Jasmina Cibic je svetovno priznana slovenska umetnica, ki že dve desetletji živi v Londonu. Letos je prejela eno najpomembnejših britanskih nagrad za umetnost, Jarmanovo nagrado, ki jo v Združenem kraljestvu podeljujejo najboljšim inovativnim filmskim ustvarjalcem.
Slovenska umetnica Jasmina Cibic deluje na področjih performansa, instalacije in filma. Z družino že 20 let živi v Londonu, kjer ima svoj atelje, občasno tudi poučuje na akademijah in univerzah po vsem svetu.
V letu, ki smo ga pravkar pustili za sabo, je slovenska umetnica prejela eno najpomembnejših britanskih nagrad za umetnost, 10.000 funtov vredno nagrado Jarman, ki jo v Združenem Kraljestvu podeljujejo umetnikom za najinovativnejše dosežke na področju filma oziroma premikajočih se podob. Nagrado Jarman je Cibic prejela za več del, med njimi je film Darilo (The Gift), v katerem se je ukvarjala s konceptom kulture kot političnega darila.
Nagrada ji veliko pomeni, tudi zato, ker nosi ime po umetniku Dereku Jarmanu, ki ga zelo ceni predvsem zaradi njegovega slavnega mota “vse, kar naredimo, je politično”.
“Jarman je bil zame vedno mitičen primer božanske prakse prav zaradi ustvarjanja medčloveških vezi, prečenja ustaljenih zgodb in iskanja osebne poetike, ki pa je vedno bila politično angažirana. To mi je zelo zelo blizu,” nam pove.
Kot pravi, ni pričakovala, da bi angleška, pogosto hermetična umetniška skupnost, podelila nagrado nekomu, ki prihaja iz konceptualno tako različnega okolja. Nagrada ji zato predstavlja tudi potrdilo, da spada tja – v Veliko Britanijo. Po drugi strani pa ji ta država po brexitu ta občutek dnevno spodbija. Po izstopu Velike Britanije iz EU je namreč izgubila več angažmajev v britanskih muzejih.
“Po brexitu so se tla tu res zamajala za vse neangleške umetnike in vse prakse, ki ne izhajajo iz zgodovinskih kolonialnih okvirov Velike Britanije. Dota našega sistema je bila, da smo verjeli, da boš, če delaš trdo, zagotovo uspel. Vprašanje kastnega sistema znotraj umetniškega sistema produkcije pa nam je ostalo zelo tuje in smo ga tudi zelo pozno opazili. Zdaj smo soočeni z novim poligonom vidljivosti novih umetniških praks – na žalost vedno manj tistih, ki se postavljajo po robu institucionalnemu ’second guessingu’.”
To bo po njenem mnenju trajalo nekaj let. Se pa to dogaja ne le v Angliji, podobno je tudi v Sloveniji, pravi. “Kultura je povsod porinjena v novonastale monodiskurze. Zato je pomembno, da drug drugega podpiramo, da se ustvarjalci medsebojno podpiramo, da se ne obravnavamo kot tekmovalci.”
Darilo/The Gift:
Jasmina Cibic se v svojih delih osredotoča na sodobne in zgodovinske odnose med kulturo in politično močjo. V videu, ki je nastal ob razglasitvi nagrade Jarman, je pojasnila, da skuša “potegniti vzporednice med konstrukcijo nacionalne, transnacionalne kulture in tudi njene uporabne vrednosti za politične cilje”.
Temu sledi tudi film Darilo, ki ga izpostavljajo v obrazložitvi Jarmanove nagrade, v katerem se posveča političnemu obdarovanju s kulturo in vlogi tovrstnih darov v nacionalnih in političnih strukturah v času evropske krize v 20. stoletju.
Ozdravitev razdeljenega naroda
Darilo/The Gift je 20-minutni film, ki pripoveduje zgodbo o tekmovanju za popolno darilo, ki naj bi pomirilo velike delitve v času globoke politične krize. Postavljen je na lokacije, ki so bile tudi same politično darilo: Palača kulture in znanosti v Varšavi, stavba Oscarja Niemeyerja za francosko komunistično stranko v Parizu in stavba Združenih narodov v Ženevi ter spomenik Buzludža v Bolgariji.
“Skupaj sem želela sestaviti arhitekture, ki so bile vse podarjene različnim političnim entitetam, ampak znotraj momentov, ko se je krhala ideja evropske identitete. Se pravi, zelo različni stili, različne države, ideologije. Skupno pa jim je bilo vedno to, da so poklicali arhitekta ali umetnika, ki naj bi pomagal zaceliti ali na novo prirediti obraz nacionalne ali transnacionalne solidarnosti, skozi ta akt podarjanja,” pojasnjuje.
Do potankosti premišljena alegorična zgodba
Film prikazuje alegorično zgodbo – tekmovanje med umetnikom, diplomatom in inženirjem, ki predstavijo tri darila: umetnost, glasbo in arhitekturo. Trije moški predstavijo svojo idejo štirim sodnicam, ki simbolizirajo štiri temeljne svoboščine in tehtajo, kaj umetnost pomeni posamezni državi, kaj take vrste darilo kulture pomeni za naslednje generacije in kakšne družbene obveznosti pridejo s takšnim darilom.
Sama zgodba in karakterji so vzeti iz različnih zapisov in arhivov, vsaka plast zgodbe in karakterjev je izjemno skrbno premišljena in izbrana. Štiri sodnice denimo temeljijo na štirih temeljnih svoboščinah, ki so vzete iz govora Roosevelta, tedanjega predsednika ZDA, s katerim naj bi nagovoril Ameriko, da se pridruži drugi svetovni vojni. Prispevala naj bi jih njegova žena Eleanor, ki je pravzaprav mati ameriške mehke moči, pojasnjuje Cibic.
Tudi spol karakterjev ni izbran naključno. Cibic se je namenoma odločila, da bodo sodnice, ki predstavljajo svoboščine, ženske – “da štiri ženske govorijo besede moških ’gatekeeperjev’, ki so skozi zgodovino vedno postavljali tiste nemogoče pogoje za kulturo, da preživi”.
Trije moški karakterji oziroma tri alegorije (umetnosti, glasbe in arhitekture) pa predstavljajo ogledalo vseh arhivov glavnih ideoloških kriz Evrope in edinih protagonistov v njihovih debatah.
Darilo / osebni arhiv umetnice
Za Darilo je že leta 2020 prejela tudi nagradi za najboljšo “potopitveno” in VR-izkušnjo na bienalu gibljivih slik B3 v Frankfurtu.
Nepolitičen angažma ne obstaja
S svojim delom je želela opozoriti na odgovornost umetnikov in opomniti, da nepolitičen angažma ne obstaja. “Želela sem, da je film tudi samokritika vseh nas, kulturnih delavcev, kulturnih producentov; čemu vsemu bomo rekli ja, do katere točke bomo šli, preden bomo zakoličili svojo finalno linijo in rekli, da tu čez pa ne gremo,” pravi umetnica.
Kultura gre namreč z roko v roki s kapitalom, pravi Cibic. “Utopično bi bilo reči, da smo absolutno svobodni, da delamo po svoje, politika in neoliberalni kapitalizem pa se lahko po svoje valita. Na žalost to ne gre. Kulturni kapital in ekonomski kapital hodita vzporedno. Jaz pač ne morem pojesti svojega CV. Gre za tanko linijo – za etiko osebne prakse, ki jo lahko izdelamo samo, če smo resnično pozorni do sebe in družbe in da v tej hoji po vrvi preživetja svoje umetniške prakse ne riskiramo njene anihilacije, ob tem ko poskušamo udejanjati svojo prakso.”
Čeprav je težko, sama dela samostojno, ne z galerijami, saj je to, kot pravi, edini način, da dela tako, kot se ji zdi prav “v trenutni konstelaciji relacij moči med igralci umetniškega sveta”.
Osebni arhiv umetnice
Razstava v Salzburgu
Kot razkrije, se trenutno ukvarja z novim filmom, ki izhaja iz raziskovanja za samostojno razstavo. Pripravlja jo v muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, odpira pa se marca 2022.
Naslov projekta v Salzburgu je Most favourite nation. Gre za besedno zvezo, ki izhaja iz pogodb Svetovne trgovinske organizacije po drugi svetovni vojni in predpostavlja nujnost enake obravnave različnih držav znotraj mednarodnih pogodb. Ta klavzula se z istim imenom uporablja tudi v pogodbah filmske industrije, kjer naj bi uravnavala enaka pravila umetnikov z enakim pomenom/obsegom vlog.
“Ta povezava med enačenjem nacionalne produkcije na svetovni trgovski borzi ter nacionalne kulture se mi je zdela super zgodba za trenutni čas – in za razmislek o današnji kulturni produkciji in nas samih, kako smo obravnavani kot kulturni agenti, še posebej v propadajoči Evropi, kjer vse več držav ne bere kulture kot mehke moči – oziroma jo praktično briše iz nacionalne agende.”
“Tu se vrnemo na bistvo, ki ga moja praksa že več kot deset let nagovarja – samozavedanje nacionalne kulturne produkcije o moči in vrednosti svojega kulturnega kapitala. Na žalost vsi vemo, kako hitro ga porušimo, kako malo potrebujemo, obrneš se in ga z ritjo prevrneš, potrebuješ pa desetletja, da ga spet zgradiš.”
Vonj Evrope in tihotapljenje vrtnic
Poseben, izjemno zanimiv del projekta predstavlja izdelovanje vonja iz vrtnic, poimenovanih po očetih ideje Evrope. Med prvim zaprtjem mej, institucij in družbe; v času prvega vala epidemije je Cibic po različnih evropskih arboretumih iskala te specifične vrtnice, nato pa v sodelovanju s salzburško univerzo njihove vonje destilirala.
“Med prvim lockdownom smo čez meje dejansko tihotapili te metaforične ‘očete Evrope’ in jih nato zasadili v arboretumu v Salzburgu, kjer smo z znanstveniki, ko so se vrtnice razcvetele, analizirali njihove vonje.”
Tako so dobili vonj DeGaula, Churchilla, Kohla, Schumana pa tudi Evrope, originalne vrtnice iz leta 1928 – ta je samo še v enem evropskem vrtu. Trenutno pa v sodelovanju s parfumsko hišo iz Francije poskušajo iz vseh teh analiz ustvariti vonj z imenom Most Favourite Nation. Z njim bo odišavljen razstavni prostor, kar je v času covida-19, s katerim je pogosto povezana tudi izguba voha, in v času, ko vsi nosimo maske, v konceptualnem smislu idealno za nastavitev novih vprašanj, pojasnjuje Cibic.
Osebni arhiv umetnice
Vrtnica, poimenovana po Helmutu Kohlu, ki je bil velik zagovornik združene Evrope.
Ključen projekt: 55. beneški bienale leta 2013
Razstava v Salzburgu bo velika samostojna, deloma pregledna razstava, ki bo obsegala kar 600 kvadratnih metrov, vključevala pa bo tako inštalacijo s performansi kot tudi filmsko produkcijo. Prvič v njeni karieri bodo naredili dvourni program njenih filmov zadnjih skoraj deset let, začeli bodo s filmom iz 55. mednarodnega likovnega bienala v Benetkah, kjer je leta 2013 zastopala Slovenijo.
Projekt Za naše gospodarstvo in kulturo v okviru beneškega bienala ima namreč posebno mesto v zgodovini njene kariere, omenja ga kot enega najpomembnejših. Bil je namreč pomembna odskočna deska, ko jo je spoznala tudi širša slovenska in tuja javnost.
V projekt je mojstrsko združila arhitekta Vinka Glanza, slike iz zbirke slovenskega državnega zbora, film in jamskega hroščka Hitlerjevega brezokca (Anophthalmus hitleri je slovenski endemit, ki je ime dobil po Adolfu Hitlerju, in je danes priljubljen med zbiralci predmetov, povezanih z nacistično preteklostjo).
Osebni arhiv umetnice
Paviljon je veliko navdušenja požel tudi med tujo javnostjo. Revija Art Review ga je takrat uvrstila celo med 20 najboljših na tem bienalu, britanski The Independent pa je delo umetnice opisal kot enega od vrhuncev.
Čeprav je bilo delo lokalno specifično, je postalo univerzalno. “Uspelo nam je pokazati, kako so se vse te lokalne specifike izničile in govorile o univerzalni vrednosti, ki so jo vsi prepoznali. Ni nujno govoriti o teritorialni specifiki ali politični specifiki, da lahko narediš komentar o globalnih vprašanjih.”
S tem projektom so po besedah Cibic pokazali, kaj vse je mogoče, ko se preči medije, institucije ter publike. Danes pa bi bilo ta projekt zaradi številnih novonastalih družbenih pogojev nemogoče narediti, meni umetnica.
“Izposodili smo si lahko slike, ki visijo za hrbti politikov v parlamentu, obesili smo jih na tapete s hitler hrošči, posneli smo tudi film v DZ, ki je bil reenakcija debat iz leta 1957 o tem, kako izbrati umetnika, ki bo adekvatno predstavljal narod. Morda je srhljivo, ko pomislimo, da bi ga bilo, čeprav se je projekt odvil le pred devetimi leti, danes nemogoče narediti.”
Želi si ohraniti vez s Slovenijo
Kljub temu da Jasmina Cibic že 20 let živi v Veliki Britaniji, si želi, da bi ostala povezana s Slovenijo.
“Osebno mi je izjemno pomembno, da sem s svojo prakso prisotna v slovenskem sistemu, ker sem kot študentka zelo veliko črpala iz našega kulturnega kapitala in bi rada bila del njegove prihodnosti. Kulturni kapital ni vezan samo na prostor, ampak tudi na ljudi – in ker se nas je toliko ustvarjalcev odselilo v tujino, zna ta kapital hitro pobegniti, če ne skrbimo, da kontinuirano ustvarja svoje nove cirkulacije z novo generacijo mladih ustvarjalcev. In prav na ta način mešanja izkušenj, zgodovin in teritorijev uspe skupaj s publiko ustvariti nova vprašanja za prihodnost – vprašanja, za katera niti še ne vemo, da jih moramo postaviti.”
In čeprav ali pa prav zato, ker je slovenska umetnost morda pogosto potisnjena na obrobje, je toliko bolj pomembno, da jo potisnemo v ospredje, poudarja. “Pomembno je, da skupaj s publiko nadgrajujemo slovenski kulturni kapital, da nismo le suvenirji geopolitične eksotike za mednarodno publiko – kar se hitro lahko zgodi.”
Politično z velikim P
Njen pristop k delu najbolje opišejo besede njenega prijatelja, da je kot “rolling snowball” (snežena kepa, ki se vali), ki pobira zanimive sogovorce in partnerje projektov na poti. Kot pravi, vedno poskuša vplesti sodelavce in druge, ki sodelujejo v projektu tako, da jim da možnost, da se osmislijo in razvijajo svoje narative znotraj širše platforme, ki jo projekt izdela.
“Veliko ljudi bi reklo, da gre tu za politično z malim p, a meni se zdi, da je prav medsebojno spoštovanje enakozvočnica političnega z velikim P. Gre za ljudi, gre za solidarnost, ustvarjanje prostora, kjer lahko te nove relacije kreirajo nove korenine in nove permutacije. Ta del je glavna nota osebnega političnega, ki ga poskušam ohranjati in razvijati.”
jasminacibic.org
Edinstven odnos z občinstvom
Eden ključnih elementov v vseh umetniških raziskovanjih Jasmine Cibic je vzpostavitev interakcije z občinstvom. V svojih delih vedno poskuša vzbujati edinstven odnos z obiskovalcem oziroma gledalcem. “Odprem arhiv, poglavje zgodovine, in iz njega sestavim nov teater. Nato pa želim, da publika sama sebe notri najde in umesti svoje branje,” pravi.
To izhaja še iz časa njenega študija v Benetkah, kjer je bila skupaj še z nekaterimi drugimi slovenskimi umetniki. “Performativna izmenjava s publiko nam je bila izjemno pomembna. In dolgo je trajalo, da je bil naš sistem dela sprejet, da se je izpisalo novo poglavje multiplega diskurza. Tudi za slovensko sceno smo bili vesoljci. Bili smo produkt kulturnega kapitala iz domovine, vendar smo ga nadgradili na drugačen način.”
Upa, da je njihovi generaciji uspelo prostor tako prevetriti, da bo novim generacijam morda lažje in da bodo institucije zanje bolj odprte.
Publiko je treba spoštovati
Poudarja, da je vsako občinstvo treba spoštovati in ne podcenjevati. Da umetnik umetnosti ne sme poenostavljati, jo prilagajati publiki ali se, da bi bila bolj všečna, samocenzurirati. Vsaka publika bo namreč v umetnosti nekaj videla in po svoje oblikoval branje, meni.
Kot je povedala, jo je “spreletel srh”, ko je direktor britanske galerije letos dejal, da morajo kot ‘varuhi narodne kolekcije na novo osmisliti zbirke, da bodo služile novi publiki. Ko so namreč zaradi pandemije izgubili kar 75 odstotkov svoje publike, ki je bila večinoma internacionalna – zdaj preprosto reanimirajo svojo zbirko skozi drugo, nacionalno ozaveščeno prizmo – kar je silno problematično, če ne celo nevarno, meni Jasmina Cibic.
“To je pravzaprav postal stil vladanja različnih avtoritet, če se obrnemo dobro okrog sebe, slišimo enake besede povsod: ’Kaj hočete, da povem, da boste zame glasovali?’ Mislim, da mora biti kultura boljša od tega, hkrati pa ne sme biti didaktična. Opozarjati moramo kontinuirano na nujnost multiplih diskurzov in lepot različnih branj singularne poetike.”
Osebni arhiv umetnice
Prizor iz drugega dela trilogije Nada (2016–2018), ki je poleg filma Darilo omenjena v obrazložitvi Jarmanove nagrade.
Otroke v galerije
Publika se danes po njenem opažanju manjša, izginja, zato pravi, da je skrajni čas, da se začne opozarjati na pomen in vidnost splošne kulturne produkcije in izginotja občinstva.
Kot družba smo se namreč odmaknili od ekonomije izkustva, umetniških razstav, teatra, obisk nakupovalnega centra pa je postal družinski izlet, pravi Cibic. Iz tega se lahko po njenem mnenju izkopljemo le tako, da že pri otrocih poudarjamo pomen umetnosti. Vsi dobro poznamo mit kapitalizma – konstantno nujnost vzbujanja želje – in dokler gre tukaj za suvenirje izkustva nekoga drugega, ne bo nihče nikoli potešen.
Problem je tudi, da otrok ne učimo konzumirati umetnosti. Zato otroke v galerije, pravi. “Če se kot otrok tega ne naučiš, tega ne boš ponotranjil. Hecno je to, da je termin ‘kreativno razmišljanje’ veliko bogastvo čisto na vseh področjih in superlativ na vseh prijavah za službe – le nekako se je oddaljil od samega kreativnega sektorja – ki se ga toliko staršev praktično boji kot potencialne usode za svoje otroke.”
Umetniki in vsi kulturni delavci počnemo to, kar počnemo, ker smo obsedeni s idejo vedno novega slikanja variacij sveta, družbe in nas samih – v različnih, utopičnih, distopičnih verzijah. In če to ni super popotnica za naše otroke – vabilo k razmisleku, kako bodo oni – na svoj način, s svojo poetiko, s svojimi novimi vprašanji – vplivali na družbo in svet?”
Osebni arhiv umetnice
Na fotografiji je prizor iz filma Tear Down and Rebuild iz leta 2015, ki ga je snemala v nekdanji palači federacije v Beogradu.
Projekti kot platforme za razpravo
Jasmina Cibic ima svojevrsten umetniški jezik in pristop, zaradi katerega izstopa. Je umetnica, ki raziskuje, brska po arhivih, je studiozna, stvari razume, premisli in interpretira. Vse to premišljeno, skozi zgodovinsko prizmo, z veliko občutka za duh časa in senzibilne napovedi prihodnosti.
O svojih projektih govori kot o platformah za razpravo, saj gre pravzaprav za raziskovalne projekte, ki vključujejo številne aktivnosti, medijske in gledališke tehnike, razstave, filme in publikacije. “To je maksimalno, kar lahko naredim – nagovorim področje, arhiv, za katerega se mi zdi, da mu manjka diskusije, in za katerega se mi zdi, da bi lahko postal orodje za današnji čas. Vedno grem v preteklost, a vedno skozi prizmo orodja za današnji čas.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!