Državni zbor je v četrtek potrdil dr. Nežo Kogovšek Šalamon za novo ustavno sodnico. Javnost jo je v preteklosti poznala predvsem kot glasno zagovornico človekovih pravic. Večino svojega znanstvenoraziskovalnega dela je opravila na Mirovnem inštitutu, zadnja štiri leta pa je vodila pravni oddelek Zagovornika načela enakosti. Za Poglobljeno je komentirala poskuse diskreditacije, ki jih je vse od vložitve kandidature deležna od nekaterih vidnih politikov, in razložila, zakaj se ji zdi pomembno pri delu ohranjati idealizem. Portret nove ustavne sodnice.
Predlog za imenovanje dr. Neže Kogovšek Šalamon na mesto ustavne sodnice je v večjem delu strokovne in laične javnosti naletel na odobravanje. Gre namreč za mednarodno priznano strokovnjakinjo za področje človekovih pravic, ki ima za seboj bogato znanstvenoraziskovalno kariero in ki Slovenijo zastopa v več mednarodnih organih in združenjih. Med drugim je članica evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI), ki deluje pri Svetu Evrope. Pravniki ji priznavajo, da je po številnih kriterijih ena vodilnih raziskovalk na specifičnih področjih upravnega prava v Sloveniji, predvsem na področju azila, migracij in prepovedi diskriminacije.
Denis Sadiković/N1
Vendar pa njena kandidatura kljub temu ni minila brez poskusov diskreditacij. Vidni predstavniki z desnega političnega pola ji očitajo aktivizem, levičarsko usmerjenost in zavzemanje za “nezakonite migracije”. Prvak SDS Janez Janša jo je na Twitterju označil za “aktivistko Soroševega instituta”, predlog za njeno izvolitev pa pospremil z besedami: “Bog se usmili Slovenije.” Poslanec SDS Danijel Krivec pa je na seji parlamentarne mandatno-volilne komisije izrazil bojazen, da bo ustavno sodišče, ki je že zdaj v svoji “nazorski usmeritvi precej levo usmerjeno”, po morebitnem prihodu Kogovšek Šalamon “pretiran poudarek namenjalo pravicam migrantov”, ne pa pravicam “naših državljanov”.
Kogovšek Šalamon nam je dan po izvolitvi povedala, da je ti napadi niso presenetili in da je zato tudi ne prizadenejo. Krivčevo izjavo, ki v veliki meri povzema retoriko politične desnice v odnosu do nje, vidi kot deplasirano: “Sam okvir takšnega razmišljanja je deplasiran. Delovanje ustavnega sodišča ne poteka na takšen način. Vsaka zadeva, ki jo ustavno sodišče obravnava, je zadeva zase, večina pa nima nikakršne povezave z migracijami. Gre za obravnavo tistega vprašanja, ki ga imaš pred sabo – v skladu z zakonodajo, mednarodnim pravom in ustavnimi določili, ki se nanašajo na to vprašanje. Pri tem tehtaš z ustavo varovane vrednote. Ne razumem, kako bi pri tem lahko dajal prednost državljanom ali tujcem.”
Označevanje ustavnega sodišča za levo oziroma desno se ji zdi “poenostavljeno in nepošteno do te institucije”. “Kdor bolj natančno spremlja glasovanja, ve, da se okrog različnih vprašanj oblikujejo različne koalicije med ustavnimi sodniki. A večina teh zadev za javnost ni zanimiva. Štetje, kdo je glasoval kako in ali je bilo to v skladu s pričakovanji, se zgodi le v redkih primerih.” Takšen primer je bilo po njenem mnenju glasovanje o družinskem zakoniku, pri katerem se ni dalo predvideti, kdo bo glasoval kako. “Ko je sodišče na podlagi strokovnih argumentov odločilo, kot je, pa je bilo to pripisano svetovnonazorski pripadnosti.”
Spomnimo, da je ustavno sodišče v tem primeru odločilo, da je ureditev, ki istospolnim partnerjem ne omogoča sklenitve zakonske zveze in posvojitve otrok, protiustavna. Šest ustavnih sodnikov je glasovalo za takšno odločitev, trije so bili proti.
Sama kategorično zanika, da bi njen svetovni nazor vplival na dosedanje ali prihodnje delo. “Moja ideologija so človekove pravice, to je osnova. Kar zagovarjam, je zapisano v ustavi. Ali bomo vsakemu, ki zagovarja ustavo, rekli, da je levičar? Mislim, da ne. Človekove pravice nimajo ideološkega predznaka.”
Zvečer, ko se pogledaš v ogledalo, odgovarjaš samo sebi
Ob zaključku predreferendumske kampanje Čas je za, s katero so organizatorji pozivali k podpori novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. (foto: Borut Zivulovic/BOBO)
Nežo Kogovšek Šalamon javnost večinoma pozna kot nekdanjo direktorico Mirovnega inštituta ter zagovornico človekovih pravic, posebej pravic ranljivih skupin, kot so izbrisani, begunci, istospolno usmerjeni, invalidi. Zato niso le politiki na desnem polu tisti, ki so jo zaradi dela v nevladnem sektorju in opozarjanja na krivice označili za aktivistko. Vendar pa se sama s to oznako ne poistoveti.
“Ko si del zasebnega raziskovalnega inštituta, kakršen je Mirovni inštitut, te hitro ’popredalčkajo’ za nevladnico in s tem za aktivistko. S takšno oznako se sama sploh ne poistovetim, aktivizem je zame nekaj povsem drugega. Razumem ga kot zagovarjanje idej, ne glede na to, ali so strokovno podprte. Ko podpiraš idejo samo, določen cilj, ob tem pa mogoče niti ne izbiraš sredstev. Sama sem delala drugače. Analizirala sem vse argumente, tudi takšne, ki niso bili v prid neki ideji. Nikoli nisem zastopala samo enostranskega vidika,” je poudarila. Ob tem je dodala še, da se njeno znanstvenoraziskovalno delo v nevladnem zasebnem sektorju po metodah dela ni razlikovalo od dela raziskovalcev v javnem sektorju. “Gre zgolj za kontekst, ki mi je omogočil, da sem ves čas razmišljala neodvisno. Zvečer, ko se pogledaš v ogledalo, odgovarjaš samo sebi.”
Denis Sadiković/N1
Neža Kogovšek Šalamon se je rodila leta 1978. Študij prava na Pravni fakulteti v Ljubljani je zaključila leta 2002 in študij nadaljevala na univerzi Notre Dame v ZDA kot štipendistka sklada Ron Brown ameriškega zunanjega ministrstva. Leta 2004 je magistrirala s področja mednarodnega prava človekovih pravic. Leta 2006 je opravila pravosodni izpit. Doktorirala je na Pravni fakulteti leta 2011 z disertacijo o ustavnih, mednarodnopravnih in primerjalnih vidikih izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
Da je pri svojem delu brezkompromisna, se strinja tudi direktor krovne mreže slovenskih nevladnih organizacij (CNVOS) Goran Forbici. S Kogovšek Šalomon je pred časom delal na Mirovnem inštitutu, pozneje pa je bila članica Sveta CNVOS, nadzornega organa te organizacije. Poznata se že 20 let. “Neža je človek integritete, ki dosledno stoji za svojimi načeli. Aktivisti so bili včasih tudi nezadovoljni z njo, ker ni želela podpreti določene ideje. Stoji samo za tem, kar lahko argumentira, in ne posplošuje. Sam sem po naravi bolj politik, včasih posplošim iz dveh primerov, ker želim dokazati tezo. Pri njej tega ni, ona reče: prav, tako je torej v teh dveh primerih, ne pa nujno tudi v vseh ostalih,” je njena načela in delo ponazoril Forbici.
Na zasedanju evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti v Strasbourgu. (foto: osebni arhiv)
“Tekačica na dolge proge”
V času, ko je delala na Mirovnem inštitutu, se je najbolj posvečala problematiki izbrisanih. V to je vložila kar nekaj let svojega življenja. Na vprašanje, kako jo je delo z izbrisanimi zaznamovalo kot človeka in kot pravnico, je odgovorila, da jo je ta izkušnja oblikovala v maratonko. “Oblikovala me je v tekačico na dolge proge. Ne dovolim, da bi me polena pod noge, trenutni zastoji in težave vrgli iz tira. In vse teme, ki sem se jih lotevala, so na nek način tek na dolge proge – izbrisani, begunsko pravo, pravice istospolnih, v zadnjem času pravice invalidov. To se vse zelo počasi premika, po koščkih. Ko dojameš, da se stvari sestavljajo počasi in po koščkih, vzameš to kot dejstvo in ne obupuješ.”
O izbrisanih še vedno govori zelo zavzeto. Kritična je do tega, kako je država pristopila k popravi krivic. Izbris je namreč prizadel zelo veliko ljudi, popravo krivic pa je zaradi problematične zakonodaje uspelo doseči le peščici. Strinja se, da je izbris lekcija o tem, kako država nad posameznikom izvede nasilje. “In to z administrativnim ukrepom, ki pa ljudi prizadene v neznanskem obsegu. Še zamisliti si ne moremo, kaj vse prinese urejen status – in brez česa ostanejo tisti, ki ga nimajo.”
“Ljudje s statusom in ljudje brez statusa hodijo v iste trgovine (le da slednji kupujejo dosti manj), živijo v istih soseskah (le da so slednji ves čas v negotovem stanovanjskem položaju), obiskujejo iste šole (le da se po končani osnovni šoli slednji ne morejo vpisati naprej), hodijo po istih ulicah (le da se slednji ozirajo v strahu pred policijo in izgonom iz države). Dihajo isti zrak, kar pa je tudi bolj ali manj edina dobrina, ki je slednjim nihče izrecno ne odreka. Vse preostalo z odvzemom pravnega statusa pristane na kocki.”
Iz predgovora h knjigi Zgodbe izbrisanih prebivalcev
Ko je Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru Kurić in drugi proti Sloveniji leta 2011 razpisalo obravnavo pred Velikim senatom, je za predstavnike izbrisanih s sodelavkami organizirala pot v Strasbourg. “Takrat se je odprlo vprašanje, ali ne bi na glavno obravnavo pripeljali tudi izbrisanih. Zdelo se nam je pomembno, da vsi prisotni v sodni dvorani razumejo, da se tukaj odloča o usodah velikega števila ljudi. Vedeti morate, da se ljudem, ki so bili izbrisani, to pogosto vidi na obrazih. Za njimi so tako hude stiske, toliko let življenja v negotovosti. Zdelo se nam je pomembno, da imajo sodniki pri odločanju te obraze pred sabo.”
Pri tem so naleteli na kar nekaj težav – pot je bila draga, nekateri tudi niso imeli urejenih dokumentov, se spominja. Na koncu so se v Francijo odpravili z avtobusom.
Delegacija izbrisanih v Strasbourgu. (foto: Borut Krajnc) Na poti v Strasbourg. (foto: Borut Krajnc)
Izginila iz medijev
Leta 2018 se je odločila, da se bo vrnila v prakso. Prijavila se je na razpis za vodjo pravnega oddelka pri Zagovorniku enakih možnosti in bila izbrana. “Celoten kolektiv je njen odhod doživel kot veliko izgubo,” nam je povedala Brankica Petković z Mirovnega inštituta. “In tudi zanjo je bila to težka odločitev. A Mirovni inštitut je, kljub temu da je v javnosti znan predvsem po zagovorništvu človekovih pravic, v prvi vrsti znanstvenoraziskovalni inštitut. Neža je rada raziskovala, a takrat je rekla, da raziskovanje ni razlog, da se je odločila za študij prava, in da jo srce vodi drugam. Pravo želi udejanjati v praksi z zagovarjanjem šibkih,” pravi Petković.
Zagovornik načela enakosti, samostojen državni organ, katerega namen je zagotavljati varstvo pred diskriminacijo, je bil ustanovljen dve leti pred njenim prihodom, leta 2016. Predstojnik Miha Lobnik pravi, da je začel tako rekoč iz nič, zgolj z zakonom v roki. “Neža Kogovšek Šalamon je bila pomembna pridobitev za to institucijo. Prevzela je pravni vidik njenega delovanja, kar še zdaleč ni samoumevno. Takrat smo z uresničevanjem evropskih direktiv na tem področju zamujali že deset let, imeli nismo niti pravne prakse, nekateri so menili, da takšne institucije niti ne potrebujemo,” se spominja.
“Razvoj varstva pred diskriminacijo je po njeni zaslugi skladen z razvojem po drugih evropskih državah.” Lobnik še poudarja, da bo Neža Kogovšek Šalamon za seboj pustila pomembno dediščino, ki bo delo te institucije spremljala še dolgo.
S “prestopom” iz nevladnega v javni sektor je Kogovšek Šalamon prenehala nastopati v medijih, kjer je v preteklosti pogosto izražala ostra stališča v odnosu do oblasti. Nekateri sogovorniki menijo, da je bila zanjo to precejšnja žrtev. Sama pa pravi, da je sčasoma ugotovila, da je morala v teh javnih oglašanjih vedno znova razlagati osnove – o čem govori neka konvencija, o čem določena odločba ustavnega sodišča – in da se je že pri tem pogosto zataknilo. Na kršitve se zdaj odziva drugače, v okviru dela, ki ga opravlja, je še dejala.
“Skorajda deloholik”
“Diskriminacija je presečna tema, ki je relevantna za praktično vsa pravna področja,” je povedala v predstavitvi v predsedniški palači. (foto: Borut Živulović/Bobo)
Na predstavitvi svoje kandidature v predsedniški palači je kot svoje ključne vrednote naštela strokovnost, vestnost, natančnost, učinkovitost in prav te najpogosteje omenjajo tudi tisti, ki jo dobro poznajo in s katerimi smo se o njej pogovarjali.
Goran Forbici je ob tem poudaril, da je Neža Kogovšek Šalamon “izjemno discipliniran in strokovno rigorozen človek”. “Zato njen pristop lahko komu deluje hladno, a to je lahko kvečjemu razlog, da je ne bi povabili na svojo zabavo, za ustavno sodnico pa se mi to zdi odlična lastnost,” je še dejal. Miha Lobnik je izpostavil, da je izjemno delavna, “skorajda deloholik”, in da od sodelavk in sodelavcev zahteva “določen tempo”.
… če te v prizadevanju za enakost in pravičnost označujejo za naivnega
Ko je bila leta 2016 nominirana za Slovenko leta, je zapisala, da je njen moto: “Ne oziraj se na to, če te v prizadevanju za enakost in pravičnost označujejo za naivnega. Deluj v skladu s svojimi prepričanji in jih nikoli ne pozabi.”
Kot je razložila v pogovoru za Poglobljeno, se zagovarjanje ustavnopravnih idealov včasih zdi naivno. “Po drugi strani pa mora biti to vedno tvoj cilj, ki ga imaš pred seboj, saj se potem vedno prav odločaš, ne glede na trenutno situacijo in ne da bi kalkuliral.”
Ta moto jemlje kot opomnik. “Ljudje sčasoma izgubljamo ideale, vedno več imaš izkušenj, vedno več je razočaranj v prizadevanju za pravice. Lahko se zgodi, da si rečeš, saj je vseeno, nima smisla. To je opomnik tudi zame, da si nikoli ne bom dovolila, da se to zgodi.”
