Danes obeležujemo 30. obletnico prve internetne povezave v Sloveniji. Vzpostavljanje interneta je bil dolgotrajen in večplasten proces, o katerem obstaja nešteto zgodb, dokumentov in različnih pogledov na dogajanje pred tremi desetletji. Takratno prelomno in zanimivo dogajanje osvetljujemo z nekaterimi ključnimi akterji. To so zgodbe o znanstveni kolegialnosti, sumničavosti jugoslovanskih oblasti, šarjenju po kodi. O internetu, ki je bil drugačen, kot je danes. In o razvoju, ki je pripeljal do takšnega interneta, s pomočjo katerega zdaj berete ta članek.
Zgodovina razvoja interneta, brez katerega si danes ne predstavljamo več življenja, sega v resnici v 60. leta 20. stoletja. Čeprav je internet pravzaprav produkt ameriškega obrambnega ministrstva, je bila vanj vgrajena tudi močna ideologija znanosti, saj so pri razvoju sodelovali tudi znanstveniki in inženirji ameriških univerz, zavezani načelom sodelovanja in odprte izmenjave.
V evropskih državah so bile gonilo razvoja interneta znanstvene institucije, tudi v Sloveniji, kjer je v 80. in 90. letih ključno vlogo odigral Institut Jožef Stefan (IJS). V tistem času ga je vodil dr. Tomaž Kalin, mednarodno uveljavljeni znanstvenik, ki je s svojimi mednarodnimi povezavami pripomogel k razvoju interneta v Sloveniji.
IJS
Institut Jožef Stefan v obdobju začetkov interneta v Sloveniji.
Inštitut je bil v tem obdobju pravi laboratorij novih idej na področju računalniških komunikacij, prostor entuziastičnih raziskovalcev in inženirjev, ki so jih navduševali protokoli in računalniki.
Že leta 1990 je na IJŠ nastal Laboratorij za odprte sisteme in mreže, ki se je pod vodstvom dr. Borke Jerman Blažič začel intenzivneje ukvarjati z internetom. Prav v tem laboratoriju so na današnji dan leta 1991 vzpostavili prvo internetno povezavo, ki je Slovenijo povezala s svetom.
Borka Jerman Blažič, takratna vodja tega laboratorija, je organizacijsko in upravljalsko vodila vse postopke in aktivnosti za vzpostavitev prve internetne povezave, zato je najbolj zaslužna, da je Slovenija pred 30 leti dobila prvo povezavo.
“To so bila romantična leta interneta, ko nismo ničesar skrivali, ko smo si informacije med sabo delili, ko se je mislilo, da bo internet prinesel odprto demokracijo,” se spominja današnji direktor Arnesa Marko Bonač, takrat mladi raziskovalec v laboratoriju Borke Jerman Blažič in ena ključnih oseb v razvoju slovenskega interneta.
Takrat je imelo povezavo v internet samo 16 držav in Slovenija je bila med njimi. Razlog za to so bile po Bonačevem mnenju tudi tesne povezave slovenskih raziskovalcev s tujino in ekonomsko stanje države. “Dobro smo poznali vse, kar se je dogajalo na Zahodu, IJS je dopuščal veliko akademske svobode in je bil (in je še) valilnica novih idej. Poleg tega je bila Slovenija ekonomsko bolje razvita in si je lahko privoščila nakupe računalnikov.”
Dogajanje v ZDA motivacija za slovenske raziskovalce
Za tehnično izvedbo prve internetne povezave v Sloveniji je skrbel dr. Denis Trček, takrat doktorski kandidat pri dr. Jerman Blažič. “Tedne in mesece smo šarili po kodi, gledali, se učili, dopolnjevali in spreminjali, preden je stvar stekla,” se spominja Trček, ki je na neki način “pritisnil na gumb”, da je povezava stekla.
Motivacijo jim je dajalo dogajanje v ZDA, ki so predstavljale nekakšno okno v prihodnost. “Vedeli smo, da tam, kjer so ZDA leta X, bomo čez leto X in 5 mi. In to je tisto, kar nam je dalo zagon,” pove Trček, danes profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani ter predstojnik tamkajšnjega Laboratorija za e-medije.
Začetek pogajanj za internetno povezavo že sredi 80. let
Vzpostavitev interneta v Sloveniji sicer ni bil enkraten dogodek, temveč dolgotrajen proces. Kljub temu je bila vzpostavitev prve internetne povezave pred natančno 30 leti pomemben mejnik v zgodovini razvoja interneta v Sloveniji in predpogoj za začetek širitve interneta pri nas.
Borka Jerman Blažič pogosto poudari, da je bila vzpostavitev prve internetne povezave v Sloveniji gverilska akcija, ki se je zgodila konec novembra 1991, predpriprave pa so se začele že sredi 80. let, ko je bila registrirana prva domena .yu.
Prva pogajanja o priklopu na internetno omrežje so se začela znotraj projekta COSINE (Cooperation of Open Systems Interconnection iN Europe), ki ga je koordinirala Jerman Blažič in v katerem je Slovenija sodelovala od leta 1987. Cilj projekta je bila gradnja prvega akademskega in raziskovalnega računalniškega omrežja Evrope, ki je takrat na tem področju zaostajala za ZDA.
S projektom so želeli dokazati, da je lahko Evropa z lastnim konceptom za razvoj računalniških mrež ISO/OSI, ki je predstavljal alternativo ameriškemu TCP/IP, enakovredna ZDA. Nekaj let se je med njimi bila ideološka vojna, na koncu pa je prevladal ameriški model, ki sta ga razvila Bob Kahn in Vinton Cerf in ki je danes osnova interneta.
Glavni problem: pridobitev dovoljenja Beograda
Glavni problem pri vzpostavljanju prve povezave je bil, da na IJS niso mogli dobiti mednarodne linije do takrat delujočih akademskih mrež v ZDA in severni Evropi, kjer je v omejenem obsegu internet že deloval.
Edina možna pot za izhod iz domačega javnega omrežja za prenos podatkov je bila povezava v mednarodne omrežne infrastrukture (imenovane International X.25 Infrastructure) projekta COSINE. Za najem te linije pa so slovenski raziskovalci potrebovali dovoljenje Skupnosti PTT podjetij Jugoslavije (Zajednice PTT Jugoslavije) in jugoslovanskega ministrstva za obrambo.
IJS/Borka Jerman Blažič
Predvidena topologija omrežja IXI COSINE iz leta 1989.
Javno omrežje za prenos podatkov JUPAK, ki so ga za prenos in izmenjavo podatkov uporabljale slovenske raziskovalne ustanove, je namreč spadalo pod strateško infrastrukturo Jugoslavije. Ker se je tedanja oblast v Beogradu bala, da bi z novim komunikacijskim kanalom izgubila nadzor, je pridobivanje dovoljenja trajalo dolgo.
Pogajanj za dovoljenje se spominja tudi takratni direktor Instituta Jožef Stefan Tomaž Kalin, ki pravi, da v Beogradu navdušenja nad tem, da bi Slovenci imeli svojo linijo, ni bilo.
Med enim od obiskov pri Zveznem sekretarju za komunikacije v Beogradu sta se tako ob njem pojavila policist in vojak. “Sprva nisem vedel, za kaj gre, kasneje pa sem ugotovil, da sta bila to pravzaprav predstavnika vojaške protiobveščevalne službe KOS. Dovoljenja za linijo takrat seveda še nismo dobili,” se namuzne Kalin.
IJS
Dr. Tomaž Kalin je Institut Jožef Stefan vodil med leti 1984 in 1992.
Po pridobitvi dovoljenja je sledila gverilska akcija
Dveletna prepričevanja zveznih ustanov v Beogradu, da bi dobili dovoljenje za najem linije do mednarodne infrastrukture projekta COSINE, so maja 1991 – torej tik pred osamosvojitvijo – vendarle obrodila sadove. Še isti mesec je IJS začel testirati povezavo z infrastrukturo na Dunaju, ki je začela delovati 15. junija 1991.
Od tu je dogovarjanje za prehod linije do vozlišča v Amsterdamu potekalo po gverilsko, prek vez in poznanstev, pravi Jerman Blažič. Kolega z Instituta za fiziko in matematiko v Amsterdamu, ki je imel neposredno linijo čez Atlantik do internetnega omrežja v ZDA, je bil Slovenijo pripravljen povezati z njegovim vozliščem, nato pa je bilo treba prek kolegov iz Evrope zagotoviti še pot IP-paketov (temeljni elementi internetnega protokola, ki med prenosom prenašajo podatke, op. a.) do Amsterdama.
“Zagotovila sem prehod z Dunaja do CERN po zasebni liniji akademske skupnosti na Dunaju in od tam po zasebnem omrežju EASYnet evropskih fizikov visoke energije in zatem do Amsterdama. Te linije so delovale s protokolom ISO/OSI, X.25. Usmerjevalnika CISCO za TCP/IP seveda nisem imela, zato smo morali IP-paketke zaviti v ovojnico protokola X.25, kar je bila inovacija v tem času. Ovojnico so odvili v Amsterdamu in od tam poslali v ZDA. Zato je bila akcija gverilska in razen zaposlenih v Laboratoriju za odprte sisteme in mreže nihče ni vedel, da se to dogaja,” pove Jerman Blažič.
Prva povezava po internetnem protokolu (IP) je nato stekla novembra 1991, ko je Jerman Blažič pridobila vsa potrebna dovoljenja za prehod IP-paketov. Za datum prihoda prve internetne povezave v Slovenijo tako velja 27. november 1991, ko so bili IP-paketi z IJS sprejeti v usmerjevalniku na inštitutu v Amsterdamu in od tam v svetovni internet.
Uroš Kokol/N1
Dr. Borka Jerman Blažič je koordinirala jugoslovanski del projekta EUREKA 8 COSINE, katerega namen je bil zgraditi prvo evropsko akademsko in raziskovalno računalniško omrežje Evrope, h kateremu je bila povabljena tudi Jugoslavija.
Zadnji izdihljaji hipijevske kulture
Pri vzpostavljanju povezave so Trčku ves čas pomagali tudi raziskovalci iz Amsterdama, tesno pa so sodelovali tudi z raziskovalci iz drugih držav. “Filozofija tistega časa je namreč bila, da je treba internet omogočiti tudi drugim. To je bila komuna, zadnji izdihljaj hipijevske kulture, ko želi vsak pomagati vsakomur, kolikor le more.”
Denis Trček
Skupno prizadevanje, da bi se čim več držav povezalo v svet, je po Trčkovih besedah temeljilo na velikem zaupanju, ki je v današnjem svetu težko predstavljivo.
“To, da nam je nizozemski kolega zadolžen za njihov sistem DNS dal celoten dostop in možnost lastnega prenosa njihovih konfiguracijskih datotek, je podobno, kot bi kontrolor zračnega prostora na Nizozemskem slovenskemu kontrolorju dovolil, da nekaj časa opravlja kontrolo poleta na Nizozemskem in pri tem počrpa vse podatke in se uči. To smo v tistem času drug drugemu omogočili, to je bilo popolno zaupanje,” pove Trček.
Muzej novejše zgodovine
Osebni računalniki na razstavi GOTO 1982, ki so jo v Muzeju novejše zgodovine pripravili leta 2012/2013.
Osamosvajanje – računalniške povezave kot slovensko okno v svet
V letih čakanja na soglasje so na inštitutu nadaljevali razvoj in raziskave za postavitev domače akademske mreže in njenih storitev. Čeprav interneta v Sloveniji pred novembrom 1991 ni bilo, so se raziskovalci že leta 1989 in 1990 prek različnih protokolov (s pomočjo OSI nabora protokolov, točneje pošte po standardu X.400, op. a.) povezovali s kolegi iz tujine. Te povezave, ki so bile predhodnice interneta, so se izkazale kot pomembno orodje med slovensko osamosvojitvijo.
Med osamosvajanjem so jih namreč znanstveniki izkoristili za informiranje tujine o razmerah v Sloveniji. “Raziskovalci, v glavnem z IJS, smo vsakodnevno pisali svojim kolegom, predvsem iz Amerike pa tudi zahodne Evrope, in raznim novinarskim in TV-hišam v tujini in jih obveščali, kaj se tu dogaja,” se spominja Bonač.
Marko Bonač
Eno od mnogih sporočil, v katerih so se tuji raziskovalci in novinarji odzivali na poročila slovenskih raziskovalcev o razmerah v Sloveniji v času osamosvajanja. V zgornjem sporočilu profesor iz ZDA Bonaču med drugim sporoča, da so sporočila, ki jih delijo prek Interneta, pretresljiva in močna, ter da jim pomagajo bolje razumeti pravo situacijo v Sloveniji.
“Beograd je bil nad tem dogajanjem ogorčen, saj naj bi to imelo velik vpliv na dojemanje dogajanja v Sloveniji zahodnih držav,” pove Bonač.
Predvsem v srbskih časopisih so zato pisali o “zlorabi računalnikov”, “propagandni računalniški vojni” in “zlonamerni uporabi znanstvenega mednarodnega informacijskega sistema”, ki naj bi jo izvedli slovenski znanstveniki. V časopisu Politika so poleti 1991 naredili serijo kritičnih člankov z naslovi, kot sta Rat ušao i u kompjutere ali Akademske klevete putuju računarima, v članku o začetkih interneta v Sloveniji piše profesorica na FDV dr. Tanja Oblak Črnič.
Aljaž Uršej/N1
“‘Najmlajša država v Evropi,’ kot je sebe pred kratkim imenovala Slovenija, dobesedno ne izbira načina, kako se iztrgati iz jugoslovanskega objema. Tako v vojne igre, ki se bijejo na tej strani sončnih Alp, niso vključene le puške in neusmiljena propaganda. Jugoslavijo razbijajo tudi z računalniki!,” so leta 1991 zapisali v časopisu Politika.
V času osamosvajanja je internet po standardu X.400 dobila tudi Slovenska tiskovna agencija, ki je začela delovati junija 1991. Trček se spominja, da sta s fizikom dr. Borutom Lavrenčičem vzpostavljala infrastrukturo na sedežu agencije, nato so mesto začela preletavati letala. “Tekla sva po prazni Slovenski cesti do zaklonišča. V približno istem času pa so na IJS vse računalnike tovorili v klet.”
Arnes
Znameniti slovenski računalnik Stenar, s pomočjo katerega so v času osamosvajanja Slovenije raziskovalci, profesorji, študenti in Slovenska tiskovna agencija svet obveščali o dogajanju v Sloveniji.
Ustanovljen je Arnes
Z osamosvojitvijo Slovenije so razpadle povezave z znanstvenimi ustanovami drugih jugoslovanskih republik v okviru jugoslovanskega raziskovalnega akademskega omrežja YUNAC s sedežem na IJS. Nastal je leta 1989 na pobudo dr. Jerman Blažič, ki ga je tudi vodila.
Namesto YUNAC je na Kalinovo pobudo leta 1992 tedanja vlada ustanovila nov javni zavod Arnes. S tem je po Kalinovem mnenju internet v Sloveniji šele dobil pravi zagon. Direktor novoustanovljenega zavoda je postal Marko Bonač, ki Arnes vodi še danes.
Arnes
V okviru Arnesa deluje tudi Register, ki upravlja domeno .si in s tem skrbi za delovanje slovenskega interneta. Danes pa je registriranih že več kot 164.000 domen.
Slovenija je svojo domeno .SI dobila maja 1992, ko je bila sprejeta v Organizacijo Združenih narodov. Pred tem je bila v uporabi domena .YU, ki jo je že leta 1989 registrirala dr. Jerman Blažič ter tako omogočila vzpostavitev mednarodnega vstopnega vozlišča za elektronsko pošto ter povezavo s svetom. V drugi polovici 90. let je bila domena predana Jugoslaviji.
Z ustanovitvijo Arnesa se je začel intenziven prodor interneta v šolsko, akademsko in raziskovalno okolje v Sloveniji, ki je pospešek dobil leta 1995. Takrat je tudi Zavod za odprto družbo Soroša namenil kar nekaj sredstev za nabavo računalniške opreme na slovenskih šolah, pove Bonač. S tem se je lahko mnogo šol povezalo v internet, kar je za nekaj časa Slovenijo postavilo na šolsko-internetnem področju v sam evropski vrh.
Internet se je hitro širil tudi v komercialni domeni
Približno v istem času so se začeli pojavljati tudi prvi komercialni ponudniki interneta. Prvi, ki mu je uspelo ponuditi povezavo, je bilo ljubljansko podjetje Nil, kasneje pa so sledili tudi drugi igralci.
Telekom je internetno povezavo ponudil šele leta 1996, ko je ustanovil hčerinsko podjetje Siol. Ta je nastal prek delnega odkupa prvega komercialnega ponudnika interneta v Slovenji, podjetja Nil, ki je imel dolgo monopolni položaj in s tem po mnenju strokovnjakov celo zaviral razvoj interneta.
Šele z vstopom Slovenije v EU, ki je zahteval liberalizacijo trga, se je zgodil bolj intenziven razvoj komercialnega interneta.
Telekom Slovenije
Oglas iz leta 1998/1999, ko je Telekom Slovenije pričel bolj komercialno ponujati internetne pakete.
Internet je vstopil v slovenske domove
Vstop interneta v širšo rabo je bil močno povezan z dostopom do računalnikov. Kot piše Oblak Črnič, je bil domači računalniški trg še pred slovensko osamosvojitvijo sorazmerno nerazvit, zato ne preseneča, da se je internet iz znanstvene sfere le počasi prebil v slovenske domove.
Arnes
Leta 1993 je zaživela prva slovenska spletna stran, na Institutu Jožef Stefan, ki je sprva ponujala predstavitev države v slovenščini in angleščini, leta 1996 pa se je preoblikovala v portal Mat’kurja.
V tistem času so zato osebne računalnike predvsem kupovali v tujini in jih nato “prešvercali” v Slovenijo. “V stari Jugi je bilo švercanje edina pot za običajne ljudi, podjetja pa so morala opremo plačevati po trikratni ceni, ker so bili uradni kanali redki,” se tistih časov spominja znani slovenski televizijski voditelj Jonas Žnidaršič, eden od pionirjev domače računalniške scene 80. let prejšnjega stoletja.
Spomni se, da so ga na internet prvič priklopili leta 1993 pri podjetju Nil. “Priklapljal sem se preko 64 KB telefonskega modema tekstovno preko t. i. ’slip’ povezave, šele kako leto kasneje sem dobil tudi grafično povezavo in surfal po prvih straneh svetovnega spleta. Spomnim se recimo, da so že takrat Rolling Stonsi imeli svojo stran, a so bili bolj izjema.”
Arhiv J. Žnidaršiča
V oddaji Videošpon razlagal o internetu
Žnidaršič je bil tudi eden prvih, ki je širši javnosti predstavi internet. Slovencem je o njem leta 1993 razlagal v oddaji Videošpon, v času, ko večina za to novo tehnologijo ni niti še slišala. “Internet je ena mreža vseh svetovnih računalnikov, ki so povezani v neko mrežo. Če se povežeš na internet, lahko debatiraš z nekimi tipi po svetu,” je poučil gledalce Videošpona.
“Iz studia sem se takrat priklapljal preko telefona, spomnim se, da je pred oddajo zveza nenehno padala zaradi prezasedene centrale RTV, a ko sem se priklopil v živo, je po nekem čudežu vse lepo delovalo,” pove Žnidaršič.
“Spomnim se, da sem iz studia v živo poslal elektronsko pismo Billu Clintonu v Belo hišo, pozdrave iz Slovenije. Takrat je bil tudi v ZDA internet še frišna zadeva, zato sem prepričan, da je e-mail dobil.”
Od romantike do sovražnega govora
Do leta 1992, ko se je začelo obdobje komercializacije, je bil internet popolnoma drugačen od tistega, ki ga poznamo danes. S pojavom spletne aplikacije v medmrežju, ki jo danes poznamo kot svetovni splet (www), je zgodba dobila popolnoma nov obrat. Romantična podoba interneta pa je hitro zbledela.
“Nekoč smo bili optimistični, kako bo internet omogočil komunikacijo vsakega z vsakim in dostop do informacij, nekakšno demokracijo. Zdaj dostop imamo, po drugi strani pa imamo tudi veliko fake news, sovraštva, zmerjanja. Včasih, ko si bil v gostilni, te je slišala le ena soba, sedaj pa te sliši cel svet,” pove Bonač.
Tudi Jerman Blažič pravi, da takšnega razvoja storitev ni pričakovala. “Akademiki smo se zavedali, da so Američani zelo praktični in da vsako uporabno zadevo, razvito na njihovih univerzah, intenzivno komercializirajo. In nekatere od teh so se razvile v razsežnosti, ki danes predstavljajo problem, na primer sovražni govor, lažne identitete, psihološko profiliranje uporabnikov, neobstoječa zasebnost in varnost, vdor v vseh kotičkih, ki so povezani v internet, ter izjemna širitev kriminalnih dejanj na internetu.”
Rešitve za sovražni govor sicer že obstajajo, manjka pa volja za njihovo implementacijo, poudarja Kalin. “Umetna inteligenca, ki je danes na razpolago, bi lahko razpoznala sovražni govor, a potem ne bi bilo prometa in profita. Za to je kriv kapital. Zelo sem pesimističen glede tega.”
Sanje o spletu, ki si ga želimo
Profimedia
Z dr. Vintonom Cerfom, enem od svetovnih očetov interneta, sva se pred kratkim pogovarjala o začetkih interneta. V intervjuju za N1 je opozoril, da imamo veliko težav zaradi zavajajočih in netočnih informacij na spletu, da se zaveda tudi težav na področju varnosti, zaščite in zasebnosti. Naš izziv za prihodnost zato je, pravi Cerf, “kako ohraniti vrednote interneta in hkrati ljudi obraniti pred njegovimi potencialnimi škodljivimi učinki”.
Dado Ruvic/REUTERS
Oče svetovnega spleta (www), ki ga danes pogosto napačno zamenjujemo z internetom, Tim Burnes Lee, pa je leta 2019 ob 30. obletnici razočarano, a optimistično dejal, da bi bilo glede na to, kako se je splet spremenil v zadnjih 30 letih, porazno in brez domišljije domnevati, da se spleta v naslednjih 30 letih ne da spremeniti na bolje.
“Splet je namenjen vsem in vsi skupaj imamo moč, da ga spremenimo. Ne bo lahko. Toda če bomo malo sanjali in veliko delali, lahko dosežemo splet, ki si ga želimo.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje