Menu Item
Petru Svetini se izteka šestletni mandat varuha človekovih pravic. Številni nevladniki so do njegovega dela kritični; pravijo, da je bil v obdobju, ko so bile človekove pravice še posebej na preizkušnji, preblag in preveč diplomatski do oblasti. A Svetina v intervjuju za N1 odgovarja, da je kriva oblast, ki varuhovih priporočil ne uresničuje. Opozarja, da je od leta 2012 neuresničenih več kot sto varuhovih priporočil, kar povečuje tveganje za marsikatero katastrofo. Denar je, a je napačno razporejen, pravi. S katerimi ministri ima največje težave? Kakšne so razlike med levimi in desnimi vladami? Kako odgovarja na očitke o njegovem neukrepanju v primeru dveh ustavno spornih zakonov?
“Lobiral nisem”
Februarja prihodnje leto se vam izteče mandat na funkciji varuha človekovih pravic. Prav danes (pogovarjali smo se v četrtek, op. a.) je predsednica objavila poziv za zbiranje predlogov za možne kandidate. Kandidat, ki ga bo nato predlagala, bo moral zbrati podporo najmanj 60 poslancev v DZ. Vi ste predsednici republike že napovedali vnovično kandidaturo. Zakaj ste se odločili zanjo?
Verjamem in vem, da smo s sodelavci in sodelavkami v tem času veliko stvari postorili. Zelo dobro se počutim v tem delovnem okolju. Verjamem, da bi lahko še pozitivno deloval na področju človekovih pravic in na tem položaju. Zato sem ponudil svojo ponovno kandidaturo.
Kot poročajo mediji, naj bi bilo potencialnih kandidatov več. Ste neformalno že preverjali podporo pri poslanskih skupinah?
Nisem. Srečal sem se s poslanskimi skupinami, ki sem jim, kot vsako leto, predstavil letno poročilo (dela varuha, op. a.). Poslanske skupine so postavljale vprašanja, diskutirali smo o določenih priporočilih, na koncu pa sem jih seznanil, da bom ponovno kandidiral. Da bi lobiral, to pa ne.
So vam mogoče sami napovedali podporo?
Ne, nihče.
“Dosegli smo dno in se od njega odbili”
V najinem zadnjem pogovoru oktobra 2021 ste rekli, da je samorefleksija najtežja stvar in da si boste vedno očitali, da bi lahko naredili več. A svoj mandat ste očitno ocenili kot uspešen, glede na svojo odločitev, da ponovno kandidirate.
Sem človek, ki nikoli ni povsem zadovoljen s tem, kar je naredil. Verjamem, da smo dobro delali, da smo veliko stvari premaknili. Obravnavali smo več kot 30.000 pobud posameznikov in posameznic in ugotovili okrog 1.500 kršitev človekovih pravic. Pripravili smo več kot 500 priporočil. S tem sem lahko zadovoljen.
Ne morem pa biti zadovoljen s tem, da naša priporočila niso bila upoštevana ali pa da jih je izvršilna oblast celo zavrnila. To je tudi motivacija, da bi priporočila, ki smo jih dali in še vedno vztrajamo pri njih, morda še bolj prepričljivo predstavljal in da bi jih vendarle uresničili.
Vaš mandat so zaznamovali epidemija covida-19 in vladanje z odloki, kriza na področju duševnega zdravja otrok in nedopustno dolge čakalne dobe za njihovo obravnavo, najdaljša zdravniška stavka v zgodovini države, akutno pomanjkanje družinskih zdravnikov in ginekologov in vse težji dostop do primarnega zdravstva, sprejetje problematičnega zakona o tujcih, krhanje svobode medijev, posebej STA in RTV … Na kakšni ravni je torej po teh skoraj šestih letih vašega mandata stanje človekovih pravic v Sloveniji?
Vsekakor je stanje človekovih pravic v Sloveniji še vedno na zelo visoki ravni. To lahko trdim zato, ker sem zelo aktivno vpet tudi v različne organe mednarodnih ombudsmanov. Tudi v primerjavi z razvitimi evropskimi državami je raven uresničevanja človekovih pravic v Sloveniji visoka. Nikakor pa to ne pomeni, da ne bi moglo biti tudi bolje.
Za to, da ta nivo zadržimo in ga izboljšujemo, si morajo prizadevati ne samo institucija varuha človekovih pravic in sorodne institucije, ampak vsak posameznik.
Vsakokratna oblast žal ima tendenco, da bi omejevala človekove pravice. To se dogaja na vsakem koraku. Skuša se tudi omejevati delo varuha človekovih pravic, najsi bo z omejevanjem proračunskih sredstev, pritiski prek družbenih omrežij, neprimernih ali nedostojnih izjav …
Zagotovo lahko rečem, da smo s celotno ekipo, ki sem ji zelo hvaležen za teh šest let sodelovanja, strokovno in osebnostno držali institucijo varuha na tem nivoju in da smo z distanco in strokovnostjo obravnavali zadeve, ne da bi upoštevali kakršenkoli pritisk.
Če vendarle primerjate stanje človekovih pravic v Sloveniji pred šestimi leti, ko ste nastopili mandat, in zdaj – je stanje boljše ali slabše?
Boljše. Spremenjenih je bilo nekaj zakonov, ob upoštevanju varuhovih priporočil, s katerimi se je nivo človekovih pravic izboljšal.
Ko sva se pred nekaj manj kot tremi leti, takrat sredi epidemije covida-19, pogovarjala, ste rekli, da se je stanje občutno poslabšalo in da upate, da smo s tem dosegli dno, od katerega se bomo odbili.
In smo se odbili. Takrat je bilo obdobje največjega posega v človekove pravice v zgodovini, od sprejetja Konvencije človekovih pravic. To je veljalo za ves svet.
Nevladne organizacije za N1 kritične do dela Petra Svetine
Več nevladnikov, s katerimi smo se pogovarjali v minulih dneh, ko sem se pripravljala na ta intervju, je kritičnih do vašega dela oziroma do premalo odločne in zavzete drže glede kršitev človekovih pravic posameznikov in skupin, ki smo jim priča. Očitajo vam, da ne zaznavajo učinkov vašega dela, da čeprav prepoznavate probleme, ne naredite dovolj, da bi se stanje izboljšalo, kršitve odpravile. Da se niste javno in proaktivno izpostavljali v ključnih momentih, da niste dovolj pritiskali. V časih takšnega zaostrovanja razmer je premalo samo pisati mnenja in priporočila, pravijo. Kako odgovarjate na te očitke?
Drža, ki sem jo zavzel, je bila ta, da sem upošteval zakon o varuhu človekovih pravic in postulate pariških in beneških načel in sem neposredno komuniciral z oblastjo. Ugotavljali smo kršitve, predlagali rešitve, pripravili priporočila. In vztrajali pri naših priporočilih.
Veliko sem se osebno angažiral, s tem, da sem o tem govoril neposredno z odločevalci. Tako da verjamem, da sem v tem delu, v katerem varuh ima svoja pooblastila in kar je varuhova naloga, bolj ali manj korektno opravil svoje delo.
Zagotovo pa je prav, da obstaja kritika nevladnih organizacij. Ne nazadnje človek na nekem položaju nikoli ne more biti tako učinkovit, kot bi si morda nekdo želel. A treba je vedeti, da je varuh človekovih pravic kot institucija državni organ. Je vez med nevladnimi organizacijami in državo, ne more pa biti na nivoju tako imenovanega aktivnega državljana.
Verjamem, da smo delali strokovno. Ja, pisali smo mnenja in stališča, a to je naloga varuha človekovih pravic.
Vedno sem bil tudi na voljo medijem, državnemu zboru, javnosti. Ko sem bil povprašan, sem z veseljem tudi odgovoril.
Različni ljudje so imeli različne sloge pri opravljanju te funkcije. Vi pravite, da želite probleme reševati v dialogu z vlado in drugimi državnimi organi, a hkrati ste kritični, da ti ne upoštevajo vaših priporočil. Vemo, da se v Sloveniji brez javnega pritiska težko kaj premakne. Vi v zadnjih petih letih niste sklicevali izjav ali novinarskih konferenc, ki zagotovo so oblika pritiska. Recimo ob zadnjih dogajanjih, ko smo priča tudi eskalaciji nestrpnosti in sovraštva proti Romom, bi kdo sklical novinarsko konferenco, pozval k strpnosti, obsodil podpihovanje sovraštva. Vi tega niste storili.
Vedno smo pošiljali sporočila za javnost vsem medijskim hišam, v katerih smo jasno obrazložili vsa svoja stališča. Na podlagi teh naših izjav in stališč, ki smo jih pošiljali vsem medijem večkrat tedensko, so se mediji tudi odzvali in povabili na pogovor.
Se vam je zdelo, da uspete na takšen način doseči pritisk na odločevalce?
Mislim, da je bilo bolj uspešno, da sem se neposredno srečeval z ministri in z njimi razčiščeval stvari. Ali s predsedniki vlad.
Zagotovo ne morem biti zadovoljen, da je toliko priporočil ostalo neuresničenih, veliko stvari pa smo vseeno rešili.
Trikrat “zagrozil” ministrom
Zakon o varuhu človekovih pravic v 46. členu določa, da so predsednik državnega zbora, predsednik vlade in ministri dolžni osebno sprejeti varuha na njegovo zahtevo najkasneje v 48 urah. Ste kdaj v zadnjih petih letih in pol, ki so bila, kot rečeno, prežeta s številnimi izzivi in kršitvami, izkoristili ta člen?
Dvakrat sem z njim zagrozil in bil sprejet prej kot v 48 urah.
Lahko poveste kaj več o tem?
Pravzaprav je bilo to več kot dvakrat. Enkrat s finančnim ministrom, enkrat z ministrom za delo in enkrat s predsednikom vlade.
Enkrat je šlo za pripravo proračuna in (načrtovano, op. a.) okrnitev sredstev za varuha, enkrat za namestitev mladoletnika v posebnem socialnovarstvenem zavodu za odrasle, enkrat pa zaradi zdravniške stavke.
Nekateri ljudje ne morejo do zdravnika
O čem ste se pogovarjali glede zdravniške stavke?
O tem sem se sestal s predsednikom vlade in z ministrico za zdravje. Takrat smo opozorili, da nastajajo velike anomalije v zdravstvenem sistemu, in zahtevali takojšnje rešitve. In ne nazadnje, da se vlada začne pogovarjati s stavkajočimi zdravniki.
V raziskavah o dostopnosti do zdravnikov smo ugotovili, da ne le, da imajo nekateri otežen dostop, ampak sploh ne morejo dostopati do zdravnikov. Nekatera naša priporočila na tem področju še vedno niso uresničena.
Tukaj smo bili precej kritični in aktivni, da bi se to področje uredilo. Srečeval sem se z zdravniško zbornico, vlado, pristojno ministrico, zavodom za zdravstveno zavarovanje. Povsod smo dajali pripombe in priporočila. Nekaj smo na tem področju uredili. Vendar, kar zadeva zdravniško stavko, še vedno mislim, da je tukaj potreben dialog. Da mora vsakdo stopiti korak nazaj in da morajo najti skupno pot v dobro pacientov.
Je ministrstvo naredilo dovolj korakov v tej smeri?
Mislim, da nihče tukaj ni naredil dovolj korakov, ne ministrstvo in ne zdravniki.
Zdravstvo je zagotovo eno od najbolj perečih področij v Sloveniji, kar ugotavljate tudi vi na podlagi velikega števila prejetih pritožb v lanskem letu. Več kot 130.000 ljudi je brez osebnega zdravnika, nad dopustno čakalno dobo čaka že več kot 150.000 ljudi. Zdravniki stavkajo že več kot pol leta, zaposleni odhajajo iz javnega zdravstva v zasebno prakso, zaradi česar imajo nekatere bolnišnice težave z organizacijo dela. Dogaja se, da je za pregled pri zdravniku v okviru javne ambulante večmesečna čakalna doba, če pa plačamo, lahko pridemo k istemu zdravniku popoldne takoj. Kako vi ocenjujete razmere v zdravstvu? Ali smo priča razpadu sistema javnega zdravstva?
Zagotovo gremo v to smer. Ampak vprašanje je, kaj je javno zdravstvo. Enkrat se bomo morali odločiti, ali je javno le javno ali pa v javno spadajo tudi koncesionarji. Pacienta ne zanima, kakšen status ima neki zdravnik, pomembno mu je, da je tukaj in zdaj, ko ga potrebuje.
So se priporočila, ki ste jih podali na področju zdravstva, realizirala?
Nekatera so se, druga pač ne.
Uresničitev varuhovih priporočil bi lahko preprečila marsikatero katastrofo. Najpogosteje me frustrira – ali pa boli – ko moram reči: Varuh na to opozarja že več kot deset, dvajset let.
To se je izkazalo na primer pri poplavah. Že dolga leta opozarjamo, da je treba urediti vodotoke, a pristojno ministrstvo tega ni uredilo. Zdaj se to pospešeno ureja, a po toči zvoniti je prepozno. Če bi upoštevali priporočila varuha, bi to uredili pred 15 leti.
Ministrstvo je reklo, da bo. Pol leta kasneje pa je dojenček umrl
Je bila tudi na področju zdravstva kakšna katastrofa?
Zaznali smo težavo na področju neobveščanja patronažne službe s strani porodnišnic. Dali smo priporočilo ministrstvu za zdravje, naj uredi, da vse porodnišnice enotno – po pravilniku, ki obstaja – poročajo patronažnim službam. Ministrstvo je reklo, da bo okrožnico poslalo v letu 2025.
Pol leta pozneje je umrl dojenček. Po tem dogodku je ministrstvo to naredilo v dveh tednih. Zakaj je bilo potrebno, da je bil sprožilec to (smrt otroka, op. a.), ne pa kritično mnenje varuha, ki je zaznal, da so težave na tem področju in da se lahko zgodi katastrofa?
Veliko ukrepov je, ki ne terjajo veliko. Tukaj gre za odnos – odnos države, ministrov, javnih zavodov … V tem sistemu govorimo o ljudeh. Ljudje so očitno apatični. Ali smo postali preveč birokratski, ali se zavedamo samo lastnih težav in potreb … Niti ni potrebna empatija, zgolj profesionalnost.
Za pojmom ministrstvo vedno stojijo konkretne osebe. Vedno je tam minister ali nekdo, ki za ministra pripravi gradivo. Vprašati se je treba, zakaj je to gradivo napačno pripravil ali ga sploh ni pripravil. Osebne odgovornosti je v naši državi premalo.
Ministrstvi s črno piko: za socialo in za okolje
Bi lahko izpostavili katerega od, ne ministrstev, ampak ministrov kot posebej neodzivnega oziroma nezainteresiranega za vaša priporočila?
Tudi iz vseh naših letnih poročil je jasno, da je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve skozi vse mandate tisto, ki je najmanj odzivno. Podobno ministrstvo za okolje in prostor.
To so ministrstva, kjer sistemi ne delujejo oziroma so izjemno počasni. Vsi govorijo o tem, da so kadrovsko podhranjeni. Vedno več je tam zaposlenih, imajo pa vedno večje zaostanke in ljudje imajo vedno večje težave z njimi. Varuh pa tudi.
Kritike zoper vas posebej letijo tudi na obdobje epidemije, ko smo bili priča številnim kršitvam človekovih pravic. Vi ste večkrat rekli, da ste želeli v dialogu z vlado dosegati spremembe. Tudi v intervjuju oktobra 2021 ste rekli, da se niste odločili za pobudo za ustavno presojo spornega zakona o nalezljivih boleznih, ker da bi to trajalo predolgo, vi pa da ste želeli konkretne premike hitro.
Vlada je nato kljub odločitvi ustavnega sodišča še naprej vladala z odloki, na podlagi neustavnega zakona. Več kot leto dni pa je trajalo, da je politika sporni 39. člen popravila.
Kako gledate na tisto obdobje? Ali lahko ob pogledu nazaj res trdite, da ste v tem obdobju, ko so bile človekove pravice posebej na preizkušnji, naredili največ, kar ste lahko?
Verjamem, da sem sam osebno in mi kot institucija naredili vse, kar je bilo v tistem danem trenutku mogoče. V obrambo za zdrse, ki vedno nastajajo, lahko rečem, da smo se takrat vsi učili. To je doletelo razviti svet prvič v takšnih razsežnostih. Veliko smo se med sabo posvetovali tudi varuhi iz različnih držav.
Bi danes naredili kaj drugače?
Če pogledam nazaj, je vprašanje, v kateri situaciji bi se drugače odločil. Sem pa karakterno takšen človek, da iščem dialog, sobivanje. Ne nazadnje vemo, da bomo morali v tej državi skupaj živeti po vsaki pandemiji, po vsakem kriznem obdobju. Ne verjamem, da je varuh še eden izmed tistih, ki v svoji vlogi lahko podpihuje nestrpnost ali razslojevanje v družbi.
Kritike so šle bolj na račun tega, da ste bili v opozarjanju na kršitve blagi, diplomatski. Z vlado ste vodili dialog, a takrat ste tudi sami rekli, da se nekatere vaše pripombe upoštevajo, marsičesa pa se ne.
V tistem obdobju se je upoštevalo več mnenj in stališč varuha, kot pa se jih danes.
O ukrepanju glede zakona o tujcih: “Rezultat je bil res klavrn”
Eden od spornih zakonov, ki ga je sprejela prejšnja, potrdila pa zdajšnja vlada, je zakon o tujcih. Izpostavil ga je tudi Odbor Združenih narodov, ki je jeseni 2023 obravnaval četrto periodično poročilo Slovenije. Državo je opozoril na 10. a in 10. b člen tega zakona, s pojasnilom, da omenjena člena omejujeta dostop do azilnega postopka in vzpostavljata postopke, ki ne zagotavljajo jasnih varovalk za pravilno in individualno obravnavo prošenj za mednarodno zaščito ter policiji med obravnavo neustrezno dajejo diskrecijo, ki je ne bi smela imeti. Zato je odbor Sloveniji priporočil, naj ustrezno spremeni omenjena člena oziroma ju odstrani iz zakona o tujcih.
Gre za odločbe, ki jih je ustavno sodišče pred leti že razveljavilo kot neustavne, pobudo za presojo ustavnosti je takrat podala varuhinja.
Takoj po sprejetju zakona 2021 so se vrstili pozivi, naj varuh ponovno vloži pobudo za ustavno presojo zakona. A vi ste se odločili za drugo pot – za mnenje ste vprašali Evropsko komisijo. A kakšen je tri leta pozneje rezultat? Zakon še vedno velja v enaki obliki …
Rezultat je res klavrn. Evropska komisija nam je odgovorila, da bo zakon preučila in da bo upoštevala pripombe, ki smo jih podali. Vendar rezultata še ni bilo.
Če je rezultat tega morda pakt o migracijah in azilu, ki je bil sprejet pred zaključkom mandata Komisije, s tem ne moremo biti zadovoljni.
Ko se sestavi nova Komisija, jo bomo ponovno povprašali, kaj je s tem mnenjem.
Kaj pravzaprav pričakujete od mnenja Komisije? Mi že zdaj vemo, da je ta zakon neustaven.
Ne vemo, ker nismo bili na ustavnem sodišču.
Praktično iste člene je ustavno sodišče leta 2019 razveljavilo.
Podobne.
Ti členi (v veljavnem zakonu o tujcih, op. a.) so bili potrjeni v državnem zboru. Moje stališče takrat je bilo, da bo, če gremo ponovno na ustavno sodišče, spet trajalo 6 ali 7 let, da bo o tem odločilo.
Če bi Evropska komisija ugotovila neskladnost z evropsko zakonodajo, bi lahko zahtevala odpravo teh členov in tudi sankcionirala državo, česar ustavno sodišče ne more storiti.
Zdi se simptomatično, da se niti na evropski ravni tri leta ni zgodilo nič.
Če je rezultat tega pakt o azilu in migracijah, je to zelo klavrno.
Ta zakon je sicer zdaj na ustavnem sodišču, pobudo je podala skupina poslancev KUL. Ko sva se leta 2021 pogovarjala, ste rekli, da “ta vrata še niso zaprta” …
Seveda, vrata na ustavno sodišče so vedno odprta.
Ampak vseeno še skoraj pol leta po tej izjavi pobude niste podali, to so naredili poslanci namesto vas.
Ne vem, ali namesto mene. Vsakdo ima pravico iti na ustavno sodišče. Takrat sem se tako zavestno odločil. Vrata na ustavno sodišče pa so vedno odprta.
Bistvenih razlik med levo in desno vlado ni
Ministri aktualne vlade, ki se deklarira kot leva, so lani poleti določbe zakona sami potrdili, rekoč, da niso vedeli, o čem glasujejo. Takšen izgovor je očitno mogoč, ko gre za človekove pravice, težko pa si ga zamislimo v kontekstu kakšne druge regulative, denimo na področju investicij. Kakšen je po vaši oceni odnos te vlade do spoštovanja oziroma kršitev človekovih pravic? Vi ste imeli izkušnje tako z vlado, ki je bila bolj desna, kot s to, ki se deklarira kot leva in kot bolj naklonjena spoštovanju človekovih pravic.
Vsaka oblast kaže tendenco do omejevanja človekovih pravic. Če bi se vladi bistveno razlikovali, bi bil različen tudi tempo uresničevanja priporočil varuha človekovih pravic, ne nazadnje pa tudi implementacije odločb ustavnega sodišča.
Odločbe ustavnega sodišča pogosto kažejo na to, da oblast ne razume svojega poslanstva. Samo govoriti o pravni državi, ne pa implementirati ustavnih odločb ali pa uresničiti priporočil varuha človekovih pravic, je ogledalo, ki pokaže slabo sliko.
Veliko težav je tudi na področju obravnave tujcev. Številne prosilce za azil še vedno deportiramo na Hrvaško in v Bolgarijo, od koder že dolgo prihajajo poročila o nasilju policije nad prebežniki. Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) se sklicuje na to, da ne gre za deportacije v tretje države, ampak države članice EU, češ da tam veljajo drugačni standardi. Ko so bili leta 2021 objavljeni posnetki pretepanja prebežnikov na hrvaško-bosanski meji, sem vas vprašala, ali bi morala Slovenija ustaviti vračanje prebežnikov na Hrvaško. Rekli ste, da je to politična odločitev. Ali ste v luči očitnih kršitev pravic prebežnikov – tudi v letnem poročilu ste zapisali, da bi bila z vračanji tja lahko kršena prepoved mučenja – kdaj pozvali vlado oziroma MNZ, naj preneha vračanje na Hrvaško in v Bolgarijo?
Smo. In ne samo to. Na ustavno sodišče smo podali ustavno pobudo v primeru vračanja enega od prosilcev za azil. Na vrhovnem sodišču pa smo kot prijatelj sodišča nastopili in z argumentacijo podprli, da takšno vračanje ni pravno vzdržno. Obakrat sta sodišči to upoštevali in odločili v korist prosilcev za azil.
Zavedati se moramo, da ko človek pride, ne glede na to, kdo je in od kod prihaja, tukaj zanj velja nivo spoštovanja človekovih pravic, kakršen je v Republiki Sloveniji.
Kakšen je bil odziv ministrstva za notranje zadeve na vaš poziv, naj se vračanja ustavijo?
Oni se “skrivajo” za zakonodajo, za Dublinsko uredbo (uredba, ki omogoča vračanje prosilcev za azil v prvo državo vstopa, kjer najpogosteje prvič vložijo prošnjo za mednarodno zaščito, op. a.). A ob upoštevanju tega moramo zagotoviti tem ljudem, da je vračanje nedvoumno varno in da ne sme prihajati do mučenja ali do kršitev njihovih pravic.
“Za državo je več vredna neka železniška postaja kot pa izvajanje osebne asistence”
V poročilu za 2023 ste opozorili, da je 80 preteklih priporočil varuha ostalo neuresničenih. Podali pa ste tudi novih 86 priporočil. Očitno je torej, da je kršitev neprimerljivo več kot primerov odpravljanja neustreznih praks vlade in državnih organov. Kakšna je realna moč varuha? Slišati je tudi ocene, da je to brezzobi tiger, institucija, ki predvideva, da si oblast želi delovati v skladu s človekovimi pravicami. A kaj, če imaš na drugi strani oblast, ki želi, kot pravite tudi sami, to polje vedno znova krčiti?
Brez varuha bi bilo to še bistveno lažje. Varuh je slaba vest države in opozarja na kršitve.
Priporočila, ki se prepočasi uresničujejo, zagotovo so naša frustracija in bolečina. A kot rečeno, to meče slabo luč na odločevalce.
Predsednika vlade in posamezne ministre sem, ko sem jim predal letno poročilo, pozval, naj ne zavračajo varuhovih priporočil, ker ta temeljijo na dejstvih.
Večkrat smo dobili odgovor, da za odpravo katere od kršitev ni predvidenih finančnih sredstev. Hkrati pa smo bili morda v istem trenutku priča neki popolnoma neracionalni investiciji. S tistimi sredstvi bi odpravili ne eno, ampak morda več kršitev, ki se na tistem področju dogajajo.
Mi torej denar imamo, a je napačno razporejen. Več je, na primer, vredna neka železniška postaja kot pa izvajanje osebne asistence. Tukaj se sklicujem na predsednico Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Matejo Toman, ki je povedala, da 170 milijonov evrov stane državo osebna asistenca, ki jo uživa 3.000 invalidov in več kot 10.000 zaposlenih. Nova železniška postaja na Jesenicah tudi stane 170 milijonov. Treba je vedeti, kaj so prioritete.
Govorite o tem, da je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti napovedalo, da želi revidirati pridobljene pravice upravičencev do osebne asistence.
To je popolnoma nedopustno. Pridobljenih pravic ne moremo izbrisati.
Po vaših besedah neuresničevanje priporočil varuha meče slabo luč na odločevalce. A ljudem se zaradi neuresničevanja priporočil dogajajo kršitve. Pri prvih gre torej za vprašanje ugleda, možnost vnovične izvolitve, pri drugih pa gre za samo vprašanje, kako živijo. Ali ste vmes glede na to počasno in nezavzeto uresničevanje priporočil razmišljali o tem, da bi spremenili svojo strategijo oziroma odnos do oblasti?
Obstajajo priporočila varuha iz leta 2012, ki niso uresničena. Od leta 2012 je več kot sto neuresničenih priporočil. Še vedno verjamem, da se, če se apelira, tudi pritiska, vendarle nekaj zgodi.
Jaz lahko zgolj očitam to, da je premalo aktivnosti in premalo resnosti na drugi strani.
Eno izmed priporočil, ki smo ga dali na podlagi debate v Svetu varuha človekovih pravic (gre za posvetovalno telo varuha, op. a.), je bilo, naj vlada pri pripravi zakonodaje pripravi pregled posegov v človekove pravice, enako kot pripravi načrt finančnih učinkov. Tako prejšnja kot zdajšnja vlada sta to zavrnili. Ni v interesu varuha, da se ne spoštuje človekovih pravic, ampak očitno v interesu vsakokratne oblasti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje