Pismo moji hčerki

Poglobljeno 18. Sep 202206:006 komentarjev
Delite:
Otrok
Foto: PROFIMEDIA (simbolna fotografija)

Novinarka Barbara M. Smajila, ki na N1 sistematično pokriva področje človekovih pravic, manjšin, spola in neenakosti v družbi, je napisala pismo hčerki. To je hkrati pismo vsaki hčerki in vsakemu otroku. In celotni družbi.

Vsaka žrtev spolne zlorabe je tako ali drugače posledica visoke tolerance do spolnega nadlegovanja in drugih oblik nasilja nad ženskami, s katerimi se pogosto spoprijemajo že deklice. To je pismo moji in vsem drugim hčeram, ki jim zapuščamo to gnilo dediščino, in hkrati apel staršem in vsem drugim, da nasilju v svojem vsakdanu naredimo konec.

Barbara M. Smajila
Foto : Novinarka Barbara M. Smajila (N1)

Draga hči, to pismo bi najbrž moralo biti optimistično, a ni. Morala bi ti povedati, kot vsak dan doslej, da živimo v svetu, kjer te bodo ljudje presojali po tem, kakšno je tvoje srce in kako prijazna so tvoja dejanja. Morala bi obdržati zase, da bodo merili dolžino tvojega krila, merili površino gole kože, ki si jo smeš privoščiti, ti vzbujali občutke krivde zaradi tvojega spola.

Želim si, da bi živela v drugačnem svetu, takšnem, kakršnega si zaslužiš. V takšnem svetu bi otroci že od malih nog poslušali o spoštovanju in enakopravnosti žensk. O konsenzu. O mejah drugega, ki jih je nujno upoštevati in spoštovati. Že ta zapis zveni kot trapasta utopija. V resničnem svetu se namreč otroci učijo vse kaj drugega.

Sama v šoli nikoli nisem slišala obsodbe nasilja nad ženskim spolom. Nikoli nisem slišala, da je otipavanje, ki je bilo v določenem obdobju del našega vsakdana, vsakdana tako rekoč vsake od mojih sošolk, nesprejemljivo. Moji sošolci nikoli niso slišali, da je to, kar počnejo, nesprejemljivo. Nobena učiteljica ni zmogla premagati zadrege ter odprto in brez predsodkov spregovoriti o tem, da je telo nedotakljivo in da je vse, kar ni “ja”, “ne”. Tisto obdobje sem, malo še otrok in malo najstnica, preživela v prepričanju, da učiteljice pač ne vedo, kaj se dogaja, in da se sama branim, kot vem in znam. Danes vem, da so učiteljice morale vedeti. Morale bi vedeti.

Kar bi morala takrat slišati, je, da to ni običajen del odraščanja, da se s tem ne bi smela spopasti sama in da ukrepanje proti sošolcem ni moja odgovornost, ampak odgovornost tistih, ki so tam tudi zato, da zagotavljajo varno okolje za vsakogar.

Draga hči, želim ti, da bi bila v svojem odraščajočem telesu prepričana o svojih občutkih in o svojem prav in da te v sledenju intuiciji nič ne bi pokolebalo. Želim si, da bi mi povedala za vsak primer, ko se boš počutila ponižano zaradi svojega spola, da ti bom lahko pomagala ukrepati. Povedala ti bom, da nisi kriva. Tudi če so se ti zaoblili boki in prsi. Tudi če si nosila svoje najkrajše krilo.

Nobena deklica, nobena najstnica pred odhodom v šolo ne bi smela razmišljati, kaj bo oblekla, da s tem slučajno ne bi izzvala fantov in moških okrog sebe. Kakšne fante in moške vzgajamo s tovrstnimi pravili, se sprašujem. Kakšno sporočilo jim pošiljamo, če impliciramo, da je normalno, da se ob malo gole kože ne morejo obrzdati? To je vendar odklon, v katerega niti implicitno ne smemo privoliti. To je stvar za institucije, ne pa podlaga za sprejemanje pravil oblačenja v šoli.

Kako daleč smo še od emancipacije, kaže izjava enega od ravnateljev v zadnjem času. V neformalnem pogovoru je dejal, da ni povsem enako, če pride fant v kratkih hlačah, kot če pride deklica v prekratkem krilu ali oprijetih pajkicah, saj takšno oblačenje tako vrstnikom kot odraslim sproža poželenje. Zaščitno vedenje je po njegovem mnenju torej zagrinjanje ženske kože, ne pa postavljanje jasnih mej moškim in sankcioniranje vsakršnega, tudi najmanjšega prestopanja teh mej. Žal smo družba, ki ne ščiti svojih hčera pred storilci, ampak svoje sinove pred njimi samimi, pa še to – očitno – pogosto neuspešno.

Kot deklica, najstnica in kot odrasla ženska se boš v življenju žal pogosto srečevala z moškimi, ki prestopajo meje, ne da bi jih doletele sankcije. Enkrat so “samo otroci”, drugič so “fantje, ki jih meče”, tretjič “je on pač tak”. Ženska umre zaradi njegovega “ljubosumja” in zaradi “medsebojnih nesoglasij”, ne zato, ker on ni bil sposoben spoštovati njenega “ne”, ne zato, ker je družba njegovo nasilje tolerirala. Družba določa ton, in ta ton je, kot se pogosto zdi, naklonjen storilcem bolj kot žrtvam. Ker vsaka meja, ki ni spoštovana, toleranco dvigne še malo višje. Kaj je končni rezultat, smo videli že prevečkrat.

Draga hči, zaslužiš si boljši svet. Takšen, v katerem se boš v vsakem trenutku počutila varno. V katerem tvoj spol ne bo povečeval tveganja za uvrstitev v policijske statistike. Prvi korak proti temu je obsodba vsakršnega nasilja. Tudi tistega otipavanja, ki naj bi bilo del folklore odraščanja. Samo ja pomeni ja.

Kaj bi morali vsaka deklica in deček, vsak najstnik in najstnica, vsi starši, vzgojitelji, učitelji … slišati, pa si preberite tudi v današnjem članku z naslovom APEL ZA DRUŽBO NENASILNIH LJUDI, ZDRAVIH ODNOSOV IN SPOŠTOVANJA MEJA, katerega del je tudi zgornji zapis Barbare M. Smajila.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar