Reportaža N1 iz Gruzije: baraba Putin in okupatorka Rusija

Svet 12. Okt 202211:48
Fucj Ruzzia
Foto: Mladen rakić/N1

Objavljamo reportažo poročevalke N1 Zagreb Ive Puljić Šego iz Gruzije.

Tistega sončnega jutra je German z ženo in trimesečno hčerko iz Tbilisija odšel v Rusijo. Dopusta je konec, vrača se domov v Sankt Peterburg. V Tbilisiju je srečal veliko Rusov. Kamorkoli je prišel, se ni mogel ogniti ruskemu jeziku. Po njegovem mnenju so ti Rusi prav tako na letnem dopustu, morda pa so pobegnili zaradi mobilizacije. Toda German se izogiba temu, da bi rekel, da nekdo beži iz Rusije. To je njegova resnica.

Podal se je na triurno pot do Larsija, mejnega prehoda med Gruzijo in Rusijo, znanega še iz časov Sovjetske zveze in edinega zakonitega prehoda med državama. Že na polovici poti se je ustavil z avtom, ker mu je zmanjkalo bencina. Na tem mestu smo se ustavili tudi sami, ker smo iz avta zagledali napis Fuck Ruzzia oziroma Je… Rusijo, kar je bila priročna točka za zgodbo o Rusih, ki vsak dan bežijo pred mobilizacijo v Gruzijo, in pravzaprav eno od številnih sporočil Gruzijcev Putinovemu režimu. Prav na cesti, ki jo morajo prečkati Rusi, ko bežijo v sosednjo Gruzijo.

mejni prehod
Mladen Rakić/N1

Tako je German čakal na pomoč na cesti tik ob grafitu, ki nazorno prikazuje, kaj si Gruzijci mislijo o Putinovi Rusiji.

Svojega mnenja o ruski agresiji na Ukrajino ne poda. “Na ta vprašanja ne morem odgovoriti,” nam na kratko pove. Njegova resnica so počitnice, na katere so se odpravili tudi nekateri njegovi prijatelji. Mobiliziran ne more biti, ker ima “bronj”, poseben dokument, ki ga ščiti pred mobilizacijo, ker je zdravnik in ga Putinov režim potrebuje na delovnem mestu, ne na bojišču. German je v svojih tridesetih letih, poročen z Gruzijko. Tako ona kot njuna hči imata gruzijsko državljanstvo. Ženska je temnejše polti, on pa tipični Rus – svetli lasje in prodorne modre oči. Prijeten, skoraj vojaško izurjen, s kratkimi odgovori, ki ne razkrivajo ne čustev ne osebnega mnenja.

German
N1

Če bi se German z avtom po naključju ustavil ob spomeniku rusko-gruzijskega prijateljstva iz leta 1983, 40 minut od Larsija, v mestu Šerkota, in bi se odločil na primer spiti kavo v lokalni kavarni, bi prebral sporočilo na računu, napisano v angleščini in gruzinščini – Rusija je okupator. Gruzijci tudi na ta način izražajo svoj prezir. Natakarica Kathy nam pove, da ni res, da Gruzijci ne marajo Rusov, ne marajo pa Putinove okupacijske politike.

Račun
N1

“Niti ne vem, ali mi je ta spomenik prijateljstva še vedno všeč, čeprav je res lep. Še iz sovjetskih časov je,” pravi natakarica z nasmeškom in doda, da v Tbilisiju zaradi velikega števila Rusov ni več mogoče najeti stanovanja, podzemne železnice pa je skoraj nemogoče uporabljati, ker je gneča ogromna.

Gruzija, revna dežela, ki osvaja z božansko lepoto narave, to pa dodatno poudarja mogočni in ostri Kavkaz, je dežela nasprotij. Je zatočišče mnogih Rusov, Putinov režim in Rusi pa so tam na slabem glasu. V Gruziji se spominjajo tudi vojne z Rusijo leta 2008, petdnevnega prelivanja krvi, ter ločitve Južne Osetije in Abhazije, katerih neodvisnost priznava le Rusija in še nekaj držav.

Ob cesti nižje od spomenika prijateljstva, a bližje Larsiju, piše “Putin baraba”. Narisane so barve ukrajinske zastave in sporočila podpore Ukrajincem.

zastava
Mladen Rakič/N1

Zadnji del poti proti Larsiju vodi čez Kavkaz, strmega velikana, ki je občasno posejan z ovcami in kravami.

Na poti se prodajajo kučme, zajčji repki, preproge, rute, med, sadje.

šubare
Mladen Rakić/N1

Stojnica z napisom fast food ponuja vse razen hitre hrane: konzervirano koruzo, kumare, pločevinke …

Trgovine in bencinske črpalke so v resnici barake še iz časa sovjetske dobe.

trgovina
Mladen Rakić/N1

Nihče ne govori angleško, bencin se kupuje in natoči “na slepo”, samo treba je pomahati in preveriti, ali sprejemajo kartice. Sprejemajo jih. Gruzija ni več tako poceni, kot je bila nekoč, saj se je zaradi vdora pobeglih Rusov in povečanega priliva deviz ter pripravljenosti Rusov, da zaradi velikega povpraševanja plačajo več za stanovanja, njena valuta močno okrepila. V samo enem letu se je gruzijski lari dvignil z 0,27 evra na 0,36 evra. Medtem ko ob vznožju gore pri Larsiju ob cesti revni prodajajo stvari za preživetje, so nad cesto številni hoteli. Zgrajeni brez kakršnegakoli reda, komaj po kakšnem urbanističnem načrtu, a s čudovitim razgledom.

razgled
Mladen Rakić/N1

Iz smeri Rusije smo srečali vozila, podobna tistim iz filma Kdo tam poje. Stare lade, naložene s kovčki, na poti v boljši jutri. Čeprav tamkajšnji prebivalci pripovedujejo, da so Rusi v preteklih dneh, po razglasitvi delne mobilizacije, mejo prečkali peš in s kolesi, zdaj prehajajo z avtomobili. Vse skupaj deluje precej konspirativno. Gruzijec ob meji je v stiku z Rusi. Vprašam ga, ali pričakuje Ruse, ki prihajajo zaradi mobilizacije. “Ne, čakam turiste,” odgovori. Mestece Kazbegi ob vznožju Kavkaza in drugi kraji v bližini so namreč turistične destinacije. Pogled na gorski masiv iz hotelske sobe je namreč čudovit.

Kavkaz
Mladen Rakić/N1

Tam je tudi taksi – naročil ga je nekdo, ki prečka mejo. Policist sedi v avtu in samo gleda. Ne spusti nas niti meter bližje mejnemu prehodu. Ocenil je razdaljo, s katere lahko snemamo. Če se kamera premakne le en meter naprej, trobi iz avtomobila. V dolini Kavkaza, kjer leži Larsi, je premrzlo, da bi izstopil iz toplega avtomobila. V bližini Larsija so številne stojnice, kjer prodajajo SIM-kartice. Rusi, ki pridejo v Gruzijo, najprej kupijo njih. Pojavile so se tudi menjalnice denarja. Tudi v Tbilisiju, nam povedo Gruzijci, se Rusi najprej zberejo pred trgovinami mobilnih operaterjev, kjer kupijo SIM-kartice, da lahko komunicirajo z družinami.

stojnica
Mladen Rakić/N1

Kot smo videli, je Larsi turistična pot prav zaradi številnih Rusov, ki bežijo sem. Gruzijec je iz Dubaja pripeljal dvoje turistov.

“Kako to, da ste prišli v Gruzijo?” ju vprašam. “Zakaj ne Gruzija, to je le dve uri leta iz Dubaja in je čudovita dežela,” odgovori par.

V Gruziji je vse avantura, še posebej potovanje po cesti. Cesta od Tbilisija do Larsija je presenetljivo dobra, a Gruzijci ne marajo hitrosti. Občasno so postavljene nadzorne kamere, omejitev vožnje pa je 60 ali 80 kilometrov na uro.

Krave, prašiči in konji se prosto sprehajajo ob cesti. Seveda tudi prečkajo cesto, zato zaviramo, trobimo in čakamo, da se oddaljijo …

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar