"Na tokratnih volitvah gre za izbiro med življenjem in smrtjo. In to na več ravneh!"

Zadnjih trideset let srbske zgodovine so zaznamovali protesti zoper poteze vsakokratne oblasti, a le tisti leta 2000 so privedli do pozitivnega rezultata, priznanja volilnih rezultatov in dokončen odhod dotedanjega predsednika države Slobodana Miloševića. Ali ste minuli teden, opazujoč iz tujine zbiranje podpisov za Študentsko listo – študenti zmagujejo in kako so v spremstvu nekaj tisoč ljudi predali podpise Republiški volilni komisiji, dobili občutek referendumskega naboja, ki bi lahko na volitvah pripeljal do sprememb?

Ni bilo prvič, da so se v Srbiji vile dolge vrste volivcev, ki so želeli dati podpis podpore kateri od opozicijskih list, saj sedanji režim, ki je na oblasti že skoraj desetletje in pol, tradicionalno to ovira s pomočjo režimskih notarjev. Tokratno oviranje zbiranja podpisov je bil vsekakor v marketinškem pogledu avtogol režima, saj so študenti v zadnjih dveh letih vsakokrat, naj je šlo za miting, protest ali blokado določenih prometnic, pritegnili množico ljudi. In tudi državljani so svojo nalogo odlično opravili, saj brez njih ne bi bilo tako močnega naboja, kot se je ustvaril ob Študentski listi, kar pozdravljam. Pozdravljam vsako potezo, ki na kakršen koli način slabi režim Aleksandra Vučića. Pa vendarle sem v tem trenutku glede končnega razpleta na volitvah zmeren optimist.

Zakaj?

Ne le jaz, tudi študenti so opozicijo pozvali, naj se poenoti in nastopi združena, kot druga opozicijska sila proti Vučiću, saj bi bila tako situacija na volitvah bolj obvladljiva in glasovi ne bi šli v nič. Vidimo, da v opoziciji tega niso bili sposobni. Skupina okoli Miroslava Aleksića (Narodno gibanje Srbije) je mislila, da bo dobila več glasov sama, brez skupine proevropskih strank, a so se zdaj umaknili. Po drugi strani raziskave kažejo, da je 70 odstotkov volivcev študentske liste proevropsko usmerjenih, tako da ne vem, koliko glasov bo odnesla ta proevropsko usmerjena evropska lista Evropska Srbija. Seveda imajo pravico nastopiti na volitvah, to jim zagotavlja ustava, ampak v okoliščinah, v katerih je Srbija danes, bi moralo obstajati zavedanje, kdo je nasprotnik. Morali bi se zavedati, da to niso volitve, kot jih sicer poznajo v demokratičnih državah, temveč je njihov namen zamenjava kriminalno organizirane skupine, ki Srbiji vlada že petnajst let.

Namesto tega imamo zdaj situacijo, ko bo na volitvah ob Vučiću nastopilo nekaj njenih satelitov, študentska lista in proevropska lista, pri čemer trenutno, torej že v volilni kampanji, največji spopad poteka med slednjo, ker si je drznila iti na volitve, in ljudmi, ki podpirajo študente. To je katastrofa, nepotrebna poraba energije in najslabše bo, če bodo tisti dva, trije odstotki več odločilni za zmago. Hkrati je težava takih prepirov na protirežimski strani, kako po volitvah oblikovati koalicijo tistih, ki so se med kampanjo zmerjali, če bo to nujno. Zaradi korupcije, kriminala, nasilja, ki izhaja iz sedanje oblasti, država potrebuje spremembo. Hkrati se zastavlja vprašanje, kakšna bo ta sprememba v primeru zmage Študentske liste.

Tako imenovana catch-all lista z upanjem na reset

Program so strnili v tri točke, pri čemer je poudarek na boju proti korupciji, vzpostavitvi neodvisnega tožilstva, sodstva …

Vidimo, da se osredotočajo na zelo primarne stvari, ki so nujne v srbski družbi, kot je posebna tožilska policija, odvzem premoženja, ki je bilo pridobljeno na nezakonit način. Srbska družba potrebuje ponastavitev na izhodišče, da bi postala vsaj malo normalna in da bi spet postala vsaj malo demokratična država. Potrebujemo spremembo na volitvah, kakršnokoli že, zato so takšna programska izhodišča dobra. Šele ko bo ta sprememba dosežena, se bodo Srbi opredeljevali do Kosova, Republike Srbske, EU, Rusije …

Na Študentski listi so zdravniki, profesorji, kmetje, športniki. Nosilec liste, zdravnik Ilija Srdanović je le eden od njih.

Tudi meni je Srdanović relativno nov. Večina kandidatov doslej ni bila splošno znana v javnosti in samo verjamemo lahko študentom, da so dobro izbrali. Najbrž se boste strinjali, da je vedno slabo, ko nekdo drug izbira namesto tebe. Vendar ponavljam, položaj, v katerem je Srbija, je katastrofalen, zato so te volitve, volitve med življenjem in smrtjo; na več ravneh. Osebno poznam nekaj ljudi na listi in nisem navdušen nad vsemi; na listi so tako prorusko kot proevropsko usmerjeni ljudje. To je tako imenovana catch-all lista z upanjem, da bo prinesla ponastavitev na izhodišče in da bomo leto, dve po zmagi te liste, lahko odšli na demokratične volitve, kjer bo lahko vsak glasoval za stranko, ki mu svetovnonazorsko ustreza. To je vse, kar si v tem trenutku želimo, a je zaenkrat takšen izid zelo vprašljiv.

Med študentskimi protesti v minulih skoraj dveh letih in tudi med pohodom do Republiške volilne komisije, smo lahko videli študente s šajkačami (tradicionalna srbska narodna kapa; op. p.), ob plesanju kola in trubačih. Je to del študentske taktike, da bi privabili del volivcev, ki so bolj nacionalistično usmerjeni, ali je to posledica duha časa, v katerem so odraščali?

Ne dogaja se velikokrat, vsaj v Evropi ne, da bi bili študenti sprožilci sprememb, tako kot so v srbskem primeru. Pa vendarle, študenti so mladi, med njimi je veliko nacionalistov, iskrenih kretenov, tako kot v celotnem srbskem nacionalnem telesu, tako da to ni samo taktika. Vendar moram povedati, da sem bil tudi sam v 90. letih prejšnjega stoletja nacionalist. Bil sem mlad in neumen. Sredi vojne v Bosni smo verjeli, da se tam odvija borba za rešitev srbskega naroda "pred ustaško zalego", če se izrazim s takratnim besednjakom. Naša generacija je doživela državljansko razsvetljenje šele na protestih leta 1996, 1997, ko smo branili zmago državljanske opozicije na lokalnih volitvah. Takrat smo prišli k pameti.

Tisti študenti, ki so nacionalistično usmerjeni, dejansko verjamejo propagandi, s katero jih zasuvajo že vse življenje; da so Srbi žrtve in da so jim bile skozi zgodovino storjene krivice, kar je narativ iz 80. let prejšnjega stoletja, ki je pripeljal do grozot, ki so sledile. Pa vendarle menim, da je takšen majhen delež študentov. Na to kaže izločitev Mila Lomparja - profesorja na Filozofski fakulteti v Beogradu, ultranacionalista, ki je imel govor ob promociji poezije Radovana Karadžića - s Študentske liste.

Po informacijah, ki jih imam iz študentskih virov, je 70 odstotkov fakultet in visokih šol dalo veto na njegovo uvrstitev na listo. To je le ena od stvari, kjer so se študenti dejansko ogradili od desničarskega in nacionalističnega narativa. Prav tako se niso v času smrti in pogreba opredeljevali do vojnega zločinca Ratka Mladića, kar je bila dobra poteza, pa čeprav so s tem del desnih volivcev razočarali. Po drugi strani so letos praznovali dan Republike Srbske, ta isti Lompar je napisal uradni študentski memorandum o Kosovu in Metohiji, praznovali so dva Vidovdana in na praznovanje pripeljali bedake, ki so pljuvali po Albancih in zahtevali, da se kaznuje srbske Albance za to, kar se počne Srbom na Kosovu. In vse to medtem, ko so z njimi skupaj v protestih študenti iz Univerze v Novem Pazarju. Predstavljajte si, kako so se morali počutiti, ko je del njihovih kolegov "srboval" in molčal ob obletnici Srebrenice. To je bilo res odvratno in jaz sem bil prvi, ki sem to kritiziral. Vendar menim, da je takšna manjšina študentov, kar se zdaj kaže tudi skozi izglasovano Študentsko listo, ki je državljansko profilirana, kljub temu da je na njej še nekaj proruskih elementov.

Igra na vse ali nič

Po izkušnjah preteklih kampanj, bo tokratna najverjetneje najbolj umazana. Kaj lahko pričakujemo v Vučićevi kampanji na vse ali nič?

Za obe strani je to igra na vse ali nič. Vučić se je že odločil milijardo evrov, ki jo je potegnil iz nekakšnega delničarskega fonda, razdeliti med polnoletne državljane. Vsakemu po 50 evrov. Kaj je to, če ne podkupovanje? To je huje, kot ko je ameriški predsednik Trump napovedal, da bo v primeru zmage na novembrskih vmesnih kongresnih volitvah vsakemu volivcu nakazal 5000 dolarjev, saj on nekaj napove, potem pa tega ne izpolni. Vučić podkupi volivca pred volitvami, kar kaže, v kako slabem političnem položaju je.

Toda na voljo mu je jama brez dna, ko gre za denar za podkupovanje, saj se njegov krog ukvarja s kriminalom, tihotapljenjem vsega mogočega in denar od tega vlagajo v Beograd na vodi, v nezakonite gradnje, kupovanje stanovanj v Trstu, tudi v Slovenijo in na ta način perejo denar. Zakaj torej ne bi, tako kot to počne ravnokar, upokojencem, ki so njegovo najbolj zvesto volilno telo, dal po 170 evrov. Vendar ko pogledate vrste za podpise na Študentski listi, so to v glavnem upokojenci, tako da je vprašanje, koliko bo to še delovalo. Toda tisto, kar vedno deluje, so volilne mahinacije in manipulacije. Če je pripravljen med ljudi razdeliti milijardo evrov, zakaj ne bi z desetimi milijoni evrov podkupil deset ljudi s Študentske liste, da bi takoj po volitvah prestopili na njegovo stran? Bojim se, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Zato se moramo vprašati, kaj bo sledilo, če bo ponovno zmagal človek, ki ima na svoji listi Šešljevega sina in druge radikale ter človek, ki je z državnimi častmi pokopal vojnega zločinca Ratka Mladića? Zagotovo bo nekaj zakuhal na Kosovu ali v Bosni. Ljudje, kot je on, to počnejo. To je počel njegov predhodnik Milošević in to bo zagotovo počel tudi sam.

Hkrati ne smemo podcenjevati števila volivcev, ki so Vučiću zvesti ne glede na to, kaj se dogaja v državi. Moja ocena je, da je takih zagotovo 30 odstotkov volivcev. Veliko pa je tudi tistih, ki se jih izsiljuje, bodisi z izgubo službe bodisi s čim drugim, da glasujejo za SNS in potem morajo fotografirati glasovnico. Vsak glas za Vučićevo listo bo plačan, saj ima na voljo toliko denarja, da lahko vsakomur na volišču samem da še sto evrov podkupnine. Verjemite, da ne bo imel zadržkov pri tem, saj nadzora tako rekoč ni, zlasti v postopkih tik pred volitvami in na dan volitev. Vučićeva vladavina deluje po principu organizirane kriminalne skupine, v kateri imajo tudi naprednjaški funkcionarji na srednji in nižji ravni milijone evrov, in če vsak prispeva desetino za naprednjaško mafijo, za to srbsko cosa nostro (to je sicer poimenovanje za eno od italijanskih mafijskih združb; op. p), je denarja za podkupovanje več kot dovolj.

Kampanja bo tako zagotovo umazana. Vučić zdaj poskuša igrati igro volka, preoblečenega v ovčjo kožo, in prikazuje drugo stran kot teroriste, nasilneže, protestnike, ki ovirajo Srbijo v napredku. Ljudje so siti nasilja, napetosti in negotovosti, vprašanje je le, koga bodo okrivili za takšno stanje. Posledica Vučićeve vladavine je, da v Srbiji skoraj ni več neodvisnih medijev. Petnajst let je dovolj, da se spere možgane tudi najpametnejšim, kaj šele Vučićevim volivcem, ki stanje, kot je pod njim, dojemajo kot nekakšno stabilnost. Ne na tisti sprevržen način, kot to počne Evropa; ker če si normalen, položaja, v katerega je Vučić pripeljal Srbijo, ne moreš razumeti kot stabilnega. Marsikomu je dovolj, da vsak mesec dobi plačo in pokojnino, da razmere dojema kot stabilne.

EU, ki je Vučiću pustila mutirati v pošast

Vučiću se je v očeh EU vedno uspelo nekako prikazati kot faktor stabilnosti na Balkanu. Je tudi zato mogoče EU pripisati del krivde za to, da je Vučić tako dolgo na oblasti, ali je odgovornost izključno na volivkah in volivcih?

Ne smemo podcenjevati števila bedakov, ki živijo v Srbiji in so naklonjeni tako Putinu kot Rusiji in slavijo vojnega zločinca Mladića, zato ker poveličujejo genocid in vse, kar je počel v Srebrenici in Sarajevu. Hkrati je treba povedati, da je EU sodelovala pri prihodu Vučića na oblast. Leta 2012, ko je bil vsiljen kot podpredsednik vlade, je takoj začel brezobzirno širiti svoj vpliv. In ko je prvemu kritičnemu delu ljudi opral možgane, je leta 2014 zmagal na parlamentarnih volitvah in postal predsednik vlade.

To se ne bi moglo zgoditi pred podpore Zahoda. Če so ga podprli zaradi ureditve odnosov med Srbijo in Kosovom, naloge ni opravil na način, da bi ustrezala obema stranema, temveč nenehno podžiga konflikt, kar velja za vse okoliške države, v katerih živijo Srbi. Namesto sprave konflikt. Nimam dokazov, vendar sem prepričan, da tudi evropski birokrati in politiki niso imuni na darila radodarnega Aleksandra Vučića. Ne vidim drugega razloga, zakaj bi nekdo vztrajno prihajal, mislim na predstavnike EU, in ga obravnaval kot enakovrednega partnerja. Hkrati se je treba vprašati, kaj si ti, če je tvoj sogovornik kriminalec? Kaj si ti, če je tvoj sogovornik fašist? Kaj je človek, ki bo poslej sklenil kakršenkoli posel z režimom, ki je za Mladića organiziral pokop z državnimi častmi? Kakšen človek je tisti, ki vodi pogrebne slovesnosti za Mladića, potem pa pride v drugo v državo, tam vodi liturgijo in se druži s politiki?

Nikogar ne idealiziram, še najmanj politiko in politike, a v nekem trenutku je treba potegniti črto. Če je to Mladić, v redu, bolje pozno kot nikoli, ker Srbija je pod Vučićem to črto že davno prestopila. Če bi EU pred petimi leti jasno rekla, da tega, kar počne Vučić, ne bo več tolerirala in tega režima ne bo več podpirala, če bi uvedli sankcije proti tistim, ki si to zaslužijo s svojimi dejanji, če bi zagrozili z vizami, danes ne bi bili v položaju, ko ugibamo, kdo so ljudje na Študentski listi, kaj bo, če zmagajo, in ko smo prisiljeni glasovati po principu "ponudi, kar imaš".

Ko so ti, ki danes vladajo Srbiji, prišli na oblast leta 2012, sem čutil odgovornost, da jasno in glasno pišem in govorim o tem, kdo so ti ljudje in kaj bo sledilo. Razen, dejansko trojice, ki smo to počeli, so vsi drugi zarili glavo v pesek kot noji in se pretvarjali, da živijo v nekakšni normalni državi. Zdaj vidimo, v kaj se je ta spremenila. Upadla je tudi podpora članstvu v EU s šestdeset na trideset odstotkov in potem rečejo, da je to še kar dobro.

Srbija ne predstavlja nevarnosti samo za svoje državljane, temveč tudi za regijo in celotno EU, kajti ko toleriraš na svojem ozemlju takšno državo kandidatko, bodo začeli podobni režimi uspevati tudi drugod. Evropska komisija ni dovolj odločno postavila jasnih meja avtokratskim režimom, fašistom ter kriminalcem, in to še zlasti velja za države kandidatke. S tem ko so Srbijo prepustili nacionalističnemu toku, so Vučiću dopustili, da je mutiral v pošast, kar se je že in se še bo maščevalo.

Kaj bi pomenila ponovna Vučićeva zmaga?

Od začetka študentskih protestov smo priča razgaljenemu fašizmu Aleksandra Vučića, v katerem se izvaja teror nad drugače mislečimi, naprednjaški pretepači v civilu pretepajo državljane, potem pa policija aretira pretepene državljane. Če zmaga, se to zagotovo ne bo končalo. Vučič bo poskrbel, da si bodo vsi, ki so se mu kdaj uprli, to tudi zapomnili, tako kot sem si to zapomnil sam in sem se moral s pomočjo Mednarodnega združenja pisateljev PEN preseliti v tujino, od koder svoje delo - pišem, nastopam v podkastu Dobar, loš, zao (DLZ - Dobri, umazani, zli) skupaj s kolegom Nenadom Kulačinom - opravljam verjetno bolje, kot bi ga, če bi ostal v Srbiji, kjer bi sedel med štirimi stenami in se spraševal, kaj se mi bo zgodilo, če stopim na ulico. Zato bi Evropska komisija morala vsaj zdaj s pravim imenom poimenovati to, kar se dogaja v Srbiji, ne da trepeta pred tem, da bi to bilo razumljeno kot vmešavanje v srbski volilni proces. Tako pa imamo situacijo, ko Evropska ljudska stranka še kar ni iz svojih vrst izločila SNS, ki je zgolj pridružena članica. Tudi zato toliko bolj odločno menim, da Vučić ne podkupuje le v Srbiji, temveč tudi v Evropi, in to uspešno.

Delali bomo, dokler nas ne bodo nagnali! Nato bomo našli drugo pot

Omenili ste že delovanje medijev. Želja vsakega oblastnika z avtokratskimi vzgibi je, da bi si podredil medije. Vučiću je to dodobra uspelo, ostalo je le še nekaj neodvisnih in do oblasti kritičnih medijev. Ali nedavni prevzem medijske skupine Adria News Network (ANN - znotraj nje delujejo N1 po vsem Balkanu, vključno s Slovenijo; pa Nova S, časopis Danas …) s strani mednarodne investicijske skupine Alpac, ki jo vodi Pedro Vargas David, katerega oče je prijateljsko povezan tako z Vučićem kot s padlim madžarskim avtokratom Viktorjem Orbanom, pomeni dokončen obračun z neodvisnimi mediji in to tik pred volitvami v Srbiji?

Ne moremo reči, da je konec, dokler sodnik oziroma Pedro ne odžvižga konca. Za zdaj ga ni. Nagnali so Zorana Kesića, z argumentom, da je predrag, čeprav je bila njegova oddaja na Novi najbolj gledana in najbolj znana. Kolumnist N1 Srbija Ljubodrag Stojadinović je odšel, potem ko so mu sugerirali, kako naj piše kolumne. Gledalci so imeli priložnost v živo videti spor med voditeljico in glavnim urednikom N1 Branislavom Šovljanskim, o določeni oddaji in določeni novinarki, kar nakazuje določeno smer.

Sam lahko rečem, da so bile redakcije omenjenih medijev ter tednik Vreme, ki ni v tej poslovni skupini, edini mediji, kjer je bilo v preteklosti mogoče videti objektivno novinarstvo, zato je nekoliko nenavadno, ko so pod novim vodstvom prišle smernice o nevtralnosti. Menim, da so vsi mediji znotraj ANN objektivni, nevtralni in skrajno neodvisni. Sam pišem kolumne za Danas petkrat tedensko in imam podkast Dobar, loš, zao (DLZ) na Novi, kjer se ne trudim biti objektiven in neodvisen, ker to enostavno sem. Ali kdo to dojema kot pretirano kritiko oblasti? Ta oblast si zasluži še ostrejšo kritiko, zato je nemogoče napovedati, kaj se bo zgodilo. Nisem optimist, vendar glede na to, da še delam za te medije, lahko samo povem, da je dobro, dokler traja. Mi, ki smo komaj uspeli preživeti njegovo oblast, so tudi takšni, ki niso, in ki smo bili edini objektivni, si ne moremo prestavljati, kako priljubljeni bosta N1 in Nova, če bo Vučić moral oditi. Kako naj vem, da novi lastniki niso izračunali, da je bolje imeti najboljše medije v državi, tudi ko Vučić odide? Poskušam biti objektiven, malo pa se tudi šalim. Vsekakor novim oblastem priporočam, da počakajo, kaj bo na volitvah. Z novimi ali brez novih lastnikov pa se nam vsem črno piše. Vsem, ne le medijem.

Pojasnite, prosim.

Novinarstvo kot poklic, ki je slabo plačan, praktično izumira, ne le zaradi značaja novih medijev, ampak tudi značaja občinstva, ki ga morda objektivno novinarstvo ne zanima. Morda jih tudi tudi ne zanima, kaj se dogaja okoli njih in v politiki, temveč si želijo le gledati posnetke na TikToku, zato pa smo tudi po vsem svetu priča ponovnemu obujanju fašizma. Če kaj, je v Srbiji še veliko pogumnih novinarjev, ki so pogosto zaradi svojega dela napadani, ker oblast meni, da si zaslužijo biti tarče. Ogroženi so finančno, fizično in psihično, a vztrajajo, zato menim, da bodo, tudi če lastniki ugasnejo vse medije, o katerih sva govorila, nadaljevali delo. Vsaj jaz lahko to jamčim za podkast DLZ, saj nam je že prejšnje vodstvo radikalno zmanjšalo honorar; urednik portala, ki se je v teh dneh tudi moral posloviti, nam je v preteklosti ponudil možnost naročnine na podkast preko Patreona, tako da bomo zagotovo obstali, tudi če nas vržejo s portala Nova.rs in z YouTube kanala Nove.

Vaše kolumne so bridke, ostre, neizprosne. Kako dolgo, menite, boste še lahko pisali za Danas?

Dokler bo urednik Draža Petrović, vsekakor. Če kolumn ne bom mogel več pisati, se bom bolj posvetil pisanju romanov, saj si brezplačnega pisanja ne morem privoščiti. Sam sem kot urednik Maxima in revije Playboy, ki sta izginila iz srbske medijske scene, že preživel eno tranzicijo menedžmenta, ki se ni dobro končala. In tudi zdaj prepoznavam nekatere tovrstne elemente v spremembi menedžmenta in lastništva ANN. Upam, da se ne bo enako končalo. Dokler me ne bodo nagnali, bom opravljal svoje delo, tako kot ga delam zdaj, ker drugače tudi ne znam. In mislim, da to velja za velik del mojih kolegov na ANN.

30 groženj s smrtjo v enem letu

Zaradi svojega kritičnega pisanja, ki je sprožilo medijske gonjo zoper vas v režimskih medijih, verbalne napade politikov in grožnje s smrtjo, ste bili leta 2023 primorani poiskati zatočišče v drugi državi. A začelo se je veliko prej?

Res je. Kot sem že povedal, sem takoj ob imenovanju Vučića za podpredsednika vlade v letu 2012 začel opozarjati, kdo je na oblasti in kar bo sledilo. Takoj sem bil uvrščen na črno listo, nisem več imel možnosti promocije svojih knjig ne v medijih, ne knjižnicah in tudi v kulturnih centrih ne. Čeprav so bile moje knjige prodajne uspešnice, in so mi promocije organizirali zasebniki, me je država uspela spraviti na beraško palico, tako da sem bil prisiljen leta 2015 prodati stanovanje, da sem si kupil čas. Ko je država videla, da sem, potem ko sem začel snemati satirično oddajo 390 stepeni na ATV v Banja Luki, in 2017 podkast DLZ, nekako preživel, so se začeli verbalni napadi name in grožnje s smrtjo. Leta 2021, ko sem v eni oddaj preklel Vučića, se je začel pravi pekel. Groženj s smrtjo nisem niti štel več, toliko jih je bilo.

Celo leto 2022 me je preganjal eden od naprednjaških funkcionarjev, želel je izvedeti, kje živim, da bi me ubil. Po posvetu z nekaj tujimi organizaciji, ki so ocenile, da je le malo možnosti za preživetje, če ostanem v Srbiji, sva bila s soprogo s pomočjo mednarodnega PEN preseljena v drugo državo. Večkrat sva se bila prisiljena seliti, saj je čacijev veliko povsod po svetu. Do marca 2025 sem se občasno še vračal v Srbijo, nakar je padla ocena, da bi bilo tveganje zame že na meji preveliko. In tako zdaj živim v tujini. A grožnje s smrtjo ne ponehajo. Od lanskega poletja do danes jih je bilo trideset. Zadnja je bila pred nekaj dnevi, zato moram že leta ves čas upoštevati določene varnostne protokole, o katerih v javnosti ne morem govoriti.

O vrnitvi v Srbijo v primeru zmage Študentske liste ne razmišljate?

Želim si študentske zmage tudi zato, da se bom lahko vsaj občasno vračal. V štirih letih začneš neko novo življenje in odločitev za vrnitev ni kot pritisk na stikalo, da se luč prižge. Poleg tega se zavedam, da bom, tudi če pride do spremembe oblasti, v Srbiji še vedno nepriljubljen. Ne smemo podcenjevati števila potencialnih prebežnikov v primeru Vučićevega poraza. Nenazadnje so mi grozili tudi podporniki študentov, ko sem kritiziral njihove odločitve v zvezi s Kosovom. Prepričan sem, da je to moje življenje v Srbiji trajno ogrozilo.

Napisali ste enajst romanov, izdali tri zbirke kratkih zgodb, pri tem pišete še kolumne in nastopate v podkastu. Kako uspevate ob vsem stresu, ki vam ga povzroča pregon, ostajati tako plodovit avtor?

V takšnem zasebnem vojnem stanju, kot ga imam vse od leta 2012 z režimom, nimaš časa za oziranje nazaj, saj se moraš odzivati v trenutku in biti pripravljen na vse. Aleksander Vučić nam je vsem ukradel štirinajst let življenja. Tudi tistim, ki jim je všeč, a se ne zavedajo, da jim je požrl štirinajst let življenja. Spraševati se, kaj bi bilo, če bi bilo, je najslabše. Če ne bi bilo vsega tega v Srbiji, bi mogoče napisal drugačne knjige in se ukvarjal z drugimi družbenimi temami, vendar ko se družba znajde v situaciji, kot se je srbska, kot javna osebnost nisem niti za eno sekundo okleval pri odločitvi, da se zoperstavim avtokratskemu režimu.

Enega, Miloševića, sem zrušil kot anonimnež, kot študent prava. Za njegovega naslednika upam, da ga bom zrušil kot javna osebnost. Javne osebnosti imajo toliko večje dolžnost, da v težkih časih glasno opozorijo na stranpoti oblasti. V Srbiji je zelo majhen krog ljudi, ki si to upajo, saj sem jim tudi jaz zgled, kaj se lahko zgodi z njimi.

Kaj je tisti minimum, ki se mora v primeru zmage Študentske liste zgoditi, da bi se začela sprememba sistema?

Vučić ima vse pod svojim nadzorom, zato bo tudi v primeru zmage Študentske liste, zelo težko začeti razstavljati ta sistem. Brez izdatne podpore EU in ZDA ne bo šlo. Tako kot jo je imela Srbija po padcu Slobodana Miloševića, ko so nam odpisali vse dolgove. A kdo nam bo zdaj odpisal kitajske dolgove? Minimum je, da ta oblast odide. Zaradi mene lahko tudi pobegnejo, samo naj se spravijo z naše grbe. Naj nam pustijo okostje te družbe, da bomo poskusili na tem graditi. Pomembno je, da dosežemo nivo, ko bo vsaka oblast zamenljiva na volitvah, tudi če bodo te dvakrat na leto. Bolje imeti tako oblast kot to, ki jo imamo sedaj in ki je, z izjemo vojnih let, slabša, kot je bilo obdobje Miloševića.