Intervju s predsednico Društva za nenasilno komunikacijo Katjo Zabukovec Kerin o spletnem nasilju med mladimi. Kako otrokom privzgojiti strpno in spoštljivo komunikacijo? Kdo ima največjo moč, da nasilje prekine? Kako se odzvati, ko nam otrok zaupa, da ima težave?
Kako na otroke in mladostnike vpliva komunikacija, ki je zbadljiva, žaljiva, pa zaničevanje, mogoče celo grožnje in izsiljevanje, ki se jim dogaja dlje časa in ki jim, če se dogaja prek spleta, tako rekoč ne moreš ubežati? Žrtve so pogosto tiho, takšno komunikacijo prenašajo, na videz se sprijaznijo ali se celo pretvarjajo, da je vse skupaj hec. Najbrž v resnici čutijo vse prej kot to.
Sama še nisem srečala otroka ali mladostnika, ki ga vrstniško nasilje ne bi pomembno zaznamovalo. Tudi odrasli, ki prihajajo k nam zaradi izkušenj, ki jih imajo z nasiljem v odraslosti, se pogosto spomnijo, da je njihovo samopodobo načelo že medvrstniško nasilje v šoli. Da so takrat začeli razmišljati, da je to nekaj, kar si sami zaslužijo, kar sami izzovejo s svojim vedenjem ali s tem, kakršni so, in da zanje ni rešitve.
Vrstniško nasilje pri mladih zlasti poškoduje samozavest, občutek imajo, da so izključeni iz vrstniške skupine, ki ji večina tako zelo želi pripadati. Pogosto se počutijo ujetniki v tej izkušnji, pogosto se počutijo sami, občutek imajo, da jim nihče ne priskoči na pomoč. Obenem ocenjujejo, da je pomoč zanje tako rekoč nemogoča, da je nasilje nekaj, kar jih bo spremljalo skozi vso osnovno ali srednjo šolo in da se zato morajo naučiti s tem zdržati.
Zato da ne bi izpadli šibki, da ne bi nasilja še bolj spodbudili, se pretvarjajo, da jim je vse to zabavno in smešno in da jih ne prizadene.
Ko v medijih zasledimo več sovražnega govora do določenih družbenih skupin ali oddaje, ki promovirajo, da moraš zdržati s tovrstnim “hecom”, kot je tako imenovano roastanje, vidimo ponavljanje teh vedenj med mladimi. Mislijo, da je to običajen in sprejemljiv način zabave in da je na žrtvah, da se naučijo to zdržati. Da torej sami kot storilci ne nosijo odgovornosti za posledice.
Na spletu se je še toliko lažje pretvarjati, da to, kar počneš, druge osebe ne boli. Vidimo, da veliko tistih, ki povzročajo nasilje, potrebuje občinstvo, torej vrstnike, ki jih pri tem podprejo ali se temu vsaj ne uprejo. Na ta način si povzročitelji nasilja gradijo svoj imidž, želijo izpasti kul in dominantni, pa tudi nedotakljivi.
Tistih, ki so grobi in dominantni in ki se spravljajo na druge, se namreč drugi bojijo. To je lahko tudi strategija, kako si pomagajo pri lastnih občutkih strahu, da bodo zavrnjeni, da ne bodo sprejeti. Okrog njih se oblikuje krog namišljenih prijateljev, ki se z njimi pogosto družijo le zato, da bi tudi sami uživali v varnosti, ki jo takšno nasilje prinese.
Vrstniško nasilje, ki se stopnjuje ali dlje časa ponavlja, je škodljivo za žrtve, za tiste, ki ga povzročajo, in tudi za priče, saj se nasilno vedenje na ta način normalizira. S tem se povečuje verjetnost tudi za to, da jih bo nasilje spremljalo v njihovih odnosih v odraslosti.
Zelo pomembno je torej, da se priče, ki vidijo to nasilje, uprejo.
Tako je. Tisti, ki nasilje povzročajo, pogosto potrebujejo priče, ki so bodisi ob tem neme ali pa se na videz zabavajo. Aktivirati moramo prav to skupino mladih, ki jih je tudi največ. Tukaj se skriva največji potencial. Aktivirati jih je treba, da nasilje obsodijo, da rečejo: ni kul, nehaj, ni smešno. Povzročitelji bodo na ta način videli, da nasilje ne deluje.
Dokler pa se ne uprejo, se povzročiteljem in povzročiteljicam zdi, da nasilje deluje, da si dvigujejo status, da si zagotavljajo varnost. Zato je v sodobnih preventivnih programih veliko dela usmerjenega prav v aktiviranje prič. Ne več toliko v žrtve, da se zoperstavijo nasilju, saj vemo, da je to zelo težko. Priče imajo največ moči. Če pa ob nasilju pogledajo stran ali se celo nasmehnejo, omogočijo, da se nasilje nadaljuje.
Raziskava Odklikni iz leta 2018 je pokazala, da priče pogosto ne naredijo nič, ker mislijo, da se jih to ne tiče, ali ker da gre le za hec, pri čemer je to še bolj značilno za fante. Verjetno je treba temu nameniti pozornost tako doma kot v šoli.
Absolutno. Pogosto se zdi, da se otroci in mladi bojijo, da če bi podprli žrtev, bi nasilje lahko začeli doživljati tudi sami. Da bi se povzročitelji in povzročiteljice obrnili še proti njim. Ne želijo se torej vplesti predvsem iz samozaščitnih vzgibov.
Na preventivnih delavnicah, ki jih izvajamo v šolah, poskušamo z mladimi skleniti dogovor: “Če bo jutri ogrožena tvoja sošolka ali sošolec, ti pa ne, pomagaš ti. Ko boš naslednji dan ogrožen ti, bodo pomagale te sošolke in ti sošolci. Na ta način boste vsi bolj varni.” Gradimo torej skupnost, kjer pazijo eden na drugega.
Žrtev je namreč v času, ko doživlja nasilje, najbolj nemočna in takrat sama zelo težko postavi meje. Zato je takrat vloga prič toliko pomembnejša.
Zelo pogosto smo delali preventivne delavnice v oddelkih, kjer se je nekdo, ki ima visok status v razredu, zoperstavil nasilju nad drugim in takrat se je običajno nasilje tudi hitro končalo. Otroci in mladi – pa tudi odrasli, konec koncev – ponavljajo vedenje, ki se jim obrestuje. Če se ne obrestuje več, ga prenehajo ponavljati.
Več sogovornikov je opozorilo, da se toleranca do nasilne komunikacije in nasilnega vedenja pri mladih dviguje. Kaj sami opažate pri delu z mladimi, ali razumejo mejo med tem, kaj je sprejemljivo in kaj ni? Je problem torej tudi v tem, da imajo mladi zaradi vseh vsebin, ki so jim podvrženi na spletu, do nasilja višjo toleranco in nekaterih dejanj, ki so nasilna, ne prepoznajo kot takšnih?
Opažamo oboje. Opažamo starše, ki so zaradi vsakega otroku neprijetnega dogodka pretirano zaskrbljeni in si želijo, da bi bili otroci zaščiteni pred vsako neprijetnostjo. Teh je malo.
Na drugi strani je malo tudi tistih, ki ne vidijo nikakršnega nasilja, ki ne vidijo potrebe po ukrepanju, ki želijo “pustiti otrokom, da so otroci”, saj da smo še vsi zrasli in nikomur ni bilo nič hudega zaradi medvrstniškega nasilja.
Večina je vendarle nekje vmes: vse bolj prepoznavajo neprimerno in nasilno vedenje, po drugi strani pa tudi razumejo, da se otrokom dogaja veliko stvari, v šoli, v vrstniški skupini in še kje in da se morajo s tem naučiti opraviti, saj se bodo s takšnimi situacijami soočali vse življenje.
Otroci dobijo veliko problematičnih navodil že od staršev, ne le na spletu. Ti iz strahu, da se bo otrokom zgodilo kaj slabega, rečejo: “Še preden te bo udaril, ga tako usekaj, da nikoli več ne bo niti pomislil na kaj takšnega.” Takrat mora šola jasno postaviti mejo, povedati, da v šoli ni dovoljena nikakršna uporaba nasilja in da bodo otroci, ki bodo udarili preventivno, v povsem enakih težavah kot tisti, ki bodo udarili iz drugih vzgibov.
Treba je dajati drugačna navodila, treba jih je naučiti reševanja konfliktov in iskanja moči zase na primeren način, ne tako, da nadvladaš nekoga drugega, da ga ponižaš, mu groziš, ga razvrednotiš. V tem ni prave moči.
Prav na tej točki pa se pogosto stvari zapletejo, tudi med šolo in starši. Vsi pogosto ravnamo iz občutka prestrašenosti in tudi iz medsebojnega nezaupanja. Potrebujemo več sodelovanja.
Marsikateri starš se po drugi strani boji tudi, da bo njegov otrok tisti, ki bo povzročal nasilje. Kako otroke naučiti, kaj je neprimerna komunikacija? Kako jih vzgajati, da bodo komunicirali strpno, spoštljivo, kako razložiti, kje je meja, kjer drugega začne boleti?
Zelo pomembno je otroke učiti, kako uporabljati in ne zlorabljati svoje moči. Pomembna je vzgoja za asertivno vedenje: da so otroci pozorni tako na svoje potrebe kot na potrebe drugih, da razumejo, da je pomembno oboje – ne le eno, ne le drugo. Da imajo jasna sporočila o pravilih in pričakovanjih staršev.
Na delavnicah otroci pogosto povedo, da ne vejo, kaj njihovi starši in drugi pomembni odrasli pričakujejo od njih v zahtevnih situacijah – naj udarijo, se borijo, naj predajo telefon, ki ga nasilnež zahteva, naj stečejo stran, … Ne vejo. O tem se moramo z otrokom pogovarjati.
Povedati mu moramo, da je na prvem mestu vedno varnost. Z njim preigramo možne scenarije, kako bi bilo primerno reagirati, potem pa zaupamo, da se bo v situaciji lahko odločil sam. In da se bo odločil tako, da bo zanj najbolj varno.
Hkrati je pomembno, da modeliramo z zgledom, kako sami komuniciramo, kako postavljamo meje in upoštevamo meje drugih ljudi. Da jih učimo, da imajo pravice in dolžnosti, da jih učimo o čustvih. Nekateri otroci odgovornost za svoja čustva preložijo na druge, mislijo, da če se slabo počutijo, imajo pravico odreagirati kakor koli že v odnosu do drugega, kar seveda ni res.
Zelo pomembno je, da razumejo, da bodo za neprimerno in nasilno vedenje uveljavljene posledice, ki za otroka ne smejo biti ponižujoče in ki morajo biti vnaprej jasne in določene. In da smo pri uveljavljanju posledic konsistentni.
Otroke je tudi treba trenirati na področju socialnih veščin. Ne samo, da jih učimo, kako naj reagirajo, če se nekaj zgodi, ampak da jim damo tudi priložnost, da to trenirajo. Dovoliti jim je treba, da so izpostavljeni vrstniškim odnosom in da se o njih na lastni koži učijo.
V času po epidemiji covida-19 opažamo več težav prav na področju odnosov, saj mladi v obdobju epidemije niso imeli možnosti, da bi se v vrstniški skupini učili sodelovanja, upoštevanja drugih, niso se učili, kako zdržati frustracijo, … Šole opažajo več težav, pa tudi na delavnicah opažamo, da je delo na tem področju težje.
Nimajo več toliko empatije?
Ja, primanjkuje pa jim tudi spretnosti, kako ravnati, ko jim je težko, ko je drugim težko, kako pristopiti, kako skleniti odnos, kako se ne umakniti za ekran, kjer je lažje in bolj varno. Kako vztrajati v odnosu, tudi če je težko, ker bo to dolgoročno dobro.
Pustiti jih moramo v vrstniških interakcijah, jim omogočiti, da se naučijo tega, česar se v obdobju epidemije niso mogli.
Pri medvrstniškem nasilju je zelo pomembno tudi to, kako se odzovemo, ko nam otrok ali mladostnik zaupa, da je zabredel v težave ali da je postal žrtev nasilja. Kako naj se starši ali drugi odrasli pogovarjajo z njim?
Pomembno je, da imamo jasno ničelno toleranco do vseh oblik nasilja. Da ne mislimo, da samo fizično nasilje boli, ampak da vemo, da lahko nekatere druge oblike bolijo enako ali celo še bolj.
Nasilje moramo obsoditi in povedati, da nam je žal, da se je to zgodilo. Nikoli ne sprašujemo, zakaj nečesa ni naredil, saj s tem na žrtve prenašamo odgovornost za nasilje, kot da so one dolžne ustaviti povzročitelja, čeprav se je dolžen ustaviti sam.
Pomembno je, da mladostniku verjamemo in da ne delamo drame. Da ga vprašamo, kako se počuti, mu povemo, da so to, kar čuti, normalni odzivi na res težko situacijo, v kateri se je znašel. Da pa hkrati povemo, da smo za reševanje vrstniškega nasilja zadolženi odrasli, saj takšna situacija običajno presega možnosti otrok, da bi jo rešili sami. In da se takrat tudi vpletemo.
Če nas otrok prosi, naj se ne vpletamo in nič ne povemo o tem, ga vprašamo, kaj ga skrbi, da bi se lahko zgodilo, in to tudi naslovimo. To pomeni, da ko šolo obvestimo o nasilju, povemo tudi, česa se naš otrok boji, in skupaj naredimo načrt, kako ga pri tem zaščititi.
Prav je, da je otrok vključen v dogajanje in da hkrati ve, da je odgovornost za nasilje vedno na strani tistega, ki ga povzroča.
Če je naš otrok ta, ki povzroča nasilje, delamo na tem, da ga drugi ne morejo izzvati, da bi naredil nekaj, česar sam noče. Da torej ni lutka na vrvici. Da se nauči prevzeti odgovornost za to, kako bo opravil z določenimi izzivi v življenju. In da se nauči prevzeti odgovornost za svoja dejanja.
Otroku vedno verjamemo in ga podpiramo. Če je on tisti, ki povzroča nasilje, mu zagotovimo, da ga imamo radi, a vztrajamo, da mora spremeniti svoje vedenje. Damo mu vedeti, da smo mu pri tem pripravljeni in tudi sposobni pomagati.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje