o nekakšnem dolgočasnem kraju. Tam je osem planetov, ki so, kjer so, in nič ne nikoli ne spremeni. To seveda ni res. Ko se je osončje oblikovalo, so se razmere drastično spremenile. Planeti so si bili veliko bližje. Neptun je bil dvakrat bližje Soncu, kot je zdaj.

Potem pa se je nekaj zgodilo – v prvih 10 do 100 milijonih let – zaradi česar se je celotno osončje razširilo. Ne vemo, kaj natančno se je zgodilo in kako hitro. In o tem nam lahko povedo ti transneptunski objekti.

Možno je, da je bilo na začetku več planetov in da so nekateri v tem procesu "odleteli". Lahko, da je bil ta proces zelo buren in dinamičen. Od tega, kako je potekal, je odvisno, kje se transneptunski objekti nahajajo. Na podlagi njihovega položaja lahko tako rekoč rekonstruiramo prizorišče zločina in ugotovimo, kaj se je zgodilo ob formiranju osončja.

Tako prideva do Planeta 9. Če se je torej na začetku dogajalo kaj vznemirljivega, če je bilo več planetov in je nekatere izstrelilo v zelo, zelo oddaljene orbite, bi nam transneptunski objekti lahko povedali, kje približno bi ti planeti lahko bili. Njihove orbite bi bile namreč zaradi gravitacijskega vpliva poravnane v podobno smer.

Za zdaj vidimo le prve obrise tega. Za nekaj deset objektov se zdi, da kažejo takšen vzorec. Z observatorijem pa bomo na robu osončja našli desetkrat več objektov, kot smo jih v zadnjih 30 letih. To se bo zgodilo v prihodnjih treh letih. Na podlagi teh podatkov bomo lahko z gotovostjo rekli: Ta planet mora biti tam.

In če trenutne hipoteze držijo, bi moral biti ta planet dovolj svetel, da bi ga lahko videli. Torej ne le, da bi lahko našli dovolj transneptunskih objektov, ki nam bodo povedali, kje naj iščemo; lahko, da bomo ta planet celo videli. V naslednjih nekaj letih bi se torej lahko zgodilo, da bomo na seznam planetov našega osončja uvrstili novi planet.

To je zelo vznemirljivo in na srečo tudi veliko bolj verjetno, kot da bi našli nevarni bližnjezemeljski objekt.

"Za en posnetek bi potrebovali stotine 4K-televizorjev, razporejenih po velikosti košarkarskega igrišča"

Vera Rubin Observatorij ima tudi sistem za obveščanje v realnem času, ki lahko v nekaj minutah po zaznavi asteroidov ali drugih sprememb na nebu pošlje opozorila znanstvenikom po svetu. Teh dogodkov in z njimi povezanih opozoril naj bi bilo več milijonov na noč. Kako torej pregledujete, analizirate in filtrirate te podatke? Ali uporabljate orodja umetne inteligence? Ali pa je tukaj vendarle pomemben človeški faktor?

Ravno sem želel reči, da imamo nekaj boljšega od umetne inteligence – ljudi.

Cilj je bil zgraditi teleskop, ki bo vsako noč "downloadal" celotno nebo. Tako velik in hiter je, da lahko celotno nebo, ki je vidno iz Čila, posname približno vsake tri noči. To počne avtomatizirano. Vsako noč pregleda, kaj se je na nebu spremenilo in pošilja opozorila. Lahko si jih predstavljate kot Instagram sporočila. K vsakemu je pripeta tudi fotografija. Vsako noč pošlje 10 milijonov takšnih opozoril. Kako torej med 10 milijoni najdeš tistih nekaj, ki te res zanimajo?

Na srečo nas zanimajo različne stvari. Če me zanimajo asteroidi, lahko v sistem vnesem filter, tako da prejemam samo opozorila o objektih, ki se premikajo z določeno hitrostjo in na določenem delu neba in ki jih doslej nismo poznali.

Naše kolege z Univerze v Novi Gorici zanimajo dogodki plimskega raztrganja zvezd (angl. tidal destruction events). To se zgodi, ko se zvezda preveč približa črni luknji in jo slednja raztrga. Predstavljajte si zvezdo velikosti Sonca. Črna luknja jo v nekaj urah raztrga na kosce, kot bi jo vrgel v kuhinjski mešalec. Njih torej zanimajo tovrstni dogodki in v računalnik vpišejo tovrstne poizvedbe.

Po svetu je na tisoče astronomov, ki jih zanimajo različni dogodki na nebu. Ta ogromni podatkovni tok — približno deset milijonov objektov vsako noč — se tako razdeli v manjše podatkovne tokove za nadaljnjo analizo, s katerimi se nato ukvarja na tisoče astronomov.

Gre za čudovit primer tega, kaj se zgodi, ko kombiniraš tehnologijo velikih teleskopov in ljudi. Z enim samim teleskopom lahko naredimo to, za kar bi vsi ti ljudje potrebovali na stotine teleskopov. S tem ko "downloadamo" nebo, lahko s to bazo podatkov vsak počne tisto, kar ga zanima. To je revolucionarno.

Posebnost Vera Rubin observatorija je prav v tem, da so podatki odprti in jih lahko uporablja strokovna in širša javnost. Kar opisujete, je verjetno osrednji razlog za to.

Da, preprosto ni nas dovolj. Če bi imeli dvakrat več astronomov, bi lahko preučevali dvakrat več zanimivih dogajanj. Omejuje nas samo naša domišljija. Več ljudi pa pomeni več domišljije.

Zdi se, da je Observatorij Vera Rubin v enaki meri astronomski kot tudi programski projekt, saj v realnem času ustvarja in analizira ogromne količine podatkov. Kako zahtevno je bilo razviti programsko opremo za obdelavo tako velikega podatkovnega toka?

To je še vedno zahtevna naloga, razvoj programske opreme se namreč nikoli ne konča.

Lahko ponazorim s številkami: izgradnja observatorija je v minulem desetletju stala približno 700 milijonov dolarjev. Projekt je bil sestavljen iz treh delov, ki so bili cenovno primerljivi. Prvi del je izgradnja teleskopa, drugi del je kamera, tretji del pa so programska oprema, podatkovni centri, omrežne povezave, skratka vse, kar potrebujemo za obdelavo podatkov. Brez slednjega bi sicer lahko zbirali posnetke neba, a ti bi bili tako rekoč neuporabni.

Vsako leto bomo zbrali za približno šest petabajtov podatkov. Povprečni pametni telefon ima danes okoli 256 gigabajtov prostora za shranjevanje. Tisti najbolj zmogljivi imajo mogoče en terabajt. V observatoriju bomo torej vsako leto zbrali za od šest tisoč do 24 tisoč več podatkov. Na svetu ni dovolj ljudi, da bi vse to pregledali. Zato moramo naučiti računalnike, da za nas pregledujejo vse te posnetke.

Vsako leto bomo zbrali okoli 2,6 milijona posnetkov. Njihova ločljivost je tako visoka, da bi za prikaz enega samega posnetka v polni resoluciji potrebovali stotine 4K-televizorjev, razporejenih po velikosti košarkarskega igrišča. In to je ločljivost enega samega posnetka — Observatorij Vere Rubin pa jih vsako noč zajame na tisoče.

Zadnjih deset let smo se ukvarjali s programiranjem, zato da bo računalnik lahko analiziral, kje je posamezni objekt, ali gre za zvezdo, galaksijo ali asteroid. V zadnjem letu smo kodo testirali na preliminarnih podatkih in ugotovili smo, da dobro deluje. Ni bilo preprosto in tudi zdaj, ko programsko opremo izpopolnjujemo, ni preprosto. A to je zdaj astronomija. Na ta način bomo lahko preučili 40 milijard objektov in 30 bilijonov opazovanj ter med vsemi temi našli tiste, ki nas zares zanimajo.

Zanimivo je, kako se je astronomija spremenila. Astronomi niso več ljudje, ki skozi teleskop zrejo v nebo; danes zrejo v računalnik in pišejo programsko kodo.

Na svojih predavanjih vprašam študente, kdo je astronom. Če na Googlu poiščeš slike astronomov, ti pokaže ljudi, ki gledajo skozi teleskope. A to ne drži več. Današnji teleskopi sploh nimajo več okularja, skozi katerega bi astronom gledal v nebo.

Iskanje nevidne temne snovi z vidnimi galaksijami

Observatorij Vera Rubin nosi ime astronomke, katere delo je pomagalo potrditi obstoj temne snovi. A desetletja pozneje še vedno ne vemo, kaj temna snov pravzaprav je. Observatorij je ne more opazovati neposredno. Kako nam lahko potem kartiranje milijard vidnih galaksij pomaga razumeti nekaj, kar je v osnovi nevidno?

Strinjam se, to ni preprosto. Kot ste rekli, temni snovi pravimo tako, ker je nevidna in ne vemo, kaj jo sestavlja. Tisto, kar vidimo, je njen vpliv na gravitacijo. To so najprej ugotavljali pri skupkih galaksij, ki so blizu skupaj in krožijo ena okoli druge. Če bi bile tam samo galaksije, bi krožile z določeno hitrostjo. A ko so izmerili hitrost, je ta nakazovala, da je tam desetkrat več mase, kot je je v samih galaksijah. To je bil prvi indic, ki pa niti ni bil vzet zelo resno, dokler se s tem ni začela ukvarjati Vera Rubin.

Ona se je lotila stvari drugače. Pogledala je eno galaksijo in ugotavljala, kako hitro se zvezde vrtijo okoli središča te galaksije. Tudi v našem osončju se planeti vrtijo okoli Sonca, ker ima to veliko maso. Rubin je ugotovila, da mora za to, da se zvezde vrtijo tako hitro, obstajati od desetkrat do stokrat več mase, kot je seštevek mase zvezd. To je bilo v 70. letih prejšnjega stoletja in od takrat poskušamo ugotoviti, kaj je temna snov.

Edini način, kako lahko opazujemo temno snov, je prek njenega gravitacijskega vpliva na gibanje objektov. Spreminja tudi gibanje svetlobe. Svetloba sicer nima mase, vendar njeno pot še vedno ukrivlja gravitacija masivnih objektov. Iščemo torej gravitacijsko lečenje svetlobe.

Recimo, da imamo pred seboj veliko posodo temne snovi, za njo pa je galaksija. Ko svetloba galaksije potuje skozi temno snov, "začuti" vso maso temne snovi, ki je v posodi, in se zato blago ukrivi. Če torej pogledamo galaksijo v ozadju, je njena oblika spremenjena, nekoliko je sploščena in zarotirana.

Ko merimo na milijarde galaksij, lahko beležimo, kako spremenjene so oblike galaksij in kaj nam to sporoča o temni snovi. Na ta način lahko oblikujemo tridimenzionalni zemljevid temne snovi, ugotavljamo, kako se premika, kako vpliva na druge galaksije, … Upamo, da bomo tako bolj razumeli, kaj temna snov je. Obstajajo različne hipoteze, kaj bi lahko bila. Ena pravi, da bi lahko šlo za zelo majhne črne luknje, ki so se oblikovale ob nastanku vesolja. Različne teorije imajo različne predpostavke o tem, kako naj bi bila temna snov razporejena. Upamo, da bomo s tovrstnim tridimenzionalnim zemljevidom lahko ugotovili, katera teorija je prava.

Astronomi že leta opozarjajo na vse večjo svetlobno onesnaženost in naraščajoče število satelitov v Zemljini orbiti, ki svetlijo nočno nebo. Kako resen problem je to, posebej za Observatorij Vere Rubin, katerega misija temelji na izjemno natančnem in ponavljajočem se pregledovanju neba?

To nas je zelo skrbelo. Obstajajo načrti, da bo v prihodnje v orbiti več sto tisoč satelitov. Če bi vsi začeli svetiti navzdol proti nam, bi to lahko bil problem.

Moj občutek je, da smo ta problem zmanjšali na raven nevšečnosti. Res se občasno zgodi, da satelit preleti območje opazovanja, a naša programska oprema to zazna in pogosto lahko tudi odstrani. Lahko torej ugotovimo, koliko svetlobe je prišlo od satelita, in jo odstranimo. Zato me ne skrbi preveč. Mislim, da to na observatorij ne bo imelo pomembnega učinka.

Zagotovo pa bomo v prihodnosti morali to nekako obvladovati. Če bi se neko zasebno podjetje odločilo poslati v orbito deset tisoč izjemno svetlih satelitov, bi bil to veliko večji problem, kot je bil denimo Starlink. Poudariti moram, da je Starlink dober primer sodelovanja med astronomi in zasebnimi podjetji. Ko so lansirali prve satelite, se niso zavedali, da bi to lahko bil problem za astronomijo. Pri Starlinku je zaposlenih veliko inženirjev, matematikov, fizikov, ki seveda ne želijo uničiti neba. Zato so veliko delali na tem, da bi bili njihovi sateliti temnejši, pri tem pa so sodelovali tudi z astronomi. In to je delovalo.

"Moramo ven iz hiše"

V zadnjem času smo priča ponovno prebujenemu zanimanju za Luno. Program Artemis je do danes stal že okoli 100 milijard dolarjev, pri čemer je jasno, da gre pri Luni bolj kot za znanost za prestiž in geopolitiko. Številne znanstvenike skrbi, da bi lahko tekma za Luno negativno vplivala na financiranje drugih programov, ki imajo bistveno večjo znanstveno vrednost. Kako gledate na to? Vas skrbi?

