Raziskava, ki jo je pripravila Delovna skupina za azil, je pokazala na številne strukturne težave pri vključevanju tujcev - beguncev, prosilcev in migrantskih delavcev - v družbo. Čeprav jih večina želi ostati v Sloveniji, se soočajo s previsokimi stanovanjskimi stroški, slabo plačanimi službami, nedodelanimi jezikovnimi tečaji. Noveli zakona, ki ju je DZ sprejel letos, sta jim življenje dodatno otežili.
Spremembi zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti sta v praksi uresničili napovedi nevladnih organizacij ob sprejemanju obeh zakonov, in sicer da bosta tujcem otežili življenje in integracijo v slovensko družbo, opozarjajo v nevladni organizaciji Delovna skupina za azil. To je pokazala tudi raziskava, ki so jo izvedli v sodelovanju z Društvom za zagovorništvo ranljivih skupin – Delavsko svetovalnico, v okviru katere so izvedli anketo z 278 državljani tretjih držav – med njimi prosilci za azil, begunci in migrantskimi delavci.
“Ključna ugotovitev je, da ministrstvo ves čas poudarja integracijo ter lovi takšne in drugačne domnevne goljufe, nikoli pa ne preizprašuje, kakšni so dejansko pogoji za integracijo, ki jih ljudem namenja slovenski birokratski sistem. Vzemimo za primer znanje jezika, kjer ni zagotovljenih zadostnih sredstev ali ljudi, ki bi lahko poučevali, in zadostnega časa za učenje jezika. Prav tako se ne upošteva visokih stroškov bivanja v Sloveniji, zlasti najemnin, ter izključevalnosti najemniškega trga za tujce. Kot tudi ne nizkih plač in izkoriščevalskih delovnih pogojev, kakršnim so begunci in drugi tuji delavci izpostavljeni. O beguncih smo navajeni govoriti kot o socialnih turistih, ne pa kot o ljudeh, ki pogosto opravljajo dela, ki so najtežja in najnižje plačana v državi.”
Miha Blažič, Delovna skupina za azil
Kot je pokazala raziskava, želi velika večina tujcev ostati v Sloveniji – kljub visokemu številu prekinjenih prošenj za mednarodno zaščito, kar notranje ministrstvo pripisuje temu, da prosilci že v osnovi niso nameravali ostati v državi, je takšno namero izrazilo kar 80 odstotkov beguncev in prosilcev za azil. Njihovo odločitev, da Slovenijo zapustijo, običajno pogojujejo težki pogoji za bivanje, predvsem na področju stanovanjske politike.
Za stanovanje tudi dve tretjini mesečnih prihodkov
Prav integracija na najemniški trg se je pokazala kot največja ovira pri vključevanju tujcev, tudi delavcev, v slovensko družbo. Srečujejo se namreč z diskriminacijo najemodajalcev, ki ne želijo tujcev, predvsem pa s slovenskim nepremičninskim trgom, zaradi katerega morajo večino svojih prihodkov nameniti za stanovanje. Posebej zaskrbljujoče je, da morajo tisti, ki prejmejo manj kot 1000 evrov mesečno, odšteti od 50 do celo 66 odstotkov prihodkov zgolj za stroške stanovanja. “Nikakor torej ni naključje, da veliko število oseb s priznano mednarodno zaščito po treh letih oziroma po izgubi pravice do subvencije za stanovanje takrat tudi zapusti državo,” so zapisali v poročilu.
Druga pomembna ovira pri vključevanju so neugodna delovna mesta, ki so tujcem iz tretjih držav dostopna. Večina tujcev je sicer aktivna na trgu dela – 74 odstotkov jih dela ali pa aktivno iščejo drugo zaposlitev. Večinoma so zaposleni v gradbeništvu, logistiki, proizvodnji in v gostinstvu, kjer se soočajo z nizkimi plačami in nizkim standardom delavskih pravic.
Raziskava je pokazala zaskrbljujoče podatke glede tega, da je koriščenje bolniške odsotnosti in plačilo nadur v prevelikem deležu odvisno od dobre volje delodajalcev. Oziroma kot poudarja Goran Lukić iz Društva Delavska svetovalnica: “Delavci, ki prihajajo iz tako imenovanih tretjih držav, so na žalost že od samega začetka velikokrat podvrženi zelo raznovrstnim oblikam kršenja delavskih in socialnih pravic. To je dostikrat pravzaprav njihova integracija na trg dela in hkrati socialna izolacija od družbe. Prekomerni delovni čas, neplačane nadure, neplačani socialni prispevki, izsiljevanje s plačilom ‘dodatnih stroškov’ – vse to je del delovnega vsakdana delavke in delavca iz tako imenovanih tretjih držav.”
Prosilci za azil so kot enega od največjih problemov izpostavili dejstvo, da kar devet mesecev od vložitve prošnje nimajo dostopa do trga dela, če pred tem dobijo negativno odločbo, pa ne smejo delati vse do zaključka postopka. V tem času lahko prejemajo le 18 evrov žepnine na mesec, kar jim ne omogoča nikakršnega socialnega življenja izven azilnega doma. “Odrezanost od kakršne koli legalne poti do dostojanstvenega preživljanja je ena od ključnih ovir pri vključevanju in močno stopnjuje getoizacijo,” so zapisali v Delovni skupini za azil.
Kako se naučiti jezik, če ne razumeš niti besede tečaja?
V spremembah zakonov je velik poudarek tudi na učenju slovenščine, ki prvič postaja pogoj za pridobitev socialnih transferjev beguncev in stalnega prebivališča za državljane tretjih držav. Vendar pa tujci prav neustrezne pogoje za učenje slovenščine navajajo kot eno od ključnih ovir pri integraciji. “Med ambicijami države, da bi vsi tujci govorili slovenski jezik, in resursi, ki jih je pripravljena za to nameniti, namreč obstaja velik razkorak,” opozarja poročilo.
Anketirani opozarjajo na nizko kakovost tečajev, na katerih učitelji celotno uro predavajo v slovenščini ali angleščini, čeprav nekateri ne razumejo nobenega od teh jezikov. Številni opozarjajo tudi, da 300 ur, ki so jim brezplačno na voljo, ne zadostuje za uporabno znanje slovenščine. “Ali bi lahko Slovenec v 300 urah površnega tečaja v enem letu obvladal arabski jezik in pisavo?” se sprašujejo ob tem. Pri tem je še posebej zaskrbljujoče, da je prejemanje osnovne socialne oskrbe za begunce s spremembama zakonov postalo vezano prav na znanje jezika, še piše v poročilu.
Iz dneva v dan na trnih
Glede na poročilo se vse kategorije tujcev soočajo s strukturnimi težavami pri vključevanju, vendar pa se zdi položaj prosilcev za azil, ki lahko tudi po več let čakajo na pravnomočno odločitev, posebej problematičen. Večina vprašanih pravi, da je prav statusna negotovost glavna ovira pri vključevanju, saj se utegnejo že naslednji dan znajti v deportacijskem postopku in so zato primorani ves čas razmišljati o predčasnem odhodu. Slovenija je sicer pod evropskim povprečjem po deležu odobrenih prošenj za azil – letos jih je bilo do oktobra vloženih 2909, odobrili so jih le 14. Dodatno skrb vzbujajo nestrokovno izpeljani postopki, nizko zaupanje v sistem in prevajalci, ki navajajo, da določen jezik obvladajo, a se v konkretnih postopkih izkaže, da ga ne.
Prosilci opozarjajo tudi, da v azilnem domu živijo pod “totalnim nadzorom”, ki ga zaznamuje pregledovanje sob, policijska ura in redne kontrole, po novem pa ne bi smeli zapuščati niti občine azilnega doma. “Za tiste, ki so v postopkih več let, je takšna oblika življenja povsem nesprejemljiva,” opozarjajo v delovni skupini. Nedopustno se jim zdi tudi določilo, ki predvideva, da prosilec s prihodki sam pokriva stroške bivanja v azilnem domu, saj, kot opozarjajo, ne gre za običajno namestitev, v kateri bi imeli kakršno koli besedo pri tem, kako bodo živeli.
Tisti, ki prihodkov iz različnih razlogov nimajo, so, kot rečeno, upravičeni zgolj do 18 evrov mesečne žepnine.
Poglabljanje namesto reševanje težav
“Raziskava je prva resna povratna informacija s strani prizadetih skupin. Naredili smo jo zato, ker smo ugotovili, da teh okoliščin ministrstvo pri pisanju zakonov sploh ni upoštevalo in temu primerno spisalo slab zakon, ki probleme poglablja, namesto da bi jih reševalo,” je ob tem poudaril Miha Blažič iz Delovne skupine za azil.
Blažič ob tem izpostavlja, da so “respondenti v procesu raziskave na skupnih srečanjih tudi sestavili lastne predloge, izhajajoč iz vsakodnevnih izkušenj življenja v Sloveniji. Prepričani smo, da je to lahko zelo pomembno izhodišče za nadaljnjo obravnavo te tematike, ki bi jo morali upoštevati vsi odločevalci.” Predloge bodo posredovali tudi odločevalcem, napovedujejo.
Ob tem še opozarjajo, da so nekateri elementi zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti nesporno neustavni, na kar so v preteklih mesecih opozorili tudi ustavni pravniki in varuh človekovih pravic. V teh primerih je, opozarjajo v delovni skupini, nujna zakonska sprememba – če ne po zakonodajni poti, pa preko presoje ustavnega sodišča. Primer tega je razglasitev kompleksne krize, ki predvideva ukinitev možnosti prošnje za azil, kar je tudi z vidika mednarodnega prava nedopustno, pa tudi omejitev gibanja za prosilce na občino prebivanja.
Predlogi, ki so jih pripravili v okviru raziskave, so rešljivi že v sedanjem okviru na ravni izvedbe in s primerno razporeditvijo sredstev, še pojasnjujejo.
Predlogi, ki so jih izoblikovali, so naslednji (objavljamo v nekoliko strnjeni obliki):
- JEZIK: Preden od nas zahtevate jezikovne teste, morate priskrbeti primerne izobraževalne kapacitete. Za test na ravni A1 ni dovolj 300 ur tečaja. Potrebujemo kompetentne učitelje in ustrezen študijski material, ki ga bomo razumeli. Zagotoviti je treba strokovne in zaupanja vredne prevajalce.
- SLUŽBE: Če želite, da se na trg dela vključimo čim hitreje, razumite, da ne moramo pokrivati osnovnih bivanjskih stroškov brez dostopa do služb z dostojnimi plačami. Glede na to, da imamo mnogi izmed nas izobrazbo in certifikate, ki v Sloveniji niso veljavni, potrebujemo izobraževanje za tehnično zahtevnejše službe. S trenutnimi plačami brez nadomestila za stanovanje ne moremo preživeti.
- AZILNI DOM: Azilni dom ni običajna namestitev, kakršno najdeš na trgu – ker v njem nimamo nobene besede o tem, kako bomo živeli, najemnine zanj ne bomo plačevali. Zavračamo prisilno zadrževanje v občini azilnega doma. Zahtevamo pravico do zasebnosti in dostojanstvenega življenja v azilnem domu, brez vstopanja v naše sobe brez našega privoljenja, brez vsakodnevnih preverjanj.
- PRAVNI POSTOPKI: Naši pravni svetovalci ne smejo biti prisiljeni k poročanju naših osebnih podatkov ministrstvu. Zahtevamo boljše prevajalce, dostop do odvetnikov in informacij o naših pravicah. Odločitve ministrstva so pogosto spisane na ponižujoče neprofesionalen način, pregledane morajo biti s strani mednarodne komisije, da ugotovijo, ali so v skladu s standardi.
- STANOVANJA: Finančna podpora za najemnino ne bi smela biti časovno določena – ideja, da lahko sami pokrijemo visoke najemnine, ter hkrati hodimo na tečaj jezika in še delamo, je popolnoma nerealistična. Tako kot za Slovence je tudi za nas nemogoče najti lastno stanovanje v dveh tednih po odobritvi statusa. Zaradi tega ne bi smeli biti poslani v Maribor in s tem biti kaznovani za našo ”nesposobnost”. Konstantno smo prisiljeni v selitev, v iskanje novega stanovanja, najemodajalci pa ne želijo prijaviti naših naslovov kot stalnih. Zagotovitev stalnega naslova bi zato morala biti obveznost ministrstva. Ne potrebujemo še več domov za integracijo, kjer na kupu živi ogromno beguncev kot v nekakšnem getu, potrebujemo možnost bivanja na različnih lokacijah v javnih stanovanjih.
- DISKRIMINACIJA S STRANI POLICIJE: Kako naj se integriramo v družbo, če nas imajo vsi tukaj za kriminalce? Zahtevamo, da se konstantni pregledi in nadlegovanje s strani policije na ulicah in celo na naših domovih prenehajo. Njihovo početje je za nas skrajno ponižujoče, poleg tega pa o nas ustvarja predstavo, ki ni resnična in povzroča negativno mnenje pri naših sosedih.
- DOVOLJENJA ZA DELO: Dlje kot smo prisiljeni čakati na delovno dovoljenje, težje postane živeti normalno življenje v Sloveniji. Devetmesečno čakalno obdobje za prosilce za azil je predolgo, tisti ki si želijo dela, bi jim to moralo biti omogočeno od začetka. Nedokumentirani tujci, ki so prisiljeni ostati v Sloveniji, nimajo nikakršne možnosti, da bi denar za preživetje zaslužili po legalni poti. Omogočeno bi nam moralo biti delo, da ohranimo osebno dostojanstvo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje