Po razkritju pretepanja prebežnikov: kako je s tem povezana Slovenija

Slovenija 07. Okt. 202112:37 > 15:55
Delite:
Poškodbe prebežnikov
Foto: N1

Push-back je izraz, s katerim označujemo sistemsko nezakonito vračanje beguncev in migrantov v sosednjo državo, ne da bi jim pri tem zagotovili dostop do azilnega postopka. O tem, da tudi Slovenija prebežnike vrača na Hrvaško, kjer policija z njimi ravna nehumano, mediji in nevladne organizacije poročajo že več let. Zdaj je konzorcij mednarodnih novinarjev objavil posnetke, ki poročila o nehumanem ravnanju potrjujejo.

Konzorcij mednarodnih novinarjev je objavil posnetke, ki dokazujejo nehumano ravnanje prebežnikov na Hrvaškem. Po poročanju konzorcija obstajajo indici, da je zamaskirani moški, ki na posnetku pretepa prebežnike, pripadnik hrvaške policije.

Nevladne organizacije in mediji že več kot dve leti opozarjajo, da na Hrvaškem policija izvaja nasilje nad prebežniki. Kljub temu je Slovenija na podlagi meddržavnega sporazuma tja vrnila že na tisoče prebežnikov in jim s tem kršila pravico do dostopa do azilnega postopka. Po podatkih iniciative Infokolpa, ki sistematično spremlja kršenje pravic beguncev in migrantov, je od sredine leta 2018 Slovenija izvedla že več kot 28 tisoč postopkov vračanja na Hrvaško, pri čemer je nekatere ljudi vrnila večkrat. Jošt Žagar iz Infokolpe pravi, da podobnega sistematičnega fizičnega nasilja, kakršnega prikazujejo objavljeni posnetki, v Sloveniji niso zaznali, “kar pa ne pomeni, da Slovenija za nasilje na Hrvaškem ni odgovorna”.

MNZ: Vsakemu, ki želi zaprositi za azil, to omogočimo

Na ministrstvu za notranje zadeve, ki ga vodi Aleš Hojs, so v odzivu na objavljene posnetke ponovili, da vsakemu tujcu, ki izrazi namero zaprositi za azil, zagotovijo dostop do azilnega postopka, ostale pa na podlagi sporazuma med državama vrnejo hrvaškim organom. Na vprašanje, ali bi glede na dejstvo, da Hrvaška dokazano ni varna država, lahko prekinili oziroma prenehali izvajati sporazum, so na ministrstvu odgovorili, da sta oba dokumenta veljavna in nista v nasprotju s področno zakonodajo in evropsko direktivo o skupnih standardih vračanja.

“Republika Hrvaška je članica Evropske unije, ki je zavezana k spoštovanju tako nacionalne kot evropske zakonodaje ter mednarodnih pogodb. Prav tako v državi delujejo mehanizmi nadzora (tako institucionalnega kot civilnega) nad izvajanjem policijskih pooblastil v postopkih z migranti,” so še zapisali v odzivu.

Kaj so push-backi?

Tako imenovani push-backi so po definiciji Evropskega centra za ustavne in človekove pravice (ECCHR) sistemska ravnanja državnih organov, ki begunce in migrante prisilijo k vračanju v sosednjo državo, od koder so vstopili. Običajno se to zgodi takoj za tem, ko prečkajo državno mejo in vstopijo v državo. Policija pri tem krši njihovo pravico, da zaprosijo za azil, ki je neodtujljiva in ki jo varujejo zakonodaja posameznih držav, zakonodaja EU ter konvencije o človekovih pravicah. Pri tem tudi ne upošteva razmer v državi, kamor tujce vrača, s čimer jih (lahko) izpostavi mučenju in nečloveškemu ravnanju.

“Načelo nevračanja, torej prepoved tega, da se ljudi pošilja v državo, kjer bodo mučeni, je zelo močno varovano. Zavarovano je s slovensko ustavo, v 18. členu, ki prepoveduje mučenje in nečloveško ravnanje. Prepoved mučenja. Zavarovano je s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah. Zavarovano je s Konvencijo proti mučenju … To je nekaj tako usidranega v sodobno mednarodno pravo človekovih pravic in ustavno pravo, da se nam o tem sploh ne bi bilo več treba pogovarjati.”

Dr. Samo Bardutzky, predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti

Prvo poročilo o prisilnih vračanjih prebežnikov v Sloveniji je julija 2018 pripravila nevladna organizacija Amnesty International. “V juniju 2018 so slovenske oblasti omejevale dostop do azila in izvajale prisilna vračanja iskalcev azila brez ustrezne presoje, ali jim bodo v drugih državah kršene človekove pravice, in brez možnosti, da se na vračanje pritožijo. Oboje je v nasprotju s spoštovanjem človekovih pravic. To je pokazala raziskava Amnesty Internationala, ki je v Veliki Kladuši in Bihaću pridobila pričevanja 51 ljudi, ki jih je slovenska policija, kljub temu da so želeli zaprositi za azil v Sloveniji, vrnila v roke hrvaških oblasti,” so zapisali v poročilu.

Poškodbe, ki so jih prebežniki utrpeli na meji med Hrvaško in BiH. Zamaskirani moški so jih pretepali s teleskopskimi palicami, imenovanimi tudi tonfa. 

Slovenska policija očitke o tovrstnih izgonih ves čas zavrača, povedno pa je, da je delež prebežnikov, ki v Sloveniji zaprosijo za azil, od sredine leta 2018 drastično upadel.

Lani so skoraj 60 odstotkov tujcev na podlagi sporazuma med državama vrnili na Hrvaško.

Leta 2017 je od 1.930 migrantov, ki so jih prijeli na državni meji, 1.476 zaprosilo za mednarodni zaščito (76-odstotno razmerje).

Med januarjem in aprilom 2018 so na meji prijeli 1.303 migrante in 798 jih je zaprosilo za mednarodno zaščito (61 %).

Med majem in decembrom 2018 je bilo na meji prijetih 7.846 oseb in le 2.077 jih je zaprosilo za mednarodno zaščito (26 %).

Leta 2019 je bilo na meji prijetih 16.099 migrantov in 3.821 jih je zaprosilo za mednarodno zaščito (24 %), leta 2020 pa je bilo na meji prijetih 14.592 migrantov in je za mednarodno zaščito zaprosilo 3.548 oseb (24 %).

Iz poročila varuha človekovih pravic

Dokazano verižno vračanje

Sporazumi med državami res dovoljujejo vračanje, vendar pod pogojem, da je nadaljnje ravnanje s tujci v državi, kamor jih vrnejo, zakonito.

Časnik Dnevnik je že večkrat poročal o nasilju nad tujci, ki jih slovenska policija vrne na Hrvaško, januarja letos pa so razkrili, da je bosanska policija pri migrantih odkrila slovenske policijske dokumente, kar dokazuje verižno vračanje. Verižno vračanje v Bosno in Hercegovino ter Srbijo je z vidika evropskega in mednarodnega prava sporno, saj bi moralo vračanje v države, ki niso članice EU, potekati po uradnih postopkih ter po načelu sledljivosti, kar se ne dogaja, je še poročal Dnevnik.

V intervjuju za revijo Reporter je maja lani slovenski notranji minister Aleš Hojs povedal, da “jih naši organi vračajo na Hrvaško ter posledično v centre v BiH in Srbijo”.

Varuh človekovih pravic Peter Svetina je v zadnjem poročilu o stanju človekovih pravic beguncev in migrantov v Sloveniji opozoril tudi na to problematiko. Med drugim je izpostavil, da je Policijska uprava Novo mesto spomladi 2018 pripravila notranje smernice, ki so vključevale navodilo, naj se hrvaškim organom preda vsak posameznik, čigar postopek je vodila mešana slovensko-hrvaška policijska patrulja, čeprav je namero za vložitev prošnje za azil izrazil v Sloveniji. Navodila so veljala za vse policijske postaje z njenega območja.

Na območju Črnomlja so tako po podatkih iniciative Infokolpa v maju 2018 zabeležili 371 prošenj za azil, junija 2018 pa samo trinajst.

Marca letos je državni zbor sprejel novelo zakona o tujcih, ki v primeru tako imenovane kompleksne krize, ko se država sooči s povečanim številom tujcev, ki vstopajo v državo in želijo zaprositi za azil, omogoča “zakonite” izgone.

Aprila je vrhovno sodišče v pravnomočni sodbi določilo, da morata slovenska policija in ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) prosilcu za azil iz Kameruna, ki ga je slovenska policija dvakrat nezakonito izgnala na Hrvaško, omogočiti vrnitev v Slovenijo in dostop do azilnega postopka. “Vrhovno sodišče je potrdilo, da je Slovenija odgovorna za te ljudi, tudi potem ko jih izžene iz države,” je povedal Jošt Žagar iz Infokolpe.