Najsi gre za razvijanje jedrskega orožja, zatiranje manjšin, razgradnjo demokracije ali vojaško agresijo, zahodne države se kot odziv na kršitve mednarodnega prava vse pogosteje zatekajo k ekonomskim sankcijam. O sankcijah, ki jih države kot sredstvo pritiska uporabljajo že tisoče let, smo se pogovarjali z uglednimi profesorji z vsega sveta, ki preučujejo zgodovino, učinkovitost in posledice sankcij.
V odziv na ruski napad na Ukrajino so zahodne države pohitele z uvedbo ekonomskih sankcij proti Rusiji. Kot rada poudarja predsednica Evropske komisije Ursula Von Der Leyen, so se na rusko agresijo odzvali “s svetlobno hitrostjo”. Cilj je, poudarjajo tako v Washingtonu kot v Bruslju, Rusiji otežiti nadaljnje financiranje njene vojaške operacije.
Zamrznjene so tuje rezerve Ruske centralne banke, del ruskih bank je izključen iz sistema medbančnega obveščanja SWIFT, prepovedan je izvoz vsakršne opreme, ki jo je mogoče uporabiti za vojaške namene, v Rusijo. Prav tako je ustavljeno trgovanje z letalsko tehnologijo in rezervnimi deli, za ruska letala velja zapora zračnega prostora. Sankcije so bile uvedene proti številnih ruskim oligarhom, ki veljajo za financerje režima Vladimirja Putina.
Vpliv na rusko gospodarstvo je bil takojšen. Vrednost rublja je zgrmela v globino, inflacija je poskočila, Ruska centralna banka je bila prisiljena več kot podvojiti temeljno obrestno mero, pred bankami in bančnimi avtomati so se vile dolge vrste ljudi, borza v Moskvi je zaradi strahu pred razprodajo delnic že en teden zaprta. Tuje multinacionalke zapirajo ruske poslovalnice.
Putin pa je uvedene sankcije včeraj celo označil za primerljive z napovedjo vojne.
“Sankcije so vnesle zmedo v ruski finančni sistem, še posebej zaradi izključitve sedmih ruskih bank iz sistema SWIFT,” je učinke sprejetih ukrepov v četrtek pohvalil francoski finančni minister Bruno Le Maire. “Prav tako so povzročile naval na depozite in paralizirale Rusko centralno banko.”
Kraljevina SHS ena prvih tarč sankcij Društva narodov
Sankcije kot sredstvo pritiska in prisile so se pojavljale že v času pred našim štetjem. Največkrat omenjen primer iz tistega časa je trgovinski embargo, ki so ga Atene leta 432 pr.n.š. uvedle proti sosednji mestni državi Megara. T.i. Megarski dekret je bil eden od povodov za Peloponeško vojno, ki se je začela naslednje leto.
Dejanski izraz “sankcije” pa naj bi za označevanje sredstva meddržavnega pritiska konec 19. stoletja prvič uporabil belgijski pravnik Henri La Fontaine, eden osrednjih mirovnih aktivistov tistega časa in Nobelov nagrajenec za mir iz leta 1913.
Mednarodne sankcije so sodobni pomen formalno dobile z ustanovitvijo Društva narodov po prvi svetovni vojni. Eden prvih uspehov sankcij pri reševanju meddržavnih sporov se nanaša ravno na Slovenijo oziroma na takratno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Albanija se je leta 1921 Društvu narodov pritožila, da Kraljevina SHS krši njeno ozemeljsko integriteto, takratni britanski premier Lloyd George pa je zaradi tega pozval k uvedbi sankcij. “Že sam poziv za uvedbo ekonomskih sankcij je učinkoval, saj je prišlo do devalvacije valute Kraljevine SHS, obenem pa je postal projekt pridobitve kredita te države v Londonu vprašljiv,” je učinke opisal dr. Marjan Malešič s katedre za obramboslovje na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. SHS se je kmalu umaknila s spornega ozemlja.
