“Če zamuja direktor, ga nihče ne pogreša. Če ni nas, opazijo vsi”

Poglobljeno 20. Nov 202206:0010 komentarjev
Čistilka
Foto: Slika je simbolična. (foto: Srdjan Živulović/BOBO)

Čistilke in čistilci so nepogrešljivi, ko gre za čisto delovno okolje, hkrati pa potrošni material, ko gre za njihovo plačilo in delavske pravice. Tudi v državni upravi je večina čistilk outsorcana, kar pomeni, da so zaposlene pri zunanjih čistilnih servisih. Njihove pravice so pogosto kršene, kar plačujejo tudi z lastnim zdravjem. Kršitve omogoča tudi država, ki zunanjih izvajalcev očitno ne nadzoruje dovolj, opozarjajo naši sogovorniki. Vlada se je sicer zavezala, da bo v državni upravi postavila dober zgled in čistilke zaposlila, vprašanje pa je, kdaj in v kakšni obliki se bo to zgodilo.

Vlada se je v koalicijski pogodbi zavezala, da se bo spopadla s problemom prekarnosti, in med drugim napovedala zaposlitev čistilk, ki čistijo prostore državne uprave. Razen na dveh ministrstvih – ministrstvu za javno upravo in ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve – je storitev čiščenja outsourcana, država pa ima za to sklenjeno vrsto pogodb v skupni vrednosti več kot šest milijonov evrov letno. Med izvajalci so tudi čistilni servisi, kjer je inšpektorat v zadnjih treh letih ugotovil nepravilnosti, in takšni, ki so se v preteklosti soočali z očitki o kršenju pravic delavcev. Ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik pravi, da dokler proti izvajalcu ni vložena pravnomočna obtožnica, ni podlage, da bi takšnega izvajalca izločili iz javnega naročila ali z njim prekinili pogodbo.

Prihodnje leto naj bi po napovedih ministrice začeli uresničevati koalicijsko zavezo in izvedli pilotne projekte insourcanja čistilk, s tem pa  postavili dober zgled na tem področju. Pot do zgledno urejenega položaja čistilk se sicer zdi še zelo dolga. Kot opozarjajo sogovorniki, gre za delavke, ki se soočajo s številnimi tveganji, najbolj izrazito s tveganjem revščine in z izgubo zdravja.

“40 let smo delale, zato da smo zdaj socialni problem”

Pogovarjali smo se z 59-letno delavko, ki je zaposlena pri enem od čistilnih servisov, ki zagotavlja čiščenje za državno upravo. V pogovoru za Poglobljeno je opozorila, da so delavcem v podjetju kršene pravice, odgovornost za to pa je po njenem mnenju vsaj delno tudi na strani naročnika.

Ženske roke
Srdjan Zivulovic/BOBO

“Problem je, da nimamo normativov, ki bi določali, koliko ljudi mora čistilni servis zaposlovati, da lahko zagotovi čiščenje določenega objekta. Delovni čas imaš sicer določen, a če je delavcev premalo, to nič ne pomaga. Ker sem starejša delavka, nisem pristala na podaljševanje delovnega časa. Nekatere druge sodelavke so soglasje podpisale, ker se bojijo, da bi jih v nasprotnem premestili na drug objekt ali da bi jih doletele drugačne sankcije.”

Ker je delavcev premalo, ne morejo koristiti dopusta. “Ko želiš koristiti dopust, ti delodajalec reče, ne bo šlo, nimam delavcev. Letni dopust še gre, vse ostalo je problem,” je dejala sogovornica. Včasih jih pokličejo sredi dopusta in zahtevajo, da ga prekinejo in pridejo delat.

“Plače so slabe. Sama kljub vsej delovni dobi dobim minimalca, enako kot če bi včeraj začela delati. A šefi nam pravijo, da ne morejo dati višjih plač, če so cene na trgu tako nizke.”

Sogovornica opozarja, da so za to delno krivi tudi naročniki, ki izbirajo praktično zgolj na podlagi najnižje cene. “Naročnik mora vedeti, da v določenem času lahko narediš samo toliko dela,” je opozorila. A naročnik se, s tem ko storitev outsourca, od skrbi za delovni proces in dobrobit delavca povsem distancira.

“Ustvarili smo socialno bombo,” je poudarila sogovornica. “40 let smo delale, zato da smo zdaj socialni problem. Je bilo res vredno? Kolena so fuč, hrbtenice so fuč. In kaj imamo od tega?”

čiščenje, čistilke,
Denis Sadiković/N1

“Brez predsednika zdržimo en mesec, kaj pa brez čistilk?”

Podobno opozarja V. Ž., ki je zdaj sicer upokojena, pred tem pa je čistila v več čistilnih servisih. “Slovenija zagotovo zdrži en mesec brez predsednika države. Kaj pa brez čistilk in smetarjev?” se sprašuje.

Prek podjetja, ki je šlo pozneje v stečaj, je čistila tudi prostore ministrstva za javno upravo (MJU). Njej in nekaterim njenim sodelavkam čistilni servis ni izplačal zadnjih treh plač, zaradi česar so proti delodajalcu vložile tožbo. Po štirih letih sogovornica še vedno čaka na epilog. “Tudi vsa ta leta pozneje še vedno čutimo stisko. To je zame kraja, ukradli so mi denar.”

Čistilke so dojete kot potrošni material, ki ustvarja dobiček

Tudi sicer je delo čistilk (in čistilcev) pogosto težaško, naporno, izjemno slabo plačano in izčrpavajoče. Pravna svetovalka Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) v Območni organizaciji Podravje in Koroška Tadeja Krošel je poudarila, da se delavke v večini čistilnih servisov soočajo s podobnimi težavami. “Glavni problem so preobremenjenost na delovnem mestu, nespoštovanje pravice do odmorov in počitka ter prenizke plače. Stroške dela se krči, zato da se poveča dobiček podjetja.”

Goran Lukić iz Delavske svetovalnice je podobno opozoril, da je položaj delavk (večinoma gre za delavke) v čistilnih servisih izjemno slab. “Niso dojete kot delavke, ki imajo delavske pravice, ampak kot potrošni material, ki ustvarja dobiček. Ko se to sredstvo izrabi, se ga pač zamenja.”

Kot pravi, najhujšo zgaranost, izčrpanost in zdravstvene težave opažajo prav pri čistilkah. Pogosto jih pestijo bolečine v hrbtenici, poškodbe kolen, artritis, fibromialgija … “Produktivnost se zaradi zdravstvenih težav zniža, nenazadnje te delavke pogosto niso najmlajše, dodatno delo pa pade na druge delavke, zaradi česar so tudi same preobremenjene in tudi same zbolijo. Pritiski so torej vse večji, kvadratura na delavko je vse večja, cene pa so še vedno nizke, saj je najnižja cena večinoma še vedno pogoj za pridobitev posla.”

Čistila
Denis Sadiković/N1

Specialistka medicine dela Metoda Dodič Fikfak, ki je zelo kritična do položaja čistilk, je med drugim opozorila tudi, da bi morale biti čistilke dobro izobražene in usposobljene na področju varnosti pri delu. “Čistila so zdaj takšna, da se je treba znati ustrezno zaščititi, kar pomeni, da je treba imeti določeno stopnjo usposabljanja na tem področju. Če delajo v zdravstvenih ustanovah, bi morale biti izobražene tudi na področju prenosljivih bolezni, v industriji na področju kemijskih snovi, s katerimi prihajajo v kontakt. Kot pa vidim pri svojem delu, so absolutno premalo izobražene na področju varnosti in zaščite.” Tudi tu bi bilo torej treba narediti več za varnost.

Delodajalca njihove težave praviloma ne zanimajo, dodaja Lukić. “Delodajalec ima pogodbo z naročnikom, in dokler ni pritožbe, ga ne zanima, kaj se dogaja.”

Ali naročnik dovolj skrbno preveri pogodbenike?

Upokojena čistilka V. Ž., ki je zaradi mahinacij bivšega delodajalca ostala brez težko prisluženega denarja, je sicer prepričana, da bi odgovornost za kršitve in nepravilnosti moral nositi tudi naročnik. “Država omogoča, da posel dobijo tudi goljufi, ki izvajajo evidentne kršitve. Nič ne naredijo, da bi to preprečili.”

Ministrica Sanja Ajanović Hovnik je v pogovoru za Poglobljeno sicer zagotovila, da imajo čistilni servisi, ki so bili izbrani na podlagi javnega naročila, čiste evidence. “Po zakonu na javnem naročilu ne morejo biti izbrana podjetja, ki imajo pravnomočno dokazane kršitve delovnopravne zakonodaje. Tem izvajalcem se v tem smislu ne da očitati nič pravnomočnega. Ponudnik, ki se prijavi in zoper njega ni bilo pravnomočnih zadev, je za nas verodostojen.” Ministrica je ob tem sicer ocenila, da bi moral biti nadzor nad delovanjem teh podjetij boljši.

