Menu Item
Pogovor z enim največjih poznavalcev stanja v energetiki, direktorjem Elesa Aleksandrom Mervarjem, o optimizmu in strahovih pred prihajajočo zimo, o možnosti redukcij in razpada elektroomrežja, o nategovanju elastike in o tem, kakšno napako je v pripravah na zimo naredil doma.
Odgovornost Aleksandra Mervarja je, da imamo v Sloveniji v vsakem trenutku na voljo toliko elektrike, kot je potrebujemo.
Zasavec, ki že vrsto let zaseda vodilne položaje v energetiki, od namestnika direktorja Rudnika Trbovlje-Hrastnik do direktorja ljubljanske termoelektrarne in toplarne TE-TOL, je leta 2013 je postal direktor sistemskega operaterja slovenskega prenosnega omrežja Eles. Na položaju naj bi ostal vsaj še do leta 2027. Spomladi mu je namreč nadzorni svet podelil nov petletni mandat.
Eles upravlja visokonapetostne daljnovode, uravnava čezmejne prenose elektrike in skupaj z operaterji drugih evropskih držav skrbi za uravnavanje frekvence in s tem stabilnost medsebojno prepletenega evropskega elektroenergetskega omrežja.
Letos je Mervar že večkrat opozoril, da se moramo zaradi razmer na energetskih trgih pripraviti na hudo zimo. “Znanje ne bo dovolj. Pomembnejša bo sreča,” je maja dejal za Radio Slovenija in posvaril pred veliko podražitvijo oskrbe z elektriko. “Če ste imeli danes mesečno 100 evrov položnice za elektriko, boste imeli po mojih izračunih leta 2023 od 350 do 400 evrov.”
Kako danes gledate na vašo napoved o 400-evrskih zneskih na položnicah?
Če vlada ne bi sprejela uredbe, s katero je določila najvišjo dovoljeno ceno elektrike za gospodinjstva in jo na ta način omejila, bi se moje napovedi o ceni elektrike vsekakor uresničile, lahko bi bili računi celo še višji.
Pred kratim sem naredil izračune, koliko bo zaradi tega vladnega ukrepa letno prihranilo štiričlansko gospodinjstvo, ki ima priključno moč 10 kW, letno porabi 10 megavatnih ur elektrike. 5.400 evrov!
Premier Robert Golob je ta teden v državnem zboru dejal, da zima, zahvaljujoč dogovorom na evropski ravni, ne bo tako huda, ko smo se bali. Se strinjate z njim?
Kar zadeva zimo, še ne moremo vedeti, kako težka bo, saj bo to večinoma odvisno tudi od temperatur. Res pa je, da se pod okriljem krizne skupine, ki jo vodi minister za infrastrukturo Bojan Kumer, že od julija pripravljamo na različne scenarije.
Z nekaterimi ukrepi za zmanjšanje porabe elektrike lahko ob ugodni hidrologiji, ki bi pomenila zadostno proizvodnjo v hidroelektrarnah, ter stabilnem obratovanju Teša in NEK dejansko zagotovimo neke vrste samozadostnost Slovenije, kar zadeva oskrbo z električno energijo.
Kako?
Smo eden najmanjših elektroenergetskih sistemov v Evropi. Na razpolago imamo za skoraj 500 megavatov plinskih turbin – dve v Šoštanju, dve v Trbovljah in sedem v Brestanici –, ki lahko delujejo na kurilno olje, prav tako imamo 185 megavatov črpalne in 180 megavatov turbinske moči v črpalni hidroelektrarni Avče. Te zmogljivosti nam omogočajo hitro prilagajanje začasnim povečanim potrebam in koristno uporabo viškov v omrežju.
Pri tem sicer še vedno govorimo o samozadostnosti na ravni meseca, tedna ali tudi dneva, kar pa ne pomeni, da bi čisto v vsakem trenutku lahko proizvedli vso elektriko, ki jo porabimo.
Če bi se stanje v Evropi drastično poslabšalo, bi moral Eles poseči v omrežje in aktivno “gladiti” konice porabe elektrike. Morali bi omejevati predvsem porabo v dopoldanskem in poznopopoldanskem času, ko se ljudje vrnejo iz služb.
Za evropski elektroenergetski sistem bi bila kritična popolna zaustavitev dobav ruskega plina, za nas pa zaradi porabe kurilnega olja v plinskih turbinah tudi morebitne motnje v dobavah naftnih derivatov.
Optimizem predsednika vlade je torej lahko upravičen, moramo pa biti pripravljeni na vse.
Kako bi bilo videti “glajenje konic”, ki ste ga omenili?
Najprej bi seveda posegli po naših rezervnih zmogljivostih, predvsem plinskih elektrarnah. Njihova prednost je, da se hitro zaženejo – v 15 minutah lahko že pošiljajo elektriko v omrežje. Njihova slaba stran je, da je njihovo obratovanje pošastno drago – med 380 in 500 evri za megavatno uro proizvedene elektrike. A še vedno bolje, kot da elektrike ne bi bilo dovolj.
Če pa bi naše napovedi proizvodnje in porabe, ki jih neprestano izdelujemo, pokazale nezadostno pokrivanje predvidene porabe, bi takoj sprožili ukrepe za omejevanje obremenitev omrežja. V času konic porabe bi tako ob sodelovanju distributerjev elektrike s pomočjo pametnih števcev na daljavo začeli omejevati priključne moči, verjetno pa bi katerega od večjih porabnikov za krajši čas tudi povsem izklopili.
Je pa treba biti pri industrijskih porabnikih pazljiv in jim elektriko v čim krajšem času spet priklopiti, sicer je lahko kakšna oprema nepovratno uničena. Železarne s polnim plavžem ne morete kar izklopiti za cel dan. To imamo seveda vse natančno preračunano in zabeleženo.
A vseh proizvodnih kapacitet je v Sloveniji dovolj, da bi moralo biti res zelo mrzlo, da ne bi zadostovale za pokritje vseh potreb.
Kdaj torej Eles prevzame nadzor?
Poudariti moram, da za zdaj nimamo nikakršnih znakov, ki bi nakazovali črn scenarij. Počakati bo treba na nizke temperature, takrat se bo bolje videlo, kaj si lahko obetamo.
Ukrepi, ki naj bi jih vlada še sprejela za omejevanje porabe elektrike, bi, v kombinaciji z odgovornim obnašanjem gospodinjstev, veliko pripomogli k temu, da posredovanje Elesa morda niti ne bi bilo potrebno.
Pa bi rekli, da so ljudje dovolj resno vzeli opozorila pred težko zimo in pozive k zmanjšanju porabe energije? Občutek imam, da večina dela vse po starem in da vsi samo čakamo, kaj se bo dejansko zgodilo.
Bo kar držalo. Kar srh me spreleti, ko se zjutraj peljem v službo in na radiu slišim reklamo za inverterske klimatske naprave: “Omogočite si najcenejše gretje v zimskih mesecih!”
Da ne bo pomote, povsem razumem prodajalca, ki želi zaslužiti, a če se bomo v Sloveniji letos naenkrat množično začeli ogrevati z elektriko, bomo imeli dva huda problema. Kot prvo, če se nam bo poraba elektrike bistveno povečala, se bo prej zgodilo, da je ne bomo neprekinjeno zmogli zagotavljati vsem odjemalcem.
Drugi, še hujši problem pa je tehnične narave. Predstavljajte si, da na neki ulici v vseh hišah stanovalci nakupijo vsak za približno deset kilovatov novih električnih grelnih naprav. Ko bo pritisnil mraz in bodo vsi prižgali vse naprave naenkrat, bo cela ulica izpadla iz omrežja, ker sistem ne bo zdržal takšne obremenitve.
Ko se enkrat v takšnih pogojih začnejo dogajati izpadi, je zelo zahtevno nazaj vzpostaviti ravnovesje v sistemu.
Kaj mislite s tem?
Primer: bojler s toplo vodo v običajnih razmerah zgolj dogreva že segreto vodo. Če pa se zgodi izpad elektrike in se ta voda ohladi, bo moral grelec ob vnovičnem priklopu delovati s polno močjo, da bo vodo spet segrel.
Enako se bo zgodilo s hladilniki in zamrzovalniki pa seveda toplotnimi črpalkami. Ob ponovnem priklopu bodo vse te naprave začele delovati s polno močjo. In predstavljajte si, da se to zgodi pri nekaj tisoč odjemalcih hkrati. V takem primeru lahko sledi razpad posameznih območij distribucije.
Upate, da ljudje ne bodo množično začeli prehajati na ogrevanje z elektriko. Jaz bi rekel, da se točno to že dogaja. Predvsem toplotne črpalke naj bi bile pravi hit. Nimate nobenih podatkov o tem?
Ne, podatkov o prodaji električnih grelnih naprav nimamo. Kako resne so razmere, bomo dejansko videli šele, ko bodo temperature ponoči padle pod ničlo, čez dan pa ne bo več kot 5 stopinj Celzija.
Res je veliko vprašanje, kako gospodinjstva prepričati, da opozorila vzamejo bolj resno. Dokler nekaj ne gre narobe, namreč nihče ne verjame, da se to dejansko lahko zgodi. Elastiko bomo nategovali tako dolgo, da bo počila. In ko bo počila, bomo imeli hudičeve probleme.
Če se bo zgodil množičen prehod na alternativna električna ogrevala, bo elektrodistribucijski sistem počepnil.
Kako pa bi bil v praksi videti širši razpad evropskega energetskega omrežja? Kakšni bi morali biti pogoji, kaj bi se moralo zgoditi, kaj bi sledilo?
Če v trenutku velike porabe izpade nekaj ključnih velikih proizvajalcev, tukaj govorimo predvsem o jedrskih elektrarnah, v omrežju upade frekvenca. In ko ta frekvenca, ki jo skušamo neprestano vzdrževati na 50 hercev, pade pod določeno mejo, začnejo omrežne zaščite avtomatično odklapljati povezave in se zgodi razpad.
Takega razpada zaradi povezanosti evropskega elektroenergetskega sistema skoraj ne morete omejiti na eno samo državo, praviloma vpliva na celotno omrežje vsaj v polmeru med 300 in 500 kilometrov.
Če pa bi se zgodil razpad celotnega evropskega omrežja, bi morale vse države preiti na otočno obratovanje. To bi pomenilo, da bi prekinili čezmejne daljnovodne povezave in da bi se vsaka država nekaj časa morala znajti sama.
V zgodovini pravega razpada evropskega omrežja še nismo doživeli.
Koliko časa bi trajalo, da bi v takem primeru spet dobili elektriko?
Od ene minute do ene ure. V primeru razpada omrežja se v Tešu ustavijo mlini in tekoči trakovi za premog, ki delujejo na elektriko. Elektrarno je treba v takem primeru na novo zagnati, za kar potrebujemo plinske turbine. Za oskrbo NEK bi se takoj zagnala termoelektrarna Brestanica, ki je z daljnovodom neposredno povezana z nuklearko.
S pomočjo plinskih blokov in hidroelektrarn bi nato počasi dvigovali moč v omrežju in znova priklapljali porabnike, hkrati pa skrbno spremljali gibanje frekvence. Največji porabniki, ki so priključeni neposredno na prenosno omrežje, bi preventivno ostali izklopljeni dalj časa.
Naši operaterji redno izvajajo suhe treninge s takšnimi scenariji, ki pa si jih seveda nihče ne želi.
Kaj se v primeru otočnega obratovanja zgodi s hrvaško polovico elektrike, ki jo proizvaja NEK?
Načelno moramo skladno s pogodbo polovico elektrike v vsakem primeru dobaviti Hrvaški. A v primeru razpada sistema in prekinitve čezmejnih daljnovodnih povezav to seveda ne bi bilo mogoče. V takem primeru bi ta elektrika ostala nam.
Če smo torej prisiljeni v otočno obratovanje, si bomo lahko pri napajanju pomagali s celotno nuklearko? To je verjetno dober podatek?
Res je, v takem primeru na mah pridobimo dodatnih dobrih 300 megavatov moči, kar nam reši marsikateri problem. Bilo pa bi neodgovorno do hrvaškega lastnika polovice NEK, HEP. Zato bi v najkrajšem času prioritetno vzpostavili povezavo s Hrvaško.
Kako dobra novica za oskrbo z elektriko je bilo septembrsko obilno deževje?
Slovenija ima izjemen potencial na področju hidroelektrarn, vendar ta potencial ni stanoviten, temveč zelo niha v odvisnosti od hidroloških razmer. Razlika med največjo in najmanjšo letno proizvodnjo lahko niha tudi za dve teravatni uri.
Da si boste lažje predstavljali – vsa gospodinjstva v Sloveniji na leto skupaj porabijo približno tri teravatne ure elektrike. Celotna slovenska proizvodnja elektrike na letni ravni znaša približno 13 teravatnih ur, če odštejemo polovico elektrike iz NEK, ki pripada Hrvaški.
V prvi polovici letošnjega leta je bila proizvodnja v hidroelektrarnah na zgodovinsko nizki ravni, zgolj približno na polovici dolgoletnega povprečja. Šele s septembrom se je njihova proizvodnja vrnila na povprečje.
Bolj kot zadostna proizvodnja iz hidroelektrarn me sicer skrbi zadosten izkop lignita za proizvodnjo elektrike v Tešu.
Ali torej delite zaskrbljenost premierja Roberta Goloba, ki je zaloge lignita na deponiji velenjskega premogovnika označil za alarmantno majhne?
Verjamem, da je bil šokiran. Vsi smo bili presenečeni. V vseh scenarijih, ki smo jih premlevali v krizni skupini pri ministru, je bil predviden večji izkop lignita. Verjetno pa bodo imeli oktobra v velenjskem premogovniku celo zgodovinsko najnižji izkop.
Razumem kolege iz rudnika – vsi so jim napovedovali skorajšnje zaprtje, zdaj pa si naenkrat vsi želijo hitrega povečanja izkopa. To ne gre skupaj.
Kot mi je znano, se sicer, vsaj za najbolj kritično zimsko obdobje, v HSE zelo trudijo najti lignit, ki bi ga lahko uvozili in s katerim bi lahko proizvajali elektriko po ceni, ki ne bi presegala cen na borzi.
Po zadnjih podatkih so skladišča zemeljskega plina v Evropski uniji več kot 90-odstotno zapolnjena. Njihova napolnjenost je celo boljša kot lani jeseni. Koliko vas ta podatek pomirja?
Če bo zima zelo mrzla, Francija pa bo še vedno imela ustavljeno večje število jedrskih elektrarn, bi te zaloge zelo hitro porabili, če ne bi bilo dotoka novega plina.
Popolna prekinitev dobav ruskega plina bi nas hitro pahnila v težave. Trenutno so zaloge plina relativno dobre, a v primeru mrzle zime in prekinitve dotoka svežega ruskega plina bi bili zelo verjetno prisiljeni v redukcije.
Naši francoski kolegi iz družbe RTE, sistemskega operaterja francoskega prenosnega omrežja, so pred slabim mesecem izdelali napoved, po kateri bi zmanjšanje dobave ruskega plina v zimskem obdobju zanje lahko pomenilo 12 dni, ko bi bile potrebne redukcije elektrike. Če bi se dobave ruskega plina popolnoma ustavile, pa bi bile redukcije potrebne 28 dni.
In govorimo o Franciji, ki je praviloma vedno prvi ali drugi največji izvoznik elektrike v Evropi. Če ona uvede redukcije, to hkrati pomeni, da se druge države ne morejo zanašati na njen izvoz, kot so se v prejšnjih zimah.
Kako smo lahko v Evropi dopustili takšno odvisnost od ruskega plina?
Nekateri smo na to vseskozi opozarjali. Vse je bilo jasno. A nekdo je bil preveč ambiciozen in delal načrte, ki so vključevali še neobstoječe tehnologije, z upanjem, da bodo na voljo takrat, ko jih bomo potrebovali.
Evropa bo za to plačala izjemno visoko ceno, predvsem jo bo plačala industrija v obliki znižane globalne konkurenčnosti.
Sklepam, da je ta nekdo Nemčija. Ste jezni nanjo?
Zelo. Ker je bila v svojih načrtih nerealna. To, kar je Nemčija s svojimi prizadevanji za popoln prehod na obnovljive vire načrtovala za danes, je zagotovo dober načrt za prihodnost. Danes pa je to še vedno utopija. In Nemčija v svojih načrtih ni edina. Tudi Belgija gre po podobni poti. Pa še kdo …
Igrati se in upati, da bo kljub temu v prihodnje vse enako, je neodgovorno. S tega vidika se mi zdi tudi stanje v Sloveniji skrb vzbujajoče. Očitno nismo sposobni zgraditi nobene nove proizvodne enote. Katerokoli tehnologijo omenimo, se pojavijo glasni nasprotniki.
Še za tisoč megavatov sončnih elektrarn na degradiranih območjih, ki jih načrtuje vlada, se bo verjetno našel kdo, ki jim bo nasprotoval.
Vsi želijo imeti 24-urno oskrbo s poceni elektriko, graditi pa se ne sme nič. To dvoje pač ne gre skupaj.
Elektrika bo v prihodnje draga, do nedavnega je bila dolgo časa prepoceni, če ne bo bistvenih sprememb v razmišljanju, pa se bomo kdaj v prihodnje morali tudi vprašati, ali elektriko sploh imamo za vsako uro v dnevu.
Zakaj menite, da je bila elektrika dolgo časa prepoceni?
Že zadnjih deset let sem v intervjujih razlagal, da so borzne cene elektrike nerealne. Vse nove tehnologije so imele stroškovne cene, višje od 80 evrov na megavatno uro proizvedene elektrike, cene na borzi pa so se gibale okoli 50 evrov za megavatno uro. Kateri zasebni investitor pa bo investiral v gradnjo elektrarne, za katero je že vnaprej jasno, da bo poslovala z izgubo?
Edine proizvodne enote, ki se jih je v zadnjem desetletju v Evropi izplačalo graditi, so bile elektrarne na obnovljive vire z visokimi državnimi subvencijami. Danes te subvencije počasi ugašajo, poraba elektrike je po “koronskem” obdobju poskočila, in kar naenkrat smo ugotovili, da nimamo dovolj proizvodnih kapacitet za čas, ko veter ne piha in sonce ne sije.
In zato smo postali tako zelo odvisni od plinskih elektrarn, s katerimi moramo pokrivati primanjkljaje v omrežju. In zato so danes plinske elektrarne tiste, ki določajo ceno elektrike na borzi.
Ključni razlog za prizadevanje za zmanjšanje porabe elektrike v Evropi je, da bi zmanjšali ali celo povsem odpravili potrebo po vklapljanju plinskih elektrarn. Če jih ni treba vključiti, nimajo vpliva na ceno elektrike.
O tem načinu določanja cene električne energije na trgu, ko najdražja proizvodna enota določa borzne cene za vso elektriko, tudi tisto, ki je proizvedena po bistveno nižji ceni, se v zadnjem času veliko govori. Se vam zdi tak sistem ustrezen? Bi bila na mestu sprememba?
V evropskem elektroenergetskem sistemu se dejansko v zadnjih mesecih ni nič spremenilo, samo cena plina je narasla. Zato podpiram omejitev cene za gospodinjstva, kot jo je sprejela vlada.
Se mi pa ne zdi logično, da smo ceno elektrike omejili ne glede na porabo. Če si prizadevamo za zmanjšanje porabe elektrike, bi morala regulirana cena za gospodinjstva in mali poslovni odjem veljati za 85 odstotkov povprečne porabe zadnjih petih let, preostalo elektriko pa bi bilo treba plačevati po polni tržni ceni. S sistemom, kot ga imamo zdaj, se bojim, ne bo nihče prihranil niti ene megavatne ure. Še več, kot sem že povedal, ocenjujem, da bo poraba še večja.
Kar zadeva ostale porabnike, pa podpiram sistem obdavčitve ekstra dobičkov proizvajalcev elektrike in prerazporeditev teh sredstev za pomoč prizadetim. Bo pa na tem področju še veliko razprav in slabe volje, kdo vse in koliko bi bil do te pomoči upravičen.
Nekdo, ki je špekuliral pri nakupu elektrike in bo moral plačati izjemno visoko ceno, bo upravičen do pomoči, nekdo, ki je bil vesten in je energijo pravočasno zakupil, pa morda ne bo dobil nobene pomoči.
Vprašanje je tudi, komu vse sploh pomagati. Tudi tistim, ki so že pri normalnih cenah elektrike komaj ostajali nad vodo?
Bomo torej priča propadanju podjetij?
Evropska komisija je mejo, nad katero bodo pobirali davek na ekstra dobičke proizvajalcev elektrike, postavila pri ceni elektrike 180 evrov za megavatno uro, državam članicam pa je omogočeno, da to mejo postavijo še nižje.
Tista podjetja, ki ne bodo zmožna poslovati ob ceni 180 evrov za megavatno uro elektrike, po mojem mnenju nimajo možnosti, da bi preživela zimo. Lahko se bo komu pogledalo skozi prste zaradi socialnega pomena podjetja za regijo, a vem za kar nekaj družb, ki že v razmerah normalnih cen energije niso imele možnosti preživetja na dolgi rok.
Kdo pa so tisti igralci na trgu, ki danes žanjejo velike dobičke, ki jih je treba obdavčiti in prerazporediti?
Največje dobičke ustvarjajo tisti, ki so lani kupili elektriko po 60 ali 70 evrov za megavatno uro, letos pa jo prodajajo po 500, 600 in več evrov za megavatno uro.
Velika zmota je misliti, da imamo take primere tudi v Sloveniji. Slovenska proizvodna stebra, HSE in GEN Energija, letos ne bosta imela dobrih poslovnih izidov. Oba sta namreč zelo veliko letos proizvedene elektrike prodala že lani.
Dravske elektrarne, katerih stroškovna cena je približno 30 evrov za megavatno uro proizvedene elektrike, bi danes lahko elektriko na borzi prodajale po 700 evrov in več za megavatno uro. To bi bili res ekstradobički. Vendar so vso letos proizvedeno elektriko prodale že lani.
Še vedno trdim, da so jo v letu 2022 slovenski končni porabniki elektrike odnesli zelo poceni. Slovenski trgovci so namreč že lani zakupili pretežni del elektrike za letošnje leto. Zato v Sloveniji zaenkrat ni bilo velikega cenovnega šoka.
Veliko se govori o tem, da trenutne visoke cene plina in elektrike poganjajo tudi špekulanti.
To je zame floskula. Špekulanti so tudi tisti, ki niso pravočasno zakupili elektrike, ker so upali, da bo cena na trgu padla. Vsak zase pač želi čim boljši finančni izid.
Če lahko nekdo elektriko proda po 600 ali 700 evrov za megavatno uro, zakaj bi jo prodal ceneje?
Ponudniki električne energije za končne odjemalce so v nehvaležnem položaju, ko morajo porabnikom vse do prihodnjega avgusta zaračunavati nižje, regulirane cene, hkrati pa elektriko kupovati po visokih tržnih cenah. Kdo jim bo pokril razliko?
Ministrstvo za infrastrukturo, kot vem, še pripravlja metodologijo za nadomestila.
Vlada je julija Elesu naložila pripravo sheme nadomestil za distributerje, ki jih bodo prizadele regulirane cene. Kaj ste predlagali ministrstvu?
Za zdaj o tem še ne morem govoriti, ker gre za zaupen podatek.
Ali je bila liberalizacija trga z električno energijo napaka? Elektrika je esencialna dobrina, tako kot pitna voda, obravnavamo pa jo kot tržno blago.
Ne bi rekel. Prejšnji sistem, ko smo elektriko obravnavali kot socialno kategorijo in so bili računi nerealno nizki, se mi ni zdel ustrezen.
Res pa je, da je liberalizacija povzročila večjo ranljivost določenih držav v kriznih razmerah. Nekateri so se preveč zanašali, da bodo primanjkljaj proizvodnje elektrike vedno lahko pokrili z uvozom. Tudi Slovenija je med njimi.
Ko trg še ni bil liberaliziran, je bilo upravljanje sistema bistveno manj zahtevno.
Do zdaj so korist od liberaliziranega trga imeli izključno končni uporabniki – elektrika je bila v zadnjih letih bistveno cenejša, kot bi bila brez liberalizacije. Zdaj pa smo se znašli v nekakšnem prehodnem obdobju, ko vsaj nekaj časa te koristi ne bo več.
O učinkih liberalizacije trga z električno energijo smo poglobljeno govorili tudi v podkastu Kakšna je cena elektrike, ki pride iz vaše žice.
Kako ste se sami doma pripravili na prihajajočo zimo? Ste izvedli kakšno nadgradnjo ogrevalne opreme?
Naredil sem veliko “napako”. Imel sem nov 11-kilovatni generator na bencin, in ko se je začela vojna v Ukrajini, sem ga na prošnjo kolega podaril. Danes pa ne morem več dobiti enakega. Ogrevamo se s toplotno črpalko, ki jasno brez elektrike ne deluje.
Ženi sem že napovedal, naj kar pozabi na 24 stopinj v hiši. Zagotovo bomo temperaturo znižali na 19–20 stopinj. Izklopil sem vse razvlaževalnike, ki sem jih kupil, ker je hiša podkletena. Dokler je elektrika poceni, sploh ne razmišljaš o vseh napravah, ki jo porabljajo. Sem pa inštaliral sončno elektrarno.
Kaj pa ste svetovali svojim sorodnikom, ki vas verjetno sprašujejo za mnenje?
Najprej vsakemu povem, naj ne bo slabe volje, ker se je elektrika podražila. Bodimo veseli, da jo imamo.
Druga stvar: ne mislite, da bo v prihodnjih dveh letih vedno na voljo obilica elektrike, kot smo bili vajeni do zdaj. In zato res ni treba, da imate prižgane vse naprave in da gorijo vse luči.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje