Varuh človekovih pravic za N1: “Samorefleksija je ena od najtežjih stvari”

Intervjuji 12. Okt. 202120:09 > 13. Okt. 2021 13:492 komentarja
Delite:
Varuh človekovih pravic
Foto: Žiga Živulović jr./Bobo

Varuh človekovih pravic Peter Svetina se na polovici svojega šestletnega mandata spopada s številnimi očitki, da v času, ko so človekove pravice še posebej na preizkušnji, ni naredil dovolj za njihovo zaščito in da prepogosto ostaja tiho ob kršitvah. Sam očitke zavrača, priznava pa, da rešitve najraje išče v sodelovanju z vlado. Pogovarjali smo se o nedavnih protestih, na katerih smo bili prvič v zgodovini Slovenije priča tako obsežni in neusmerjeni uporabi policijske sile, o njegovem (ne)ukrepanju ob neustreznem upravljanju epidemije in tem, kakšno odgovornost nosi Slovenija pri nehumanem ravnanju s prebežniki na Hrvaškem. Varuh v svojih odgovorih ostaja diplomatski in zadržan.

Kako ocenjujete stanje človekovih pravic v Sloveniji? Kaj je na to področje prinesla epidemija? Občutek je, da so se stvari močno zaostrile.

Seveda so se stvari zaostrile, to je dejstvo. Človekove pravice v Sloveniji še nikoli niso bile na takšni preizkušnji, prav tako ne v Evropi, nikoli od sprejetja Evropske listine o človekovih pravicah. Po drugi strani pa sem vesel, da smo se začeli pogovarjati o absolutnosti pravic, o tem, kdaj se mora ena pravica umakniti drugi. Še predlani smo imeli občutek, da je vse naša pravica. Zdaj vemo, da se določene človekove pravice lahko omejijo, a vedno le na podlagi zakona.

Zadnji primer, ki je sprožil dvome o spoštovanju človekovih pravic, so bili protesti v Ljubljani minuli torek, na katerih smo prvič v zgodovini Slovenije videli tako množično in splošno, torej neusmerjeno uporabo prisilnih sredstev, predvsem solzivca. Kako ste dogajanje videli vi?

Vsekakor sem za to, da se držimo demokratičnih postulatov družbe, kot sta kulturno izražanje mnenj in protestiranje. To je demokratična pravica, a samo ko govorimo o mirnem protestiranju. Nasilno izražanje protesta pa presega vsako mejo, in to želim obsoditi.

Kar zadeva pretiran poseg policije, smo takoj naslednji dan dobili pobude ljudi, ki so nam pisali, kaj se jim je na protestih dogajalo, in takoj smo začeli naše postopke. Počakati bo treba na odziv policije, sestali se bomo z različnimi deležniki, tudi varnostnimi strokovnjaki, in na podlagi tega bomo lahko ocenili, ali je bil poseg policije pretiran. Mi nismo strokovnjaki za to, lahko samo pretehtamo in ocenimo verodostojnost informacij in s tem morebitno poseganje v človekove pravice. Za zdaj ne želim še prejudicirati.

Kako konkretno se boste lotili preiskave?

Po vsakih protestih, ko dobimo pobudo, ocenimo ugotovitve, ki so nam jih poslali posamezniki. Obrnemo se na policijo, ki, moram reči, vedno zelo realistično in točno pove, kaj se je zgodilo. Ampak lažje je za nas, ko imamo mnenje posameznika, ki ga je nekaj doletelo, in odziv policije na to, kar on pravi.

Pogovorili se bomo s strokovnjaki. V uradu nimamo strokovnjaka za ta vprašanja. Ko bomo to zaključili, bomo odgovorili pobudnikom in seznanili javnost, kot vedno doslej.

Razumem razburjenje ljudi po teh protestih, a želim, da nam zaupajo, da bomo neodvisno in nepristransko, kot vedno do zdaj, tudi razčistili zadevo.

Koliko pobud ste dobili, jih je bilo več kot običajno?

Več kot jih običajno dobimo ob protestih, okrog deset.

Včasih smo si ob kakšnih protestih tudi želeli, da bi prišla kakšna pobuda, pa ni. Ne moremo ocenjevati po televizijskih posnetkih in po poročanju medijev, čeprav verjamem, da mediji poročate nepristransko. V pobudi pa posameznik natančno pove, kaj se mu je zgodilo. To so ljudje, ki so bili neposredno prizadeti.

Solzivec na Slovenski cesti
Foto : Profimedia

Kdaj lahko pričakujemo ugotovitve preiskave?

To zelo težko ocenimo, čeprav z ministrstva za notranje zadeve (MNZ) in policije dobivamo pojasnila v roku. Časovni okvir težko napovem.

“Upam, da smo na področju etike javne besede dosegli dno”

Kako gledate na razmah proticepilskega oziroma proti PCT gibanja, ki kaže predvsem na globoko nezaupanje v politiko, stroko, tudi medije? Bi lahko rekli, da je to simptom dobe tako imenovane postresnice? Ne nazadnje se že pogovarjamo o pravici do resnice.

Res je, pogovarjamo se o tem, čeprav bi to moralo biti nekaj povsem normalnega. Sam in kot institucija zaupam stroki in znanosti. Dobivamo pobude v smeri teorij zarote skozi vso zgodovino varuha, med pandemijo pa je bilo tega ogromno. Tukaj nismo, da bi ocenjevali, ali so ocene medicinske in druge stroke pravilne. Smo pa priča temu, da na spletu lahko vsak najde svojo resnico.

Zaupanje v medije je močno upadlo. Kadar medij poroča na način, s katerim se posamezniki ne strinjajo, ga označujejo z besedami, ki jih raje ne bi ponavljal.

Problem je tudi odnos oblasti do medijev. Vidimo, kaj se dogaja z obema nacionalnima medijema, s STA in nacionalno televizijo. Ne gre samo za problematičen odnos institucij, ampak tudi najvišjih političnih predstavnikov, celo samega predsednika vlade. Kako to vpliva na pravico do obveščenosti, ki je temeljna človekova pravica, in v končni fazi na varstvo človekovih pravic v družbi?

Že odkar sem nastopil mandat, sem začel govoriti o etiki javne besede. Zaradi tega sem bil tudi zasmehovan z vseh strani. Še vedno verjamem, da je etika javne besede zaveza vseh nas, ki imamo možnost in privilegij, da lahko javno spregovorimo in smo slišani. Način, kako se mi izražamo, vpliva na širšo klimo dialoga in izrazov. Ne govorim o politični korektnosti, a vzgoja in razvoj človeka sta pripeljala do tega, da vendarle smo sposobni kultivirano komunicirati. Predvsem predstavniki politike, predvsem pa oblastniki, morajo še bolj paziti na to, da ljudi ne razdvajajo.

Smo po vaši oceni dosegli svojevrstno dno – ali vsaj nove globine – na tem področju?

Nove globine smo dosegli, in upam, da smo s tem dosegli dno, od katerega se bomo odbili navzgor.

“Z neposrednim dogovarjanjem dosežemo več, kot bi na ustavnem sodišču”

Vlada, kot kaže, ne bo predpisala obveznega cepljenja, kljub temu pa smo videli poskus uvedbe obveznega cepljenja za zaposlene v državni upravi, kjer naj bi želeli biti zgled. Ustavno sodišče je izvajanje omenjenega člena odloka, ki je določal pogoj PC, zadržalo. Kako vi gledate na to? Je z vidika človekovih pravic vzdržno tovrstno predpisovanje obveznega cepljenja za samo določen segment družbe oziroma zaposlenih?

Zavedati se moramo, da država, s tem mislim na izvršno in zakonodajno oblast, mora varovati javno zdravje. Eden od osnovnih postulatov je varovanje zdravja in življenja ljudi. Imamo sodbe ustavnega in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so sodile v korist obveznemu cepljenju. Vendar pa je to mogoče samo takrat, ko obstaja zakonska podlaga.

Po našem mnenju bi se torej morala zgoditi sprememba zakona o nalezljivih boleznih, sprejeti bi morali letni program cepljenja in potem bi se lahko uvedlo tudi ali predvsem za posamezne segmente družbe obvezno cepljenje. Epidemiološka stroka mora biti tista, ki poda strokovno podlago za to, da se to uvede – tam, kjer se pogosteje pojavljajo okužbe, kjer to predstavlja večjo nevarnost, denimo v zdravstvu, šolstvu …

Če obstaja zakonska podlaga, to ni invaziven poseg v človekove pravice, v smislu, da bi to predstavljalo hudo kršitev. Javno zdravje in življenja ljudi so na prvem mestu.

Ustavne presoje v tem primeru, kljub temu da ustrezne podlage ni bilo, niste vložili vi. Vas ta poskus vlade ni zmotil?

Vlado smo opozorili. V celotnem obdobju pandemije smo vlado ves čas opozarjali na svoje nestrinjanje z vladnimi odloki ali zakonskimi podlagami, ki niso bile jasne. Že zelo zgodaj smo opozorili na nedorečenost 39. člena zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), katerega sprememba je potem končala v parlamentu. (Ustavno sodišče je omenjeni člen ZNB razveljavilo, saj je ugotovilo, da ni zadostnih podlag za tako resne posege v človekove pravice in da o takšnih ukrepih ne bi smela odločati vlada brez poprejšnje odločitve državnega zbora, op. a.)

Zakaj nismo šli v ustavne presoje? Ker smo v 43 kritikah na vlado in več kot 800 na ministrstva hitro dosegli uspehe. Včasih se je odlok spremenil tudi v enem tednu. Na ustavnem sodišču bi to lahko trajalo tudi več let. Ugotovili smo, da s to intenziteto in s tem neposrednim dogovarjanjem oziroma opozarjanjem lahko dosežemo več.

Varuh ima možnost iti na ustavno sodišče, ne da bi imel pri tem pravni interes. A ustavno sodišče varuhove ocene oziroma izpodbijanja ne obravnava hitreje. Postavimo se v vrsto, tako kot vsi ostali. Pred nami so vložili pobude posamezniki, ki so imeli pravni interes.

“Vlada odgovarja in z odgovori smo lahko zadovoljni”

Rekli ste, da ste že pred tem vlado opozorili na problematičnost 39. člena zakona o nalezljivih boleznih, na podlagi katerega je vlada sprejela odloke o policijski uri in omejitvi gibanja, a ga je ustavno sodišče maja letos razveljavilo. Je bil kakršenkoli odziv na to?

Vlada nam je v zelo dolgem in argumentiranem odgovoru pojasnila svoj vidik. S tem se nismo strinjali in smo ponovno opozorili. Tako da moram reči, da vlada odgovarja in smo lahko tudi zadovoljni z odgovori, ker so tehtni in argumentirani. Se pa velikokrat zgodi, da naši pogledi niso enaki.

Dejstvo je, da vlada še vedno ni odpravila neustavnosti v primeru 39. člena ZNB. Ustavno sodišče ji je naložilo odpravo tega neskladja v dveh mesecih po objavi, ki je bila na začetku junija. Sredi oktobra se še vedno ni zgodilo nič. Kako komentirate odnos vlade do ustavnega sodišča in tudi do institucije varuha, ki ju očitno ne jemlje dovolj resno, da bi njuna opozorila in sodbe upoštevala?

Na to opozarjam vsako leto v svojem letnem poročilu. V Sloveniji imamo še precej sodb ustavnega sodišča, ki niso realizirane. Nekatere čakajo na realizacijo že več let, in to je zagotovo nesprejemljivo. Precej smo se izboljšali, kar zadeva implementacijo sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Imamo tudi posebno komisijo pri ministrstvu za pravosodje, in v letošnjem poročilu, ki ga v teh tednih predstavljam v državnem zboru, tudi predlagam, da bi ustanovili posebno komisijo za implementacijo sodb ustavnega sodišča.

To je skrb vzbujajoče, in na to vedno opozarjam. Je pa edina varuhova moč v tem, da opozarja ter piše priporočila in kritike. Druge formalne moči varuh nima.

Je pa na obeh, tako na vladi kot na državnem zboru, da sprejmeta zakonodajne spremembe.

Vlada še vedno vlada z odloki, brez širšega konsenza, na podlagi zakona, ki je, kot rečeno, neustaven. Bi lahko iz tega izvirale nove kršitve človekovih pravic?

Zagotovo lahko prihaja do tega. Stalno opozarjamo na to, da morajo obstajati zakonske podlage. Skozi vso pandemijo opozarjamo, da mora vlada oziroma izvršilna oblast iti po verifikacijo v državni zbor, torej k zakonodajalcu. Ta dialog mi umanjka.

“Posnetki so me pretresli”

Eden od zakonov, ki je po mnenju ustavnih pravnikov in nevladnih organizacij neustaven, je tudi zakon o tujcih. Določbe, ki jih je v noveli konec marca sprejel državni zbor, je ustavno sodišče pred leti že razveljavilo kot neustavne. Takoj po sprejetju zakona so se že vrstili pozivi, naj varuh ponovno vloži pobudo za ustavno presojo zakona. Zakaj tega niste storili?

Za zdaj se še nismo odločili za to. Osebno in po posvetu s sodelavci nisem videl, da bi s tem kaj dosegli. Ponovno bi dosegli – morda – sodbo ustavnega sodišča, da je zakon v nasprotju z ustavo, potem bi ponovna sprememba zakona prišla v državni zbor, ta jo, kot vidimo, potrdi. Moj naslednik bi se potem ukvarjal z istim vprašanjem. Imel sem občutek, da tečemo v krogu. Želel sem presekati ta krog, zato sem se obrnil na Evropsko komisijo z vprašanjem, ali je slovenski zakon o tujcih skladen z evropsko zakonodajo.

Od Evropske komisije smo dobili odgovor, da bo to preučila in da tudi sicer pripravlja podrobnejšo analizo tujske zakonodaje v celotni Evropi. Evropska komisija je torej na potezi, da pove, ali tukaj nastajajo razlike.

Kaj pravzaprav pričakujete? So njihove ugotovitve lahko zavezujoče?

Najprej pričakujemo konkretno oceno, ali je zakon v nasprotju z evropsko zakonodajo. Komisija ima seveda pot tudi na evropsko sodišče (Sodišče EU, op. a.). Zagotovo pa bo to tudi za nas informacija, ki nas bo vodila pri razmisleku, ali iti ponovno na ustavno sodišče. Ta pot še ni zaprta oziroma sploh ni zaprta.

Pred dnevi je konzorcij preiskovalnih novinarjev objavil posnetke, ki najbolj nazorno doslej dokazujejo, da policija na Hrvaškem nehumano ravna s prebežniki. So vas posnetki presenetili?

Pretresli so me zagotovo. Dobivali smo namige, da se to dogaja. Tudi pričevanja posameznih beguncev so bila, da se to dogaja. Posnetki pa jasno pokažejo, da se je to zagotovo dogajalo. Tudi s hrvaško varuhinjo sva govorila o tej temi, a naše delo je lokalno omejeno in ona bo zagotovo postopala v okviru svojih pooblastil, kar zadeva to.

Pretepeni prebežnik na hrvaško.bosanski meji
Foto : N1

Slovenija je vendarle udeležena v tem, kar se dogaja na Hrvaškem, saj 60 odstotkov prebežnikov, ki vstopijo v Slovenijo, vrnemo tja. Bi morala Slovenija ustaviti vračanje prebežnikov na Hrvaško?

Lani smo sprožili ustavni spor v zvezi z maroškim državljanom, ki je bil vrnjen na Hrvaško v okviru sporazuma med državama, za katerega od ustavnega sodišča zdaj pričakujemo, da bo odločilo, ali je ta sporazum veljaven in v skladu z našo zakonodajo. Zagotovo smo tukaj aktivni. Sodelovali smo z upravnim sodiščem, ko je odločalo v primeru kamerunskega državljana, ki so ga verižno vračali na Hrvaško in v Bosno. Upravno sodišče je odločilo, da ima pravico pri nas vložiti vsa pravna sredstva (sodbi je pritrdilo tudi vrhovno sodišče, op. a.). Pravzaprav smo to delali s soglasjem obeh državljanov. Znova se vračava na to: ko imamo konkretnega človeka s konkretnimi težavami in pobudami, je bistveno lažje iti na ustavno sodišče ali izpodbijati določene zadeve. Ne bom rekel, da nam je pot s tem olajšana, zagotovo pa tudi na sodišču lažje zagovarjamo svoja stališča.

To najbrž drži, vendar pa moramo vedeti, da je med prebežniki marsikdo z oteženim dostopom do varuha ali drugih institucij, do pravne pomoči, marsikdo ima težave z jezikom, tudi z angleščino. Najbrž ne moremo pričakovati, da se bodo ljudje, ki so bili na Hrvaškem pretepeni, obračali na varuha ali druge institucije. Zdi se pomembno, da kot varuh zelo jasno poveste, ali bi morala Slovenija priznati svojo odgovornost in zaščititi ljudi, ki vstopajo v našo državo, tako da jih preneha vračati na Hrvaško.

Že od leta 2018 in že pred tem smo ob naših obiskih na meji opozarjali na to, kar omenjate, na nezadostno prevajanje, nezadostno število prevajalcev, onemogočanje dostopa do pravne pomoči, vračanje beguncev brez odločb in s tem preprečevanje uporabe pravnih sredstev. O tem smo tudi poročali v okviru evropske mreže nacionalnih institucij za človekove pravice. Zagotovo je osnovna človekova pravica v primeru mednarodne zaščite, da če nekdo izrazi pripravljenost na meji, da želi mednarodno zaščito, da se sprožijo vsi potrebni postopki. Za tem stojimo.

“Ustavitev vračanja je politična odločitev”

To se ne zgodi. Slovenija z onemogočanjem dostopa do azilnih postopkov krši pravice teh ljudi.

Ravno v tem poročilu smo opozarjali, da ni izdanih odločb, da se ljudi vrača, ne glede na to, ali izrazijo svojo namero za mednarodno zaščito. Stalno opravljamo nenapovedane obiske obmejnih policijskih postaj, azilni center smo lani večkrat obiskali in podali pripombe, ki jih je, moram reči, policija potem tudi upoštevala. Predvsem pa smo ugotavljali, in vedno manj je teh primerov, da so bile dokumentacije nepopolne, da je policija samovoljno ravnala. Reči moram, da je teh primerov manj in da so naše pripombe upoštevali.

Dejstvo je, da 60 odstotkov prebežnikov vrnemo na Hrvaško, da imamo smernice, po katerih, kadar jih prime slovensko-hrvaška patrulja, jih bolj ali manj po avtomatizmu vrnemo na Hrvaško.

Na to smo tudi mi opozorili v svojem poročilu in neposredno policiji, da tudi če jih prime slovensko-hrvaška patrulja, če nekdo izrazi zahtevo za mednarodno zaščito, ga je treba po slovenski zakonodaji tudi obravnavati.

Bi lahko rekli, da gre tukaj za sistematično kršenje pravic, ki ga izvaja Slovenija?

To bi težko rekel, tega v naših poročilih niti ne ugotavljamo. Da so kršenja, to pa zagotovo.

Če več kot polovici ljudi, ki želi …

To je groba ocena, ne vemo točno …

To so podatki ministrstva za notranje zadeve.

To je na podlagi sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, ki ga izpodbijamo na ustavnem sodišču v konkretnem primeru maroškega državljana. Tukaj je predvsem vprašanje sporazuma o vračanju.

Še vedno niste odgovorili na vprašanje, ali bi morala Slovenija, glede na to, kaj smo videli na posnetkih s Hrvaškega, ustaviti vračanje ljudi na Hrvaško.

Opozarjamo, da je to kršitev človekovih pravic, da se dogajajo kršitve človekovih pravic, apeliramo, da Slovenija vodi postopke po slovenski in evropski zakonodaji. Ali mora Slovenija ustaviti to vračanje, pa je politična odločitev. Tukaj se mora vlada odločiti, kako bo ravnala. Zagotovo pa smo na podlagi vseh dejstev lahko priča nečloveškemu ravnanju.

V poročilu ste izpostavili tudi, da se je v Sloveniji tako rekoč čez noč izjemno zmanjšalo število prošenj za azil. Od tega, da je 75 odstotkov ljudi, ki so vstopili v Slovenijo, zaprosilo za azil, do tega, da se je delež že v naslednjem mesecu zmanjšal na 25 odstotkov.

Na to smo opozorili, saj je že na videz moteče. Policija ni upoštevala ali pa ni obravnavala prošenj. Na to smo opozorili ne zgolj v poročilu, ampak tudi neposredno ministrstvu in policiji.

Je pa to verjetno povezano ravno s tem, da se je takrat povečalo vračanje na Hrvaško.

To ni merjeno v tem smislu, zagotovo pa je čudno, da se je tako zmanjšal interes iz enega v naslednji mesec.

Kaj je sploh smisel takšnega meddržavnega sporazuma o vračanju prebežnikov v drugo državo? Zdi se, da že sam sporazum implicira sistematično kršenje pravic prebežnikov, ki so najbrž z namenom prišli v določeno državo. Kako lahko z vidika človekovih pravic argumentiramo sporazum, ki predvideva kolektivno vračanje in ne individualne presoje?

Imamo stališče, da je treba individualno presojati, do tega ima vsak pravico. To, da individualne obravnave ni, stalno kritiziramo. Individualna odločba in možnost pravnega varstva, to je postulat človekovih pravic.

Kar pa zadeva sam sporazum, lahko ponovim, da smo šli na ustavno sodišče z ustavno pritožbo, ker se tudi mi sprašujemo o dejanski ustavnosti takšnega sporazuma med državama.

Kaj lahko izide iz tega?

Ustavno sodišče lahko odloči, da je takšen sporazum neustaven in da ga je treba odpraviti.

Bo pa to spet odvisno od politike.

Zagotovo, politika je tista, ki ima izvršilno in zakonodajno vejo oblasti.

Je pa tako, da je politika glede zakona o tujcih dvakrat s kar veliko večino v parlamentu odločila, da ga sprejme, takšnega kot je. Ravno zato smo se obrnili na Evropsko komisijo, ki ima ingerenco na tem področju.

O otrocih, zaprtih v Centru za tujce

Ena od točk v vašem poročilu o pravicah prebežnikov je tudi del o mladoletnikih brez spremstva v Centru za tujce. Kaj se dogaja mladoletnikom tam? Kako pristanejo v Centru za tujce in v kakšnih razmerah živijo?

Mladoletnikom brez spremstva so kršene pravice, saj niso obravnavani v skladu z zakonodajo. V Centru za tujce ne bi smeli biti nastanjeni, ampak v za to primernih ustanovah. Na to smo opozarjali večkrat. Mladoletniki brez spremstva morajo imeti po vseh normah in po zakonodaji posebno zaščito. Ko takšne primere zaznamo, takoj reagiramo.

Kako ti otroci sploh pristanejo tam? V poročilu ste zapisali, da nekateri tudi po več mesecev živijo v instituciji, ki je dejansko zapor.

Tam jim je dejansko odvzeta prostost. Ko so prijeti (pri vstopu v državo, op. a.), jih pripeljejo tja in v nekaj urah naj bi jih v sodelovanju s centrom za socialno delo prepeljali v nastanitve, ki so zanje primerne, a se to očitno ne zgodi. Na to smo opozarjali in opozarjamo.

Žica na meji s Hrvaško

Ali dobijo skrbnika za posebni primer, ki skrbi za uresničevanje njihove največje dobrobiti?

Ko tečejo postopki, jim ga center za socialno delo postavi.

V koliko primerih se to zgodi oziroma v koliko primerih ne?

Težko je podati to oceno.

V večini primerov?

V večini primerov se zgodi pravilna obravnava. Se pa dogaja tudi drugače. Tudi en primer, ko se to ne zgodi, je preveč. Vse konvencije govorijo o tem, še posebej konvencija o otrokovih pravicah.

Ste v zvezi s tem konkretno ukrepali?

Vedno, ko ugotovimo kaj takšnega, ministrstvu in policiji podamo priporočila, kaj morajo urediti in na kakšen način. Določene zadeve so spremenili, mi pa sproti kontroliramo, ali se to izvaja. Izvajamo tudi nenapovedane nadzore, ki so relativno pogosti.

Kako pogosti?

Večkrat letno.

Kdaj pa ste ga nazadnje opravili?

Na obmejni policijski postaji smo bili prejšnji mesec. V Centru za tujce smo bili junija. V dveh mesecih smo bili tri- ali štirikrat.

Ste ugotovili kakršnokoli izboljšanje razmer?

Smo. Na podlagi naših priporočil so jih (prebežnike, op. a.) preselili iz kontejnerjev v dom, v hišo. Pse so odstranili, omogočili so jim daljše izhode. Vsa priporočila, ki smo jih podali, so upoštevali. Kar zadeva mladoletnike, pa ob našem zadnjem obisku tam ni bilo nobenega.

Če potegneva črto, ali se vam zdi, da ste v času mandata kot varuh naredili dovolj na področju varovanja človekovih pravic v Sloveniji? Vemo, da je epidemija prinesla veliko novih izzivov na to področje, čemur pritrjujete tudi sami. Po drugi strani vam marsikdo očita, da niste ukrepali, ko bi morali, in da pri opozarjanju na težave niste dovolj glasni in odločni. Kako odgovarjate na te očitke?

Samorefleksija je zagotovo ena od najtežjih stvari. Vedno bom sam sebi očital, da sem premalo naredil v določenih trenutkih, vedno v življenju. Sem takšen človek. Kar zadeva odločnost. Če gledamo našo bilanco leta 2020, zagotovo nismo bili neuspešni. Dosegli smo kar veliko sprememb, tako sprememb odlokov, zakonodajnih pobud, sprememb zakonov, ki so jih poslanci na podlagi naših priporočil vložili. Tako da ne morem reči, da smo bili neuspešni ali da sem bil sam kot predstojnik institucije premalo odločen. Je pa res, da vedno rešitve iščem tam, kjer se jih da najti, torej v neposrednem dialogu z vlado oziroma z odločevalci, ker verjamem, da tako lahko premaknemo stvari. Ne nazadnje se je to tudi pokazalo.

Imate upanje, da bomo izšli iz te epidemije z vsaj enakim standardom varovanja človekovih pravic, s kakršnim smo vanjo vstopili?

Ne upam, kar verjamem, da bomo. Čeprav je poleg epidemije koronavirusne bolezni prišlo še do epidemije nekega sovraštva med ljudmi. To bomo malo težje izkoreninili, ker za to pa ni cepiva.

Komentari

Vaš komentar