Strinjam se, da pri Luni ne gre za znanost, ampak v prvi vrsti za prestiž, tehnologijo ter, navsezadnje, za širjenje človeštva v osončje. Pravzaprav mi je ta ideja všeč. V nižjih orbitah Zemlje smo že od 70. let prejšnjega stoletja. Če bomo kdaj srečali Nezemljane, se jim bomo morali opravičiti, ker 50 let nismo glede tega dosegli nikakršnega napredka. Zato se mi zdi vse, kar nas spravi ven iz "hiše", dobro. Vprašanje pa je, kako to financirati.

Človeštva nikoli ni zanimala samo ena stvar; delujemo na več področjih hkrati. Budžeti vsekakor so omejeni. Če nekdo presodi, da je lunarni program znanost in se vsa sredstva za znanost usmerijo v pristanek na Luni, bi bilo to slabo za nas. A ne verjamem, da se bo to zgodilo. Delno je razlog ta, da je denar, ki ga namenjamo znanosti, drobiž v primerjavi s tem, koliko bi stala kolonizacija Lune.

Agencije, kot je Nasa, so se prvotno oblikovale kot agencije za raziskovanje vesolja. Ko pa smo obtičali v nizki Zemljini orbiti, so se postopoma preusmerile bolj v znanost. Znanstveniki smo imeli od tega veliko koristi, saj smo na Naso začeli gledati predvsem kot na veliko znanstveno agencijo. A njena osnovna naloga je v resnici razvoj astronavtike. Zdaj se te agencije na neki način vračajo k svojim začetkom. Ta preobrazba bo za nas zahtevna, ker smo se znanstveniki močno zanašali na Nasino podporo znanosti. Mislim pa, da lahko dolgoročno počnejo oboje. Prihodnjih nekaj let bi lahko bilo zahtevnih, ko bodo poskušali najti pravo ravnovesje. Mislim pa, da vsekakor moramo ven, obiskati Luno, še raje pa Mars. Hkrati pa menim, da lahko delamo tudi na področju znanosti.

Razmišljati moramo dolgoročno – ne o naslednjih treh, ampak tridesetih letih. Če bomo znali navigirati po osončju, si predstavljajte, kakšne možnosti za raziskovanje vesolja se bodo odprle, ko bomo lahko ogromne teleskope pošiljali v orbito Marsa. To bi bila velika zmaga, četudi bi zato na začetku nekoliko bolelo.

Ker ste omenili Nezemljane, ne moreva mimo tega. Bi Vera Rubin Observatorij lahko zaznal njihovo prisotnost?

Tukaj se skrivata dve vprašanji: ali lahko zaznamo nezemeljsko življenje in ali lahko zaznamo inteligentno nezemeljsko življenje. Če govorimo o bakterijah, organizmih, ki proizvajajo kisik, mi nismo pravi observatorij. V načrtu je gradnja vesoljskega teleskopa za iskanje potencialno bivalnih planetov in znakov življenja (angl. ime je Habitable Worlds Observatory), ki bo lahko podrobno opazoval posamezni planet in na njem iskal pline, ki so povezani z življenjem.

Observatorij Vere Rubin bi lahko zaznal drugačne dogodke, npr. če bi zvezda utripala proti nam v določenem zaporedju, ki ne bi bilo skladno z naravnimi procesi. Če bi skozi naše osončje potovalo vesoljsko plovilo – za kar je po mojem mnenju manjša verjetnost, kot da na isti dan zadenem na slovenski in ameriški loteriji hkrati – bi to lahko zaznali.

Verjetnost za takšne dogodke je zelo majhna, a to ne pomeni, da takšnih stvari ne iščemo. Nekateri znanstveniki opazujejo objekte, ki so videti kot kometi, a spremenijo pot gibanja. Če so torej tam, jih bomo našli, a žal je verjetnost za kaj takšnega zelo majhna.

"Čaka nas kup prelomnih odkritij"

Legacy Survey of Space and Time (LSST), projekt sistematičnega snemanja spreminjajočega se vesolja, bo trajal deset let. Kakšna dognanja bi raziskava lahko prinesla? Na kaj upate? So to novi objekti v vesolju, novi fenomeni, mogoče celo ugotovitve, ki si jih danes ne znamo niti predstavljati?

Upamo prav na slednje. Kot je rekel eden od nekdanjih ministrov za obrambo – zanimajo nas predvsem neznane neznanke, stvari, ki si jih ne znamo niti predstavljati.

Tovrstnih teleskopov, ki so izjemno dragi, nihče ne bi želel financirati, če bi preprosto rekli: Zanima nas, kaj se dogaja v vesolju. Zato pripravimo znanstvene programe, v katere vključimo stvari, za katere vemo, da o njih ne vemo nič ali zelo malo in da jih bomo s takšnim teleskopom odkrili. Že to je navdušujoče. A vse tovrstne raziskave so na koncu zaslovele zaradi stvari, na katere ob gradnji teleskopa ni nihče niti pomislil. Vedno, ko zberemo toliko več podatkov, najdemo stvari, za katere prej nismo vedeli.

Osebno me najbolj zanima osončje. Mislim, da ima ta observatorij potencial, da na novo napiše učbenike o tem, kako je osončje nastalo in koliko planetov ima. Iz podatkov o osončju bomo lahko razumeli tudi druge planetarne sisteme: kako so se oblikovali, kakšni so, kakšne so možnosti za življenje, … To so vprašanja, s katerimi se ukvarjamo zadnjih 30 ali 40 let, a nismo imeli orodij, da bi našli odgovore. S tem observatorijem bomo lahko v prihodnjih treh ali štirih letih odgovorili na vsa ta vprašanja. To bo precej dramatično obdobje.

Ko bo teleskop deloval s polno zmogljivostjo, bomo imeli vsakih nekaj mesecev pomembno novo odkritje o osončju. In ne mislim na majhna odkritja, to bodo odkritja, ki bodo temeljno spremenila naše razumevanje osončja.

Nekateri vodilni teoretični fiziki menijo, da bi nas prihodnji preboji v kozmologiji in kvantni fiziki lahko prisilili v premislek o nekaterih najbolj temeljnih predpostavkah o vesolju in o sami realnosti. Bi nas lahko astronomska opazovanja po vašem mnenju nekoč pripeljala do povsem novih načinov razumevanja vesolja? Ali pa menite, da obstajajo meje, prek katerih bo vesolje za človeka do neke mere preprosto ostalo nedoumljivo?

Če začnem z zadnjim vprašanjem: pošten odgovor je, da ne vemo. A nimamo izbire. Tudi če so meje – kaj naj, ostanemo doma in ne počnemo nič? V naši naravi je, da gremo do mej in jih poskusimo potisniti še dlje. Zato o takšnih vprašanjih ne razmišljam. Tudi če so meje, se jim nismo še niti približali. Naj torej to ostane težava za moje praprapraprapravnuke.

Ali lahko ta teleskop prinese premik paradigme? Mislim, da lahko. Pogosto se nam zdi, posebej ko smo mladi, da se nikoli nič ne spremeni. A ko čez dvajset ali trideset let pogledaš nazaj, vidiš, da so se nekatere stvari tako spremenile, da kar je veljalo prej, ne velja več, ampak je zdaj povsem nasprotno.

Ko sem odraščal, še nismo poznali planetov okoli drugih zvezd. Ko so jih potem začeli odkrivati, so vsi pričakovali, da bodo ti sistemi videti podobno kot naše osončje. Nato pa so odkrili planete velikosti Jupitra, ki krožijo tako blizu svoje zvezde, da jo obkrožijo ne v desetih letih, ampak v treh ali štirih dneh. To je veljalo za nekaj popolnoma nemogočega. Tri leta pozneje pa je že vsak vedel, kako in zakaj se to dogaja.

Drugi primer je temna energija. Trenutno ugibamo, da bi lahko bila temna energija neka skrivnostna lastnost samega vesolja. Da ima prostor — in na tem mestu se opravičujem fizikom, ker preveč poenostavljam — neko obliko energije, ki povzroča širjenje vesolja. A kdo ve, mogoče bomo odkrili, da gre za nek povsem nenavaden delec, ki si ga danes še nihče niti ne predstavlja. Morda bomo čez pet let celo ugotovili, kako ga uporabiti za pridobivanje energije.

Te stvari se lahko zgodijo neverjetno hitro. Edini način, da se zgodijo, pa je, da zberemo več podatkov, naredimo več eksperimentov, več raziskav. Zato me ta teleskop tako navdušuje, saj bo zagotovil desetkrat do stokrat več podatkov, kot smo jih kadar koli imeli v astronomiji. Našli bomo kup prelomnih odkritij.