Levica bi znova uvedla davek na luksuzna vozila. SAB bi širil pravico do brezplačnega javnega prevoza. SD bi gradil hitro železnico med Mariborom in Koprom. NSi želi olajšati postavljanje malih hidroelektrarn. Stranka Vesna bi nadomestilo za prevoz na delo zamenjala s karto za javni prevoz. V Gibanju Svoboda napovedujejo obsežno "solarizacijo". SDS je edina, ki obljublja gradnjo NEK 2 brez omembe referenduma. Pregledali smo javno objavljene volilne programe strank in izbrali nekatere izstopajoče okoljske obljube.
Okoljski programi strank se med seboj bistveno razlikujejo. Pri nekaterih je jasno vidno, da so skrb za okolje, podnebne spremembe in zeleni prehod pač morale omeniti, ker se to v tem času spodobi, nimajo pa nikakršnih svežih načrtov in ambicij ter ostajajo pri ustaljenih “blablabla” floskulah. Pri nekaterih drugih so vsaj na papirju ambicije bistveno večje in bolj domišljene, problem pa ostaja v (ne)izvedljivosti tovrstnih zamisli v koalicijski vladi, ki jo običajno zaznamuje iskanje najmanjšega skupnega imenovalca.
O tem, kaj bi stranke in politika v resnici morale narediti, katere zapostavljene teme bi morale odpirati in kako zelo konkretno delovati, pa danes pišemo v POSEBNEM ČLANKU, KI JE NASTAL V SODELOVANJU Z DR. ŽIGO ZAPLOTNIKOM.
Vse stranke v svojih predvolilnih programih obljubljajo trajnostni razvoj, zeleni prehod, zaščito okolja in okrepljeno skrb za pitno vodo. Nekatere se pri tovrstnih splošnih zavezah tudi ustavijo in celo pozabijo omeniti podnebne spremembe. Gibanje Povežimo Slovenijo denimo obljublja “čisto okolje za Slovenijo preko uvedbe sodobnih pristopov trajnostnega izkoriščanja naravnih danosti”.
Stranka Naša dežela v svojem predvolilnem programu obljublja “trajnostni gospodarski, družbeni in okoljski razvoj” ter “trajnostno rabo energetskih virov.”
V NSi obljubljajo “lažje umeščanje objektov v prostor za hitrejši zeleni prehod” in ambicijo, da bi Slovenija iz neto uvoznice postala neto izvoznica električne energije.
V LMŠ napovedujejo sprejetje podnebne strategije v skladu s postavljenimi podnebnimi in razvojnimi cilji EU ter imenovanje državnega sekretarja, pristojnega za podnebna vprašanja.
V SAB govorijo o zeleni mobilnosti, zeleni preobrazbi podjetij, prehodu na podnebno nevtralno politiko in podpori zelenim investicijam. Nekoliko izstopajoč je njihov predlog za 3. energetski steber za zeleno energijo – “ustanovili bi podjetje s koncesijo, s katerim bi pospešili izgradnjo proizvodnih objektov zelene energije”.
V Gibanju svoboda, podobno kot še v nekaterih drugih strankah, napovedujejo, da bodo “omogočili rabo javnih površin, zemljišč in objektov za spodbujanje obnovljivih virov energije, s posebnim poudarkom na rabi območij ob infrastrukturnih objektih in na degradiranih območjih.”
V SDS v poudarkih volilnega programa, objavljenih na njihovi spletni strani, podnebnih sprememb ne omenjajo. Obljubljajo pa, da bodo zagotovili “cenovno dostopnost in stabilnost oskrbe z električno energijo ter postopen prehod na obnovljive vire”. Na našo prošnjo, če nam lahko posredujejo bolj podrobno razdelan načrt, pa so nam odgovorili, da podpirajo “nadaljevanje izvajanja agende Zelenega dogovora ter projektov na področju podnebnih sprememb, biotske raznovrstnosti in krožnega gospodarstva” ter da bodo “nadaljevali z uresničevanjem širšega cilja, da EU ohrani vodilno vlogo na mednarodni ravni na področju boja proti podnebnih spremembam.”
NEK 2
Odločitev o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem bo en najpomembnejših v prihodnjem mandatu. Z izjemo SDS, kjer so v svojem programu jasno zapisali, da bodo gradili drugi blok, se ostale stranke, ki se opredeljujejo glede izrabe jedrske energije, vse po vrsti zavzemajo za referendum o tem vprašanju.
Izstopajoč program na tem področju ima Piratska stranka, saj so goreči podporniki bistvenega povečanja rabe jedrske energije. Medtem ko načrti za drugi blok NEK večinoma govorijo o reaktorju z močjo nekaj nad 1000 megavatov, ki bi proizvajal približno enkrat več elektrike od obstoječega, se Pirati zavzemajo za gradnjo 3200 megavatov dodatnih jedrskih reaktorjev do leta 2050. Problem visoko radioaktivnih odpadkov bi rešili z uvajanjem t.i. oplodnih reaktorjev, ki bi izkoriščali in pri tem predelali izrabljeno gorivo iz klasičnih jedrskih elektrarn.
Hidroelektrarne
Pirati veliko stavijo na jedrsko energijo tudi zato, ker ne podpirajo nadaljnje pozidave rek za potrebe proizvodnje elektrike. Novim hidroelektrarnam na Savi izrecno nasprotujejo tudi v Levici in Vesni, medtem ko jih druge stranke bodisi podpirajo bodisi se do tega vprašanja v programih niso opredelile. V NSi gradnjo savskih elektrarn podpirajo, prav tako pa se zavzemajo za lažjo graditev malih hidroelektrarn.
Sežigalnice
Praktično vse stranke, ki gredo v svojih programih dlje od najbolj splošnih obljub, podpirajo gradnjo sodobnih sežigalnic oz. jim vsaj izrecno ne nasprotujejo. V Stranki Vesna denimo napovedujejo “zaostrovanje emisijskih vrednost za sežigalnice” in hkrati napovedujejo “opustitev sosežiga odpadkov v cementarnah”.
V Levici pa pri tej točki obljubljajo “izenačitev pogojev obratovanja in izpustov za sežigalnice in sosežigalnice, ter povečanje nadzora nad izpusti”.
Promet
Na področju prometa stranke večinoma obljubljajo podporo “zeleni in trajnostni mobilnosti”, izboljšanju mreže kolesarskih stez ter prestavitvi tovora s cest na železnice, veliko je tudi obljub o širitvi pravice do brezplačnega javnega prevoza. V SDS tako denimo obljubljajo, da bodo “zagotovili sodoben in gratis medkrajevni javni potniški promet”, medtem ko v SAB napovedujejo brezplačni javni mestni in medkrajevni prevoz za dijake in študente ter brezplačni javni mestni prevoz za upokojence.
Da bodo preučili možnost brezplačnega javnega prevoza, napovedujejo tudi v SD, medtem ko pri stranki Vesna napovedujejo, da bodo uporabo javnega prevoza povečali s ukinitvijo denarnega nadomestila za prevoz na delo, ki bi ga “nadomestili z univerzalno mesečno/letno karto za javni prevoz”.
Od konkretnejših predlogov izstopa načrt SD za novo traso hitre železnice med Koprom in Mariborom. Levica napoveduje vnovično uvedbo predlani odpravljenega davka na luksuzna vozila, hkrati pa se zavzemajo tudi za odpravo vseh subvencij za osebna vozila in njihovo preusmeritev v elektrifikacijo javnega potniškega prometa.
V posebno težavnem položaju se je Slovenija znašla na področju letalskega prometa. Po eni strani je za povezanost s svetom ključnih čim več čim bolj pogostih letalskih povezav s tujino, po drugi strani pa je ravno letalski promet eden od segmentov, kjer si še vrsto let ni mogoče obetati bistvenega napredka pri razogljičenju, zato ga je z vidika ukrepanja proti podnebnih spremembah izjemno sporno dodatno spodbujati.
V SDS kljub temu obljubljajo, da bodo “pospešili dostopnost in razvoj letalskega sektorja” ter “zagotovili nove dodatne letalske povezave s prednostnimi lokacijami”. V SAB obljubljajo celo ustanovitev novega nacionalnega letalskega prevoznik – Air Slovenia.
V Levici na drugi strani napovedujejo uvedbo “ogljičnega davka na letalsko gorivo”, kar pa je ukrep, ki ga Slovenija težko izvede v izolaciji od drugih držav, zato je odvisen od dogovora na ravni EU.
Kmetijstvo
Kmetijstvo v Sloveniji prispeva slabih 8 odstotkov izpustov toplogrednih plinov, pri čemer kot vir izpustov prednjači govedoreja. Večinoma gre namreč za metan, ki se sprošča iz vampov goveda. Metan je 20-krat močnejši toplogredni plin od CO2, je pa njegova obstojnost v ozračju krajša, zato je mogoče z zniževanjem izpustov metana dokaj hitro vplivati na zniževanje učinka tople grede, ki ga povzroča.
Če bi do leta 2030 izpuste metana na globalni ravni zmanjšali za 45 odstotkov, kar je glede na poročilo Okoljskega programa združenih narodov dosegljivo, bi se do leta 2045 to odrazilo v 0,3 stopinje nižji globalni povprečni temperaturi. Izpusti metana so se medtem lani že drugo leto zapored rekordno povišali.
For the second year in a row, NOAA scientists observed a record annual increase in atmospheric levels of methane.
— NOAA Research (@NOAAResearch) April 7, 2022
That's a powerful, heat-trapping greenhouse gas that’s the 2nd-biggest contributor to human-caused #ClimateChange after carbon dioxide. https://t.co/MFrOf3qsEU pic.twitter.com/DH2psRm5vm
Na področju kmetijstva v programih strank prevladujejo dokaj splošne in všečne obljube o trajnostnem kmetijstvu, ohranjanju poseljenosti podeželja in povečevanju deleža ekološko pridelane hrane ter prepovedovanju škodljivih pesticidov.
V stranki Vesna napovedujejo “ukrepe za zmanjšanje porabe mesa”, v Levici pa obljubljajo “zmanjšanje obsega živinoreje in prepoved uvoza krme, povezane z izsekavanjem pragozdov.”
Podnebne spremembe za Slovence šele na 8. mestu perečih problemov
Izpostavljenost in pomembnost okoljske politike, sploh v povezavi s podnebno krizo, je močno odvisna od siceršnjega dogajanja v svetu. Vprašanje podnebnih sprememb se običajno lahko v ospredje prebije šele takrat, ko je na drugih družbeno pomembnih področjih kolikor toliko mirno. Takoj ko v svetovnem kapitalističnem kolesju nekaj zaškrta, pa osredotočenost na podnebne spremembe izpuhti.
Zadnji dve leti je praktično vso pozornost dobila epidemija covid-19, trenutno pa se problematika podnebnih sprememb v bitki za javno in medijsko pozornost težko prebije pred vojno v Ukrajini. Pa čeprav nam ravno ta vojna in vse njene posledice jasno kažejo potrebo po zmanjšanju odvisnosti od uvoza fosilnih goriv.
Ko je bilo ta teden objavljeno novo poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) pri Združenih narodih, ki opozarja, da svetovni izpusti toplogrednih plinov še naprej naraščajo in da se cilj omejitve segrevanja Zemljinega ozračja na 1,5 stopinje C v primerjavi s predindustrijsko dobo vse bolj oddaljuje, so se vesti o tem večinoma izgubile med “manj pomembnimi” novicami.
Okoljski problemi se tako vsaj za zdaj niso prebili med najbolj vroče teme predvolilnih soočenj.
Žal tudi javno mnenje trenutno ni sorazmerno z nujnostjo takojšnjega ukrepanja proti podnebnim spremembam. Po najnovejših javnomnenjski raziskavi Eurobarometer, ki je potekala januarja in februarja in jo je Evropska komisija objavila ta teden, Slovence na nacionalni ravni najbolj skrbi zdravje. Na drugem mestu po spontanem priklicu je problematika zviševanja cen življenjskih potrebščin, nato pa sledijo vprašanje zadolženosti države, stanovanjska problematika, oskrba z energijo, pokojnine in kriminal.
Šele na osmem mestu najdemo skrb za okolje in podnebne spremembe. Ker se je po končanem anketiranju začela tudi vojna v Ukrajini, se je pred okoljsko problematiko do danes zagotovo prerinilo tudi vprašanje državne varnosti.
“Problem” realnih ambicioznih okoljskih politik je v tem, da neizbežno pomenijo spremembe, ki bi velik del družbe prestavile izven cone udobja. Napovedovanje zelenega prehoda ob hkratnih obljubah in prizadevanjih, da se v naših življenjih ne bo nič občutno spremenilo, je ključni vzrok za počasen napredek pri ukrepanju proti podnebnih spremembah v zadnjih desetletjih.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!