Sara je bila pri 15 letih sprejeta v bolnišnico, potem ko je njena mama prebrala dnevniški zapis, da načrtuje samomor. Do tega najtemačnejšega trenutka v življenju jo je pripeljal splet življenjskih okoliščin v povezavi z bipolarno motnjo, za katero je značilno pretirano nihanje razpoloženja. Sara je danes veliko bolje. Bolezen ima pod nadzorom, uredila si je življenje in je, kot pravi, vsak dan posebej ponosna nase. Hvaležna je, da ni naredila samomora. Njeno zgodbo objavljamo prav zato, da ozaveščamo o pomenu preprečevanja samomorov in da tiste, ki so v stiski, spodbudimo, da poiščejo pomoč.
V Sloveniji je leta 2021 samomor naredilo 13 najstnikov. Samomorilna ogroženost je pri otrocih in mladostnikih narasla med epidemijo covida, so pokazali izsledki študije, ki so jo opravili na ljubljanski enoti za intenzivno otroško in mladostniško psihiatrijo. Sarina zgodba, ki je sicer nekoliko starejša, dokazuje, da je tudi najhujše stiske mogoče premagati, če oseba pravočasno dobi pomoč, ki jo potrebuje. Če ste sami v stiski ali je v stiski kdo od vaših bližnjih, lahko poiščete pomoč pri osebnem zdravniku ali na telefonskih številkah, ki so navedene na dnu članka.
Težave sprožila smrt učiteljice
Sara (zaradi zaščite identitete smo ime sogovornice spremenili), ki je danes stara 23 let, pravi, da se ji je svet podrl v 7. razredu osnovne šole, ko je zaradi težke bolezni umrla učiteljica, ki je bila zanjo velik vzor in s katero sta vzpostavili poseben odnos. “Ko je umrla, se je v meni nekaj podrlo,” pravi. “Takrat je prišlo ven še marsikaj nerazrešenega, kar sem do takrat vlekla za sabo.”
Če je bila vse do tega tragičnega dogodka med vrstniki znana kot glasna in jezikava, je po učiteljičini smrti nenadoma utihnila in se zaprla vase. S tem pa se je odnos sošolcev do nje povsem spremenil, pravi. “Sošolci so do mene postali nasilni, sprva verbalno, potem tudi fizično. Tega nisem nikomur povedala, ker nisem želela staršem povzročati drame. Zdelo se mi je, da imajo že tako dovolj problemov.” Njen oče je imel težave z alkoholom, pojasni. Nikoli ni bil nasilen ne do nje ne do kogarkoli drugega, kljub temu pa jo je njegov alkoholizem zelo obremenjeval.
Nasilje v šoli se je stopnjevalo. “Sošolec me je potegnil za noge s klopce na hodniku, tako da sem z glavo udarila ob klop. Zvlekel me je v stranišče in se drl, da me bo najprej pretepel in nato še posilil,” opiše eno od takšnih izkušenj. Veliko je pozabila, doda, šele pozneje so se spomini postopoma začeli vračati, včasih tudi skozi sanje. Šola je zanjo čedalje bolj postajala okolje, ki ni bilo varno. Sčasoma so se proti njej obrnili tudi tisti “ta pridni”, najbrž zgolj zato, da ne bi sami postali tarča, domneva.
“Potrpi še malo”
O nasilju je ob koncu 8. razreda vendarle povedala razredničarki. Ta ji je takrat svetovala, naj še malo “potrpi”, saj bo šolskega leta kmalu konec. “Ko sem se torej končno odločila povedati, kaj vse se mi dogaja, sem slišala to: potrpi,” reče z grenkobo v glasu.
S kopičenjem težav po učiteljičini smrti je prišlo tudi spoznanje, da ima problematičen odnos s hrano. “Imela sem dve ’najboljši’ prijateljici, ki sta bili zame toksični. Bili sta visoki in suhi, jaz pa vedno bolj športne postave. Vztrajno sta mi zbijali samopodobo. Ko smo se slikale s kolegicami, sta, recimo, komentirali, da nisem dovolj suha, in predlagali, naj bom zato raje fotografinja kot pa model,” opiše. Do hrane je tako začela razvijati problematičen odnos že zgodaj, kot pravi, že v 3. razredu, a je to dojela šele precej pozneje.
Oddahnila si je, ko je prišla valeta in z njo slovo od osnovne šole. “Na valeti so vsi jokali, ker po devetih letih ne bomo več skupaj. Jaz sem jokala, ker sem bila tako srečna, da je konec.”
Nespečnost in prividi
V srednjo šolo je prišla z veliko energije in pričakovanj. “Ko pogledam nazaj, je bilo to najbrž prvič, da sem doživela manično fazo,” pojasni. Sari so namreč diagnosticirali bipolarno motnjo, a takšno diagnozo je dobila šele pozneje. Takrat pa, kot pravi, ni razumela, kaj se ji dogaja. “Nisem mogla spati. Ko je to obdobje trajalo že nekaj časa, so se mi začele dogajati čudne stvari, imela sem grozljive privide. Vse noči sem jokala. Nekega dne me je mama odpeljala na polikliniko.” Stara je bila 15 let.
Tam je prvič dobila zdravila, a ker so zaradi prividov domnevali, da gre za začetek shizofrenije, ta niso bila ustrezna za zdravljenje njene dejanske bolezni. Stanje se ji je še poslabšalo, postala je še bolj hiperaktivna, pravi.
“Menjavala so se mi obdobja hiperaktivnosti in hude utrujenosti, takšne, da nisem mogla niti vstati iz postelje. Začela sem obiskovati psihiatrinjo, ki pa je menila, da imam mogoče težave zaradi menstruacije – čeprav te zaradi nihanja v teži takrat sploh nisem imela. Vprašala me je, ali se samopoškodujem, in ko sem pritrdila, je vprašala, ali do krvi. Predlagala je, da skleneva dogovor, da se ne bom ubila,” se spominja.
“Nikomur se nisem želela smiliti”
A Sara je takrat že pripravljala načrt, da to naredi. “Prvotnega načrta potem nisem uresničila. Prestavila sem ga za 14 dni. Potem sem si dala še en mesec in si rekla, da bom v tem času poskusila obrniti vse svoje življenje na glavo. A tisti mesec sem potem prespala in me sploh ni bilo v šolo.” Dan, preden bi načrt uresničila, je mama prebrala njen zapis v dnevniku. Takrat je bila prvič hospitalizirana. “En del mene je bil vesel,” pove.
V bolnišnici je bila približno pol leta. “Nikomur se nisem želela smiliti,” poudarja. “Potrebovala sem to, da me nekdo vzame resno. In to sem v bolnišnici dobila.” Tam so ji tudi zamenjali zdravila. “Ko sem prišla iz bolnišnice, sem imela neverjetno željo, da bi bila bolje in da bi si sestavila življenje,” poudarja. Strah jo je bilo, da ji bo zaradi tako dolge odsotnosti spodletelo v šoli, a ji je kljub temu uspelo pravočasno opraviti zaključne izpite.
Spala po 20 ur na dan
Ponovno se ji je zdravstveno stanje poslabšalo v drugem letniku. Kot pravi, je prespala dva meseca, mogoče še več. “To pomeni, da sem spala po 20 ur na dan. Jedla nisem nič. Na neki točki sem nehala piti, da mi ne bi bilo treba hoditi na stranišče.” Ponovno je bila sprejeta v bolnišnico.
Ko je bila po šestih mesecih odpuščena, je še vedno zelo nihala v razpoloženju. Pomagalo ji je, da si je našla lastno stanovanje in se umaknila od doma, pove in doda, da ima kljub temu še vedno lep in ljubeč odnos s svojo družino. Zelo ji je pomagal tudi šport. V tem času je spoznala prijateljico, s katero sta se zelo povezali in večino časa preživeli skupaj. Tudi ona je imela težave, borila se je z motnjami hranjenja. “Ves čas sva bili skupaj,” pravi Sara. “Zelo sva si pomagali tudi glede odnosa do hrane. Kupili sva si sladoled in ga vsega pojedli, ne da bi se ob tem počutili krivo. Imeli sva pozitiven odnos do življenja in se spodbujali na vsakem koraku. Če sva šli na žur, sva na koncu pristali v nekem kotu, kjer sva se pogovarjali in ostali sploh niso razumeli, kaj se greva,” se smeji.
Čeprav jo je potrlo, da ji letnika ni uspelo izdelati, se je sčasoma sprijaznila s ponavljanjem, pravi. Gimnazijo je zaključila z opravljanjem zaključnih izpitov. V 3. in 4. letniku je bila odlična. Uspelo se ji je vpisati na študij, na katerega si je želela že od prvega razreda osnovne šole. Vse sicer ni šlo gladko.
“Prav v času pisanja mature je umrla babi, na katero sem bila zelo navezana. Takrat sem bila po dolgem času precej slabo. Imela sem panični napad, ki je trajal vso noč, zvijala sem se na tleh in komaj dihala,” opiše svojo stisko. “Verjamem, da sem zaradi tega vsaj za oceno slabše pisala teste na maturi. Potem so bili takoj po maturi še sprejemni izpiti. A sem zvozila,” opisuje Sara, ponosna, da ji je uspelo. “Neverjetno se mi zdi, da mi je to uspelo! Res sem ponosna nase. In mislim, da je prav to bistveno, da se človek počuti dobro. Ves čas se opominjam, tudi za majhne stvari, kako sem ponosna nase. Če jaz pozabim, me opomnijo moji doma,” se nasmehne. “Ko samo pomislim, kje sem bila in kako daleč mi je uspelo priti. In kako malo je manjkalo, da bi bilo vse drugače.”
Še vedno pridejo težki trenutki
Sara zdaj zaključuje študij. Ima urejeno življenje, našla je ritem, ki ji ustreza. Živi s fantom, ki ji je v veliko oporo. Sošolcem iz osnovne šole je odpustila. Kot pravi, je vse, kar se ji je zgodilo, predelala in šla naprej. V prihodnost zre z optimizmom.
“Ko imam slab dan in ne vem, kaj točno je razlog, sploh pa, če to traja več kot en dan, me začne grabiti panika. Sprašujem se, kaj če spet padem v to grozno spiralo? V teh trenutkih čutim, da mi zelo pomagajo zdravila, ki jih jemljem za stabiliziranje razpoloženja. Pomagajo mi, da lahko normalno funkcioniram. Moram pa tudi sama zelo veliko delati, zato da sem OK. Moj cilj ni biti na zdravilih vse življenje, nimam pa nobenih težav, če se bo to zgodilo,” še pravi. In po premisleku doda: “Največ je vredno, da živim lepo življenje.”
Kaj je bipolarna motnja razpoloženja?
Gre za duševno motnjo, za katero je značilno pretirano nihanje razpoloženja, pri čemer se obdobja depresivnega razpoloženja izmenjavajo z obdobji maničnega razpoloženja. Zaradi skrajnega nihanja razpoloženja lahko oseba izgubi stik z resničnostjo.
Začetek bolezni oziroma prva epizoda motnje se najpogosteje pojavi v pozni adolescenci in v zgodnji odrasli dobi. Za bipolarno motnjo ni enega samega vzroka, temveč skupaj učinkuje veliko dejavnikov, vključno z genetiko, delovanjem možganov in dejavniki iz okolja. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je po svetu 27 milijonov oseb z bipolarno motnjo razpoloženja, so zapisali avtorji priročnika Vodič po motnjah razpoloženja.
Sara pravi, da jo zelo moti napačno prepričanje, da je vsakršno nihanje razpoloženja bipolarna motnja in da je to nekaj, česar se lahko otreseš, če se discipliniraš. “Ljudje kar malo opletajo s tem izrazom, ne da bi zares vedeli, da gre za bolezen in ne za to, da si včasih dobre volje in včasih slabe,” opozarja. Manjša nihanja razpoloženja so namreč pričakovana in normalna pri vsakomur, pri osebi, ki ima bipolarno motnjo, pa so ta nihanja skrajna, zato običajno potrebuje zdravljenje z zdravili ter s psihoterapijo. Več o bipolarni motnji lahko preberete tukaj.
Daljši analitičen članek o samomorilnosti med mladimi in o tem, kako stvari izboljšati, objavljamo danes pod naslovom VSE MLAJŠI RAZMIŠLJAJO O SAMOMORU. PREPOZNAJTE, POMAGAJTE.
Če imate samomorilne misli ali če čutite duševno stisko, poiščite pomoč pri svojem osebnem zdravniku ali na telefonskih linijah, ki zagotavljajo strokovno pomoč. Če je stiska zelo huda, pokličite na 112.
TOM telefon
Vsak dan od 12. do 20. ure
Telefon: 116 111
Psihiatrična klinika Ljubljana – Klic v duševni stiski
Vsako noč med 19. in 7. uro
Telefon: (01) 520 99 00
Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik
24 ur na dan
Telefon: 116 123
SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja
24 ur na dan
Telefon: 080 11 55
Center za psihološko svetovanje Posvet
Telefon: 031 704 707
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
