Stavba ljubljanske Drame je bila zgrajena pred 110 leti, leta 1911. Že več kot 20 let potekajo priprave na njeno obnovo. V videu si oglejte, v kakšnih razmerah delajo zaposleni, kaj vse se ruši, razpada, pušča. In zakaj je čimprejšnja prenova tako zelo nujna.
Po stavbi nas je popeljal dolgoletni tehnični vodja in koordinator prenove Iztok Vadnjal. Stavba je popolnoma dotrajana že vrsto let. Zadnji dve desetletji živijo z obljubo, da se bo ‘kmalu začela celovita prenova’, zato niti ne popravljajo več sproti vsega, kar se podre ali pokvari.
Zunanja podoba Drame, s katere odpada omet, se zdi še najmanjši problem, ko se odpravimo v notranjost. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so ob stari gledališki stavbi zgradili še prizidka na obeh straneh odra. Vadnjal nas popelje po hodniku 3. nadstropja prizidka, ki gleda proti Slovenski cesti. Pokaže nam ogromno razpoko, ki čez strop sega od ene do druge stene hodnika.
“Ugotavljamo, da se prizidek poseda. V tej razpoki v steni vidite vstavljene merke, saj tu od leta 2004 Gradbeni inštitut ZRMK izvaja meritve in o stanju izdaja redna poročila. Po enem od nedavnih potresov na Hrvaškem se je izkazalo, da se je vse skupaj malo premaknilo. Odpada tudi omet. Malo nas je strah, kaj bi se zgodilo ob večjem potresu.” Razpoka sega do kleti, v 3. nadstropju, ki je najbolj izpostavljen del, je le najbolj vidna.
Osrednji del stavbe Drame je bil zgrajen pred 110 leti in je glede na meritve stabilen. Prizidka pa so zgradili v 60-ih, pred potresom v Skopju, po katerem so v Jugoslaviji vzpostavili normative gradbene statike. “Prizidek ni zgrajen, kot bi moral biti,” pravi Vadnjal. “Gradbeni inštitut je letos naredil študijo in ugotovil, da je statična ustreznost 56 odstotkov trenutno veljavnih standardov protipotresne gradnje. Torej smo nekje na dobri polovici varnosti, kakršna naj bi bila.”
Igralci na odru, nad odrom pa …
Dolgoletni tehnični vodja gledališča, ki pozna vsak kotiček stare stavbe, nas nato odpelje v ‘odrski stolp’, prostor nad odrom velike dvorane, kamor obešajo luči in scenske elemente. Železna konstrukcija je iz leta 1911. “Videti je stabilna, ne vemo pa, kaj se dogaja znotraj, kako utrujeni so že materiali,” pravi.
Nad gledališkim odrom je konstrukcija, podobna gradbenemu odru. Ob njej in z nje visijo kabli in žice. “Drama je bilo prvo elektrificirano gledališče v Ljubljani. En del elektroinštalacij je še iz leta 1911,” pripoveduje Vadnjal. “Od takrat se elektroinštalacije dodajajo, zato imamo tu kombinacijo starih in novih napeljav. Če sem iskren, se poleg vprašljive statike, ki smo jo prej omenjali, najbolj bojim požara v gledališču.”
Inštalacije sicer redno pregledujejo in izvajajo meritve, toda ‘mrtvih inštalacij’, skritih pod ometi, se ne da niti locirati, pravi. “Okrog leta 2001 smo nameravali zamenjati celotne inštalacije v dvorani, ampak ker se je obetala celovita prenova stavbe, smo ta načrt opustili. Kar zadeva varnost ves čas hodimo po robu, saj računamo, da bomo vsak čas prišli na vrsto za rekonstrukcijo.”
Pod nami se na odru pravkar začenja vaja za predstavo Figa, na odru je že postavljena scena. Še ena od težav stavbe je statika ostrešja, tudi to je iz leta 1911, nanj pa je obešeno vrvišče. To je eden od osnovnih elementov vsakega gledališča. “Po navodilu vzdrževalcev opreme smo morali zmanjšati obremenitve visečih elementov. Scenografi predstave prilagajajo tem omejitvam,” razmere za umetniško delo v razpadajoči stavbi opisuje Vadnjal.
Kako se ob tem počutijo igralci, nad katerimi, ko so na odru, visi ‘usoda’? “Po trenutni gradbeni zakonodaji bi morali na odru vsi nositi čelade, saj je to gradbišče, viseča bremena nad glavami igralcev. Ker to ne gre, jim varnost zagotavljamo na druge načine. Tako, da pač ne obešamo ničesar nad njih,” pravi.
Potres, požar, poplave?
Na koncu se odpravimo še v kletno etažo. Ob gledališki blagajni so na steni ogromni vlažni madeži, posledice zamakanja meteorne vode. “Ob močnejšem nalivu in sočasni uporabi enega od stranišč, za katerega ne vemo, katero je, pride tu do mešanja meteornih in fekalnih vod in občasno do blagih vonjav,” stanje opisuje Iztok Vadnjal.
“Boste vprašali, zakaj tega ne popravimo?” nadaljuje. “Gre za nosilno steno, cev je skrita nekje notri, ne vemo, kako priti do nje. Vsakič, ko smo se spraševali o sanaciji te stene, smo prišli do tega, da bomo tako ali tako kmalu prenavljali celo stavbo. Zdaj je že tako hudo, da delna sanacija ni več mogoča, ker je treba iti do temeljev, vse podreti in na novo sezidati.”
Letos poleti je Dramo povsem poplavilo. Ker se je to zgodilo med večerno predstavo, so morali evakuirati gledalce. Za to, da začne na oder kapljati, pa ni potrebno stoletno neurje, ampak le malo močnejši dež.
“Ob vsakem večjem nalivu kaplja na oder,” razmere opisuje Vadnjal. “Odvisno od moči naliva kaplja, curlja ali teče. Zalije tudi tapetniške delavnice.”
Težave so tudi z odvodnjavanjem v okolici stavbe. Leta 1911, ko je bila Drama zgrajena, so bili okrog stavbe travniki in vrtički, na katerih sta rasla solata in zelje, pove Vadnjal. “Voda je pronicala v zemljo, danes, ko je tu vse asfaltirano, pa se ob močnejšem dežju nima kam razlivati in zaliva stavbo.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje