Za bolnike s covidom-19 v slovenskih bolnišnicah med drugim skrbi tudi 1.599 medicinskih sester in zdravstvenikov. Kdo so, kakšno je njihovo delo in življenje? Opravljajo izjemno pomembno in težko, a mnogokrat prezrto delo. Pogovarjali smo se z njimi, predstavljamo njihove zgodbe. Da številke dobijo obraze.
Trenutno na covid oddelkih po Sloveniji dela skupno 463 zdravnikov in skoraj tisoč diplomiranih medicinskih sester ter več kot 600 srednjih medicinskih sester oz. zdravstvenih tehnikov, so zadnji podatki z Ministrstva za zdravje. Tem številkam je treba prišteti še drugo osebje, ki tudi dela na covid oddelkih in je prav tako nepogrešljivo, dodajajo.
Tanja Veljković Tešić, 39 let
Aljaž Uršej/N1
Po izobrazbi je radiologinja, a že ves čas dela kot srednja medicinska sestra. Pred epidemijo je dolga leta delala kot srednja medicinska sestra na očesni kliniki v Ljubljani, pred dobrim letom, ko se je zaradi epidemije covida odpiral Diagnostično terapevtski servis (DTS), pa se je javila, da gre kot medicinska sestra tja. Skrbeti za bolnike s covidom. In je ostala. Zagnana in skromna: “To je delo kot vsako drugo. Ko je kriza, je treba pač stopiti skupaj.”
“Eno leto in en mesec sem zdaj na že na covid oddelku, pa nisem šla niti enkrat slabe volje v službo,« se nasmeji. Iz nje vejeta optimizem in empatija. “Zadnjič mi je ena gospa rekla: Joj, kako ste verjetno utrujeni, pa sem odgovorila: saj grem domov in se naspim.”
Je pa fizično in psihično bolj zahtevno kot na njenem prejšnjem delovnem mestu, priznava. “Sploh na začetku, ko nam je v eni noči umrlo tudi po 5 pacientov. Prej v 21 letih dela nisem videla toliko smrti. Potem to nekako sprejmeš in se lažje soočaš s tem. In tudi s svojci. Ti si tisti, ki te ljudi zadnji vidi žive. To je tisto, kar te najbolj izčrpa. Pa to, da so nekateri bolniki zmedeni, sploh starejši, da te ne vidijo pod masko, ne poznajo bolezni in ne poznajo izhoda iz bolezni – v tebi, ki skrbiš za njih, vidijo vse svoje upanje. Ali bodo jedli, ali bodo pili, bodo suhi, bodo ozdraveli – vse to vidijo v tebi. In to je po eni strani psihično težko, po drugi strani pa ti da energijo. Ko vidiš, da so res zadovoljni, da so hvaležni. Pa čeprav so na covid oddelku bolniki v zelo težkih pogojih,” pravi. “Tu namreč ni prave intime, ponoči se ne spi, veliko je dementnih … ampak ko jih vprašam, kako so, rečejo: V redu, ampak a ste se vi, sestra, spočili?”
N1
“Če si v redu sestra, in večina sester je zelo v redu, te to napolni. In pohvaliti moram svoje starejše kolegice, one so nam dale dober temelj, da delamo tako, kot je treba. Tako kot bi želela, da so moji starši, moja prijateljica, moj otrok porihtani v bolnici, tako se jaz obnašam do svojih pacientov. In to je edino merilo in edina prava pot,” razlaga Tanja Veljković Tešič.
Aljaž Uršej/N1
“V DTS imamo trenutno šest hal, v katerih so covidni pacienti, ki potrebujejo zdravljenje s kisikom, imamo polintenzivo, dva oddelka intenzivne nege in štiri oddelke navadne nege, v katerih pa so pacienti, ki so na manj kot 100-odstotnem kisiku – ti ne potrebujejo še intubacije.” V ponedeljek, ko sva govorili, so imeli, kot je povedala, 153 pacientov. “Mi smo se že naučili, na začetku je bilo res fizično naporno, a zdaj smo povsem utečeni. Radi pa bi, da se to konča – ne zaradi nas, ampak zaradi pacientov.”
“Pri pacientih s covidom-19 je tudi priprava za Žale drugačna, in ko daješ mrtvega pacienta v vrečo, si rečeš: Nisem si mislil, da bom kdaj to v življenju delal. Sploh te potre, ko gre za koga mlajšega. In pa to, za kakšno smrt gre. Pri drugih boleznih lahko svojca vzameš domov, da doma umre, tu pa zaradi covida-19 te možnosti ni. Svojec se pride poslovit, na kratko, ampak to je povsem drugače.”
V življenju jo poleg dela medicinske sestre veseli še marsikaj. Včasih je ob službi medicinske sestre v prostem času pekla torte za eno od znanih ljubljanskih restavracij, zdaj s covidom-19 in tem delovnikom tega ni več. Ko pride domov, pa poskuša odmisliti bolnišnico – brez tega ne bi dobro delala naslednji dan, pravi. “Doma se moraš od tega odklopiti, da lahko prideš naslednji dan vesel v službo.”
Tanja Veljković Tešić se bo po dolgih letih dela na mestu medicinske sestre januarja zaposlila na radiologiji, v poklicu, ki ga je doštudirala. “Ampak gotovo se bom še vračala na delo medicinske sestre, ne bom mogla brez tega,” je prepričana.
Alija Ahmetović, 25 let
Aljaž Uršej/N1
Na covid oddelku dela, odkar je pred letom dni, takoj po svojem šolanju, prišel v UKC Ljubljana. Pred tem je delal v bolnišnici na Jesenicah kot negovalec. Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani, kjer dela kot diplomirani zdravstvenik, je zdaj njegov drugi dom.
“V času covida-19 vsi nekako počnemo vse, tako da se delo srednje medicinske sestre in diplomirane pogosto meša,” pojasni.
Osebni arhiv
Njegov delovni dan se začne s tem, da se preobleče v službeno opremo, sledi predaja, “poslušaš, kakšna je situacija, vsak dan je kaj novega, včasih prideš v službo in so pacienti popolnoma drugačni, nekateri so odpuščeni ali premeščeni, včasih prideš v službo in nikogar praktično ne poznaš … Po predaji pa začnemo opravljati svoje delo, jemati pacientom kri, dajemo jim terapijo, začnejo se nega, vizite, naročajo se še kakšne dodatne preiskave, pa diagnostika, hrana … Imamo zelo različne paciente, ki jim je skupno le to, da so covid pozitivni; tu so tudi bolniki z rakom, pa po presaditvi tkiv, psihiatrični bolniki, nosečnice … cel spekter različnih pacientov …”
Najbolj žalostno je, da v bolnišnico pridejo tudi takšni covidni pacienti, ki še vedno ne verjamejo v covid-19. “To me najbolj prizadene,” pravi Ahmetović. Najlepše v službi pa je, ko “prideš na oddelek in vidiš, da se nekomu stanje izboljšuje”. In pacientove besede ob tem, hvaležnost, to je najlepše, pravi.
N1
Trenutno je služba na prvem mestu, pravi Alija Ahmetović, ki ima v manj stresnem obdobju rad tudi druženje s prijatelji in pohode. “Res upam, da se bo vse skupaj vrnilo v normalo. Vztrajamo že od samega začetka. Ta oddelek, kjer jaz delam, je prvi sprejel covid pozitivnega pacienta, in res si že vsi želimo normalno življenje. Ljudje si domišljajo, da si želimo podaljševati, a mi si vsi želimo le normale. … Želim si, da se ljudje cepijo, da se držijo ukrepov.”
Aljaž Uršej/N1
Da bi lahko delal v zdravstvu, si je želel že kot otrok. In pravi, da ga delo, kljub temu da je težko in ne dobro plačano, izpolnjuje. Zadoščenje je “videti, da gre pacientom na bolje, da lahko pri tem pomagaš”.
Ko ga vprašam, ali mu je v službi kdaj težko, odgovori: “Je težko, a iskreno povem, da mi je najtežje, ko odhajajo kolegi, ko odhajajo dobre, kvalitetne medicinske sestre. Ampak v tem času smo samo številke, tako se nekako počutimo, da je bolj pomembna kvantiteta kot pa kvaliteta.”
Mnogi so namreč že obupali, medicinske sestre odhajajo drugam, na sicer podobno slabo plačana, a manj stresna in manj odgovorna delovna mesta z boljšim urnikom, najpogosteje v trgovino ali industrijo. Pomanjkanje kadra že vpliva tako na potek dela kot na odnose, pravi.
“Rednega programa ne bi mogli opravljati brez zunanje pomoči. Pri nas zunanji sodelavci iz drugih zdravstvenih ustanov predstavljajo že tretjino zaposlenih na našem oddelku.”
Betka Špalir Kujavec, 50 let
Aljaž Uršej/N1
Diplomirana medicinska sestra s covid intenzivnega oddelka UKC Maribor. Kot medicinska sestra dela že 29 let. Svojo poklicno pot je začela leta 1993 v interni intenzivni medicini, po sedmih letih nadaljevala na dializi, kjer je delala 17 let, zdaj pa je njen matični oddelek – oddelek za onkologijo. A je od novembra 2020 na mariborski covid intenzivni.
Z njo in njeno sodelavko Moniko Tacer se dobimo pred velikim napisom na zidu, ki označuje sprejem covidnih pacientov. Čeprav sta obe iz Dravograda in praktično sosedi, sta se spoznali šele tu, na “covid intenzivi” v Mariboru.
Aljaž Uršej/N1
“Bila sem na dopustu, ko me je lani glavna sestra z mojega matičnega oddelka poklicala in rekla: Od jutri dalje ste na oddelku za covid intenzivo. In sem ostala. Delo je zanimivo, psihično in fizično naporno, ampak zelo zanimivo,” pojasnjuje Betka Špalir Kujavec.
Čeprav je že prej delala na oddelkih, kjer se zdravijo izjemno težko bolni ljudje, pravi, da je tu vendarle nekoliko drugače. “V bistvu je specifika tu, da pacienti pridejo, imamo stik z njimi, ko so še v budnem stanju, potem pa so intubirani. In so nam, ko se zbudijo, hvaležni. Ena stvar je še tu drugačna – odnos s svojci. Včasih so svojci tisti, s katerimi imamo malo več dela, kot bi ga imeli na drugih oddelkih, treba jim je vlivati upanje, da ne obupajo.”
Najbolj se jo dotakne, ko na intenzivi skrbijo za mlajše paciente, ki imajo otroke, ki ne morejo priti do svojih staršev. “Najhuje je bilo, ko je ata umrl, pa se niso mogli posloviti.”
osebni arhiv
Betka Špalir Kujavec: “Meni se zdi, da sem se rodila s to željo, s tem poslanstvom, da sem medicinska sestra. In večina med nami tule na oddelku je tudi rojena za medicinske sestre in zdravstvenike.”
Hvaležna je, da lahko dela “v tako dobri ekipi”. Nabrani so iz različnih oddelkov, a so se nekako našli in se povezali, veliko se pogovarjajo med sabo na delovnem mestu, pa tudi ko grejo iz službe, pred vhodom še predebatirajo stvari z oddelka.
Sama se trudi, da službe ne nosi domov. “Toliko sem že stara, da sem sama sebi nekako postavila meje – da tako kot domačih stvari ne nosim v bolnico, ne nosim bolnice domov,” pojasnjuje. Poleg svojega dela ima v prostem času rada ustvarjanje in kuhanje.
Ali naša družba dovolj ceni delo medicinskih sester? “V mojem krogu znancev, kjer vejo, da sem medicinska sestra, bi rekla, da ja, me cenijo, morda me še precenijo … ampak ja, ljudje ne poznajo dela medicinskih sester, ne zavedajo se, da mi delamo tudi, ko so drugi doma, ko so šolske počitnice, prazniki, da delamo podnevi in ponoči. … A vendar si jaz ne znam predstavljati, da bi bila kaj drugega kot medicinska sestra. In skušam se, tako kot ste rekli, da je povedala kolegica iz UKC Ljubljana, tudi jaz do pacientov obnašati tako, kot bi bili moji sorodniki.”
Monika Tacer, 28 let
Aljaž Uršej/N1
Dela kot diplomirana medicinska sestra. V UKC Maribor je zaposlena šest let, zdaj je že več kot eno leto na “oddelku za covid intenzivo”. Njen matični oddelek je sicer oddelek za travmatologijo. “Imeli smo seznam, po katerem smo odhajali na covid oddelke, in od takrat se jaz nisem vrnila.”
Delo na intenzivnem oddelku s covidnimi pacienti je zanjo psihično precej naporno. “Delujemo po naročilu zdravnika, to so intenzivni bolniki, večinoma so intubirani, izvajamo pa zdravstveno delo in sodelujemo pri diagnostično terapevtskih posegih.” Ko pride v službo, je njena prva misel: “Upam, da ne bo tako težek dan kot včeraj.”
Mi, ki prej intenzivne terapije nismo poznali, smo se morali tu zelo hitro prilagoditi, se spominja časov pred več kot enim letom, ko je prvič prišla na ta oddelek. “Morali smo se naučiti delati na intenzivi, ob tem, da je bila hkrati izjemna gneča, pacienti so prihajali, bil je hud naval bolnikov in v takšnih razmerah smo se morali naučiti vse to delati. A res smo dobra skupina in se lahko naslonimo eden na drugega, za kar sem hvaležna.”
Obe z Betko Špalir Kujavec povesta, da se zaradi zahtevnosti dela dogaja, da sestre, ki pridejo delat na covid intenzivo, po nekaj tednih obupajo, ne zmorejo več, sesuje jih psihično in fizično, izgorijo. “Tako zahtevno je delo tu. Zato me še posebej žalosti, da nam nekateri očitajo dodatke za epidemijo. Tako da bi rada vsem povedala, da dodatek ne odtehta ne fizičnih ne psihičnih naporov, ki jih tu doživljamo. Naj pridejo in poskusijo tu delati.”
Aljaž Uršej/N1
28-letna Monika Tacer ima v prostem času rada šport. Na covid intenzivi je delo naporno, smrti, s katerimi se srečuje v službi, jo spremljajo tudi doma. “Kot medicinski sestri ti je najlepše, ko gre pacientu stanje na boljše, ko vidiš pacientov napredek.”
“Najtežje je seveda, ko pride do smrti pacienta, ko se pacienti poslovijo, še posebej ko veš, v kakšnem stanju je prišel, če si imel ob prihodu stik z njim, potem pa se zgodba konča žalostno. To je psihično kar težko.” Iskreno pove, da o smrtih, ki jih doživi v službi, včasih premleva tudi doma. In poudarja, da imajo letos na intenzivnem oddelku precej mlajše bolnike kot lani.
“Kljub vsem naporom zelo rada opravljam to delo, kljub vsemu so tu tudi neke pozitivne zgodbe, ki imajo vpliv tudi name kot posameznika.” Zgodbe s srečnim koncem, ko ljudje z njihovo pomočjo vendarle ozdravijo. To je naš največji doprinos, pravi Monika Tacer. “Ko se pacient prebudi iz kome, ko pacient po intubaciji pride k sebi, pa vidiš hvaležnost v njegovih očeh, ko vidiš, da ti je res hvaležen, že za vsako malenkost, že za vsak stisk roke. To mi veliko pomeni.”
