Menu Item
Minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda v intervjuju za N1 pove, da rešitev za nakopičene težave v osnovnih šolah vidi tudi v diferenciaciji. Pouk, prilagojen sposobnostim otrok, bi po njegovih besedah lahko bil odgovor na ocene, ki ne odražajo znanja, na vse več odločb o posebnih potrebah učencev in na položaj nadarjenih, ki da zdaj pogosto ne dobijo dovolj pozornosti. Kako si predstavlja nivojski pouk? Kaj to pomeni? Po skoraj polovici mandata te vlade smo šolskega ministra izprašali o številnih perečih težavah slovenskega šolstva. Česa še niso naredili in kakšne spremembe napoveduje?
Gospod minister, kaj vam je bilo v osnovni šoli najbolj všeč?
Ojej, od osnovne šole je že kar dolgo. Všeč mi je bilo marsikaj, spominov je veliko. Veliko bolj smo sodelovali kot danes, veliko smo se podili zunaj šole. To je mogoče vsaj delno povezano s tem, da sem se prva štiri leta šolal v domačem kraju, potem pa sem šel v Osnovno šolo Vojke Šmuc v Izoli, ki pa tudi ni velika. Bili smo vozači, pa smo še na avtobusu ali ko smo čakali na prevoz, marsikaj ušpičili.
Kaj pa vam zdaj osnovnošolci povedo o šoli?
Pogosto povedo, da so zelo obremenjeni. Težko bi sodil, ali je šola res velika obremenitev, saj je ta pogosto takšna, kot jo sam dojemaš. Dojemanje šolske obveznosti se je precej spremenilo, ne samo med otroki, ki prevzamejo tisto, kar jim da okolje.
Minevata dve leti, odkar je ta vlada dobila mandat. Katere konkretne premike na bolje v šolstvu v tem času lahko po vašem mnenju pokažete?
Ko smo prišli na vlado, tega ministrstva še ni bilo. Ob prevzemu resorja smo dobili odprto stavko šolnikov. Točke, izpostavljene v stavki, skušamo zapreti, to nam je dejansko tudi v veliki meri uspelo. Odprte ostajajo še plače. Vlada je ob prevzemu mandata prepoznala, da je področje vzgoje in izobraževanja podhranjeno ter da dobiva premalo sredstev za plače in ne le druge stvari. Hkrati pa smo se zavezali, da plač v javnem sektorju ne bomo reševali parcialno. Srčno upam, da bo dogovor uspel.
S spremembami zakona o osnovni šoli smo naredili prvi korak k temu, da uresničimo vrsto projektov, ki so v šolstvu tekli že več let. Stvar še ni zaključena, treba je pripraviti še podzakonske akte in pravilnike.
Ko smo prišli na ministrstvo, nas je pričakala tudi kurikularna reforma, gre za izboljšave dela od vrtca pa do srednjih in višjih šol. Te spremembe naj bi prinesle boljše sodelovanje različnih deležnikov in predvsem posodobile kurikulume. V preteklosti so bile spremembe učnih načrtov zelo parcialne: slovenisti so bdeli nad slovenščino, matematiki nad matematiko, naravoslovci pa nad naravoslovjem. Združevanja skupnih ciljev pa ni bilo.
Zdaj bodo prvič postavljeni skupni cilji, ki morajo biti zajeti povsod. Upam, da bomo s tem dosegli boljše sodelovanje med predmeti v šoli. Iz prenovljenih učnih načrtov bodo odslej izvzete didaktične usmeritve. To pomeni, da bodo učni načrti lahko trajnejši, pristopi k delu v šoli pa so lahko spremenljivi. Tako bomo lažje sledili tehnološkim spremembam.
Pri matematiki recimo, ki jo osebno najbolj poznam, bi sam marsikaj dal ven iz učnih načrtov, da ne bi bilo vse tako zabetonirano. Raje bi več sodelovanja z drugimi predmeti v sklopu uporabe nekega matematičnega pojma ali procedure.
Preberite tudi članek v rubriki Poglobljeno na N1 o stanju v slovenskem šolstvu, nakopičenih problemih in rešitvah, ki jih predlagajo nekateri učitelji, strokovnjaki za pedagogiko, civilna družba … Za N1 so opozorili na marsikatero težavo, kritizirali delo ministrstva in predlagali izboljšave.
S kadri imamo velike težave
Kot prve ste izpostavili kadre. Tudi naši sogovorniki med učitelji, starši in strokovnjaki za pedagogiko kot enega večjih problemov izpostavljajo kadre. V preteklosti ste ocenili, da se bo že s plačno reformo položaj učiteljev bistveno izboljšal. A po besedah naših sogovornikov niso edini krivec za kadrovske težave le plače. Opozarjajo tudi na hiperregulacijo učiteljevega dela, neurejenost delovnega okolja in odnosov, nezaupanje v poklic učitelja in nenaklonjenost družbenega ozračja učiteljem. Problematika delovnih mest v šolah je tudi ena od zavez v koalicijski pogodbi. Zavezali ste se, da se boste borili proti trendom prekarizacije, birokratizacije in povečevanja delovnih obremenitev strokovnih delavcev v vrtcih in šolah. Kako nameravate to doseči?
S kadri imamo velike težave in nimamo čarobne palice, ki bi to lahko razrešila. Določene ukrepe, ki bi lahko pomagali, smo sprejeli. Tako smo v zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Zofvi) določili mehkejše pogoje za zaposlovanje tistih, ki nimajo izpolnjenih vseh pogojev. Ravnatelj lahko takšno osebo zaposli za največ tri leta, v tem času pa mora opraviti manjkajoče obveznosti.
Pri tem smo imeli v mislih predvsem tehnične in poklicne šole. V učiteljske vode bi se tako lahko podal marsikateri strokovnjak, ki sicer ni šolnik, a lahko svoje znanje in izkušnje dobro prenese na otroke.
Učitelje poskušamo dobiti tudi s štipendijami, vsako leto jih skušamo podeliti nekaj več. Zdaj smo jih podelili za predmete, pri katerih najbolj primanjkuje učiteljev. Tudi v tujini za deficitarne poklice dajejo višje štipendije.
Možnost je tudi, da dajemo več denarja za dokvalifikacijo obstoječih učiteljev. Vemo, da so na šolah mnogi, ki bi lahko razširili področje poučevanja. Imamo recimo učitelje biologije ali kemije, ki bi lahko poučevali tudi fiziko. Ali pa recimo učitelje razrednega pouka, ki bi lahko z dodatno izobrazbo poučevali tudi predmete v višjih razredih. Imamo tudi razpise za specifična izobraževanja učiteljev.
Da je treba nekatere ocene sporočati po upravnih postopkih, je skregano z logiko šolstva
Kaj pa birokratizacija in hiperregulacija? Tukaj recimo naj učiteljica leta 2023 Jožica Frigelj za N1 opozarja, da imajo v šolah občutek, da jih je “birokracija degradirala na raven piscev zapisnikov, poročil, evidenc delovnega časa in cele kopice nebuloz”. Kakšne rešitve načrtujete?
V preteklosti smo res šli v hiperregulacijo. Šola je postala upravno-pravna institucija, namesto da bi ostala, kot je bila včasih, bolj vzgojna institucija. Ti načini dela so vzgoji in izobraževanju tuji. Gotovo se da odmakniti od tega, a zelo počasi.
To ni stvar nas, ministrstva, ampak je stvar širše družbe, od staršev do drugih, ki si morda niti ne želijo, da bi bilo drugače. Da smo šli v izobraževanju v to smer, je največja škoda, ki je bila narejena v preteklosti.
Birokracija je tisto, kar bi morali odpraviti najprej, a ne gre, saj je že preveč vpeto v sistem. Šola bi morala biti postavljena drugače, ta institucija bi morala sloneti na vzgoji. Recimo vzgojna kazen, pri kateri je treba najprej vse popisati, izgubi svoj moment. Enako je pri ocenah: da je treba nekatere ocene sporočati po upravnih postopkih, je skregano z logiko šolstva kot takega.
Ukinitev vse te hiperregulacije ni neizvedljiva. Problem je, kako to narediti.
Kako torej to narediti? Kaj je naslednji korak ministrstva?
To je mogoče narediti s spremembo zakonodaje, kar že delamo. Glede šolstva bomo skušali narediti tisto, kar lahko. Treba pa se je lotiti tudi upravnih postopkov.
Jasno je, da to pomeni večjo avtonomijo in odgovornost. Vprašanje je, ali smo dovolj zreli za to. Treba se je pogovoriti z ravnatelji in učitelji, da vidimo, kaj lahko naredimo. Ko se pogovarjamo z ravnatelji, smo večkrat omenjali avtonomijo, ki si jo mnogi želijo. A ta s sabo prinese tudi to, da ne bodo imeli več pravilnikov. Torej: odločitve boste morali sprejeti sami in za njimi stati.
Na podlagi vaših izkušenj ter pogovorov z učitelji in ravnatelji: je to zanje težava ali si tega želijo?
Različno, za nekatere je težava, drugi si tega želijo. Kljub temu da si nekateri želijo več avtonomije, si drugi želijo dodatnih pravilnikov.
Zaradi diktature petk so najbolj prikrajšani najbolj nadarjeni otroci
Omenili ste birokratizacijo ocen, ocenjevanje so kot eno od problematik izpostavili tudi naši sogovorniki. Predvsem ocenomanijo, diktaturo petk in ocenjevanje samo zaradi ocene, ki pa ne odraža nujno tudi znanja. Da so sedanje ocene problematične, ste ne nazadnje tudi sami izpostavili na zaslišanju pred matičnim odborom v državnem zboru, preden ste postali minister. Kaj natančno nameravate torej spremeniti?
Ocene so res šle v popolnoma napačno smer. Težko rečem, kako smo prišli sem, a gotovo je svoje dodalo tudi okolje.
Eden od namenov nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) – uvedeno je bilo leta 2000/2001 – je bilo prav to, da se da učiteljem orodje za primerjanje ocen. Učitelji bi lahko sami ob primerjavi ocen v razredu in rezultatov NPZ ugotovili, ali v slovenskem merilu ocenjujejo primerno, prestrogo ali premilo. A se na žalost to ni prijelo.
Sam sem bil predsednik predmetne komisije za matematiko za nacionalno preverjanje znanja 12 let. Ko smo pripravljali naloge, smo spremljali ta trend in ugotavljali, da se ocena v šoli vsako leto viša. Ne komisija ne ministrstvo ne moreta tukaj narediti nič. Ne moreta nekomu zapovedati, naj ocenjuje drugače. Učitelj vendarle mora biti avtonomen pri ocenjevanju.
Niti ne moremo reči, da vsi slovenski učitelji dajejo previsoke ocene. Na splošno gledano pa je ocena res previsoka. Ko smo primerjali mednarodne raziskave znanja, rezultate NPZ in ocene, smo ugotovili, da so rezultati NPZ v sozvočju z rezultati mednarodnih raziskav, ne pa tudi z ocenami.
Najhuje je, da se lahko zgodi velika nepravičnost. Trenutno so ocene edino merilo za vpis v srednjo šolo, kar lahko pri otrocih povzroča stiske. Ker ima veliko otrok same petice, lahko že ena štirica v zadnjem triletju komu onemogoči vpis na želeno srednjo šolo.
To je tisto, kar je narobe. Pričakujemo, da bi lahko na bolj realno ocenjevanje vplivala ta možnost, ki jo je prinesla novela zakona o osnovni šoli, da se lahko rezultati NPZ uporabijo tudi za vpis v srednjo šolo. Pri tem je treba spremeniti še srednješolske zakone.
Vpis v srednje šole je zagotovo del problema. A to pehanje za petkami prinaša stiske pri otrocih, ki se počutijo preobremenjene – na to ste na začetku opozorili tudi sami. Otroci čutijo pritisk, da morajo pridobiti čim višje ocene, medtem ko znanje, ki stoji za oceno, ni več tako pomembno. Znanje tako ni več vrednota, ampak je cenjena zgolj ocena, ki omogoča vpis na želeno srednjo šolo. Kako se lotevate tega problema, odnosa med znanjem, oceno in preobremenjenostjo otrok?
Otrok sam po sebi ni tisti, ki bi se že vnaprej počutil preobremenjenega. Ta pritisk je gotovo prišel od drugod. Verjamem, da ga večinoma povzročajo starši, ki si želijo visokih ocen. Ne vem, kako smo prišli do tega, da smo kot družba ocene postavili pred znanje.
Če na preverjanju znanja učitelj postavi naloge tako, da pričakuje, da jih bodo uspešno rešili vsi učenci, je s tem preverjanjem nekaj narobe. Merilo mora biti postavljeno tako, da loči med odličnimi, prav dobrimi, dobrimi, zadostnimi in tistimi, ki še niso usvojili dovolj znanja. Če je skala postavljena tako nizko, da gredo vsi čez, to pomeni, da znanja nismo merili.