Za enega večjih neuspehov mednarodnih sankcij pa velja primer italijanske agresije na Abesinijo, današnjo Etiopijo. Društvo narodov je leta 1935 proti Italiji, ki ji je vladal Benito Mussolini, uvedlo embargo na prodajo orožja in surovin, prepovedano je bilo dajanje kreditov Italiji in uvoz iz te države.
Zapis o sankcijah proti Italiji v časniku Slovenski gospodar, 11. december 1935 / Vir: DLib
Italija je kljub temu leta 1936 zavzela Abesinijo, sankcije Društva narodov pa zaradi različnih interesov posameznih držav niso bile zgledno spoštovane. “4. julija 1936 je Svet Društva narodov izglasoval preklic ekonomskih sankcij proti Italiji, kar je pomenilo neuspeh kolektivne varnosti in zloveščo napoved prihodnjih dogodkov v Evropi,” navaja Malešič.
Sankcije proti Rusiji primerljive s tistimi proti Iranu in Severni Koreji
Čeprav sankcije, uvedene proti Rusiji, zahodni voditelji predstavljajo kot izjemne in še nikoli prej videne, to drži zgolj v točno določenem kontekstu. “V preteklosti smo bili priča veliko hujšim sankcijam, ki jih je mednarodna skupnost uvedla proti Iraku ali pa proti nekdanji Zvezni republiki Jugoslaviji,” pravi dr. Marjan Malešič. “Šlo je za univerzalne in splošne sankcije, z izjemno negativnimi ekonomskimi, socialnimi, zdravstvenimi in humanitarnimi posledicami, ki so prizadele predvsem civilno prebivalstvo.”
Tokratne sankcije proti Rusiji so po njegovih besedah bistveno bolj selektivne in usmerjene predvsem v rusko elito. “EU že daljše obdobje uvaja predvsem selektivne in ciljane sankcije, ravno zato, da te ne bi povzročile pretiranih socialnih in humanitarnih učinkov. Vendar čisto brez njih tudi v tem primeru ne bo šlo.”
Sankcije so izjemne predvsem ob zavedanju, da gre pri Rusiji za eno največjih svetovnih gospodarstev, ki ima – predvsem zahvaljujoč rudnim bogastvom – veliko vlogo v globaliziranem svetu. Ne gre torej za discipliniranje majhne odpadniške države, temveč za poskus umiritve agresivne jedrske velesile. S tega vidika so sprejete sankcije proti Rusiji vsekakor prelomne.
“V zadnjih 20 letih je mogoče obsežnost sankcij, ki so bile v zadnjih dneh sprejete proti Rusiji, primerjati le z ukrepanjem proti Iranu in Severni Koreji,” nam je povedal dr. Francesco Giumelli, profesor mednarodnih odnosov z Univerze v Groningenu, . “Pred začetkom invazije na Ukrajino si je zelo zelo malo ljudi lahko predstavljalo sprejetje tako obsežnih ukrepov proti tako velikemu gospodarstvu.”
Finančno jedrsko orožje
Med novimi sankcijami je medijsko najbolj izpostavljena izključitev ruskih bank iz sistema SWIFT. Francoski finančni minister Le Maire je ta ukrep označil celo kot “uporabo finančnega jedrskega orožja”.
Ukrep je sicer v primerjavi s prvotnimi napovedmi, ki so predvidevali popolno osamitev ruskega bančništva, nekoliko bolj omejen in zadeva zgolj sedem ruskih bank. Tistim bankam, prek katerih poteka večina energetskih poslov, je bilo predvsem zaradi evropske potrebe po ruskem plinu, vsaj za zdaj, prizaneseno.
Strokovnjaki pa opozarjajo, da gre pri izključitvi iz sistema SWIFT v veliki meri za simbolno potezo. Gre namreč za ukrep, ki ga je z nekaj truda mogoče zaobiti. “Rusija je po letu 2014 veliko vložila v razvoj lastne alterantive sistemu SWIFT – SPFS. Tudi Kitajska ima svoj alterantivni sistem, ki bi se mu lahko pridružili. Izključitev iz sistema Swift ruskim bankam ne preprečuje poslovanja s tujino, zgolj nekoliko ga otežuje,” nam je povedal dr. Bruno Sergi, profesor ekonomije na Univerzi v Messini in sodelavec Centra za ruske in evrazijske študije na Univerzi Harvard.
Ukrep, ki bi ga lahko označili za najbolj drastičnega, je po mnenju Francesca Giumellija zamrznitev sredstev Ruske centralne banke. “Gre za potezo, ki jo bo čutila celotna Rusija. Vse od sankcij proti Iraku, ki so bile sprejete po napadu na Kuvajt leta 1990, ko je bil uveden popoln trgovinski embargo, je veljalo, da tako vseobsegajoči ukrepi niso primerni, saj imajo lahko negativne posledice na prebivalstvo.”
Tudi ruski ekonomist Sergej Gurijev je v pogovoru za N1 ocenil, da so ukrepi zoper centralno banko Putina ujeli nepripravljenega. “Mislil je, da je zaščiten z ruskimi deviznimi rezervami, a jih je Zahod zamrznil, s tem pa porušil temelj stabilnosti. Rusi trenutno ne morejo nakazati denarja v drugo državo. Centralna banka je menjalniško provizijo dvignila na kar 30 odstotkov. Vse to spreminja državo.”
Navadni državljani po njegovih besedah že zdaj trpijo in bodo še bolj trpeli. “Če bo rubelj še naprej izgubljal vrednost, mnogi Rusi ne bodo več zmožni kupovati zdravil. Zdravila, tudi tista, ki so proizvedena v Rusiji, kupujejo v dolarjih. To bo prizadelo vse.”
Poguben učinek sankcij ne pomeni nujno tudi učinkovitosti
Splošnim sankcijam, ki prizadenejo običajne ljudi, se skušajo države v zadnjih letih čim bolj izogibati. Ravno to pa v zadnjem času velikokrat sproža očitke v smeri, da so sankcije preveč “blage”. “Dober primer so sankcije proti Rusiji, uvedene leta 2014, po aneksiji Krima,” pravi dr. Giumelli. “‘Blage’ so bile ravno zato, ker so bile natančno zasnovane z namenom ne prizadeti civilnega prebivalstva.”
Oblikovanje sankcije po njegovih besedah zahteva prefinjeno lovljenje ravnotežja pri ustvarjanju ravno zadostnega pritiska na državo kršiteljico. “Pri sankcijah ne bi smeli zamenjevati njihovega učinka z njihovo učinkovitostjo. Če imajo sankcije zelo poguben učinek, to ne pomeni nujno, da so tudi učinkovite.”
Zelo stroge sankcije lahko namreč privedejo do učinka strnitve vrst, pri čemer lahko podpora problematičnemu režimu celo naraste.
Prav tako je ravno pravšnja mera učinka sankcij pomembna zaradi ohranjanj mednarodne legitimnosti ukrepov. “Ne spomnim se, da bi bili kdaj v zadnjih desetletjih priča tolikšni ravni mednarodnega konsenza, podpore in sodelovanja pri sankcijah, kot obstaja trenutno pri ukrepanju proti Rusiji. A zahodne države morajo biti previdne, da Rusije ne pahnejo v humanitarno krizo. To bi namreč lahko bila točka preloma. Ne morete prepričljivo ohranjati legitimnosti, če bi Rusom povzročali isto, kot Rusi povzročajo Ukrajincem.”
Cilj mora biti rešitev krize, ne pa uničenje Rusije, še dodaja.
Prestrogo spoštovanje sankcij – trpljenje najbolj ranljivih prebivalcev
Četudi so mednarodne sankcije v današnjem času praviloma natančno usmerjene in odmerjene na način, da bi čim manj prizadele običajne ljudi, se temu praviloma ni mogoče izogniti. Še vedno pogosto najbolj nastradajo najbolj ranljivi. Pomembno težavo predstavlja prestrogo spoštovanje sankcij (angl. overcompliance). Banke namreč pogosto v strahu, da bi kršile sankcije in si nakopale težave, ne želijo tvegati in zavračajo tudi povsem zakonite transakcije.
To se denimo danes dogaja v Iranu in Venezueli, kjer bolniki z nekaterimi redkimi boleznimi zaradi tega ne morejo do zdravil ali pa imajo težave pri plačevanju posegov v tujini, kamor se odpravijo zaradi kolapsa domačega zdravstva.
“Države imajo lahko na papirju zelo blage sankcije,” pravi Francesco Giumelli, “a če banke zaradi previdnosti ustavljajo in zavračajo transakcije, so učinki na ljudi hujši od predvidenih. Lahko, da se bo to zgodilo tudi v primeru Rusije.”
Vojno v Ukrajini financiramo porabniki ruskega plina in nafte?
Glede ustreznosti in učinkovitosti sprejetih sankcij so mnenja med strokovnjaki različna. “Kaj želimo doseči v Rusiji? Če je naš cilj padec rublja, potem so sankcije vsekakor lahko učinkovite. Želimo povišati inflacijo in ustvariti družbeno nezadovoljstvo? Tudi v tem smo lahko uspešni. Želimo oslabiti Putina in njegov režim? To pa bo precej težje,” opozarja Bruno Sergi. Kar se tiče najpomembnejših ruskih izvoznih produktov v EU – nafte, plina in žita – se bo po njegovem mnenju le malo spremenilo.
Nekateri poznavalci so celo prepričani, da brez prepovedi uvoza ruskih energentov ne bo mogoče zaustaviti Putinovega pohoda. “Za invazijo na državo velikosti Ukrajine Putin potrebuje zahodni denar,” je ta teden zapisal analitik EuroIntelligence Wolfgang Münchau. “Ni pričakoval, da mu bodo zahodne države zamrznile za 600 milijard dolarjev tujih rezerv, a to ga ne bo ustavilo, dokler na leto prejme 250 milijard dolarjev od prodaje energentov.” Višje kot so cene, višji so prihodki. Cene pa zaradi vojne in posledičnih napetosti letijo v nebo.
Ne glede na vse pomisleke dr. Clara Portela, profesorica politologije na Univerzi v Valencii in strokovnjakinja za evropsko politiko uvajanja sankcij, pričakuje, da bodo sankcije proti Rusiji imele hude posledice. “Gre za veliko koalicijo držav, ki se je v kratkem časovnem obdobju odločila uporabiti zelo močna in dobro koordinirana orodja. Sankcije segajo celo na športno področje, kar v zadnjih desetletjih ni bilo v navadi.”
Ruski državni aparat se sicer njenih besedah poskuša zaščititi pred sankcijami, nanje so se pripravljali. “A vseeno niso bili pripravljeni na tako silovit odziv mednarodne skupnosti. Zagotovo so sposobni do neke mere ublažiti škodo, izogniti pa se ji ne morejo. In navadni državljani bodo to opazili in občutili.”
Sankcije spodbujajo k samozadostnosti
Če imajo sankcije preveč uničujoče učinke, lahko to privede do učinka strnitve vrst. Ne samo kar se tiče splošnega prebivalstva, ta učinek se lahko izrazi tudi pri ukrepanju proti ruskim oligarhom, opozarja dr. Giumelli. “Večina oligarhov se za svoje bogastvo lahko zahvali prav Putinovemu režimu. V normalnih razmerah lahko denar služijo tako doma v Rusiji kot na mednarodnih trgih. Če jim zapremo dostop do mednarodnih trgov, njihov edini vir prihodka postane režim. Povsem možno je, da bodo sankcije še povečale povezanost oligarhov in Putinovega režima, ne pa ga oslabile.”
Še ena nepredvidena posledica sankcij bi po mnenju dr. Giumellija lahko bila dejanska okrepitev Ruske centralne banke. “Ravno sem bral o tem, kako ruske energetske družbe uporabljajo svoj denarni tok za podpiranje vrednosti rublja. V razmerah, ko so denarne rezerve centralne banke zamrznjene, državno valuto pa podpira privatni kapital, lahko centralna banka iz krize izide še močnejša kot prej, saj ji ni bilo treba načenjati lastnih sredstev.”
Omejen dostop do določenih dobrin, ki je posledica sankcij, lahko ob tem državo tudi spodbudi k večji samozadostnosti. Sankcije, ki so v veljavi od ruske priključitve Krima leta 2014, so denimo Rusijo prisilile, da je začela več vlagati v kmetijsko produktivnost. In leta 2020 je država prvič po razpadu Sovjetske zveze postala neto izvoznica hrane, ta status pa je ohranila tudi v letu 2021.
Bitka za interpretacijo: kako uspešna je lahko cenzura?
Ker so tarče sankcij navadno avtokratske ali vsaj “hibridne” države na meji med demokracijo in avtokracijo, v katerih ima oblast vsaj določeno stopnjo nadzora nad medijskim poročanjem, bodo prebivalci, opozarja dr. Clara Portela, večinoma izpostavljeni interpretaciji sankcij, ki odgovarja režimu. “Veliko je možnosti za manipulacijo, ki spodbuja družbeno kohezijo, povezanost naroda proti skupnemu zunanjemu sovražniku.”
In do neke mere se je prav to dogajalo zadnjih osem let, od ruske zasedbe Krima. “Po naraciji ruskih državnih medijev so zahodne države rusko prebivalstvo kaznovale, ker jim ni všeč močna, na mednarodnem odru prisotna Rusija. Do zdaj je bil tak diskurz dokaj učinkovit, temeljil pa je na predpostavki, da zahodne države sankcije uvajajo zato, ker jim gre Rusija na živce, ne pa kot odziv na specifična ruska dejanja.”
V tokratnem primeru bo takšno zgodbo po njenem mnenju težje ohranjati pri življenju. “Vsem bo hitro postalo jasno, da so se težave začele z ruskim vojaškim posredovanjem v Ukrajini. Preveč očitno je, da ne gre za splošno zamero proti Rusiji.” Glede na poostreno cenzuro ruskih medijev in družbenih omrežij, se v Moskvi tega še kako zavedajo.
Kaj nam preostane, če se odrečemo sankcijam?
Čeprav so sankcije do neke mere postale floskula mednarodne politike in čeprav se včasih zdi, da se države k njim zatečejo predvsem takrat, ko nimajo boljše ideje, igrajo v mednarodnih odnosih pomembno vlogo.
“Sankcije so lahko učinkovite na različne načine – s prisilo, z omejevanjem in s sporočanjem,” pravi Francesco Guimelli. “Včasih že sama grožnja sankcij države prisili, da spremenijo svoje ravnanje. Ko so sankcije enkrat uvedene, pa lahko pomembno omejijo manevrski prostor držav in jih prisilijo, da sprejemajo težko odločitve. Za Rusijo je trenutna vojaška operacija v Ukrajini vsekakor veliko finančno breme, ki bo zaradi sankcij postajalo vse težje.”
Sankcije imajo po njegovem mnenju prav tako zelo pomemben simbolni učinek. “Simboli so zelo pomembni v mednarodni politiki. Nakazujejo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je zaželeno in kaj nezaželeno ravnanje.”
Ravno to je po njegovih besedah najpomembnejši učinek sankcij, uvedenih proti Severni Koreji. Sankcije niso spodnesle režima, niso preprečile razvoja jedrskega orožja, vendar pa vsem drugim državam, ki bi morebiti razmišljale v smeri jedrskega oboroževanja, služijo kot opozorilo, kaj jih v tem primeru čaka.
Zelo pomemben pa je še en vidik, sploh v primeru, ko gre za sankcije proti jedrski velesili. Ne gre samo za to, kakšne ukrepe sprejemate, gre tudi za to, kaj bi se zgodilo, če jih ne bi, opozarja Giumelli. “Kaj nam preostane, če se odrečemo uvajanju sankcij? Lahko ne storimo nič, a to ne bi bilo sprejemljivo. Lahko začnemo jedrsko vojno? To ni najboljša zamisel. Če na sankcije gledate kot na ukrep, ki preprečuje, da bi se med seboj pobili, potem je njihova učinkovitost že zdaj zelo visoka.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje