Medvrstniško nasilje na spletu je odraslim najpogosteje skrito, a to še zdaleč ne pomeni, da se ne dogaja. Številni mladostniki in vse pogosteje tudi otroci so tarča žaljivih komentarjev, zmerjanja, vrstniki jih izključujejo iz skupinske komunikacije, deležni so groženj in izsiljevanja, vdirajo v njihove profile in ustvarjajo lažne profile, predelujejo njihove fotografije na žaljiv način, objavljajo in razpošiljajo njihove gole fotografije.
Po podatkih raziskave o spletnem nadlegovanju med mladimi v Sloveniji, ki jo je leta 2019 v okviru projekta Odklikni izvedla Fakulteta za družbene vede, je več kot pol osnovnošolcev in srednješolcev, starih med 12 in 18 let, že doživelo spletno nadlegovanje in najpogosteje so jih nadlegovali prav sošolci oziroma vrstniki. Večina jih je spletno nasilje doživela enkrat ali dvakrat, v nezanemarljivem odstotku pa so poročali tudi o tem, da takšno nasilje doživljajo vsak teden ali celo večkrat na teden. Da ga doživljajo vsak dan, so poročali predvsem fantje – več kot sedem odstotkov osnovnošolcev in več kot deset odstotkov srednješolcev.
“Iz izkušenj, ki jim imamo z delavnic po osnovnih in srednjih šolah, lahko z gotovostjo rečem, da te številke držijo,” je v pogovoru za Poglobljeno povedal Marko Puschner, sodelavec točke ozaveščanja o varni rabi interneta Safe.si z ljubljanske Fakultete za družbene vede. “Tudi ko se pogovarjamo s kolegi iz EU, je ta delež zelo podoben kot pri nas. Starejši kot je otrok, bolj je verjetno, da je že doživel nasilje na spletu, bodisi kot žrtev ali kot priča.”
Marko Puschner (foto: FDV)
V raziskavi Odklikni so mladi najpogosteje poročali, da so drugi na spletu širili neresnične govorice o njih, jim pošiljali sporočila z neprimerno vsebino ter fotografije in videoposnetke, ki jih niso želeli videti.
15 odstotkov mladih že izvajalo nasilje prek spleta
Junija lani je raziskavo o razširjenosti medvrstniškega nasilja izvedel tudi dr. Miha Dvojmoč s Fakultete za varnostne vede. Podatki o deležu medvrstniškega nasilja, ki se dogaja na spletu, so ga, kot pravi, presenetili. Raziskava, ki je sicer zajela precej manjši vzorec kot tista iz leta 2019, je namreč pokazala, da je medvrstniško nasilje na spletu doživelo precej manj mladostnikov – približno četrtina – in da je spletno nasilje manj razširjeno kot tisto v fizičnem okolju.
Razlog za takšno odstopanje je lahko tudi slabša zaznava tovrstnih oblik nasilja, meni Dvojmoč. “Pri fizičnem in verbalnem nasilju govorimo o ničelni toleranci, pri spletnem nasilju pa te meje mogoče še niso tako jasne. Verjamem, da se bo z večjim ozaveščanjem o nasilju na spletu in prepoznavanjem nasilnih vsebin ta delež v prihodnjih raziskavah bistveno povečal,” je prepričan.
Njegova raziskava, ki je v sklepni fazi analize, je kljub temu razgalila stanje, ki je milo rečeno zaskrbljujoče. Od 679 mladih, ki so v celoti izpolnili anketo, jih je 15 odstotkov navedlo, da so že izvajali nasilje prek spleta. Skoraj 13 odstotkov je nekoga izključilo iz skupine oziroma iz klepeta, več kot sedem odstotkov jih je ustvarilo lažni profil, skoraj pet odstotkov jih je retuširalo fotografije drugega na žaljiv način, pet odstotkov je objavljalo fotografije ali video posnetke s kočljivo vsebino nekoga drugega, štirje odstotki vprašanih so že kdaj vdrli v elektronsko pošto nekoga drugega.
Miha Dvojmoč (foto: osebni arhiv)
Nasilje na spletu je normalizirano
Prav zato, ker je spletno nasilje tako vseprisotno, ga otroci in mladi težje prepoznajo kot tako. “Ko delamo z mladimi, opažamo, da so začeli nasilje na spletu normalizirati. Tega je namreč tako veliko – predvsem zmerjanja in žaljenja – da tega sploh ne jemljejo kot nasilje,” je dejal Marko Puschner.
Ko so denimo mlade v okviru raziskave Vpliv interneta na počutje in duševno dobrobit najstnikov spraševali, ali so že doživeli nasilje prek spleta, so po besedah sogovornika temu pritrdili v manjšem obsegu. Ko pa so jih vprašali, ali so se ob tem, kar se jim je zgodilo na spletu, počutili slabo, pa so temu pritrjevali v bistveno večjem številu. “To pomeni, da tega, kar se jim je dogajalo, niso razumeli kot nasilje, čeprav je to očitno bilo.”
Tudi starostna meja, pri kateri otroci poročajo o spletnem nasilju, se premika čedalje nižje. Po besedah sogovornika otroci že v 4. ali 5. razredu doživljajo žaljenje, torej takoj ko začnejo uporabljati družbena omrežja.
Profimedia
Primer razpošiljanja golih slik v skoraj vsakem razredu ob koncu osnovne šole
Na delavnicah pogosto poročajo tudi o izključevanju iz skupin na družbenih omrežjih ali aplikacijah. “Sošolci si naredijo skupino na Viberju ali Discordu, nato pa nekoga namenoma ne spustijo noter, mu to tudi povedo in dodajo, da se v skupini o njem veliko pogovarjajo. To se jim pogosto zdi zabavno. A tudi to je nasilje in pojavlja se relativno pogosto,” je opozoril Puschner.
Med učenci tretje triade in med dijaki pa je po njegovih besedah precejšen problem seksting oziroma njegove neželene posledice. Seksting oziroma izmenjevanje sporočil s seksualno vsebino ni problematično, če je konsenzualno, težava pa nastopi, če se par skrega in eden od njiju v navalu jeze ali v želji po maščevanju sliko golega partnerja ali dele besedil objavi ali razpošlje drugim. Na vprašanje, kako pogosto se to dogaja, Puschner odgovori: “Na skoraj vsaki delavnici, ki jo izvedemo z 9. razredi, nam učenci pripovedujejo o takšnem primeru.”
Prijav na policijo malo
Pred leti so se s tovrstno zlorabo srečali tudi na OŠ Martina Konšaka Maribor. Fanta, ki je delil gole fotografije mladoletnice, so zaradi suma kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost prijavili policiji. Ker je bil tudi storilec mladoleten, zanj ni bil odrejen zapor, ampak je bil deležen drugačnih ukrepov, nam je povedala tamkajšnja svetovalna delavka Nina Babič. Slovenski kazenskopravni sistem namreč zagotavlja posebno pravno varstvo mladoletnih oseb, kar pomeni, da se takšnemu storilcu najprej skuša pomagati. Šele če to ne zaleže, sledi kazen. “Za mladostnika, ki mora za svoje neodgovorno ravnanje prevzeti tudi formalno odgovornost, je to včasih najboljša preventiva za v prihodnje,” pravi Babič.
Nina Babič: (foto: osebni arhiv)
Po podatkih policije je bilo v letu 2022 prijavljenih 163 kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva, kjer je bila žrtev mladoletna. Ta kazniva dejanja so po večini storjena prek spleta oziroma sodobnih tehnologij.
V 34 primerih je bil mladoleten tudi osumljenec. Vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto na Upravi kriminalistične policije pri Generalni policijski upravi Robert Tekavec je povedal, da tovrstne spolne zlorabe zelo redko prijavijo žrtve. Prijave najpogosteje podajo ponudniki družbenih omrežij ali pa šole.
Tekavec ob tem opozarja, da gre tudi pri nekaterih drugih oblikah spletnega nasilja med mladimi lahko za kazniva dejanja, vendar pa je takšnih prijav zelo malo. Kot je povedal, podatkov o tem, koliko je bilo prijav nasilja na spletu v primerjavi s prijavami fizičnega nasilja, ne vodijo, po njegovih besedah pa je prvih občutno manj.
Nasilje lahko vodi v samopoškodovanje
Čeprav nasilje na spletu pogosto ostaja skrito, so lahko njegove posledice še veliko hujše v primerjavi z nasiljem, ki se dogaja v fizičnem okolju. Takšno nasilje namreč ni omejeno ne prostorsko ne časovno; seže vse do otroških sob in se lahko nikoli ne neha. Preprede lahko vse aspekte življenja žrtve.
