Kaj je javna skrivnost hitre mode in ali so ji zdaj šteti dnevi

Profimedia

Neprodane zaloge oblačil romajo v sežigalnico, odvečne torbice zrežejo, druge popolnoma uporabne izdelke pa pošljejo na odlagališče, da bi se izognili popustom in razprodajam – to je pravzaprav javna skrivnost hitre mode. Evropska unija želi z novo uredbo te netrajnostne prakse odpraviti.

V začetku decembra sta Evropski parlament in Evropski svet dosegla začasni dogovor, ki med drugim omejuje oziroma prepoveduje uničevanje neprodanih oblačil in drugih tekstilnih izdelkov. Gospodarski subjekti, ki blago uničijo, bi morali po tem dogovoru vsako leto poročati o količini izdelkov, ki so jih zavrgli, in razlogih za to.

Pogajalci so se dogovorili, da bodo velikim proizvajalcem dve leti po začetku veljavnosti določb – za srednje velika in mala podjetja velja šest let prehodne dobe – popolnoma prepovedali uničevanje neprodanih oblačil, dodatkov in obutve. Ni še jasno, ali bo prepoved veljala za podjetja s sedežem v EU ali podjetja, ki tam poslujejo.

Uredba bo po oceni Žive Lopatič, vodje Pravične trgovine v Sloveniji, prinesla velike spremembe pri snovanju izdelkov, še več sprememb pa se bo po vsej verjetnosti zgodilo pri načinu sprejemanja naročil za nove izdelke. Pričakujejo tudi spremembe pri ocenjevanju potreb s strani proizvajalcev, da bi tako zmanjšali količine neprodanih izdelkov. “Upamo, da bodo začeli že pri snovanju razmišljati tudi o tem, kaj bodo naredili z neprodanimi izdelki, saj bodo z uveljavitvijo nove uredbe morali poročati o količinah,” dodaja.

Sporazum prinaša tudi digitalni potni list za izdelke. To orodje bo od podjetij zahtevalo, da obratom za recikliranje in potrošnikom zagotovijo informacije o možnostih recikliranja in okoljski učinkovitosti.

Kaj bo drugače? Zdaj gre namreč večina vrnjenih izdelkov v sežig

Lopatič pričakuje, da se bodo z implementacijo uredbe v vseh državah članicah EU spremenili tudi načini naročanja oblačil prek spleta, ki so se močno razširili v zadnjih letih in doživeli pravi bum v času epidemije. “S tem imamo v mislih predvsem tista naročila, ki vključujejo veliko naročenih izdelkov in veliko vrnitev. Večina teh gre še vedno direktno v sežig, ker je trenutno proizvodnja novih oblačil cenejša kot pa sortiranje vrnjenih oblačil in dajanje teh v ponovno prodajo,” razlaga sogovornica.

Tovarna oblačil Shein na Kitajskem — Foto: PROFIMEDIA

Obstaja možnost, da se bo zaradi te uredbe močno povečal tudi trg t. i. oblačil iz druge roke. “Pri tem imamo v mislih predvsem oblačila, ki jih lahko že danes kupite v ‘second hand’ trgovinah, pa ta niso imela prejšnjih lastnikov, ampak so tam pristala zato, ker jih v ‘navadnih’ trgovinah niso mogli prodati,” dodaja Lopatič.

Model “vzemi, izdelaj, zavrzi” je škodljiv

Evropska poslanka Alessandra Moretti (S&D), ki je bila pobudnica zakonodaje, je ob sprejetju uredbe dejala: “Čas je, da prenehamo z modelom “vzemi, izdelaj, zavrzi”, ki je škodljiv za naš planet, naše zdravje in gospodarstvo. Novi izdelki bodo zasnovani tako, da bodo koristili vsem, spoštovali naš planet in varovali okolje. Trajnostni izdelki bodo postali norma, ki bo potrošnikom omogočila, da bodo pri nakupovanju varčevali z energijo in popravili ter sprejemali pametne okoljske odločitve. Prepoved uničevanja neprodanega tekstila in obutve bo prispevala tudi k spremembi načina, kako proizvajalci hitre mode proizvajajo svoje blago.”

Uredba socialnih vidikov ne ureja

Predvsem problematična v tekstilni industriji je seveda hitra moda. Zanjo je značilna hitra proizvodnja poceni oblačil, ki sledijo najnovejšim modnim trendom. Prodaja in rast se povečujeta tako, da se povečuje ekonomijo obsega in zmanjšuje stroške, kar pa največkrat vodi do manj etičnih praks.

Čeprav EU trenutno sprejema tudi zakonodajo na področju dolžnega pregleda kršenja človekovih in delavskih pravic ter izkoriščanja okolja v celotni verigi (Direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti), ta zakonodaja – kljub številnim opozorilom nevladnih organizacij – ni povezana s sprejeto uredbo.

Tako v novi uredbi ni preglednosti nad socialnimi vidiki v proizvodnem procesu, kot so obstoj sindikatov, zdravje in varnost ali informacije o plačah.

“Dokler bo zakonodaja dopuščala izkoriščanje delavcev v proizvodnih procesih, tako dolgo bo lahko proizvodnja novih oblačil relativno poceni. To pa pomeni, da bo zelo dostopna in potrošniki ne bomo prisiljeni spremeniti svojih navad. Navade trošenja tekstilnih izdelkov je treba spremeniti na več ravneh – na ravni individualne potrošnje in rabe, na ravni podjetij, ki tekstil proizvajajo in prodajajo, na ravni držav, ki postavljajo pravne okvirje, in na ravni komunalnih podjetij, ki poskrbijo za odpadni tekstil,” ob tem dodaja sogovornica iz Pravične trgovine.

Resne spremembe v boju s hitro modo se bodo po oceni Lopatič poznale šele takrat, ko bodo oblačila postala kakovostnejša in dražja, potrošniki pa bodo posledično spet začeli načrtovati nakupe oblačil, jih popravljati in zanje bolje skrbeti. “Korak bližje rešitvi bi bili tudi, če bi popravila že zdaj postala cenovno dostopnejša, kar bi lahko spodbujali tako z davčnimi kot drugimi ukrepi,” še dodaja Lopatič.

V EU se vsako leto zavrže približno 5,8 milijona ton tekstila, kar je približno 11 kilogramov na osebo, navaja Reuters. Večina ga pristane na odlagališčih ali v sežigalnicah.