Kdo šiva obleke, ki jih mnogi Slovenci kupujejo v slavni Mirelli v Trstu? Vsa oblačila iz te tekstilne trgovine imajo na etiketi napis Proizvedeno v Italiji, to pa marsikaterega potrošnika prepriča, da so obleke narejene na varen in pošten način. A resnica je veliko bolj temačna. Brskanje po podatkih nas na naše presenečenje ni pripeljalo do tovarne v eni od držav v razvoju. Umazan in krut svet tekstilne industrije, v kateri so delavci žrtve novodobnega suženjstva, se odvija čisto blizu nas, v le 500 kilometrov oddaljenem predelu italijanskega mesta Prato, ki ga popolnoma obvladuje kitajska tekstilna mafija.
1. decembra leta 2013 je Čen Čangdžong trdno spal v spalnici za delavce poleg delavnice v tekstilnem podjetju Moda Teresa v italijanskem mestu Prato. Za njim in drugimi zaposlenimi je bil dolg dan, kot po navadi so namreč za šivalnimi stroji sedeli od 13 do 17 ur.
Noč se je že počasi prevešala v jutro, ko je Čena zbudila neznosna vročina. Tovarno, ki ni imela ne požarnih alarmov ne primernih gasilnikov, je zajel požar.
Ko so na kraj pridrveli gasilci, je bila tovarna videti že kot ognjena bakla. Po trditvah tožilcev je bilo v prostorih namreč shranjene več kot 5,5 tone vnetljive tkanine, ki je celo blokirala edini zasilni izhod, ki je vodil na streho. Po bežanju pred plameni in mrzličnem iskanju izhoda se je Čenu uspelo prebiti ven. Bil je edini od zaposlenih, ki je požar preživel. Sedem delavcev, ki so v Italiji živeli nezakonito in so delali za dva do tri evre na uro, je zgorelo, je ob koncu sojenja poročal AP.
Sodišče je zaradi umora pet ljudi obsodilo na večletno zaporno kazen: poslovodji Lin Juli in Hu Šjaopinga, italijanska brata, ki sta bila lastnika stavbe, Giacoma in Massima Pellegrinija, in “šefico” Lin Ju Lan.
Organi pregona so se mesece trudili dokazati, da prav Lin Ju Lan vodi tovarno Teresa Moda. Kitajska podjetja v Pratu imajo namreč, kot so za N1 pojasnili na italijanski finančni upravi, zelo kratko “življenjsko dobo”. Da bi se izognili plačevanju davkov in nadaljevali nezakonite posle, koruptivni lastniki podjetja zapirajo in nato odpirajo pod novimi imeni. Tako je bila Teresa Moda že četrto podjetje, ki sta ga Lin Ju Lan in njena sestra vodili v isti stavbi.
Pranje denarja, večmilijonske davčne utaje in ponarejanje dokumentov
Italijansko mesto Prato je od Slovenije oddaljeno le 500 kilometrov in je tretje največje mesto v osrednji Italiji, takoj za Rimom in Firencami.
Po zadnjih podatkih je leta 2019 v mestu s slabimi 200.000 prebivalci živelo približno 25.000 kitajskih državljanov, še več deset tisoč naj bi jih tam živelo nezakonito. Prav Kitajci so lastniki 6.000 tamkajšnjih podjetij, kar Prato uvršča na lestvico evropskih mest z največjo koncentracijo kitajske industrije, je poročal Reuters.
V več kot 30 letih jim je z nelegalnimi praksami uspelo ustvariti vzporedno proizvodnjo poceni oblačil, ki jih šivajo po vzgledu evropske mode.
Gino Reolon, pokrajinski poveljnik italijanske finančne policije, je leta 2014 za AP povedal, da prav Prato organom pregona služi kot laboratorij za preučevanje kitajskega organiziranega kriminala. “To je kot virus, kot nova bolezen,” je dejal.
Italijanska finančna uprava je za N1 pojasnila, da so nezakonite prakse že leta močno zakoreninjene v tekstilno industrijo toskanskega mesta: pranje denarja, večmilijonske davčne utaje, tihotapljenje ljudi in tekstila vprašljivega izvora, izkoriščanje delovne sile in ponarejanje dokumentov je nekaj najpogostejših, ki jih uprava skupaj s policijo odkriva.