Profimedia
Na to opozarjajo tudi pri Tom telefonu, kamor se pogosto obračajo otroci in mladi, ki se znajdejo v takšnih situacijah. “Prek spleta se relativno hitro in preprosto doseže veliko število ljudi, en pritisk tipke in kruto sporočilo ali neprijetna fotografija je poslana desetim, stotim ali celo tisočim osebam,” je poudarila strokovna vodja Tjaša Bertoncelj.
“Žrtev spletnega nasilja pa mu ne more ubežati ali se skriti pred njegovimi posledicami, saj imamo elektronske naprave ves čas v svoji bližini. Sporočila ali slike sledijo žrtvi povsod in so tu vsakokrat, ko uporabi pametni telefon oz. splet. Če se ne doseže izbrisa objave povzročitelja, objave ostanejo na spletu in se nasilje ponovi vsakokrat, ko nekdo to objavo ali fotografijo všečka, komentira ali deli naprej.”
Tjaša Bertoncelj (foto: ZPMS)
Žrtve medvrstniškega spletnega nasilja se zato pogosto znajdejo v hudih stiskah. Spremljajo jih občutki jeze, nemoči, žalosti, strahu, sramu, vse to pa se lahko stopnjuje do te mere, da se otrok izolira, zapade v depresijo, samopoškodovanje ali celo naredi samomor, opozarja Bertoncelj.
Pedopsihiatrinja z ljubljanske enote za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo Maja Drobnič Radobuljac temu pritrjuje: “Večina mladih, ki jih mi obravnavamo, ima za sabo takšne ali drugačne izkušnje vrstniškega nasilja. Od izključevanja, zasmehovanja, ogovarjanja, norčevanja, do razširjanja originalnih in predelanih fotografij mladostnika oziroma mladostnice, izsiljevanja in groženj, nekateri pa tudi izkušnje napeljevanja k spolnosti in spolne zlorabe.”
Povezavo med medvrstniškim nasiljem, ki se vse bolj seli v virtualno okolje, ter duševnimi stiskami in samopoškodovalnim vedenjem so potrdile tudi mnoge raziskave, pravi. Ob tem opozarja, da v nevarnosti za samopoškodovalno in samomorilno vedenje niso samo žrtve, ampak tudi storilci medvrstniškega nasilja in pa tisti, ki se kdaj znajdejo v obeh vlogah.
Učni neuspeh, izostajanje od pouka, glavoboli, sprememba vedenja
Profimedia
Pri žrtvah spletnega nasilja se pogosto poslabša učni uspeh, neupravičeno izostajajo od pouka, lahko se pojavi tudi strah pred šolo, saj je pogosto prisoten preplet spletnega nasilja in nasilja v fizičnem šolskem okolju, opozarjajo na Tom telefonu. Pojavijo se lahko tudi psihosomatski znaki stresa, kot so glavoboli, slabosti, bolečine v trebuhu, … Treba je biti pozoren na vsako spremembo vedenja, ki pomembno odstopa od vedenj, ki so bila prej značilna za mladostnika ali otroka, poudarjajo.
Menijo, da zanje ni rešitve
Mladi sicer pogosto zanikajo, da se jih nasilje tako močno dotakne. Ko so raziskovalke v okviru projekta Odklikni mladostnike spraševale, kako se počutijo ob spletnem nadlegovanju, so predvsem fantje pogosto odgovarjali, da jim je vseeno ali celo da jim je to smešno.
Predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin ocenjuje, da gre v teh primerih za obrambne mehanizme. “Sama še nisem srečala otroka ali mladostnika, ki ga vrstniško nasilje ne bi pomembno zaznamovalo,” je dejala v pogovoru za Poglobljeno, ki ga v celoti objavljamo tudi v obliki intervjuja.
“Tudi odrasli, ki prihajajo k nam zaradi izkušenj, ki jih imajo z nasiljem v odraslosti, se pogosto spomnijo, da je njihovo samopodobo načelo že medvrstniško nasilje v šoli. Da so takrat začeli razmišljati, da je to nekaj, kar si sami zaslužijo, kar sami izzovejo s svojim vedenjem ali s tem, kakršni so, in da zanje ni rešitve.”
Prav zato, da ne bi izpadli šibki, in v strahu, da nasilja ne bi še bolj spodbudili, pa se pretvarjajo, da jim je vse to zabavno in smešno in da jih ne prizadene, je še pojasnila.
Žrtev nasilja na spletu je lahko vsak. Večina raziskav, tudi tista v okviru projekta Odklikni, sicer kaže, da je med njimi več deklet. Težko pa bi govorili o profilu žrtve ali o dejavnikih tveganja, da otrok postane storilec.
“Pri klasičnem medvrstniškem nasilju lahko ocenimo, pri katerih je tveganje, da se zapletejo v nasilje, višje,” je povedala Nina Babič. “Na spletu ni tako. Tudi tisti, ki so bolj plahi in tihi, lahko postanejo storilci. Poligon odnosov je povsem drugačen.”
Marko Puschner je ob tem izpostavil otroke, ki v razredu veljajo za najbolj pridne, prizadevne, za tiste, ki nikoli ne delajo težav. “Rado se zgodi, da postanejo žrtve spletnega nasilja, a tega ne upajo povedati. Bojijo se, da jim bo to škodovalo, da ne bodo več prepoznani kot vzorni. Ker si sami ne znajo pomagati, pomoči pa ne poiščejo, se dogaja, da tonejo vedno globlje. V končni fazi lahko takšna spirala vodi tudi v samopoškodovalno ali celo samomorilno vedenje.”
Dlje kot traja nasilje, hujše so lahko posledice. Nenazadnje se lahko nasilje iz virtualnega prenese tudi v fizično okolje. A storilec le redko z nasiljem preneha sam. Zato je zelo pomembno, da ga ustavimo, je opozoril Robert Tekavec.
Rober Tekavec: “Povzročitelja nasilja je treba ustaviti.” (foto: osebni arhiv)
Prvi klic na pomoč je pogosto klic na Tom telefon
Raziskava o medvrstniškem nasilju, ki jo je lani izvedel dr. Miha Dvojmoč s sodelavkami, je pokazala, da mladi, ki se znajdejo v stiski, pogosto ne vedo, kam naj se obrnejo po pomoč. Samo dobra petina je natančno vedela, kako ukrepati in komu povedati, več kot polovica pa glede tega ni bila prepričana. Ker medvrstniško nasilje pogosto presega zmožnost otrok in mladostnikov, da sami rešijo situacijo, pa je pomembno, da vedo, kam se lahko obrnejo.
Profimedia
Prvi korak pri iskanju pomoči je pogosto kontakt na TOM telefon; predvsem zato, ker je anonimen, lahko dostopen in brezplačen, je povedala strokovna vodja Tjaša Bertoncelj. “Zaradi anonimnosti se na nas obrnejo tudi tisti otroci, ki so sicer bolj nezaupljivi, prestrašeni ali pa imajo občutek, da se ne morejo obrniti po pomoč nikamor drugam.”
“Straši pri mnogih otrocih žal niso prva izbira, komu naj se zaupajo, saj so lahko v družini prisotni nerazumevanje, slabi odnosi, občutek, da nikomur ni mar zanje in podobno. Še bolj pogosto pa imajo otroci kljub dobrim odnosom v družini prevelik občutek krivde ali sramu, da bi se zmogli zaupati staršu, učitelju ali kakšni drugi osebi v bližini. Prisoten je močan občutek, da bi morali vse težave reševati sami, in občutek, da če se bodo vedli po zahtevah nasilneža, da se bo nasilje končalo. Zato ti otroci potrebujejo najprej nekoliko spodbude, informiranje in razbremenjevanje krivde, preden uspejo narediti ta korak in se zaupati odraslemu v svojem okolju, ki jim lahko pomaga. Tom telefon tako predstavlja varno okolje, kjer lahko neobremenjeno raziskujejo možnosti za rešitev problema, brez stigme, občutkov strahu in sramu,” je povedala Bertoncelj.
Cilj v takšnih situacijah je predvsem otroka opolnomočiti za skupno iskanje rešitev ter iskanje podpore pri zaupnih osebah, je še poudarila.
Kdo so priče
Tisti, ki imajo največjo moč, da ustavijo medvrstniško nasilje na spletu, so priče. “Veliko tistih, ki povzročajo nasilje, potrebujejo vrstnike, ki jih pri tem podprejo ali se temu vsaj ne uprejo,” je povedala Katja Zabukovec Kerin. Povzročitelj nasilja lahko samo tako ustvarja svoj imidž dominantnega in nedotakljivega v vrstniški skupini.
“Tistih, ki so grobi in dominantni in ki se spravljajo na druge, se namreč drugi bojijo. To je lahko tudi strategija, kako si pomagajo pri lastnih občutkih strahu, da bodo zavrnjeni, da ne bodo sprejeti. Okrog njih se oblikuje krog namišljenih prijateljev, ki se z njimi pogosto družijo le zato, da bi tudi sami uživali v varnosti, ki jo takšno nasilje prinese.”
Profimedia
Če pa se ti uprejo, povzročitelji ugotovijo, da nasilje ne deluje. “V sodobnih preventivnih programih je veliko dela usmerjenega prav v aktiviranje prič. Ne več toliko v žrtve, da se zoperstavijo nasilju, saj vemo, da je to zelo težko. Priče imajo največ moči. Če pa ob nasilju pogledajo stran ali se celo nasmehnejo, omogočijo, da se to nadaljuje,” je še poudarila Zabukovec Kerin.
Kot pravi, je zelo pomembno, da imamo tudi odrasli ničelno toleranco do vseh oblik nasilja, tudi spletnega, in da v tem duhu vzgajamo tudi otroke. Prav tako je pomembno, da jih naučimo, da prevzemajo odgovornost za svoja dejanja. In tudi otrok, ki je nasilje povzročil, običajno potrebuje pomoč, razlago in podporo, da svoje vedenje spremeni.
Že dojenčkom potisnejo v roke telefon
Prvi in ključni korak k zmanjševanju medvrstniškega nasilja na spletu je torej ozaveščanje, tako otrok in mladostnikov kot tudi staršev in učiteljev, se strinjajo sogovorniki. Ozaveščanje mora biti kontinuirano, opozarja Marko Puschner, saj vsaka nova generacija neuka začne uporabljati internet. “Delavnice po šolah izvajamo od leta 2005 in ves čas se tako rekoč ukvarjamo z enakimi vsebinami in enakimi težavami.”
Korenina težav je, opaža, pogosto v odnosu staršev do uporabe pametnih naprav. “Nekateri starši so prepričani, da je telefon tam zato, da imajo sami mir pred otrokom. Najhujši zapleti se običajno dogajajo otrokom takšnih staršev. Začne se že s tem, ko otroku, ko je še dojenček, v roke potisnejo telefon, zato da imajo sami mir. Takšni starši najverjetneje ne bodo znali privzgojiti načel varne rabe interneta.”
Profimedia
O nasilju na spletu so se učili učitelji skupaj z učenci
Pri preventivi in ukrepanju imajo pomembno vlogo tudi šole. Po mnenju Puschnerja so šole v zadnjih letih naredile korak naprej, saj so bile v to pravzaprav prisiljene. Prisilile so jih prav situacije, ko so bile s tovrstnim nasiljem soočene. “Narejen je bil pomemben korak naprej, a še vedno premalo. Problem je v tem, da so nekateri učitelji tudi sami neuki in imajo težave, včasih so celo sami žrtve nasilja učencev in dijakov.”
Poudarja, da bi potrebovali strategijo ne le na ravni Slovenije, ampak na ravni EU, ki bi ves čas naslavljala problem medvrstniškega nasilja na spletu in ki bi vzgojo o varni rabi interneta vključila v obvezni del šolskega programa.
Kot pravi, je preventiva zdaj odvisna od posamezne šole oziroma učiteljev, namesto da bi bila sistemsko urejena, obvezna za vse in vsebinsko poenotena. “Še vedno se prevečkrat zgodi, da imajo otroci zaradi nasilja na spletu zdravstvene težave ali težave pozneje v življenju,” je opozoril. Z bolj sistematičnim ozaveščanjem o nasilju bi bilo takšnih primerov zagotovo manj, žrtve pa bi bile bolje opremljene za to, da poiščejo pomoč.
Katja Zabukovec Kerin je dodala, da se šole pogosto tudi same znajdejo v stiski, ko so soočene z medvrstniškim nasiljem, ne le na spletu, ampak nasploh. “Šole so pogosto v težki situaciji, ko jim starši otrok, ki so naredili nekaj narobe, pa tudi tistih, ki so sami oškodovani, grozijo in povzročajo dodatne težave.”
V teh situacijah se šole po pomoč obračajo na nevladne organizacije, a po njenem mnenju bi potrebovale sogovornika na ministrstvu za izobraževanje. “Če bi obstajala oseba, na katero bi se šole lahko obrnile, da bi se prepričale, kako lahko ukrepajo, da same ne bodo imele težav, bi mogoče tudi hitreje reagirale in bolj odločno posegale v takšne spore,” meni.
Nevarnosti nenadzorovane rabe interneta
Vedno znova se torej vrnemo k staršem in vzgoji. Edini način, da otroka zaščitimo, je, da ga učimo odgovornega ravnanja in varne rabe interneta. Tehnologija je namreč sestavni del življenja odraslih in otrok. Pomembno pa je, da jih starši ne opremimo samo z napravami, ampak tudi z znanjem, kako naprave varno uporabljati, poudarja kriminalist Robert Tekavec, ki pri svojem delu vidi tudi najhujše oblike spolnega nasilja otrok na spletu. Te so včasih tudi posledica dejstva, da so otroci premladi in brez ustreznega nadzora dobili dostop do spleta.
Pedopsihiatrinja Maja Drobnič Radobuljac je opozorila, da tudi strokovnjaki, ki delajo z otroki, opažajo, da otroci bistveno prezgodaj prihajajo v stik s spletom in s temami, ki so zanje popolnoma neustrezne in prezahtevne, da bi jih lahko kritično razumeli.
“Osnovnošolki, ki lahko prek mobilne platforme dostopa do tem in slik o samopoškodovanju, depresiji, motnjah hranjenja, se to sprva zdi zanimivo, nato pa z uporabo teh vedenj pridobi pozornost in mesto v vrstniški skupini. Ko pa se na ta način izpostavi, lahko postane žrtev nasilja drugih vrstnikov, kar takšno vedenje še dodatno krepi. Tako izgleda spirala, ki jo je kasneje izjemno težko zavrteti nazaj, saj se v tako zgodnem obdobju ta vedenja lahko integrirajo v otrokovo identiteto,” je opisala.
Maja Drobnič Radobuljac (foto: Uroš Kokol/N1)
Otroke bi bilo po njenem mnenju treba sistemsko zaščititi pred vplivi nenadzorovane uporabe interneta, enako kot pred tobakom in alkoholom. “Včasih, ko sem utrujena od težkih zgodb, pomislim, da smo pri tem že občutno prepozni.”
Ponudniki storitev v konfliktu interesov, prevlada pa želja po dobičku
Za večjo varnost in dobrobit uporabnikov družbenih omrežij ter aplikacij za sporočanje bi morali poskrbeti tudi ponudniki teh storitev, a kot opozarja Marko Puschner, jih – kljub temu da pomembno oblikujejo življenja otrok in mladostnikov – najpogosteje vodi izključno želja po dobičku, zato tehnoloških rešitev za večjo varnost ne dodelajo ali pa jih preprosto ne uporabljajo.
Omenjena podjetja bi, denimo, lahko otrokom, mlajšim od 13 let, onemogočila ustvarjanje profilov na družbenih omrežjih, saj po besedah sogovornika tehnologijo za to imajo. “Ponudniki teh storitev lahko zelo natančno prepoznavajo, koliko so uporabniki stari. A je ne uporabljajo, saj bi s tem izgubili uporabnike, s tem pa denar. Račun ukinejo, samo če ga prijaviš,” je kritičen.
Ponudniki so sicer nekoliko bolj pozorni na primere spolnih zlorab. Kot je povedal Robert Tekavec, jih varnostni organi pogosto odkrijejo prav zaradi prijave teh podjetij.
Če si v stiski zaradi nasilja na spletu, lahko pokličeš na TOM telefon: 116 111.
Če veš za spolne zlorabe otrok na spletu, jih lahko prijaviš na Spletno oko ali na policijo.
Pred dnevom varne rabe …
Profimedia
7. februarja obeležujemo dan varne rabe interneta, ki bo letos posvečen problematiki neprimernih vsebin, ki so jim izpostavljeni otroci in najstniki in imajo nanje negativen vpliv. Kot opozarjajo na točki ozaveščanja o varni rabi interneta Safe.si, je med vsemi uporabniki interneta na svetu kar tretjina mlajših od 18 let.
“Otroci imajo specifične potrebe, so v razvojno občutljivem obdobju, čustveno in umsko njihovi možgani še niso zreli in nimajo življenjskih izkušenj, da bi lahko presojali ter odločali kot odrasli. Na žalost pa se na internetu še vedno pogosto od njih prav to pričakuje. Veliko težav izvira ravno iz tega, da so otroci obravnavani kot odrasli, ponudniki vsebin in storitev pa ne poskrbijo za njihovo zaščito in jih izpostavljajo vsebinam, ki zanje niso primerne,” so opozorili pri Safe.si.
Ob tej priložnosti bodo za mlade pripravili spletni pogovor o problematiki neprimernih spletnih vsebin in njihovem vplivu na najstnike. Več o tem lahko preberete na njihovi spletni strani.