Pogodbe za čiščenje
N1

Ko smo preverjali, s katerimi podjetji ima država trenutno sklenjene pogodbe za čiščenje, se je izkazalo, da četudi res proti njim niso bile vložene obtožnice oziroma niso bila pravnomočno obsojena, marsikatera evidenca vendarle ni povsem “čista”.

Stari znanci inšpektorjev za delo

Storitve čiščenja za večino organov v državni upravi zagotavlja MJU. V javno naročilo niso vključeni ministrstvo za obrambo, ministrstvo za notranje zadeve ter ministrstvo za zunanje zadeve, ki za to storitev izvajajo lastna javna naročila, prav tako ne ministrstvo za javno upravo in ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kjer so čistilke zaposlili.

Med pogodbenimi izvajalci, ki imajo pogodbe največjih vrednosti z državo, so tako Celovite storitve, Valina, EES sistemi, MIV servis, Aktiva čiščenje, Megaform, Tosa Inu, … Z inšpektorata za delo so nam sporočili, da so pri vseh omenjenih večjih pogdbenih izvajalcih v preteklosti izvedli nadzore ali pa ti pravkar potekajo. Podjetji, pri katerih so bili v zadnjih treh letih izvedeni nadzori in ugotovljene nepravilnosti, sta Megaform in Celovite storitve, v preteklosti pa so inšpektorji ugotovili kršitve tudi v podjetjih EES sistemi in Valina.

V podjetjih Aktiva čiščenje in Tosa Inu nadzori še potekajo, so nam sporočili z inšpektorata. Nadzori še vedno potekajo tudi v podjetju Celovite storitve.

Edini od omenjenih večjih pogodbenikov, pri katerem kršitev po končanem postopku niso ugotovili, je bil po podatkih inšpektorata MIV servis.

Podjetju Megaform so tako inšpektorji izdali prekrškovno odločbo z izrekom globe 3000 evrov pravni osebi in 450 evrov odgovorni osebi zaradi nepravilnosti v zvezi s pogodbo o zaposlitvi za določen čas in izplačila sorazmernega dela regresa po zakonsko določenem roku, izdana pa sta bila tudi opozorilo in upravna odločba zaradi ugotovljenih nepravilnosti na področju varnosti in zdravja pri delu.

Podjetju Celovite storitve je inšpektorat prav tako izdal upravno odločbo zaradi nepravilnosti na področju varnosti in zdravja pri delu.

Tudi zoper podjetje EES sistemi je inšpektorat v preteklosti izdal več prekrškovnih odločb. V Valini v zadnjih treh letih nadzora niso opravljali, so pa v preteklosti ugotovili več kršitev.

ministrstvo za javno upravo
Na dveh ministrstvih so čistilke zaposlili. Na ministrstvu za javno upravo imajo tako zaposlene štiri čistilke, na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa šest. (foto: Bobo)

“Naslednik” podjetja z vrsto nepravilnosti

Ena od pogodb, ki najbolj zbode v oči, je tista s podjetjem Megaform. Gre za podjetje, ki je povezano s čistilnim servisom Manicom, ki je šlo leta 2018 v stečaj. Zaradi sumov nepravilnosti so Manicom leta 2014 obiskali inšpektorji in policija, pri čemer so ugotovili vrsto nepravilnosti. Podjetje je delavke najemalo na črno in jim izplačevalo plačo “na roke”, ki je bila v nekaterih primerih nižja od minimalne. Delavke so opozorile, da jim delodajalec ni plačeval prispevkov, prav tako ne povračila stroškov za prehrano in prevoz ter regresa. Podjetje si je poleg tega “izmenjevalo” delavce z drugimi podjetji, ki za to niso imela ustreznih dovoljenj.

Manicomu so bile takrat izrečene globe v višini več deset tisoč evrov, globo pa je moral plačati tudi direktor Zlatko Begović. Delavke Manicoma so leta 2017 zaradi številnih kršitev vložile ovadbo zoper podjetje in zoper Begovića. Kot so nam sporočili iz ljubljanskega okrožnega tožilstva, je bil po preiskavi kazenski postopek zoper podjetje – to je šlo leta 2018 v stečaj – ustavljen, zoper fizično osebo pa je vložena pravnomočna obtožnica.

Kot izhaja iz kazenske ovadbe, naj bi bilo eno od podjetij, s katerimi si je Manicom izmenjeval delavke, tudi Megaform.

“Ne le grenko, ampak tragikomično”

Pred leti je Mladina poročala, da je Manicom leta 1992 ustanovil podjetnik Darko Koncilja, ki je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja občinski svetnik LDS v Škofljici. Podjetje je nato po poročanju Mladine prepustil hčerama Mateji in Janji ter Janjinemu soprogu Zlatku Begoviću. Od oktobra 2014 pa je Begović ostal edini lastnik in zastopnik Manicoma, sta pa tudi Mateja Koncilja in Janja Koncilja Begović še vedno delali tam.

Tudi Megaform je leta 2004 ustanovil Darko Koncilja in ga pozneje prepustil hčerama. Od leta 2020 je edina lastnica in zastopnica Janja Begović Koncilja.

Metla
Denis Sadiković/N1

Podjetje je v letošnjem letu prejelo od države nekaj več kot milijon evrov. Poleg tega, da so bili uspešni na javnem razpisu MJU, so čistili še za Pošto Slovenije, II. Gimnazijo Maribor, Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij, zavod za varstvo kulturne dediščine …

Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, s pomočjo katere so delavke Manicoma pred leti vložile ovadbo, je nad takšnim razpletom negativno presenečen. “Nekatere največje kršitve, s katerimi smo se ukvarjali v Delavski svetovalnici, so se dogajale prav v čistilnih servisih. Eden od teh primerov je bil prav primer Manicom, kjer ni šlo za posamično kršitev, ampak za številne nepravilnosti. Epiloga po petih letih še vedno ni. Iz tega in podobnih podjetij pa so medtem očitno zrasla nova, ki zdaj spet ustvarjajo dobičke z javnimi naročili. Epilog je ne le grenak, ampak pravzaprav tragikomičen.”

Megaform se je za Poglobljeno odzval s kratko izjavo. Zapisali so, da Megaform in Manicom nista v nikakršni povezavi in da zato očitkov o kršenju delavskih pravic ne morejo komentirati.

Izigravanje čistilk v UKC Maribor?

Eno od podjetij, s katerimi ima država veljavno pogodbo za storitev čiščenja, je tudi Aktiva čiščenje, ki je v 100-odstotni lasti Aktive. Tudi za to podjetje so sindikalisti v preteklosti opozarjali, da krši pravice delavcev. Nazadnje se je z očitki o tem soočilo letos spomladi oziroma poleti, potem ko je na javnem razpisu dobilo posel čiščenja v UKC Maribor. Storitev je do takrat tam opravljalo podjetje MIV servis. Ko je Aktiva pridobila posel, je 130 čistilk, ki so delale v UKC pod delodajalcem MIV servis, pričakovalo, da jih bo novi izvajalec prevzel, a se to ni zgodilo.

UKC Maribor

“Po 75. členu Zakona o delovnih razmerjih ima izvajalec v takšnem primeru obvezo prevzeti delavce in vse do letos težav s tem ni bilo,” je povedala Tadeja Krošel, pravna svetovalka pri ZSSS, ki se je ukvarjala s tem primerom. “Aktiva pa o tem, da bi prevzela delavke prejšnjega izvajalca, ni želela niti slišati.”

Prejšnji izvajalec, MIV servis, naj bi bil pripravljen Aktivi dati celo denarno nadomestilo, zato da bi prevzela delavke. “Aktiva je vztrajala, da ima dovolj svojih delavcev, a pozneje se je izkazalo, da to ni bilo res. Na enem od sestankov, ki smo jih organizirali, so rekli, da se lahko vsaka čistilka, ki želi nadaljevati svoje delo v UKC Maribor, prijavi na razpis in se na novo zaposli. Vendar pa delavka s tem izgubi vse pravice, ki so povezane s trajanjem delovnega razmerja pri zadnjem delodajalcu, kot so določeno število dni dopusta, jubilejne nagrade in morebitne odpravnine,” je opozorila Krošel.

Omenjenih 130 čistilk, ki so se s prihodom novega izvajalca znašle v veliki negotovosti, je že leta ali celo desetletja – pod različnimi izvajalci – čistilo prostore UKC Maribor. “Veliko jih je bilo že v zrelih letih in z invalidskimi omejitvami, ko na trgu niso več tako zaželen kader. Za te ljudi je tovrstna negotovost še bistveno bolj stresna. Zato je bila ta situacija še toliko bolj žalostna,” je dejala Krošel.

Na koncu je 80 čistilk dalo odpoved pri prejšnjem izvajalcu in se zaposlilo pri Aktivi. Pomagale niso ne intervencije pri UKC Maribor ne sestanki na ministrstvih. Delavke bi tako morale svoje pravice uveljavljati na sodišču, a se iz strahu, da bi bile pri novem delodajalcu neugodno obravnavane, za to niso odločile.

Čistila
Denis Sadiković/N1

Sodna praksa glede tovrstnih prevzemov delavcev je sicer različna, a Krošel je prepričana, da so bili pogoji v tem primeru izpolnjeni. “V skladu s sodno prakso Sodišča EU je za prevzem delavcev po 75. členu Zakona o delovnih razmerjih ključno vprašanje, ali se je v konkretnem primeru prenosa ohranila identiteta podjetja oz. dela podjetja, kar je v dejavnosti čiščenja izpolnjeno takrat, ko podjetje, ki je pridobilo posel, prevzame bistveni del zaposlenih. Ker prevzem zaposlenih v skladu s sodno prakso Sodišča EU ne pomeni le pogodbenega prenosa (ko stari in novi delodajalec skleneta dogovor o prevzemu delavcev), temveč gre za prevzem tudi v primeru, ko nekdanji izvajalec zaposlenim pogodbe odpove, novi izvajalec pa jih zaposli, smo prepričani, da so bili pogoji za prevzem delavk izpolnjeni. Aktiva je namreč zaposlila približno 80 od 130 delavk, ki so pred tem prostore UKC Maribor čistile pod prejšnjim izvajalcem, nato pa so iz strahu pred izgubo službe tam dale odpoved,” je opozorila Krošel.

Povračilni ukrepi zaradi sindikalnih aktivnosti?

Leta 2018 so mediji poročali tudi o nepravilnostih v primeru Šolskega centra (ŠC) Velenje, ki je svoje čistilke prezaposlilo na Aktivo čiščenje (podjetje v 100-odstotni lasti Aktive) in temu podjetju outsourcalo čiščenje objekta. Potem ko so delavke opozorile na slabšanje svojega položaja pod novim delodajalcem, je naročnik sicer prekinil pogodbo, a je s tem manevrom čistilnemu servisu tako rekoč omogočil, da se je znebil delavk, ki so opozarjale na težave. Posel je namreč pridobilo podjetje Aktiva TS, tudi ta v 100-odstotni lasti Aktive. Aktiva TS je od Aktive čiščenje prevzela in prezaposlila vse delavke, razen dveh, ki sta se sindikalno organizirali. Slednji sta takrat dobili odpoved. Aktivo je v tem primeru zastopala odvetniška pisarna Nataše Pirc Musar, o čemer je bilo kar nekaj govora tudi v času predsedniške kampanje, ko se je bodoča predsednica države Pirc Musar morala braniti pred očitki, da se je angažirala proti čistilkam, ki so se borile za svoje pravice.

Kot smo izvedeli neuradno, je ena od odpuščenih delavk nato vložila tožbo na delovno sodišče. Postopek se je zaključil s poravnavo. Zoper eno od zaposlenih v Aktivi, ki je bila omenjeni delavki nadrejena, pa je bil leta 2019 uveden kazenski pregon. Kot ocenjuje naš vir, ki dobro pozna omenjeni primer, je šlo za povračilni ukrep podjetja zaradi uspešnega zaključka primera delavke na delovnem sodišču.

V odzivu za Poglobljeno je vodstvo Aktive vse očitke o kršitvah pravic delavcev zavrnilo. Zapisali so, da delavk v UKC Maribor niso prevzeli, saj to ni bil pogoj javnega naročila. Prav tako so zavrnili očitke o kršenju delavskih pravic v primeru ŠC Velenje. “O podrobnostih kazenskih ovadb ali tožb na sodiščih zaradi varstva osebnih podatkov in poslovnih skrivnosti ne moremo in ne bomo dajali posebnih pojasnil, lahko povemo le, da vaše navedbe ne držijo,” so še zapisali v odzivu.

Cenovni damping

Goran Lukić opozarja, da je položaj čistilk do takšnih skrajnosti prignala politika cenovnega dampinga. “Ključno merilo pri javnem naročanju je še vedno najnižja cena. Drži, da so se na tem področju zgodile določene spremembe, a niso prinesle učinka. V javnem naročilu zdaj recimo piše, da k uspešnosti na razpisu 90 odstotkov prinese cena, 10 odstotkov pa podpisana kolektivna pogodba. Torej spet zmaga cena. V praksi socialna merila slednje ne odtehtajo.”

Goran Lukić
Nebojša Tejić/STA

“Pri nas se je oglasila čistilka, ki je pred štirimi leti prišla zdrava v Slovenijo. Danes ima zbirko diagnoz,” pravi Goran Lukić. “Na podlagi enega dogodka, ki se je zgodil na delovnem mestu, so se pri njej pospešile degenerativne spremembe, tako da pri svojih 48 letih skorajda ne more več delati. Dela sicer še vedno, saj si česa drugega ne more privoščiti. Ko se je poškodovala pri delu, jo je tedanji delodajalec odpravil z nekaj denarja ‘na roke’.”

Lukić opozarja tudi na težave, s katerimi se delavke soočijo, potem ko so se prisiljene invalidsko upokojiti. Kot čistilke namreč pogosto delajo ženske, ki v Slovenijo pridejo iz drugih držav in ki so imele v domovini zelo malo delovne dobe, pojasnjuje. “Ker se ji, potem ko začne delati, hitro nakopičijo zdravstvene težave, ne more več delati in se invalidsko upokoji. A ker ima premalo delovne dobe, ni upravičena do pokojnine in lahko le zaprosi za socialno pomoč.”

Čistilni servisi po njegovih besedah dobesedno tekmujejo, kdo bo v pogodbo zapisal nižjo osnovno plačo. “Videli smo pogodbo o zaposlitvi, po kateri je imela delavka osnovno bruto plačo 392 evrov. Kje je tu meja? Obremenitve pa so vse večje, delavke so vse starejše, zdravstvene težave vse hujše. Vse večji so torej njihovi problemi, na drugi strani pa se povečujejo profiti teh podjetij.”

“Ne pravim, da bo zaposlitev v javnem sektorju rešila vse težave teh delavk in delavcev, bo pa prinesla jasno določen obseg dela in pravice, ki jim pripadajo,” ocenjuje Lukić.

Ministrica: “Ljudi smo razčlovečili”

Outsourcanje storitev čiščenja v javnem sektorju se je začelo že pred desetletji, dodatno pa ga je spodbujalo zapovedano krčenje števila zaposlenih. “Ko najameš zunanjega izvajalca, se ne ukvarjaš z bolniškimi in dopusti, kar lahko dviguje stroške,” je v pogovoru za Poglobljeno povedala ministrica Ajanovič Hovnik. “Po drugi strani pa so bili doslej podcenjeni socialni vidiki zaposlovanja. Tako smo prišli v drugo skrajnost, kjer smo ljudi, ki izvajajo te storitve, povsem razčlovečili, tako da so obravnavani ne več kot ljudje, ampak kot delovno sredstvo. Zato se zdaj pogovarjamo o insourcingu.”

Sanja Ajanović Hovnik
Borut Živulović/Bobo

Težave so torej očitno zavedajo. A kot kaže, v bližnji prihodnosti rešitve še ni na vidiku. Kot je dejala ministrica, bodo predvidoma prihodnje leto poskusili izvesti pilotne projekte, na podlagi katerih bi ugotovili, kateri model insourcanja bi bil najbolj primeren za organe državne uprave. Na vprašanje, zakaj bo to šele prihodnje leto, je pojasnila, da je večina pogodb s čistilnimi servisi sklenjena do decembra 2024 in da bi bila predčasna prekinitev pogodb neekonomična. “Poleg tega prav na hitro ne moremo preiti na nov sistem, saj ne vemo, koliko ljudi bomo potrebovali, ne kakšen model bi bil najbolj optimalen.”

Letos bodo tako pripravili analize in različne scenarije. “Ena možnost je, da se te storitve zagotavljajo na ravni posameznega organa. Druga, da se zagotavljajo centralizirano, torej da jih zagotavlja MJU za vse centralizirane uporabnike. Tretja možnost pa je, da se ustanovi nekakšen urad, ki bi zagotavljal te storitve za vse.” Kot je še poudarila ministrica, pri insourcanju ne gre le za zaposlitev čistilk in čistilcev, ampak je treba zagotoviti tudi ustrezno infrastrukturo: nabavo čistil, organizacijo dela, …

Po prvotnih analizah bi morali na ravni državne uprave zaposliti med 300 in 350 ljudi, če bi želeli čiščenje povsem insourcati. Finančni učinki bodo po besedah ministrice predvidoma nevtralni. “Ključno bo seveda to, na kakšen način bomo storitve zagotavljali,” je še dejala Ajanovič Hovnik.

“Želimo, da se te čistilke počutijo kot del kolektiva,” je poudarila. “Gre za storitev trajne narave, zato ni razloga, da je ne bi sami zagotavljali. Pomembno je, da so tudi te delavke vključene v organizacijo dela, v socialni utrip organa. Da ne gre zgolj in samo za ekonomiko, ampak da je zadeva urejena celovito. Da ljudi, ki jih imamo že prisotne, vključujemo v formalne in neformalne aktivnosti kolektivov.”

Z dežja pod kap?

Sogovornica z začetka članka, ki že dolga leta dela kot čistilka, se ob tovrstnih vladnih napovedih sprašuje, ali bo sama prezaposlitev v javni sektor res bistveno izboljšala položaj čistilk. “Pred časom sem delala v državni firmi. Tudi tam je bilo veliko izkoriščanja. Poleg čiščenja sem morala delati še vrsto drugih stvari,” je povedala. “Kako koli obrneš, se varčuje na čistilkah, hišnikih in drugih podpornih službah. Zaposlenih je premalo in so preobremenjeni. Plače pa tudi niso višje od minimalca.”

Po plačni lestvici javnega sektorja so namreč vse čistilke uvrščene v plačno skupino J, po kateri jim pripada plača, nižja od minimalne, zato jim mora država do minimalne plače doplačevati. Darja Vrečko iz Sindikata uslužbencev plačne skupine J je opozorila, da so čistilke izvisele tudi ob zadnjem, 4,5-odstotnem dvigu plač javnih uslužbencev. “Čeprav gre za blaženje inflacije, ki prizadene vse, še posebej pa socialno šibke, so čistilke in nekateri drugi uslužbenci dobili 0 evrov, zdravnik pa recimo kar 243 evrov.”

Vlada je sicer napovedala, da bo do junija 2023 pripravila reformo plačnega sistema v javnem sektorju, s čimer se bodo na novo oblikovala plačna razmerja in vrednosti plačnih razredov, tudi čistilk in drugih v plačni skupini J. Kako, še ni jasno, ministrica Ajanović Hovnik pa je ocenila, da se bo njihova plača bolj približala minimalni plači.

Brez statusa in moči

Da je problem čistilk precej širši od vprašanja prekarnosti, pravi tudi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak. “Čistilke so skupina, ki je vsestransko hendikepirana: pogosto ne razumejo jezika, delati začnejo, ne da bi bile dobro poučene o delu, tveganjih pri delu ter varnosti in zaščiti, imajo najnižji osebni dohodek in so preobremenjene z delom, zaradi česar se ne morejo sindikalno organizirati.”

Metoda Dodič Fikfak
Žiga Živulović jr./BOBO

Sogovornico skrbi, da tudi v javnem sektorju njihov položaj ne bo bistveno boljši. “Pred mnogimi leti mi je eden od mentorjev dejal, da čistilke žal ne zanimajo nikogar. Dobro je poskrbljeno za tiste poklice, ki imajo denar, moč in socialni status. Čistilke to zagotovo niso. One žal nimajo nobene moči in nobenega vpliva.”

Tudi čistilki, s katerima smo se pogovarjali, pravita, da so njune kolegice tako rekoč izgubile upanje, da bi se zanje kar koli spremenilo na bolje. Pogosto se ne zavedajo svojih pravic pa tudi ne pomena dela, ki ga opravljajo. “Če direktor zamudi pol ure, marsikdo sploh ne opazi. Če čistilke ni, vsi opazijo. Če se zataknem v prometu, me že kličejo, kje sem.”

“Tako zelo smo pomembne, hkrati pa povsem nepomembne,” je grenko zaključila sogovornica.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar