Aleksander Gadžijev, goriški pianist, je v svoji mladi karieri nanizal že ogromno izjemnih uspehov. Med drugim je zmagal na prestižnih tekmovanjih, kot so Hamamatsu na Japonskem, Monte Carlo in lani še Sydney. Je prvi slovenski BBC-jev umetnik nove generacije (za obdobje 2019–2021), konec oktobra pa je postal tudi prvi slovenski pianist, ki je prepričal 17-člansko žirijo na tekmovanju Frederica Chopina v Varšavi, ki ga v svetu klasične glasbe primerjajo z olimpijskimi igrami v športu.
Leta 1994 rojeni goriški pianist Aleksander Gadžijev je oktobra lani prepričal žirijo na 18. tekmovanju Frederica Chopina v Varšavi, največjem tekmovanju za pianiste, ki sodi med najzahtevnejša na svetu in odpira vrata najpomembnejših koncertnih dvoran. V klavirskem svetu ima podobno veljavo kot olimpijske igre v športu.
Na tekmovanje se je prijavilo rekordnih 500 pianistov z vsega sveta, rojenih med letoma 1990 in 2004, zgolj 87 iz 17 držav se jih je uvrstilo v glavni tekmovalni izbor, v finale pa 12 pianistov. O zmagovalcih je nato odločila mednarodna 17-članska žirija.
Gadžijev je na tekmovanju osvojil drugo mesto, ki si ga je delil z Japoncem Kjohejem Sorito, in tudi posebno nagrado Krystian Zimerman za najboljšo izvedbo Chopinove sonate.
Tekmovalcem na letošnjem Chopinovem tekmovanju je bilo mogoče prisluhniti po vsem svetu, saj so jih predvajali na YouTubovem kanalu Chopinovega inštituta, ki tekmovanje organizira, pa tudi prek drugih spletnih poti.
Golik Darek
Iz filharmonije ustvariti svojo sobo
Kot nam je povedal Gadžijev, je med nastopi na tekmovanju iskal intimno povezavo z glasbo Chopina – imel je željo, da bi se počutil kot doma in naredil iz filharmonije svojo sobo.
“Verjamem, da je glasba Chopina zelo intimna glasba. Ni namenjena velikim dvoranam ali stadionom. Če se ti posreči, da se v velikanski dvorani počutiš kot v svoji sobi, se lahko rodi tudi ta intimnost, ki jo potrebuje glasba Chopina. To se mi ni 100-odstotno uresničilo, vendar je bilo takrat, ko sem to občutil, res lepo.”
Eleganca brez ega
Na tekmovanju je Gadžijev dokazal, da je odličen pianist s sijajno tehniko in muzikalnostjo, s sodobnejšim pogledom in čistostjo igre.
Pod posnetkom njegove izvedbe sonate na tekmovanju v Varšavi je mnogo lepih komentarjev, vsem pa je skupno, da izpostavljajo, da je izvedba lepa, elegantna, osvežujoča in napeta in hkrati brez motečih elementov, brez ega.
Gadžijev pojasnjuje, da potrebe po egu res ni, saj je že glasba dovolj bogata sama po sebi. “Mislim, da lahko minimalizem pri uporabi gibov telesa in obraznih mimik samo pomaga izražanju v glasbi. Ko se človek popolnoma osredotoči na pomen in vsebino glasbe, na enostavno obliko in sredstva, skozi katera se lahko neki glasbeni pogovor razvije, ni več prostora za cenene efekte.”
Pravi, da sta njegova filozofija in pristop k ustvarjanju iskanje globoke svobode v izražanju ter čutenje glasbe in ustvarjanje v trenutku. “Da bi si našel ta prostor v tistem času in prostoru, v tistem akustičnem prostoru, kjer se takrat nahajam, in da bi se lahko svobodno počutil. To iskanje, raziskovanje svobode, je temelj mojega vsakdanjega dela.”
Zadnje tekmovanje v karieri
Tekmovanje v Varšavi je bilo za Gadžijeva res prelomno. Njegova kariera se je namreč po tekmovanju spremenila “vsestransko in zelo globoko”. Kar naenkrat so začele deževati ponudbe z vsega sveta, iz Azije, Avstralije, Evrope … “Ponudb je zelo veliko in vedno več, tako da si je treba razporediti čas. Morda ne bo mogoče izvesti vsega, a življenje je dolgo, tako da je možnosti veliko.”
Tekmovanje je bilo prelomno še na en način. To je bilo zadnje tekmovanje v njegovi karieri. “Mislim, da ni absolutno več potrebe po takem velikem odmevu. Sedaj se odpre nova faza. Z ene strani bolj sproščena, z druge pa veliko bolj napeta – veliko koncertov, drugačen ritem, ne bom več igral pred žirijami.”
Obdobje tekmovanja je bilo zelo pomembno, poudarja, saj je videl veliko sveta – bil je na Japonskem, v ZDA, na Irskem, v Moskvi, Monte Carlu … – in pridobil ogromno izkušenj, ki so ga obogatile.
Želi si, da bo lahko odslej bolj svobodno upravljal čas in eksperimentiral z različnimi repertoarji, da bi več igral z orkestrom, igral več komorne glasbe “in na splošno potoval, spoznaval nove ljudi, kulture in jih potem tudi povezoval”.
“Razmišljal sem tudi o festivalu, ki bi ga lahko vodil, na katerem bi skušal združiti ne le goriške glasbenike, temveč z vse Evrope, ljudi, ki jih poznam in ki jih še bom.”
Upa, da bo klasična glasba imela vedno večjo vlogo povezovanja različnih kultur in da se bo tudi modernizirala. “Da bi našla nov jezik in pritegnila tudi več mladih.”
Golik Darek
Prepričan je, da ima glasba lahko zelo pozitivno vlogo v tem času. Predvsem se spominja, ko je v Berlinu prvič igral na koncertu po daljšem zaprtju zaradi epidemije. “Spominjam se, kakšna je bila energija v tej dvorani, kako so bili ljudje hvaležni, da so se vračali v normalno koncertno dvorano. Bilo je res lepo, in menim, da ima to pomen.”
Prostor na prepihu kultur ga je preoblikoval
Leta 1994 rojeni Gadžijev je odraščal v slovenskem in italijanskem kulturnem okolju v Gorici, na prepihu različnih kultur, ki ga je, pravi, močno oblikoval. Tudi zato, ker se je od nekdaj pogovarjal v različnih jezikih, ne le v italijanščini in slovenščini, temveč tudi ruščini in nato še nemščini.
Pot pianista je bila za Gadžijeva skorajda naravna, rojen je namreč v glasbeni družini. Oče je ruski pianist in profesor Sijavuš Gadžijev, mama pa Ingrid Silič, novogoriška pianistka in klavirska pedagoginja. Starše je spremljal na koncertih in jih poslušal vaditi, zato je tudi sam že zgodaj razvil navdušenje nad tem instrumentom in glasbo.
Ure klavirja je najprej obiskoval pri mami, nato nadaljeval izobraževanje na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, pri očetu. Z orkestrom je debitiral že pri devetih letih, svoj prvi klavirski recital pa je izvedel leto kasneje.
“Spomnim se svojih prvih korakov. Ne samo klavirju, tudi odru sem se vedno z veseljem približal. Vedno mi je bilo zanimivo raziskovati to bolj javno dimenzijo, kjer se človek spozna kot neke vrste igralca, ne le kot glasbenika. Kot glasbenik bi lahko izvajal in komponiral sam, doma. Nekaj drugega pa je, ko izvajaš glasbo za občinstvo.”
Gadžijev danes živi v Berlinu, kjer študira na Visoki šoli Hannsa Eislerja. V Berlinu se počuti dobro, ker ima tam veliko prijateljev, pravi. “To je zame kot glasbenika zelo pomembno, ker me pogosto ni. Ko sem doma, pa bi se z veseljem obkrožil s prijatelji.”
Golik Darek
Gadžijev pravi, da najraje igra romantiko: Liszta, Schumanna, Chopina, francoska skladatelja Debussyja, Ravela, pa tudi rusko glasbo in glasbo 20. stoletja.
Med njegovimi vzorniki so eden najboljših jazzovskih in klasičnih pianistov na svetu Keith Jarret, sovjetski pianist Sviatoslav Richter, rusko-ameriški klasični pianist Vladimir Horowitz in kanadski klasični pianist Glenn Gould.
Želi si turneje po Balkanu
Na zadnji dan pravkar minulega leta je skupaj še z dvema nagrajencema varšavskega festivala nastopil v koncertni dvorani priznanega Mariinskega gledališča v Sankt Peterburgu v Rusiji pod taktirko Valerija Gergieva, ki je eno najbolj iskanih dirigentskih imen.
Prvi koncert po novem letu bo v londonski koncertni dvorani Wigmore Hall 7. januarja, 14. januarja bo igral v Zagrebu, želi pa si, da bi v prihodnje lahko imel tudi turnejo po Balkanu.
V Sloveniji ga bo prvič ponovno mogoče videti in slišati 14. ter 15. februarja v Novi Gorici in Celju, v Ljubljani bo junija.
Kot piše na njegovi spletni strani, bo imel v prihodnje, poleg koncertov v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in v Italiji, tudi dolgo turnejo na Japonskem, leto 2022 pa bo končal z več kot 90-dnevno turnejo po Avstraliji in Daljnem vzhodu.
Golik Darek
Mednarodni uspehi
Gadžijev je diplomiral pri sedemnajstih letih na državnem konservatoriju v Ceseni z najvišjo oceno, pohvalo in posebno omembo. To mu je omogočilo sodelovanje na tekmovanju Premio Venezia, ki je namenjeno najboljšim mladim talentom v Italiji, in zmago na 30. podelitvi te nagrade.
Nekaj mesecev pred izjemnim uspehom na 18. Chopinovem tekmovanju v Varšavi je osvojil tudi prvo nagrado in več drugih nagrad na mednarodnem klavirskem tekmovanju v Sydneyju leta 2021.
Gadžijev je bil tudi BBC-jev umetnik nove generacije od leta 2019 do 2021, kar mu je omočilo večkratno snemanje za priznane londonske studie in nastopanje na prestižnih britanskih festivalih in prizoriščih ter sodelovanje z orkestri BBC po vsem Združenem kraljestvu.
Vrata v glasben vrh pa sta mu odprli odmevni zmagi na tekmovanju Hamamatsu na Japonskem leta 2015 in prestižnem mednarodnem tekmovanju v Monte Carlu leta 2018. Na Japonskem je poleg nagrade žirije prejel tudi nagrado občinstva in nagrado župana mesta Saporo. Nanizal je še več drugih pomembnih uspehov na tekmovanjih in koncertih v različnih evropskih državah.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!