Pri tem je najhujše, da so najbolj prikrajšani najboljši učenci. Če bi NPZ postavili tako, da bi 90 odstotkov otrok doseglo rezultat nad 90 odstotki točk, bi bila to velika nepravičnost, saj iz te množice ne bi zmogli ločiti najboljših. Tako ne vemo, kateri so tisti učenci, s katerimi bi morali delati še več, da bi lahko razvijali svoj potencial.
“Vprašati se, ali je dobro, da vlečemo vse otroke skozi enako snov do devetega razreda”
Kot ste rekli, otroci odražajo tudi okolje, ki jih obdaja. Marsikdo izpostavlja, da nam tukaj manjka ključen premislek, kaj kot družba želimo od šole in kaj bi po koncu osnovne šole morali vedeti 15-letniki. Jožica Frigelj je v razmišljanju za N1 zapisala, da je znanje vse kaj drugega kot množica podatkov in da smo danes preplavljeni z ogromno količino informacij, ki se jim stalno dodajajo še nepomembne in celo napačne. Zveza aktivov svetov staršev Slovenije pa je na primer za N1 opozorila na preobsežnost učnih načrtov in pozvala k redukciji ciljev v kurikularni prenovi. Tudi sami ste že povedali, da se učenci vse preveč učijo faktografsko, ne znajo pa tega znanja uporabiti. Kakšne rešitve boste torej vpeljali v šolski sistem, da bi bilo znanje, ki ga učenci pridobivajo v osnovnih šolah, manj faktografsko, bolj smiselno, povezano in razmišljujoče?
Vsekakor je faktografsko znanje potrebno, če te osnove ni, ga ni mogoče nadgraditi. V šolah sicer veliko poudarjamo proceduralno znanje, ko do rezultata pridemo po ustaljenem postopku. Pri vsakem preverjanju znanja bi morali preverjati, ali otrok razume osnovne pojme, ali zna slediti proceduri, in problemsko znanje. Ravno s tem imajo otroci težave: pokazati uporabnost znanja.
Podobne izkušnje smo imeli tudi na NPZ. Učencem je zmanjkalo razumevanja vsebine oziroma kako uporabiti znanje za rešitev nekega problema. Sklepali smo, da je preverjanja proceduralnega znanja v naših šolah veliko, redkeje se v šolah pojavijo naloge, ki zahtevajo razumevanje in jih lahko rešijo le tisti, ki so dovolj sposobni. Drugi problem pa je, da je ciljev in vsebin veliko.
Kar zadeva osnovno šolo, se je treba vprašati, ali je dobro, da vlečemo vse otroke skozi enako snov do devetega razreda. Vidimo, da imajo nekateri težave že veliko prej. Seveda je dobro, da hodijo v šolo. Potrebovali pa bi razmislek o diferenciaciji v osnovni šoli. Ta bi na eni strani nadarjenim učencem omogočala, da dosežejo tisto, kar lahko, na drugi strani pa bi tiste, ki jim ne uspe, usmerili na drugačen način poučevanja in jim dali več praktičnih zadev ter tistega, kar jim ustreza.
To bi morali tisti, ki zdaj postavljajo nove učne načrte, dobro premisliti. Nekatere države imajo to rešeno tako, da imajo petletno osnovno šolo, ki ji sledi nižja srednja šola.
Več skrbi za nadarjene učence in dodatna pozornost učencem s posebnimi potrebami sta tudi med prioritetami, ki ste jih zapisali v koalicijski sporazum. Kaj se dogaja na tem področju; kot rečeno, skoraj dve leti mandata sta že mimo?
Pripravljamo nov zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. O tem se bo gotovo še treba pogovoriti. Vseeno je treba imeti v mislih, da nekateri lahko dosežejo več, drugi pa ne.
Kar zadeva nadarjene, pa se ravno zaključuje projekt, ki ga vodi zavod za šolstvo in bo prinesel določene rezultate. Treba je iti v smer diferenciacije in ne samo notranje diferenciacije. V razredih je precej otrok, ki so si različni.
V prihodnjih letih se bo treba odločiti za sistem reševanja enih in drugih, nobenega ne smemo pustiti zadaj. Tudi tisti, ki je manj sposoben, je sposoben na določenih področjih. Zato bi ga morali prej usmeriti v področje, na katerem je lahko uspešen. Sicer se bo začel v razredu dolgočasiti in bo nemiren, ne bo se mu ljubilo hoditi v šolo. Enako je z nadarjenimi ob nenehnem ponavljanju vsebine. Tukaj bomo morali iti v smer zunanje diferenciacije že v osnovni šoli.
Bi se lahko osnovna šola skrajšala? O kakšni diferenciaciji razmišlja minister?
Ali lahko natančneje pojasnite, kaj pomeni zunanja oziroma notranja diferenciacija?
Notranja diferenciacija je delitev učencev v skupine med poukom v posameznem oddelku. Tistim, ki so bolj sposobni, lahko da učitelj neke zadolžitve in delajo samostojno. Drugim pa lahko v tem času učitelj bolj pomaga. Takšne sisteme imajo tudi v tujini, pogosto pa pri tem sodelujeta dva učitelja oziroma zaposlena. Obe skupini napredujeta s snovjo, vendar ne moreta obe dobiti ocene pet.
Pri zunanji diferenciaciji pa pouk poteka ločeno. Če je šola dovolj velika, da ima več paralelk, se lahko oddelki pri določenih predmetih razdružijo in se oblikujejo skupine, v katerih poteka pouk ali na višjem ali nižjem nivoju oziroma prilagojeno sposobnosti učencem posamezne skupine.
Ta rešitev je po moji oceni dobra, če želimo dati priložnost različno sposobnim otrokom. Treba se je odločiti, kje je meja osnovnega znanja. Morda smo šli z devetim razredom malo previsoko. To kaže zlasti razkorak med ocenami in dosežki na NPZ.
Bi bila lahko torej osnovna šola po vašem mnenju krajša in bi za nekatere imela manj kot devet razredov?
To je težko reči. Veliko bi dosegli že s tem, če bi imeli enako snov do nekega razreda, nato pa vzpostavljeno to zunanjo diferenciacijo z dvema ali tremi skupinami. To je treba še strokovno premisliti.
Meni se zdi, da bi na ta način pomagali tako tistim, ki imajo težave, kot tistim, ki so sposobni hitreje doseči cilje. Vendar to odpre vprašanje, ali naj imajo vsi enako spričevalo in kakšno bi lahko bilo napredovanje po vertikali. Načeloma je treba dati vsem možnost, da napredujejo, dokler zmorejo.
Tukaj je treba biti pozoren na socialne razlike. Nekateri starši se zadovoljijo z manjšimi dosežki, čeprav so otroci zelo sposobni. Zato mora glede diferenciacije odločiti stroka. Tudi sam sem imel takšne primere, ko sem poučeval na srednji gradbeni šoli.
Pomembno je, da je pot začrtana, ne pa zacementirana
Ti premisleki o težavah šolstva in rešitvah zdaj potekajo na več ravneh in hkrati. Tako je v pripravi nacionalni program vzgoje in izobraževanja (NPVI), hkrati poteka prenova učnih načrtov, svoje predloge je pripravila tudi civilna družba. Nekateri naši sogovorniki opozarjajo, da se spremembe odvijajo v napačno smer, da je nenavadno, da smo se najprej lotili učnih načrtov, medtem pa je NPVI še med osnutki, in da bi bilo bolj logično, da bi najprej dosegli splošen konsenz, kaj si želimo od osnovne šole, nato pa bi se lotili spreminjanja zakonov in učnih načrtov. Zakaj spremembe potekajo v takšnem vrstnem redu? Je tak način lahko uspešen?
Lahko je uspešen. Kurikularna prenova se je začela v času prejšnje vlade in se je ne da kar prekiniti, saj so bila za to dodeljena evropska sredstva. Da poteka oboje hkrati, je tudi dobro. Učni načrti bodo posodobljeni, izločeni bodo didaktični nasveti, določena bo okvirna vsebina. Po premisleku je bila sprejeta odločitev, da gremo v skupne cilje. Želel bi si, da bi bilo ciljev po posameznih predmetih manj, a ne na račun vsesplošnega krčenja. Tako bi bilo tudi ocenjevanje lažje.
Šola je živa, učni načrti pa se bodo – ko se bodo zgodile spremembe – spremenili. Osnutek NPVI smo že videli, možnosti za posege pa je še kar nekaj. Pregledali ga bodo še različni zainteresirani, na koncu tudi ministrstvo.
Ni nujno, da je najprej eno in šele nato drugo. NPVI res delamo do leta 2033, ampak se lahko zgodi tehnološki preboj in ga bo treba spet prilagajati. Današnji čas je danes, čez pet let bo spet nekaj drugega. Vse tri pedagoške fakultete začenjajo projekt, v katerem bodo prevetrile svoje programe, da bi prepoznale vsebine, na katere bo treba pripraviti bodoče učitelje, da bodo kos današnjemu času. Treba bo razmisliti tudi o tem, koliko se morajo učitelji izobraževati.
Prenova učnih načrtov se je začela, ker so bila za ta namen dodeljena evropska sredstva. Naši sogovorniki opozarjajo, da bi morali tudi sami šolstvu nameniti več denarja, češ da s tem, ko namenjamo evropski denar, tudi puščamo Evropi možnost, da določa smer. Ideje iz EU pa se morda ne skladajo nujno s slovenskimi potrebami. Kako to financiranje od zunaj vpliva na program, na vsebine v osnovni šoli? Bi se lahko šolstvu povečal proračun?
Tega vpliva ni. Šolsko polje je v vsaki državi avtonomno, na vsebine se ne vpliva. Denar iz sklada za okrevanje in odpornost je bil na voljo, prejšnja vlada se je odločila, da ga uporabi za šolske reforme. Nazadnje smo učne načrte prevetrili pred 13 leti, tako da je to dobrodošlo. Pogledati bo treba tudi poklicno izobraževanje, kjer bo tudi treba narediti spremembe, da bodo dijaki po končanem šolanju zaposljivi. Enako tudi z višjimi šolami.
Medtem posodobitev poteka v iskanju skupnih ciljev. Učenci bodo po končanem izobraževanju bolj spretni v digitalnem okolju, poudarjena je tudi trajnost.
Kar zadeva povečanje sredstev, pa se je treba zavedati, da je velik delež – več kot 90 odstotkov – namenjen samo plačam in prispevkom. Morda bi bilo treba proračun nekoliko povečati, ker bi več podpore potrebovale tudi druge zadeve v šolstvu. Zato pripravljamo razpise, s katerimi pomagamo šolam pri obnovah ali novih nakupih.
“S to ureditvijo ničesar ne ukinjamo”
Če se nekoliko vrneva k noveli zakona o osnovni šoli, ki je prinesla preoblikovanje nekaterih dejavnosti v razširjen program (RaP). Dejali ste, da bo zdaj imel vsak učenec v šoli neko dejavnost, da samo varstva v šoli ne bo več. Te možnosti, da bi otrok zjutraj čakal na začetek pouka ali da bi popoldne čakal na odhod domov. A naši sogovorniki opozarjajo, da imata tudi prosti čas in dolgčas svoje mesto v šoli. Frigelj je recimo izpostavila kot problem, da naše otroke ves čas obdajajo odrasli, usmerjajo vsako njihovo aktivnost, opravijo z vsako težavo … Sprašuje se, ali je potem res čudno, da se nekateri otroci na vse to odzovejo z agresijo. Skupina, ki je pod vodstvom nekdanjega ministra za šolstvo Slavka Gabra pripravila svoje predloge in priporočila za spremembe v osnovnih šolah, je predlagala ravno obratno od tega, kar zdaj prinaša novela. Torej: naj se učencem omogoči, da bodo lahko šolski prostor uporabljali tudi po končanem pouku, recimo za samostojno učenje, preživljanje prostega časa, domače naloge ali druge dejavnosti. Kako odgovarjate?
Točno to vsebuje, ne vem, kje je kakšna razlika. Namreč otroci, ki zjutraj pridejo v šolo, nekateri že ob 5.30, so imeli do sedaj le varstvo. Zdaj pa bo ta čas bolj organiziran, lahko je seveda organizirano tudi igranje, branje, lahko se razgibavajo na prostem ali v telovadnici. Ideja je, da damo šolam možnost, da razpolagajo s tem časom. Je pa res, da je RaP prostovoljen.
Šole, vključene v RaP, so dobile tudi programe. Vemo, da bodo letos jeseni vključene le tiste šole, ki so ta program imele že do zdaj. Vse šole se bodo pridružile do leta 2028. Načelno so postavljeni trije sklopi: prvi je namenjen gibanju, zdravemu telesnemu in duševnemu počutju, drugi je humanističen, sem sodijo tudi lokalne proslave in kultura, tretji pa je učenje učenja, kjer so združeni delanje domačih nalog, dodatne razlage snovi in interesne dejavnosti. Vse šole pa bodo morale imeti devet dodatnih ur gibanja.
S to ureditvijo ničesar ne ukinjamo, ampak vsebine sistematiziramo. To pomeni, da so zdaj vsi učitelji za to delo plačani po sistematizaciji, kar je zlasti pomembno za interesne dejavnosti.
Odgovor na pomisleke, da prostega časa ne bo več, da ne bo več igre ter dostopa do dvorišča in igral?
To ne drži. Še več: naredili smo tako, da se bodo učenci lahko v šolo vrnili. Če recimo nekdo trenira šport v nekem klubu, bo lahko po pouku šel na trening in se po treningu vrnil v šolo. Te možnosti do zdaj ni bilo.
Kaj iz koalicijske pogodbe bo uresničeno in kaj bo ostalo v predalu?
Ena od zavez v koalicijski pogodbi je bila tudi brezplačna prehrana v šolah. Za Večer ste dejali, da denarja za izpolnitev te obljube ni. Na koalicijskem vrhu, ki je potekal pred enim letom in je bil namenjen reformi šolstva, je premier Robert Golob napovedal tudi posodobitev prehranskih smernic v šolah. Dejal je: “V šolo želimo pripeljati bolj zdravo prehrano in večjo ekonomičnost v šolske kuhinje.” Kar nekaj razburjenja v javnosti je povzročila napoved strateškega sveta za prehrano, da bi imeli v šolah dva jedilnika, eden pa bi temeljil na rastlinskih živilih. Bo šolska prehrana v času vašega mandata doživela kakšno prenovo?
Težko rečem, ali bo doživela kakšno prenovo. Zdaj gremo v projekt osrednje kuhinje, kot je bilo prvotno mišljeno, in bomo videli, kaj se bo izkazalo. Kot ministrstvo zagotovo šolam ne bi vsiljevali nekega načina dela in prehranjevanja, če imajo prehrano že dobro urejeno. Če bi vsem otrokom želeli nuditi brezplačno prehrano, bi imele nekatere šole težave s premajhnimi kuhinjami in jedilnicami.
Gotovo so lanske poplave vse skupaj malo zamaknile. Imeli smo načrt, da bi to naredili do leta 2027. A zaradi popoplavne sanacije denarja ne bo. Gre predvsem za prenovo mnogih šolskih kuhinj in ponekod tudi dograditev jedilnic. Težko rečem, kdaj bo to. Verjetno bomo morali posodobiti zakon o šolski prehrani. Računamo, da bi za intenzivno vlaganje v jedilnice in kuhinje potrebovali vsaj dve šolski leti.
“Vprašanje je, koliko so delovni zvezki koristni”
V koalicijski pogodbi je poleg brezplačne prehrane še vrsta obljub: od brezplačnega dostopa do kakovostnih učnih gradiv in virov, brezplačnih športnih dejavnosti in podpiranja dejavnosti, ki otroke in mladostnike spodbujajo k branju knjig. Ali je ministrstvo že kaj naredilo na teh področjih?
S tem se nameravamo ukvarjati, prepričan sem, da se da. Kar zadeva brezplačne knjige, učbenike in gradiva, je treba narediti premislek o koristnosti gradiv. Veliko težavo imamo zlasti pri delovnih zvezkih, ki so tržna niša mnogih založb. Vprašanje pa je, koliko so koristni. Ker poteka prenova učnih načrtov, v tem trenutku ni potrebe po novih učbenikih. Bo pa to treba narediti po kurikularni reformi, verjetno bodo na razpolago tudi e-gradiva.
Glede gibanja in športa bomo poskušali spodbujati vključevanje otrok v klube in društva po pouku. Na lokalnih nivojih je veliko tega že pripravljenega.
Verjetno se sprašujete o kadrih, ki so vedno težava. Če bi rekli, da želimo ta šport v šolah, bi morali imeti za to tudi učitelje. Če pa se povežemo s klubi, lahko vadbo izvajajo trenerji. Treba je najti sozvočje, združiti prijetno s koristnim.
“Da inšpekcija ne bi opravljala le nadzora, ampak tudi svetovanje”
Rekli ste že, da v šolo ni dobro iti z reformo, ampak je treba delati majhne korake. S tem se strinjajo tudi nekateri naši sogovorniki. A hkrati, na primer dr. Klara Skubic Ermenc, opozarjajo, da je trenutno ključni problem v izobraževalnem sistemu odsotnost dobrega vodenja. “Trenutno smo priča kakofoniji glasov, kjer glas moči prevladuje nad močjo argumenta, kjer vsi, ki si želimo sprememb na določenih segmentih sistema, kričimo drug mimo drugega in se borimo, da se naš glas čim bolj sliši,” je zapisala. Dr. Katja Jeznik pa je kot problematično ocenila parcialno poseganje v posamezne zakonodajne dokumente. “S tem so na široko odprta vrata različnim interesnim skupinam in zdi se, da je osnutek NPVI pripravljen glede na moč teh,” je napisala.
Poskusi najbrž so, ampak ne verjamem, da bi imeli vpliv. Konkretno: spremembe zakona o osnovni šoli smo pripravljali od lanskega marca. Že junija smo imeli pripravljen osnutek. Med javno obravnavo smo dobili veliko interesnih predlogov, ki smo jih strokovno pregledali. Strogo smo se držali rešitev, ki so jih šole v praksi že preizkusile. Nepreizkušenih rešitev nismo dali v zakon, pa tudi nekatere preizkušene rešitve – kot je dodatni tuji jezik – vanj na koncu niso prišle.
Kar zadeva NPVI, pa je bilo ogromno predlogov in vplivov. Za osnovo je delovna skupina vzela v preteklosti že izpeljane projekte, nato pa so pripravili regijske posvete in posvet v parlamentu. Zdaj, ko je osnutek pripravljen, ga predstavljajo ponovno. Seveda je veliko želja, to je normalno. Odločiti bo morala stroka, na koncu pa bo ministrstvo odločilo, kaj ja in kaj ne ter kdaj.
Pod črto: kaj so torej konkretne obljube za prihodnji dve leti, kaj boste uresničili?
Najprej nas čaka sprememba zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, saj so v njem mnoge zastarele, neuporabne in neuporabljene stvari. Marsikaj je treba opustiti. Najprej bomo verjetno šli v spremembe novele, v načrtu pa imamo, da bomo ta zakon postavili na novo.
Spremeniti želimo tudi zakon o šolski inšpekciji. Želimo si, da inšpekcija ne bi opravljala le nadzora, ampak tudi svetovanje. To ne bi bilo pedagoško svetovanje, ampak bolj pomoč s pravnimi vprašanji, opolnomočenje ravnateljev.
Smo tudi v zaključnih fazah priprave zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. S tem zakonom želimo pomagati šolam ob množici odločb. Sistem želimo spremeniti tako, da bi bilo odločb manj in da bi sistem omogočal drugačno postopanje z otroki s posebnimi potrebami. Vidimo rešitev, ki bi zmanjšala potrebo po izdajanju odločb, ki jih je vsako leto več.
Spreminjamo tudi zakona o gimnazijah ter poklicnem in strokovnem izobraževanju. Tukaj je treba doreči pogoje za vpis v srednjo šolo, natančneje pa bo pogoje določal pravilnik. Razmišljamo tudi o zakonu o maturi. Želimo si zbližati splošno in poklicno maturo, ki sta si zdaj zelo različni. Rešitve bo treba še premisliti. V parlament smo pravkar poslali tudi zakon o glasbenih šolah.
Ena od prioritet je tudi zakon o vrtcih. Tega trenutno še obravnava delovna skupina. Aktualnih je več problematik, tudi recimo združevanje ljubljanskih vrtcev. Želimo si, da bi bil tukaj na prvem mestu otrok, ravnatelj pa mora ostati avtonomen vodja.
Dela je veliko, ampak ga bo tudi ostalo veliko. Iščemo rešitve, da bi dali večjo moč pedagogom in zmanjšali vpliv, ki prihaja od zunaj. To je naš namen.
Iz dosjeja o slovenskem osnovnem šolstvu, ki smo ga pripravili v rubriki Poglobljeno, preberite še:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje