"Nismo roboti. Tudi mi smo ljudje s čustvi, sanjami, družinami"

Vlada Janeza Janše je v prvih mesecih mandata odprla nekaj front. Ob sindikatih, javnih uslužbencih in nevladnih organizacijah so četrta tarča tujci. In to tisti iz tretjih držav. Predlog novele zakona o tujcih močno zaostruje pogoje za prebivanje in delo državljanov iz držav, ki niso članice EU. Novela zvišuje potrebni znesek za preživljanje delavca s 507 evrov na 1.015 evrov, in tudi za družinske člane. Prav tako se podaljšuje obdobje za združitev posameznika z družino z enega na tri leta. Delavec, ki bo želel, da bi se mu pri nas pridružila žena in dva otroka, bo moral po predlogu dokazati, da mesečno zasluži 2.800 evrov neto. Že omenjenih 1.015 evrov zase, približno 580 evrov za ženo in po 600 evrov za vsakega otroka. Prav tako bo delavec ob prošnji za stalno dovoljenje za delo in bivanje, ki jo lahko poda šele po petih letih, ob predložitvi dokaza, da mesečno zasluži tisočaka, namesto preživetveni ravni znanja slovenskega jezika moral izkazati višjo ravne znanja. Enak pogoj bi veljal po enem letu od pridružitve tudi za odraslega družinskega člana. Tečaji slovenskega jezika ne bi bili več brezplačni, temveč bi posameznik moral prispevati štirideset odstotkov, medtem ko bi bil izpit v celoti strošek posameznika.

V nevladnih organizacijah predlogu nasprotujejo in pogoje označujejo za neživljenjske, ali kot je že večkrat ocenil Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, država jasno izkazuje, da želi le delavce, ne pa tudi njihovih družin. Ob tem je sam predsednik vlade Janša ocenil, da ne bi potrebovali toliko tujih delavcev, če bi iz po njegovem mnenju prevelikega javnega sektorja v gospodarstvo prerazporedili javne uslužbence. In ob tem ni pozabil dodati, da tujci pomenijo tudi stroške za socialno blagajno.

Podatki kažejo, da v Sloveniji živi okoli 215.000 tujcev, od tega jih je bilo lani 193.498 iz tretjih držav. Še podrobnejši pogled kaže, da jih večina, 165.945 prihaja iz držav nastalih na območju nekdanje Jugoslavije. Na trg dela je po podatkih republiškega zavoda za zaposlovanje vključenih dobrih 152.000 tujcev, kar predstavlja 16,5 odstotka vseh delovno aktivnih. In še o denarni socialni pomoči, ki naj bi jo izkoriščali tujci. Po podatkih ministrstva za demografijo, družino in socialne zadeve je v lanskem letu v povprečju mesečno denarno socialno pomoč – tuji delavec lahko zanjo zaprosi šele, ko ima stalno dovoljenje za prebivanje, za katerega je mogoče zaprositi po petih letih dela pri nas – prejemalo 46.799 oseb, od tega je bilo tujcev 4.038 oseb, kar je devet odstotkov, medtem ko je 42.761 bilo slovenskih državljanov.

Santosh, vzdrževalec in čistilec, Nepal: Najtežje ni delo, temveč osamljenost, odsotnost najdražjih

"Tako kot mnogi pred mano sem sledil njihovi poti v tujo deželo ter verjel in upal, da me bo pripeljala do nečesa boljšega," začne svojo pripoved Santosh, mlad Nepalec, ki pravi, da korak za to odločitev ni bil lahek. "V Nepalu se lahko še tako trudiš in trdo delaš, možnosti, da bi napredoval in zaslužil za dostojno življenje družine, ni. Pri odločitvi, da pridem, je pretehtala želja in upanje, da bom z delom tukaj svojim otrokom omogočil možnosti, priložnosti in s tem prihodnost, kakršne sam doma nisem dobil."

V Slovenijo je pripotoval pred dvema letoma. Tako kot na to že lep čas opozarjajo v Delavski svetovalnici in Ambasadi Rog, prek agencije, ki mu je za ureditev vseh dokumentov in zaposlitve zaračunala več tisoč evrov. Najprej je delal in živel, tako kot še kar nekaj Nepalcev, v tovarni pri Pivki. Zaradi odprtosti domačina Martina Godine, ki jih je na silvestrovo povabil na vaško praznovanje, so se začele med domačini in nepalskimi delavci tkati vezi. Organizirali in udeleževali so se raznih dogodkov in sčasoma ustanovili podjetje Sangai, kar po slovensko pomeni Skupaj, prek katerega skrbijo za integracijo, spoznavanje slovenske kulture, navad in običajev, in s tem tudi omogočajo, da prebivalci Slovenije, nekoliko bolje spoznajo delavce iz Nepala. Hkrati pomagajo tudi nepalskim delavcem premagovati birokratske ovire.

Santosh danes dela kot vzdrževalec in čistilec v nočnih izmenah po bolnišnicah v Ljubljani. "Večino dni je samo delo in počitek. Prostega časa, da bi se še s čim drugim ukvarjali, je zelo malo," pravi in poudari, da najtežji del ni delo. "Najtežja je osamljenost in občutek, da si daleč od ljudi, ki jih imaš rad. Že ko sem se odpravil iz domovine, sem upal in sanjal, da bom nekega dne lahko pripeljal k sebi tudi družino." Letos se mu je pridružila žena. Prav zaradi poznavanja sistema in pomoči Martina Godine njej ni bilo treba za ureditev dokumentacije plačati posredniške agencije.

"Tudi moja žena dela trdo. Čisti stanovanja in pisarne. Ne živiva od socialne podpore. Toda najini otroci so še vedno daleč stran. Najina največja želja je preprosta – živeti skupaj kot družina. Nismo roboti. Smo ljudje s srcem, čustvi, sanjami, družinami. Sem smo prišli, da bi si ustvarili življenje, ne da bi le preživeli. Sem smo prišli, da bi postali del slovenske družbe," poudarja Santosh.

Kdo nama bo dal takšno plačo?

Zdaj, ko želi vlada zaostriti pogoje za združitev družine, se s soprogo sprašujeta, kako bosta to izpeljala. "Če želiva pripeljati otroka, bi morala skupaj zaslužiti 2.800 evrov na mesec. Kdo nama bo plačal toliko?" se sprašuje.

Vladno namero razume kot jasno sporočilo, da tuji delavci z družinami niso dobrodošli. "Zakaj nočejo, da bi delali in živeli kot družina? Najini otroci bi se hitro naučili jezika. V Sloveniji bi se izšolali in čez leta bi tudi oni prispevali k slovenskemu gospodarstvu. Zakaj je to moteče za vlado? Zdaj pošiljava denar domov, če bi bila tukaj družina, bi ves denar porabili v Sloveniji."

Tako Santosh, ki pravi, da v tistih redkih trenutkih prostega časa, ki ga imata s soprogo, pokličeta domov, kuhata in se takrat vsaj malo poskušata počutiti kot doma. "Ti trenutki nama dajejo moč, da vztrajava, v želji, da bova enkrat vendarle lahko svoje otroke pripeljala k nama. V Slovenijo."  

Maria, negovalka v domu za starejše občane, Namibija: Dovoljeno mi je skrbeti za vaše starše, ni mi pa dovoljeno objeti svojih otrok

Kmalu bo dve leti, kar je Maria pripotovala v Slovenijo. Pot v našo državo ji je bila birokratsko nekoliko olajšana, saj se je, ko se je zgodila ljubezen, že v Namibiji poročila s Slovencem. Odločitev, da zapusti svojo domovino, ni bila lahka. Ne le zato, ker je ob odhodu že deseto leto kot negovalka delala v zasebni bolnišnici, temveč tudi zato, ker je morala doma pustiti svoje tri mladoletne hčere. Pa ne le njih. "V domovini sem poleg hčera skrbela še za mlajšega brata, ki je bil takrat še mladoleten, in za dva otroka starejšega brata. Razmišljala sem o prihodnosti svojih otrok in se odločila za ta velik korak tudi v upanju, da jih enkrat pripeljem v Slovenijo in jim ponudim boljšo prihodnost, kot jo imajo tam."

Le nekaj mesecev po tem, ko je pripotovala, je začela delati v gostilni moževih znancev. "Najprej sem pomivala posodo, nato so me začeli učiti tudi kuhati, tako da znam pripraviti marsikatero jed, ki jo ponujate v slovenskih gostilnah." Tako je delala devet mesecev in se vsak dan trudila, naučiti se pet slovenskih besed.

Čeprav ni poznala veliko ljudi, se je zaradi nasilja v domačem okolju odločila ukrepati. V prestolnici si je našla sobo. Stanovanje si deli še s tremi študentkami. "Ni bilo lahko najti sobe, saj imajo ljudje predsodke do temnopoltih. Imam zelo dobrega najemodajalca, jasno je dal vedeti, tudi sosedom, da ne bo trpel rasističnih opazk," pove Maria, ki za sobo skupaj s stroški plačuje 350 evrov. To je več kot četrtina njene plače. Aprila se je kot negovalka zaposlila v enem od domov za starejše občane. "Zelo sem zadovoljna, saj končno opravljam poklic, ki sem ga opravljala že v Namibiji."

Za zdaj je dobila pogodbo o zaposlitvi za eno leto. "Direktorica mi je obljubila, da me bodo čez čas zaposlili za nedoločen čas, če se bom dobro naučila slovensko in če bom opravila tudi ustrezno izobraževanje, saj mi izobrazbe, ki sem jo pridobila v domovini, ne priznajo." Trenutno obiskuje tečaj slovenskega jezika, ki je brezplačen. Če bo v prihodnje morala kaj dati iz lastnega žepa, pač bo, "ker mi kaj drugega ne preostane, pa čeprav je zame vsak evro, ki ga uspem privarčevati, zelo pomemben." Hkrati se je lotila tudi opravljanja vozniškega izpita.

Svojo domovino predstavila sodelavcem in stanovalcem

Sodelavci, pravi, so jo dobro sprejeli. Tudi s stanovalci ni bilo večjih težav. "Našel se je kakšen posameznik, ki me je na začetku gledal nekoliko postani, češ kaj pa ta tukaj, ampak če pristopiš z dobro voljo, nasmehom, tudi, če znaš le besedo, dve, je vse lažje. In tako me zdaj prav tisti, ki je imel na začetku največ pripomb, večkrat vpraša: "Kdaj spet delaš?", "Želim, da me ti skopaš!" Pogosto mi kdo reče, da sem marljiva." Tako Maria, ki jo je direktorica povabila, da je tako za zaposlene kot stanovalce pripravila predstavitev svoje domovine. "Bili so navdušeni. In vsak je želel poskusiti jed, ki sem jo skupaj s sodelavci pripravila v domski kuhinji."

Ko Maria začne govoriti o svojih otrocih, nasmeh na njenem obrazu zamre. "Dve od treh hčera sta v občutljivih, pubertetniških letih in takrat si vsaka mama želi, da bi bila ob njih. Težko je, saj se lahko slišimo le ob vikendih, in to takrat, ko sem prosta, saj delo v domovih za starejše poteka vse dni v tednu. Medtem ko starejši molčita in sta zadržani, najmlajša nenehno sprašuje, kdaj bo lahko prišla, jaz pa ji govorim, da mora biti potrpežljiva."

Njeni otroci ne živijo skupaj. Ko je odhajala iz države, je, ker so njeni starši že umrli, dve pustila v varstvo babici, tretja živi z njenim mlajšim bratom, medtem ko je otroka drugega brata zaupala prijateljem. "Vsak mesec se trudim poslati štiristo do petsto evrov na te tri konce. Kakšen mesec lahko brata preskočim, če mi ne uspe privarčevati dovolj za vse, a moram zato naslednji mesec dati več," pripoveduje in s ponosom doda, da vse tri hčere obiskujejo šolo.

"Ta dekleta so moja družina, zato bi si želela, da enkrat pridejo k meni. Prisotnost matere ob odraščanju otrok je zelo pomembna, a zdaj se sprašujem, kako bo to mogoče, ob zahtevah, ki jih želijo postaviti v Sloveniji za združitev družine. Z delom, ki, čeprav je naporno in ga rada opravljam, ne bom nikoli zaslužila toliko, kot želijo, da bi imela, za preživetje družine. Nemogoče. Zato se sprašujem in sprašujem tudi odločevalce v tej državi: Zakaj mi je dovoljeno skrbeti za vašo mamo in očeta, ni mi pa dovoljeno objeti svojih otrok?"

Bečir, delavec in delodajalec, Kosovo: Slovenija mi je veliko dala, a tudi jaz se trudim dajati veliko. Ves čas

"Tisti, ki so svoje družine že pripeljali v Slovenijo, se sprašujejo, ali jih bodo morali poslati nazaj, ali bodo skupaj šli nazaj, ali bodo morda šli naprej, v Avstrijo in Nemčijo," pove Bečir, gospod v zrelih letih, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja prišel kot komaj dvajsetleten fant s Kosova v Slovenijo s trebuhom za kruhom. Danes je podjetnik, ki zaposluje ducat delavcev s Kosova, zato pozna obe plati izzivov, pred katere se nenehno postavlja tuje delavce.   

"Tudi tisti, ki bodo šele zaprosili za stalno dovoljenje za bivanje, se sprašujejo, kako bodo zmogli opraviti jezikovni preizkus. Preživetveno raven ni težava osvojiti, kaj več bo težko, saj so delavci, zlasti v lepem vremenu, ko se dela več kot osem ur, da prinesemo notri čas, ko je slabo vreme in se ne dela, utrujeni, da bi obiskovali še tečaj. Prav tako jih skrbi za žene, ki so že opravile izpit iz preživetvenega nivoja, ali bodo ob delu in skrbi za družino, zmogle." Tako Bečir, ki pravi, da so vesti o napovedanem zaostrovanju pogojev za tujce dosegle že tudi Kosovo in ga, ko se zanima za nove delavce, sprašujejo, ali je to res. "Pojasnim jim, da je zaenkrat še vse tako, kot je bilo doslej, ali bodo sprejete spremembe, pa ni odvisno od mene. A ljudje so vse bolj zadržani. Raje se bodo odločili za državo, kjer je lažje pridobiti vse potrebne dokumente," razlaga in pravi, da so v dvomih tudi tisti, ki so družino šele nameravali pripeljati. "Predlaganega dohodkovnega cenzusa ne morejo doseči. V podjetju imajo delavci v povprečju 1.200 do 1.300 evrov neto plače. Za štiričlansko družino bi po predlogu delavec potreboval 2.800 evrov. Žal jim tega, kot delodajalec, ne morem zagotoviti."

Če je družina ob tebi, si mirnejši, lažje se osredotočiš na delo

Bečir še pravi, da so delavci, katerih družine živijo v Sloveniji, mirnejši, bolj zadovoljni. "Sami veste, da so v družini različne težave, in ko otroke in ženo lahko vidiš le prek zaslona, težave pa naj bi reševal na daljavo, si veliko bolj nemiren. V takih primerih, ko je človek zaradi skrbi nezbran, tudi veliko hitreje pride do delovnih nesreč, saj se dela na odrih, na strehi," povzame Bečir tudi iz lastnih izkušenj, saj se mu je družina pridružila šele po desetih letih dela in bivanja v Sloveniji. "Povsem drugače je, ko te ob prihodu domov čaka družina, namesto prazne sobice."

Tako podjetnik, ki se sprašuje, ali bo zaradi morebitnih zaostrovanj ostal brez potrebnih delavcev. "Že zdaj me kličejo večja podjetja za podizvajalca, a enostavno ne zmoremo. Premalo nas je že ob naročilih, ki jih imamo sami." Bečir pravi, da je Slovenija danes njegov in dom njegove družine. "Slovenija mi je veliko dala, a tudi jaz se vse življenje trudim, da bi bila ta država z mano zadovoljna, zato je treba biti, ko se odloča o politiki do tujih delavcev, preudaren in pragmatičen. Nove zaostritve bodo v stisko pripeljale tako delavce kot tudi delodajalce." Bečir in njegovi družinski člani so danes po desetletjih življenja na sončni strani Alp slovenski državljani.

Samir, vodoinštalater, Bosna in Hercegovina: V nas vidijo samo nekoga, ki ga bodo izkoristili

Samir je moški srednjih let, čigar zgodba je zgodba številnih tujih delavcev iz držav, nastalih na območju nekdanje skupne države Jugoslavije, ki so izkusili gazde in delodajalce, ki so vedno bili korak pred nadzornimi institucijami in zakone izkoriščali sebi v prid.

Prvo leto bivanja in dela v Sloveniji je moral potrpeti, saj bi ostal brez delovnega dovoljenja, če bi odšel od delodajalca. Obljube o dobrem zaslužku so se izkazale za neresnične, čeprav je delal šest dni v tednu. Del plačila je dobil na roko. "Vem, da to pomeni, da bom zaradi tega imel nižjo osnovo za pokojnino, a nisem imel druge možnosti." Po letu dni je zamenjal delodajalca. Sprva je delal na gradbišču, nato v svoji stroki. "Kljub temu da sem v Bosni končal srednjo strokovno šolo, brez poznanstev in podkupnin ni bilo mogoče dobiti ne dela ne poslov. To je bil glavni razlog, da sem bil prisiljen iskati v Sloveniji, ki se je ponujala kot obljubljena dežela. Včasih sem sicer slišal, kakšno zgodbo o izkoriščanju, a sem mislil, da se to meni ne more zgoditi."

Tudi Samir je doma pustil ženo in tri otroke, ki jih je obiskal le občasno. Živel je v hiši, kjer je imel delodajalec nastanjene svoje delavce. "Na srečo je bila hiša novogradnja, zato so bili bivalni pogoji ustrezni. Pa tudi sicer sem hodil tja samo spat." Sobo si je delil še z enim delavcem. Vsak je mora odšteti dvesto evrov. Na poti iz službe sta si kupila konzerve pripravljene hrane, ki sta jo pogrevala. Če ne, sta jedla suho hrano.

Včasih sta beseda in stisk roke nekaj veljala

Ko je prišla žena z otroki, je bilo vsaj v tem pogledu lažje. "Čeprav sem delal cele dneve, sta me ob prihodu z dela čakali družina in kuhana večerja." Žena je bila zaradi tretjega otroka, ki je bil star dobro leto, nekaj časa doma, medtem ko sta druga dva obiskovala osnovno šolo. "Razen otroških dodatkov nismo prejemali nobenih socialnih transferjev. Žena je vmes opravila tečaj slovenskega jezika in vozniški izpit, saj smo zaradi visokih stroškov bivali na podeželju in je bilo to nujno, da bi se lahko zaposlila. Sprva je delala kot pomožna kuharica, saj je tudi ona končala triletno kuharsko šolo v domovini. Danes je kuharica v eni od osnovnih šol." Tako Samir, ki je vmes zamenjal še nekaj delodajalcev, pri marsikaterem ostal brez izplačanih nadur, regresa za letni dopust. Pred dvema letoma se je opogumil in odprl svoj s. p. "Zaenkrat sem zadovoljen. Dela je več kot dovolj. Rad delam. Navajen sem delati. V Bosni smo živeli na vasi in težko zdržim v stanovanju."

Odkrito prizna, da se je nekaj čas poigraval z idejo, da bi se z družino preselili v Avstrijo, kjer ima tudi nekaj sorodnikov, a je idejo opustil zaradi otrok, ki so se navkljub začetnim izzivom učenja jezika in vključevanja v novo okolje, z nekaj manjšimi težavami – ja, tudi oni so bili deležni neprimernih opazk o čefurjih, Bosancih, južnjakih – dobro vživeli v okolje. "Veliko jih poznam, ki so odšli, bodisi v Avstrijo in Nemčijo, nekateri so se razočarani in opeharjeni tudi vrnili v Bosno. Slovenija ni več na dobrem glasu v Bosni, prav zaradi delodajalcev, ki so številne delavce izželi, jim uničili zdravje … Številni so odšli opeharjeni. Vem, da smo bili tudi mi marsikdaj preveč naivni. A včasih sta beseda in stisk roke nekaj veljala. Danes ne moreš nikomur več zaupati na besedo."

Samir z nejevero bere o predlogih nove vlade po zaostrovanju pogojev za bivanje tujcev v Sloveniji. "Enkrat oblasti pravijo, da potrebujejo tuje delavce, potem v nas in naših družinah vidijo izkoriščevalce socialne države. Od nas zahtevajo, da delamo cele dneve, po drugi strani pričakujejo, da se integriramo in tekoče govorimo slovensko. Vem, da se populizem splača. To vidimo marsikje v Evropi, a to ne pelje v nekaj dobrega. Ne za nas, ki smo prišli, da bi svojim družinam zagotovili dostojno življenje in hkrati prispevali k razvoju te države, ne za državljane," pravi Samir.

"Če je ekonomska nuja velika, bodo požrli ta pogoj!"

Mitja Gorenšček, glavni izvršni direktor GZS za socialni dialog meni, da bo zaostrovanje zakonodaje dodatno zmanjšalo privlačnost Slovenije za tuje delavce v času, ko se podjetja že soočajo s pomanjkanjem kadrov. Hkrati meni, da omenjena zaostrovanja niso glavni dejavniki, na podlagi katerih se delavci odločajo, ali bodo prišli delat v Slovenijo ali ne. "Z drugimi ukrepi, kot je razbremenitev stroškov dela, kar bi delavcem prineslo višje neto plače in poenostavitev postopkov za pridobivanje dovoljenja za delo in bivanje, bi zaostritve lahko uravnotežili in s tem povečali privlačnost naše države za tuje delavce," je prepričan Gorenšček. Slednji hkrati kot dobro potezo ocenjuje predlog, da bodo tujci morali sami pokriti del stroškov za tečaj slovenskega jezika in plačati izpit, "saj če je nekaj zastonj, človek ne pristopi k zadevi tako resno, kot če mora sam nekaj prispevati."

Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala: "Želimo popolno debirokratizacijo in poenostavitev vseh postopkov za pridobivanje tuje delovne sile v gradbeništvu, zato ker je pomanjkanje ogromno in tudi bazeni okoli nas, vključno z balkanskim, so prazni." Ficko sicer meni, da je zahtevano višje znanje jezika za pridobitev stalnega dovoljenja za bivanje nekaj pričakovanega. "Jezik je živa stvar. Ne gre samo za sporazumevanje na gradbišču, jezik potrebujejo tudi za sporazumevanje v vsakdanjem življenju in nič ni narobe, če se ga naučijo, tudi če za to ni zakonskih pogojev. Pač vsak dan oziroma vsak večer osvojiš kakšno besedo." O podaljšanju obdobja, po katerem bodo lahko prosili za združitev družine pa: "V gradbeništvu imam štirideset let izkušenj in tuji delavci nikoli niso imeli ob sebi družin. Res so jih lahko obiskovali na dva ali tri mesece, ker so bile razdalje med državo dela in domovino krajše, kot če je nekdo s Filipinov. A danes imamo sodobne oblike komunikacije, internet … Sicer pa, če je ekonomska nuja pri teh ljudeh velika, bodo požrli tudi ta pogoj oziroma bodo potrpeli ali rekli, da jim to ni tako pomembno."

Topli, srčni ljudje in pomen neverbalne komunikacije

Tina Velišček, Slovenska filantropija: "Delavci, ki vse dneve delajo in se včasih morajo še daleč voziti na delo, nimajo ne možnosti ne priložnosti, da bi se učili slovensko, zato je nerealno pričakovati, da bodo vsi dosegli nivo A2, kjer morajo že pravilno obvladati slovenski jezik in slovnico. Pri tem prav tako predlagatelj ni upošteval, da so med družinskimi člani tujih delavcev ali med begunci ranljive osebe, kot so ženske, ki so cele dneve doma z majhnimi otroki, samohranilke ali osebe s posebnimi potrebami. Pri osvajanju jezika je pomembno upoštevati, da nekateri prihajajo iz držav z drugačno jezikovno skupino, stopnjo izobrazbe, starost. Ob tem pa se jim bo dostopanje do jezikovnega tečaja oviralo tudi z njegovo delno plačljivostjo, kar je za delavce z nizkimi dohodki lahko zelo občutljivo." Velišček meni, da bi podaljšanje obdobja, ko bodo lahko zaprosili za združitev družine, pomenilo kršitev pravice do družinskega življenja. "Oblast prihaja v nasprotujoče si trditve. Po eni strani pravijo, da potrebujemo tuje delavce, ki se morajo naučiti jezika, da se bodo lažje integrirali, po drugi strani pa jim zaostrujemo pogoje in nalagamo plačilo. Veliko ljudi se zato ne bo odločilo priti, imamo ljudi, ki že imajo družine tu, in se sprašujejo, kaj bo, če ne bodo opravili izpita, sprašujejo se, ali bodo sploh lahko ostali tukaj … In to nikakor ne prispeva k dobremu počutju in integraciji."

Valerija Lekić Poljšak, predsednica skupščine Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZ) in direktorica Doma starejših občanov Črnomelj: "V skupnosti še nismo sprejeli nobenega uradnega stališča, saj smo se doslej ukvarjali s posledicami morebitnega interventnega zakona, a v grobem menimo, da bi kakršnokoli zaostrovanje pogojev bilo napačno. Domačim delavcem ne moremo ponuditi plače in pogojev dela, ki bi bili privlačni. Ne nazadnje je veliko delavcev odšlo iz socialnega varstva delat v trgovine, ko se je ukinilo nedeljsko delo, saj tempa, ko moraš delati tri od štirih nedelj, enostavno z leti ne zmoreš." Lekić Poljšak še pravi, da je bilo že pred dvajsetimi leti v drugih evropskih državah vidno, da brez tuje delovne sile, tudi iz Azije, ne bo šlo. "In zdaj se s to realnostjo soočamo tudi sami."

Kaj se zgodi, ko naženeš tuje delavce? Video, ki je osvojil družbena omrežja:

V črnomaljskem domu je od aprila zaposlenih devet devet oseb s Filipinov. "Osem je zdravstvenih delavcev, vendar dokler ne bodo opravili izpita iz slovenskega jezika na ravni B1 in strokovnega izpita na Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije, opravljajo zgolj pomožna dela, kot strežnice in negovalci, ob strokovnem nadzoru." Tako pravi Lekić Poljšak, ki še pojasni, da so do delavcev prišli s pomočjo slovenske posredniške agencije, ki so jo skrbno preverili, kakor tudi znanja delavcev, preden so prišli. "Prav tako smo morali sami zagotoviti stanovanja za njih in povedati, kakšna bo njihova plača in koliko najemnine bodo morali plačevati, da smo dobili delavce." Lekić Poljšak je zelo zadovoljna z delavci. "To so zelo topli, srčni ljudje, ki veliko neverbalno komunicirajo z nasmehom in dotikom, kar ne vpliva pozitivno le na stanovalce, temveč so tudi v time vnesli svežino."