Čeprav si kot družba na vse pretege prizadevamo, da bi pozabili na obdobje epidemije, in si želimo, da bi covid-19 ostal le še slab spomin, ima virus drugačne "načrte". Najnovejša različica virusa spet rada napada pljuča, dolgotrajni covid pa ostaja dolgotrajni problem.
“Covid ostaja z nami,” se je nasmehnila infektologinja dr. Mateja Logar. “Se pa situacija spreminja s tem, ko se nekoliko spreminjajo lastnosti virusov, ki krožijo med prebivalstvom.”
Dve leti po začetku njegove globalne prevlade po svetu še vedno razsaja omikron, zadnja različica virusa, ki si je prislužila svojo “osebno” grško črko.
Natančneje, ljudi okužujejo nasledniki omikrona, ki so vedno bolj drugačni od izvirnika. “Vsaka nova podrazličica se praviloma nekoliko lažje širi in se na nekoliko drugačen način skuša izogniti imunskemu sistemu,” je dejala dr. Logar.
V zadnjega pol leta je virus že večkrat zamenjal obrazec za potek bolezni. “V poletnih mesecih so tisti, ki so zbolevali, potek opisovali kot malo bolj izrazito prehladno obolenje brez hude vročine. Potem je sledila zgodnja jesenska varianta, kjer je bilo poleg prehladnih simptomov kar nekaj prebavnih težav. Od začetka novembra pa imamo vnovič opraviti z okužbami, pri kateri se pogosteje pojavi vročina, tudi do 39 stopinj, in pri kateri je bolj pogosto izrazito slabo počutje. Tudi tiste, ki so mladi in sicer zdravi, bolezen za nekaj dni lahko položi v posteljo.”
Pri ljudeh, ki imajo pridružene bolezni, ki so starejši in imunsko oslabeli, pa je covid še vedno vse prej kot nedolžen. “Še vedno ostaja kar nevarna bolezen, ki včasih zahteva tudi hospitalizacijo in zdravljenje v intenzivnih enotah,” še pripoveduje dr. Mateja Logar.
Spominski zid za žrtve covida-19 ob Temzi v Londonu (Foto: Profimedia)
Najbolj nalezljiv do zdaj?
Najnovejša podrazličica omikrona, ki povzroča težave, nosi oznako JN1. Svetovna zdravstvena organizacija jo je decembra lani uvrstila na seznam tistih, ki jih spremlja še posebej pozorno.
Pridobila je namreč mutacijo, ki ji omogoča zelo učinkovito vezavo na človeške celične receptorje. Kot je za medicinsko revijo JAMA dejal profesor infektologije z Univerze Vanderbildt William Shaffner, je JN1, kot kaže, bolj nalezljiva od katerekoli druge podrazličice omikrona.
To je tudi razlog, da ji je uspelo v razmeroma kratkem času nekaj mesecev postati najbolj razširjena med ljudmi. Tako v ZDA kot v EU okužbe s podrazličico JN1 že predstavljajo večino vseh okužb. Tudi v Sloveniji je glede na spremljanje različic, ki ga izvaja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, JN1 že prevzela primat med okužbami.
Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO
Spet primeri pljučnic
Znanstveniki imajo o podrazličici JN1 dobro in slabo novico. Dobra je, da po do zdaj znanih podatkih in izkušnjah v večini primerov ne povzroča bistveno hujšega poteka bolezni, prav tako pa ni pridobila bistveno boljše sposobnosti izogibanja imunskemu odgovoru. “Podatki so videti pomirjujoči,” je lani jeseni za časnik Die Zeit dejal nemški virolog dr. Christian Drosten. “Za zdaj ni razloga za skrb.”
Slaba novica pa je, da je virus spet pridobil lastnost, ki jo je imel na začetku pandemije in ki je pravzaprav povzročala največ težav – zelo učinkovito okuži pljučne celice.
“V decembru smo ponovno videvali nekaj več prizadetosti spodnjih dihal, se pravi bolj izrazit kašelj. Pri tistih, ki okužbe še niso preboleli in tudi niso bili cepljeni, pa tudi primere covidne pljučnice,” je dejala dr. Mateja Logar. “Če v prvi polovici leta skorajda nismo videli tovrstnih pljučnic, je bilo teh primerov zdaj z jesenskimi meseci ponovno več.”
