Stare listine s podatki o vremenu. Prva znana opazovanja na Slovenskem so stekla že pred letom 1800. Kaj se skriva v arhivu? Kako so pri nas vreme spremljali nekoč? Kakšno vlogo so imeli Piran, Postojna, Ljubljana?
Na Agenciji Republike Slovenije za okolje (Arso) so nam odprli vrata arhiva, v katerem med drugim hranijo meteorološka poročila, ki segajo v leto 1850. Prizadevajo si za digitalizacijo najzgodnejšega gradiva, saj so bila poročila takrat pisana s črnilom, ki vsebuje železove spojine in razžira papir. Z digitalizacijo bi tako ohranili ne samo podatkovno, temveč tudi zgodovinsko pomembno gradivo, ki pomaga razumeti razvoj meteorologije v Sloveniji. Kakšne zaklade podatkov iz zgodovine skriva arhiv, si lahko ogledate v zgornjem videu.
Začetki meteorologije na naših tleh segajo v 18. stoletje, ko so na Slovenskem stekla prva vremenska opazovanja, ki so osnova za poznavanje podnebja in napovedovanje vremena. Prva znana opazovanja so potekala v Piranu, in sicer od leta 1785 do 1808. Podatki o tem so se ohranili, saj so bili zapisi o padavinah objavljeni v takratni strokovni publikaciji Toaldo Giornali.
Vir: Arso
Mesečna višina padavin za leto 1785 za izbrane postaje iz publikacije Toaldo Giornali.
Naslednja zabeležena opazovanja so potekala v Ljubljani januarja 1818, njihova objava pa se je ohranila v časopisu Laibacher Zeitung, v katerem so bila objavljena dnevna vremenska poročila. V časniku so vremenske podatke, z nekaj krajšimi prekinitvami, objavljali vse do leta 1862.
Izsek iz časopisa Laibacher Zeitung, januar 1818. (Vir: Arso)
Prva sistematična in organizirana opazovanja so na naših tleh zaživela v drugi polovici 19. stoletja z ustanovitvijo osrednjega zavoda za meteorologijo in zemeljski magnetizem na Dunaju. Prva meteorološka postaja je bila vzpostavljena leta 1849 v Postojni, leto pozneje na železniški postaji v Ljubljani, sledila so druga mesta. Osrednji zavod na Dunaju je merilne postaje opremil z instrumenti, izobrazil vremenske opazovalce in vzpostavil način delovanja meteorološke službe, ki mu na Arsu sledijo še danes.
Železniška postaja v Ljubljani, kjer je bila do leta 1857 meteorološka postaja. (Vir: Arso)
Med prvimi opazovalci so bile ženske
Prvi meteorološki opazovalci so bili izobraženci (duhovniki, profesorji, pravniki, uradniki, farmacevti, gozdarski, cestni in železničarski mojstri, op. a.), saj takrat niso vsi znali brati in pisati, prav tako številni niso imeli ur, da bi lahko vsak dan ob istem času merili vremenske spremenljivke.
Prva znana meteorološka opazovalka na Slovenskem Serafina Dežman. (Vir: Arso)
“Ura, ki je osnova za opravljanje meritev ob določenem delu dneva, je bila najpogosteje na cerkvenem zvoniku. To je bilo še posebej izpostavljeno z opozorilom v takratnih navodilih za opazovanja, saj da cerkvene ure niso dovolj natančne za meteorološke meritve, zato naj bodo ljudje pozorni,” je za N1 pojasnila Mateja Nadbath z Urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo.
Prva znana meteorološka opazovalka na Slovenskem je bila Serafina Dežman, ki je na meteorološki postaji v Ljubljani delala med letoma 1861 in 1895.
Ob rednih obiskih in nadzorih avstrijskih uslužbencev se je na slovenskih tleh počasi vzpostavila mreža meteoroloških opazovalnic. Kljub temu so se podatki še naprej stekali v osrednji zavod na Dunaju. Tam so jih obdelovali in jih strnili v letopise (Jahrbücher, op. a.).
Po nastanku avstro-ogrskega cesarstva leta 1867 so se poročila za prekmursko pokrajino pošiljala v Budimpešto, kjer jih hranijo še danes. Del gradiv je prav tako ostal na Dunaju, nekaj meteoroloških poročil pa je v arhivu v Benetkah, saj je Primorska po prvi svetovni vojni pripadla Italiji.
(Vir: Arso)
Jahrbücher (Letopis) iz leta 1854.
Meteorološka poročila, ki pa jih vendarle hrani Arso, smo si ogledali tudi sami. Pogled nanje prikliče duh tistega časa. “Ne govorijo samo o vremenu, temveč povedo veliko o družbi, napredku meteorološke stroke, opazovalcu …” je poudarila Nadbath. Tako so najzgodnejši vremenski dnevniki zapisani v gotici in nemščini kot sporazumevalnem jeziku, vremenske spremenljivke pa so, kot smo se lahko prepričali na lastne oči, zapisane v drugih merskih enotah.
“Temperatura je bila izmerjena v Réaumurih, višina padavin pa v pariških linijah … Na današnji merski sistem (stopinje Celzija, milimetri …) smo prešli šele leta 1871,” je za N1 povedal klimatolog Gregor Vertačnik.
Med letoma 1893 in 1895 je število meteoroloških opazovalnic na Slovenskem preseglo število 100. Prav toliko se jih je ohranilo v času obeh svetovnih vojn. Načrtovanje infrastrukture, razvoj kmetijstva in širše znanje o vodotokih so namreč zahtevali vzpostavitev gostejše mreže opazovalnic. Po velikem ljubljanskem potresu leta 1895 pa so se začeli premiki tudi na področju seizmografije.
Zapis meteoroloških opazovanj iz meseca marca leta 1895. (Irma Musić/N1)
Od papirja do Morsejeve abecede in teleprinterjev
Vremenske napovedi so bile sprva zgolj dnevne in so temeljile na poznavanju krajevnih značilnosti in na podatkih merilnih postaj. Objavljene so bile večinoma v dnevnem časopisju. Po prihodu radia pa Slovenci vremenskih napovedi niso imeli priložnosti le brati, temveč tudi poslušati.
Slovenci smo svoj uradni meteorološki urad dobili po prvi svetovni vojni leta 1919, imenoval se je Zavod za meteorologijo in geodinamiko, skoraj sto let po vzpostavitvi prvih meteoroloških opazovalnic leta 1947 pa v okviru Uprave hidrometeorološke službe pri vladi ljudske republike. Približno v tem obdobju se je začelo tudi z napovedovanjem vremena, a le za en dan vnaprej. Od leta 1957 je bila meteorološka služba del Hidrometeorološkega zavoda, od leta 2001 je urad na agenciji za okolje.
(Vir: Arso)
V Primorskem listu je bil leta 1910 objavljen članek o oglaševanju vremenske napovedi.
V naslednjih desetletjih, ko je bila Slovenija še del Jugoslavije, je delo na meteorološkem uradu močno zaznamoval tehnološki napredek telekomunikacijskih sredstev. Telegraf z Morsejevo abecedo so pri interni izmenjavi podatkov znotraj meteorološke službe zamenjali petkanalni teleprinterji.
“Opazovalec je svoja opazovanja šifriral v mednarodni sinop ključ,” je za N1 pojasnil meteorolog Brane Gregorčič. Izmenjava podatkov se je nato še bolj pospešila konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Teleprinterje so zamenjali računalniki, klasične meteorološke opazovalnice pa dopolnjujejo samodejne.
Jan Gregorc/N1
Jan Gregorc/N1
Jan Gregorc/N1
Zvezki in karte iz časov, ko so vremenoslovci napovedi pisali na roke.
Do prihoda interneta so meteorologi javnosti vremenske napovedi še vedno posredovali večinoma po telefonu. “Tekstovne napovedi smo pisali v zvezek, od koder smo jih narekovali različnim naročnikom – nacionalni radijski postaji (takrat še radio Ljubljana, op. a.) in drugim medijem. Vremensko napoved smo sproti na nekaj ur osveževali,” nam je še razložil Gregorčič.
Po prihodu interneta pa Agencija RS za okolje dnevno vremensko napoved objavlja na svojih uradnih spletnih straneh in kanalih družbenih omrežij. Za napovedovanje vremena uporabljajo meteorološki model Aladin.
