Joker Out: Ne pristajamo na to, da se bo duh časa začel kotaliti v napačno smer

Praznujete 10 let. Za večino od vas je to skoraj tretjina življenja. A v tem času ste naredili skoraj vse, kar se v slovenski popularni glasbi da narediti – že nekaj let vztrajate v sami špici, prejeli ste tri zlate piščali za izvajalca leta, napolnili Stožice, nastopili na Evrosongu … Kakšni so občutki?

Bojan: Predvsem gledamo na to z veliko ponosa. Toliko lepih stvari se nam je zgodilo, ki so se zgostile v relativno kratek čas. Res praznujemo 10 let, a ti veliki mejniki so se začeli malo pozneje, okoli leta 2019 z izidom prve pesmi, ki je vstopila v komercialen medijski prostor in nas odprla širšemu občinstvu. Prvič smo šli iz mehurčka občinstva, ki je bilo najbolj dovzetno – se pravi mladi ljudje iz naših šol ali so bili na tekmovanjih ali špilih …

Potem pa se je kar hitro nadaljevalo. Cvetličarna, kjer smo dva dni zapored predstavljali prvi album, je bila za nas ogromen katapult, ki nam je dal veliko vetra v krila. Potem so bile že kar Križanke, Evrosong, Stožice in se je kar nadaljevalo.

Tako da mislim, da je tu veliko, veliko ponosa in, iskreno, šele zdaj tudi veliko čudenja za nazaj za vse, kar se je zgodilo.

Uspeh pa niso vedno samo rožice. Je bilo v desetih letih tudi kaj takega, na kar bi najraje pozabili? Ali pa mogoče, čemu ste se morali na račun uspeha odreči?

Bojan: Mislim, da je Slovenija zelo prijazno okolje za osebe, ki so nekoliko bolj izpostavljene. Ljudje pri nas resnično niso vsiljivi, tako da bi rekel, da je ta "slava" zelo znosna, nič tako posebnega. Ni nekega hudega pritiska. Nekaj ga sicer vsekakor je, saj izgubiš nekaj intime in včasih začutiš, da si bolj pod drobnogledom. Včasih to čutiš bolj, včasih manj.

Lažje pa je tudi zato, ker smo skupina, veliko smo skupaj in si to delimo. Vsi slabi občutki so potem manj slabi, vsi dobri občutki pa še boljši.

Se mi pa zdi, da se nam je v nekem trenutku, ko smo dojeli, da gre zares in da je to nekaj, od česar živimo, da smo kar naenkrat poklicni glasbeniki, začelo nekakšno trenje v glavi, ko se začneš spraševati o tisoč in eni stvari. Tako da smo imeli nekaj manjših pretresov, predvsem občutkov tesnobe, ki so se pojavili na neki točki.

Jure: Dejansko dve ali tri leta nismo imeli nobene pavze. Kot vsi vemo, je takrat, ko si najbolj vroč, treba najbolj delati. In tudi po Evroviziji, ko bi zares potrebovali odmor, smo takoj šli na turnejo, ki se je vlekla eno leto. Vmes smo imeli še delo v studiu, izdali smo novo ploščo … Tako da je mogoče to, da smo bili utrujeni, še najbolj negativna stran. Ampak ne vem, ali bi se temu lahko izognili. Ampak brez tega tudi ne bi bili tukaj, kjer smo.

Desetletnico boste praznovali z veliko prireditvijo, Karnevalom. Predstavo, kakršne v Sloveniji še ni bilo, pravo cirkuško predstavo. Zakaj ste se odločili za to?

Bojan: Zdi se mi, da je v zadnjih letih pesem Novi val (v kateri je verz: "Vabljeni vsi na karneval, da se odlepimo od tal", op. a.) nekako zaobjela trenutno družbeno valovanje po svetu in občutek generacije, ki prevzema vajeti, da nekaj "ne štima"; da obstaja veliko ugank, s katerimi se je strašljivo spopadati.

In misel, da so vsi vabljeni na karneval, ki smo jo vlekli že kar nekaj časa, se nam je zdela še najbolj logična in najbolj organska za koncert ob deseti obletnici.

Da v času, ko je prisotno toliko tenzije in nekega naboja, omogočimo vsem, da vstopijo v svet, ki je popoln odmik od realnosti. Da se odklopijo in so spet oni – v polnem pomenu te besede.

Kako gredo priprave?

Kris: Vse skupaj pripravljamo že leto in pol, tako da je veliko stvari pripeljanih do točke, kjer morajo biti. Trenutno zaključujemo vsebino dnevnega dogajanja in našega nastopa, vadimo s cirkusom, s katerim bomo na odru imeli veliko skupnih točk, vadimo nov komad, ki smo ga izdali … Skratka, vadimo ves šov, ki bo za nas najbolj spektakularen doslej.

Priprav je veliko, ampak vem, da se vsi veselimo, da 20. junija stopimo na oder in damo iz sebe to, kar se kuha ne le zadnje leto in pol, ampak že vseh deset let.

Boste pokazali tudi kakšne cirkuške spretnosti?

Bojan: To bodo pa ljudje morali priti pogledat.

Kris: Nekaj malega bo …

Kako zdaj, ko imate svoje občinstvo, vzdržujete z njo odnos?

Bojan: Na odnosu z občinstvom delamo že od vsega začetka. Pravzaprav ne gre samo za odnos z občinstvom, tisto, ki pride na naše koncerte, ampak za odnos s poslušalci. Mi smo glasbeniki. In ko delamo glasbo, delamo glasbo, ki jo hočemo poslušati. Veliko poudarka damo na to, da celotna glasba izraža, kolikor se le da, našo dušo.

Verjamem tudi, da če je glasba iskrena, se tudi iskreno poveže z ljudmi. In to je že prvi korak, da se lahko zgodi ta neka magija.

V prvi vrsti tako stik z občinstvom ohranjamo tako, da se v celoti dajemo v glasbo. V nadaljevanju pa veliko truda vložimo tudi v ustvarjanje vsebin, ki ljudem pokažejo, kaj se dogaja v zaodrju, kdo smo mi, kaj v resnici pomeni biti muzikant. In to ljudi v resnici zanima.

Veliko mladih, ki se želijo ukvarjati z umetnostjo, glasbo, na ta način lahko dobi neki zagon, saj vidijo, kako te stvari dejansko tečejo.

Tako da mislim, da sta ta pristnost in absolutna direktnost z oboževalci najboljši način. Veliko je tudi takšnih fanov, za katere imamo občutek, da se poznamo – veliko vedo o nas, srečujemo se na koncertih …

Letos ste začeli tudi s podkastom, ki je še en način, da se občinstvu približate. Je odziv dober?

Bojan: Je. Odziv je točno takšen, kakršnega smo si želeli. Skozi leta smo namreč ustvarili veliko vsebin, veliko informacij pa se tudi izgubi. Večinoma ustvarjamo videe, ki so zelo majhen format. Zato smo si rekli: "Dajmo za deset let sami sebi priložnost, da se spustimo v neke globine, ki jih drugače ne moremo obdelati v kratkem času, in mislim, da smo si kar dali duška.

Ure in ure smo presedeli tukaj (v prostoru, kjer vadijo in kjer nastaja podkast, op. a.) in se pogovarjali z gosti in sami s sabo.

Jure: Po navadi smo se o teh stvareh pogovarjali v zaodrju in se spominjali stvari za nazaj, ki pa jih nikoli nismo povedali na glas, pred kamero. Tako da smo na ta način hoteli izkoristiti priložnost, da povemo svojo zgodbo, kako smo videli stvari.

Kje se vidite čez deset let?

Jan: V tem, da bomo še vedno premikali meje tega, kar je mogoče narediti v slovenski glasbeni sceni …

Matic (vskoči): Se pravi, da bomo vse tri albume izdali v akustični izvedbi. (smeh)

Jan: Do nedavnega je bilo skoraj nepredstavljivo, da bi tuje občinstvo pelo slovenske pesmi v slovenščini, pa se je to zgodilo.

Pa tudi Karneval, koncert ob deseti obletnici, jemljemo kot nekaj, s čimer premikamo meje – tako z glasbeno izvedbo, dogajanjem na odru in vsemi stranskimi aktivnostmi.

Bojan: Zanimivo morda je, da ko enkrat nekdo nekaj naredi, se zelo hitro začnejo stvari v tej smeri tudi ponavljati in graditi od tam naprej. Zato je postavljanje tega prvega gradnika zelo pomembno in mi se dejansko zelo dobro zavedamo vseh gradnikov, ki so jih za nas postavili ostali bendi.

Zato smo si rekli: "Evo, zdaj imamo po vsem tem času priložnost, izkušnje, znanje in željo, da naredimo korak naprej." In resnično smo leto in pol vložili v pripravo dogodka, ki bo nekakšen gradnik, od katerega bo scena lahko šla naprej.

Po drugi strani pa se zdi, da ste z zadnjim komadom, Odsevi sonca, stopili korak nazaj – v glasbenem smislu – in se vrnili k izvornemu zvoku, ki vas je izstrelil na sceno. Je to naključje?

Bojan: Ni naključje. Omenili smo že, kakšen duh vlada v svetu in tudi pri nas, v Sloveniji … Mislim, da je bil ta komad zelo močna notranja potreba celotnega benda. Da ne pristajamo na to, da se bo duh časa začel kotaliti v napačno smer in nas bo vse prevzela neka tema.

Ne pristajamo na to, ker vemo, kako močan vpliv ima ljubezen, kako močan je lahko že nasmeh in kako je včasih pomembno tudi "forsiranje dobrega". To je treba početi, ker se večinoma ne zavedamo, kako zelo se forsira slabo.

Odsevi sonca so zato nekakšen izbruh pristnosti in definitivno je bil to korak v stari Joker Out, ki nam je po dolgem času pričaral največ nasmehov, pa tudi tistega prvinskega, naivnega, otroškega veselja nad glasbo.

Pa tudi odziv občinstva je bil tak, da so začeli komad že od začetka povezovati z lepimi trenutki, z željo, da bo poletje lepo, da bo to leto šlo navzgor.

To so zelo močne stvari, nekakšna manifestacija sreče, dobre volje in energije. To lahko premika gore in zelo smo veseli, da se je ta komad zgodil tako, kot se je. Primož Lukežič, naš fotograf, je rekel, da je ta komad "točno to, kar mora biti", in zdi se mi, da je res tako.

Na koncu Odmevov sonca zapojete: "mi ne moremo umret". Ampak vi ste že zdaj nesmrtni. Se tega sploh zavedate?

Bojan: Včeraj (27. maja, op. a.) je bil Kosovelov dan in dobili smo posnetek z ene od celjskih gimnazij, kjer so nastopali dijaki z maskami, obrazi Srečka Kosovela in peli našo pesem Novi val. In to je tako lepa potrditev, da se na nekem kulturnem dogodku povezujejo svoj trenutek, svojo mladost, z nečim, kar mi počnemo.

To je štampiljka, ki ti za vedno ostane. Glasba iz mladosti je, po nekaterih raziskavah, tista, ki ti najbolj igra v srcu, ker te vedno spominja na najlepše trenutke, tako da je ta nesmrtnost tista, ki se je moramo vsi zavedati.

V resnici smo vsi nesmrtni. Za nami ostajajo ljudje, ostajajo naše besede in naša dejanja. Treba je samo poskrbeti, da so te besede in dejanja lepi. In to so potem odsevi sonca.