Za to sta sicer po njenih besedah dva razloga. “Eden je ta, da je virus spet pridobil nekaj več sposobnosti za vezavo na receptorje v spodnjih dihalih, drugi pa je, da je pri številnih ljudeh od zadnjega cepljenja minilo že kar nekaj časa.”
Ne smemo si preveč zatiskati oči in živeti v prepričanju, da omikron ni huda bolezen, je opozorila. “Moramo vedeti, da sta predhodni stik z virusom in cepljenje pomembno vplivala na potek okužb v zadnjem letu in pol. Vprašanje, kakšna bi bila situacija, če bi se omikron pojavil prej. Kombinacija velike kužnosti in naivne populacije bi lahko bila zelo neprijetna.”
Gripa dohitela covid
Infekcijska klinika je, kot običajno za ta letni čas, nabito polna. Pacienti še naprej ležijo tudi na hodnikih. Številnim težjim primerov covida se je v zadnjih tednih pridružila tudi gripa. “Prevlada virusov se spreminja sezonsko,” je dejala dr. Mateja Logar. “Novembra in decembra smo bili na kliniki v pretežni meri zasuti z bolniki s covidom, v zadnjih tednih pa se povečuje število bolnikov z gripo. V tem trenutku sta gripa in covid dokaj uravnotežena.”
Foto: Žiga Živulović jr./Bobo
So pa ta teden pediatri opozorili, da beležijo velik porast okužb dihal med otroci, pri čemer prevladujeta respiratorni sincicijski virus in gripa.
Se lahko sobivanje z virusom zaplete?
Ob ugotovitvi, da virus spet lažje napada spodnja dihala, je na mestu vprašanje, ali se lahko naše sobivanje z virusom spet zaplete.
Mateja Logar je glede tega dokaj pomirjujoča. “Nihče od epidemiologov in virologov ne pričakuje, da bi se virus spremenil v taki meri, da bi hkrati ohranil zelo veliko sposobnost širjenja in nazaj pridobil sposobnost, da močno prizadene spodnja dihala. Kljub vsemu je situacija danes drugačna kot na začetku epidemije. Da bi nekdo, ki je mlad in zdrav, bil vnovič ogrožen, bi se morala zgoditi res velika sprememba. Vedno pa bodo tudi izjeme, ki se bodo morale spopasti s težjim potekom.”
Se pa utegnejo razmere po njenih besedah zaostriti zaradi odpora do cepljenja. Pri večini ljudi bosta namreč kmalu minili dve leti, odkar so bili nazadnje cepljeni. “V primeru cepljenja proti gripi vemo, da zaščita po dveh letih praktično izzveni. Računati na to, da bo v primeru covida zaščita po cepljenju ostala na dolgi rok, je precej iluzorno. Lahko upamo, da bomo zaradi celičnega spomina vsaj do neke mere zaščiteni pred težjim potekom bolezni, a pričakovati je, da se bo ob slabi precepljenosti spet nekoliko povečalo število okužb spodnjih dihal,” pravi.
Lani v smeti več kot dva milijona odmerkov cepiva proti covidu-19
Po podatkih NIJZ se je lani proti covidu-19 cepilo vsega dobrih 50 tisoč ljudi. Več kot dva milijona odmerkov, natančneje 2.147.272 odmerkov, pa so morali zavreči zaradi preteka roka uporabe. Trenutno je na zalogi nekaj manj kot 400 tisoč odmerkov cepiv. Večini rok uporabnosti poteče še letos.
Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO
Dolgotrajni covid: iz Soče odpustili še zadnjega bolnika
Med nami živijo ljudje, ki na epidemijo covida-19 ne morejo pozabiti, ker jih nanjo neprestano spominjajo težave, ki so se razvile po preboleli okužbi.
Tako imenovani dolgotrajni covid je sicer krovni izraz za nabor skoraj 200 različnih simptomov, ki lahko vztrajajo več mesecev ali celo več let po preboleli okužbi. Definicija dolgotrajnega covida, ki jo je sprejel WHO, določa, da mora biti najmanj eden od simptomov prisoten najmanj tri mesece.
Najhujše oblike dolgotrajnega covida so se pojavljale pri ljudeh, ki so jih morali zaradi okužbe sprejeti na intenzivno nego v bolnišnico in jih zaradi odpovedi dihanja priključiti na ventilator. Za njihovo rehabilitacijo so skrbeli na Inštitutu Soča. Danes takih bolnikov nimajo več.
Z umiritvijo epidemije se je dotok bolnikov zaustavil. “Od začetka epidemije do danes smo na oddelku rehabilitirali 209 bolnikov po težkem poteku covida-19 in respiratorni odpovedi, večino v letih 2021 in 2022,” nam je odgovoril dr. Primož Novak, vodja rehabilitacijskega programa.
“V letu 2023 smo sprejeli samo še štiri take bolnike, tri v začetku leta, zadnjega pa jeseni, z oddelka je bil odpuščen v začetku novembra. Od takrat na oddelek nismo sprejeli bolnika, ki bi potreboval rehabilitacijo zaradi posledic covida-19.”
Poletje 2023; vozički pred nemškim parlamentom, ki simbolizirajo žrtve dolgotrajnega covida (Foto: Profimedia)
“Nimam občutka, da je bolnikov z dolgotrajnim covidom bistveno manj”
A ti bolniki, ki so potrebovali rehabilitacijo v Soči, so vedno predstavljali le majhen odstotek primerov dolgotrajnega covida. Mnogo več je primerov različnih simptomov, ki se lahko razvijejo tudi po blagem poteku bolezni ali celo po asimptomatski okužbi.
Najpogostejši so denimo utrujenost in zmanjšane kognitivne sposobnosti. “Svetovni podatki kažejo, da ima 10 do 20 odstotkov ljudi po prebolelem covidu še več kot tri mesece vsaj en simptom. Simptomi so pravzaprav lahko zelo zoprni, predvsem v povezavi z utrujenostjo, težavami s priklicem besed, kar opisujejo kot ‘meglo v možganih’, je dejala dr. Mateja Logar.
V ambulanto za dolgotrajni covid na infekcijski kliniki se dotok bolnikov ni zaustavil. “Nimam občutka, da bi bilo bolnikov z dolgotrajnim covidom bistveno manj, število še naprej ostaja relativno podobno.”
Tuji podatki kažejo, da se tveganje za dolgotrajni covid med prebivalstvom zmanjšuje in da virusna različica omikron povzroča precej manj primerov dolgotrajnega covida v primerjavi s predhodnicami. Nemški in švedski raziskovalci so denimo ugotovili podobno – tveganje za razvoj simptomov dolgotrajnega covida je pri omikronu 5 do 6-krat manjše, kot je bilo ob kroženju različice alfa.
Dolga okužba pomeni večje tveganje za dolgi covid
Italijanski raziskovalci so v članku, objavljenem konec lanskega leta, pokazali, da se verjetnost za razvoj simptomov dolgega covida povečuje s trajanjem okužbe. Simptomi so se pojavili pri 14,5 odstotka tistih, ki so bili na virus pozitivni manj kot deset dni. Pri tistih, ki so bili pozitivni 15–21 dni, je bila verjetnost za razvoj simptomov dolgega covida že 42,5-odstotna. Med ljudmi, pri katerih je okužba trajala več kot 21 dni, je bil delež tistih s simptomi dolgega covida že več kot 56-odstoten.
Simptomi močno prisotni med ljudmi
V globalnem merilu naj bi število primerov dolgotrajnega covida po ocenah presegalo 65 milijonov. Podatki o razširjenosti dolgotrajnega covida med slovenskim prebivalstvom so zelo nezanesljivi in temeljijo na anketah.
Na NIJZ so nas usmerili na anketo iz aprila lanskega leta, v kateri je kar 70 odstotkov sodelujočih povedalo, da so se po preboleli okužbi spopadali z dlje trajajočimi simptomi.
Vir: NIJZ
V raziskovalnem projektu, v katerem sodelujejo Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, NIJZ in Inštitut Soča, in v katerem preučujejo psihosocialne posledice dolgotrajnega covida kot zapuščino pandemije, je bil delež ljudi s simptomi bistveno manjši, a še vedno izjemno velik.
“Posledic je bistveno več, kot se jih zavedamo,” je dejala dr. Darja Kobal Grum z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete in ena od sodelujočih v raziskovalnem projektu. “Ugotovili smo, da kar 35,4 odstotka ljudi, ki so sodelovali v raziskavi, izraža simptome, ki po definiciji WHO odgovarjajo simptomom dolgotrajnega covida.”
Dokazovanje vzročne povezave med simptomi in okužbo je nehvaležna naloga. Večinoma gre namreč za simptome, ki so tudi sicer razmeroma pogosti v splošni populaciji. “Med telesnimi simptomi sta to utrujenost in glavobol, več je psiholoških simptomov, kot so tesnoba, depresivnost, psihična utrujenost in brezvoljnost, pa tudi kognitivni upad.”
Uradna diagnoza ne obstaja
Bolj objektivnih podatkov o razširjenosti dolgega covida med slovenskim prebivalstvom nam ni uspelo pridobiti. Ko smo denimo želeli na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije preveriti, koliko je bolniških odsotnosti zaradi dolgotrajnega covida, so nam odgovorili, da “tak podatek ne obstaja, ker taka diagnoza ni mednarodno priznana v uradnih klasifikacijah bolezni, po katerih zdravniki šifrirajo diagnoze”.
Po oceni dr. Mateje Logar hude težave niso zelo pogoste. “Rekla bi, da tako hude simptome, da zaradi njih ostajajo doma, občuti manj kot odstotek ljudi po prebolelem covidu. Lahko pa seveda tudi blage težave ljudi ovirajo pri vsakdanjih opravilih.”
Vir: NIJZ
Okužba kot slaba loterija
Covid še vedno ogroža na številne načine. Ljudje imajo po preboleli okužbi povečano tveganje za malo morje različnih stanj in bolezni. V lani objavljeni raziskavi na podlagi zdravstvenih podatkov iz Hongkonga in Velike Britanije avtorji navajajo, da so imeli denimo ljudje po prebolelem covidu pomembno večje tveganje za odpoved srca, za globoko vensko trombozo, kronično pljučno bolezen, nepravilno delovanje ledvic, vnetje trebušne slinavke, anksioznost … Okužba lahko tudi poslabša stanje že obstoječih bolezni, denimo diabetesa.
Okužba vam prav tako pospeši krčenje možganov. Britanski raziskovalci so pri ljudeh, ki so jim slikali možgane pred okužbo z virusom SARS-CoV-2 in po njej, na mestih zaznali zmanjšanje debeline sive snovi in poškodbe tkiva v delu možganov, odgovornem za vonj in okus, prav tako pa zmanjšanje velikosti celotnih možganov.
“Bomo že kako”
Skratka, covid ostaja z nami, tudi če ga še tako skušamo odmisliti. “Očitno gre za pojav tako imenovane družbene amnezije ali družbene pozabe, ko se kot celotna družba od bolezni distanciramo oziroma o njej nočemo več razmišljati,” pripoveduje dr. Darja Kobal Grum.
“Kot kaže, je ta pozaba uspešna, kar pa žal prinaša negativne posledice. S tem, ko se sprenevedamo, da virusa ni več med nami oziroma da je nepomemben, bolezen le še bolj razširjamo: prenehali smo razkuževati roke, maske so šle v smeti, spet se na veliko rokujemo in objemamo …”
Infektologinja dr. Mateja Logar (Žiga Živulović jr./BOBO)
A kakršnakoli državna intervencija ne bi bila več na mestu, je prepričana dr. Mateja Logar. “Smo v fazi, ko bi moral vsak poskrbeti zase. Zdaj ni več naloga družbe, da ustvarja kolektivno zaščito, zdaj gre za osebno odgovornost vsakega posameznika, da se zaščiti pred okužbo in da hkrati tudi prepreči, da bi okužbo širil naprej.”
A kaj ko nam to ne gre ravno najbolj od rok. “Dejstvo je, da smo tukaj padli na celi črti. Večina ljudi ne skrbi več niti za to, da sami ne bi zboleli, kaj šele, da bi ob tem mislili še na druge. Prevladujoča miselnost je: ‘bomo že kako’.”