Ena zadnjih akcij finančne uprave je potekala v sredini maja, ko je na sled prišla sedmim podjetjem, ki so bila del zapletenega sistema davčnih goljufij. Osumljeni so izkoristili naivne posameznike in jih prepričali, naj “posodijo” svoje ime za ustanovitev slamnatih podjetij. Ta so izdala za več kot 40 milijonov evrov fiktivnih računov za neobstoječe posle, nelegalno pridobljen denar pa načrtno preusmerila v tujino. Kasneje so ga postopno vključili v običajne finančne tokove.
Da bi se izognili kazenski odgovornosti in davčnim terjatvam, lastniki svoje proizvodnje zelo hitro zaprejo (v manj kot treh letih) in jih odprejo pod drugim imenom. Pod novo krinko na isti lokaciji z isto opremo in zaposlenimi umazane posle nadaljujejo. Kot so pojasnili za N1 na italijanski finančni upravi, so enega zadnjih tovrstnih primerov preiskovali konec januarja. Odkrili so, da je oseba v komaj petih mesecih izdala 100 fiktivnih računov, da bi monetizirala tri milijone evrov.
Z odpiranjem in zapiranjem podjetij ter s pomočjo slamnatih podjetij se je lastniku dolgo uspevalo izogibati policiji. Ko so organi pregona vendarle zaznali koruptivno dejavnost, na (domnevnem) naslovu podjetja lastnika niso našli. Resnični lastnik je bil namreč nekdo drug, ki je uporabljal ponarejeno elektronsko osebno izkaznico.
“Proizvedeno v Italiji” po kitajski ceni
Da bi se še lažje uveljavili na zahtevnem trgu tekstilne industrije, kitajske združbe, ki jih mnogi označujejo za mafijske, v Pratu izkoriščajo certifikat Proizvedeno v Italiji.
Čeprav oblačila iz (poceni) blaga kitajskega izvora šivajo kitajski državljani v kitajskih proizvodnjah, za druga podjetja, ki se zakonodaje držijo, tako predstavljajo nelojalno konkurenco.
Tudi na vseh oblekah, ki jih Slovenke redno kupujejo v tržaški Mirelli, o kateri smo pisali včeraj, so prišite etikete, ki potrošnika zavedejo, da je kupil na varen in pošten način sešit produkt.
Zadnjo akcijo so italijanski finančniki izvedli konec maja in zasegli kar 500.000 kosov oblačil v vrednosti 1,5 milijona evrov. Skupno so tako do danes zasegli že tri milijone oblačil v skupni vrednosti 9,3 milijona evrov.
V operaciji Fabric Tracking so že lani ugotovili, da na oblačilih ni naveden ne proizvajalec ne uvoznik, prav tako ni jasno, iz katerega materiala so oblačila narejena. “Gre za nepravilnosti, ki imajo posledice za celotno proizvodno verigo tekstila in vplivajo na odločitve potrošnika,” so za N1 pojasnili na finančni upravi Italije.
Med drugim so opozorili, da ima lahko prav manko informacij v primeru alergij na določeno blago na potrošnika tudi zdravstvene posledice. Ob tem je vredno omeniti, da za zakonito uvoženo blago veljajo stroge omejitve, koliko določenih kemikalij lahko vsebuje, medtem ko nadzora nad strupenimi in nevarnimi snovmi v pretihotapljenem tekstilu nima nihče.
Med operacijo so ugotovili še, da surovine za proizvodnjo hitre mode hudodelske združbe iz Kitajske najprej pretihotapijo v vzhodnoevropske države, kjer jih prevzamejo kitajska podjetja. Nato jih s pomočjo fiktivnih računov, mimo carinskega nadzora, uvozijo v Italijo. In ne gre za majhne količine: v samo eni akciji so marca lani uradniki finančne uprave zasegli skoraj 9.000 kilometrov blaga v vrednosti približno 12 milijonov evrov.
Dva meseca kasneje je služba Fiamme Gialle, ki spada pod finančno upravo, zasegla še 727.000 zvitkov blaga (kar ustreza približno 170 milijonom kvadratnih metrov) in 580.000 tuljav preje v skupni vrednosti 50 milijonov evrov.
Nizka cena pomeni izkoriščanje podplačanih delavcev, ki brez svobode delajo v “potilnicah”
Potrošniška industrija tekstila, oblek in hitre mode je sporne prakse, za katere smo mislili, da se dogajajo daleč stran, pripeljala naravnost v Evropo, je za N1 pojasnila Živa Kavka Gobbo, predsednica društva Focus.
“Pred desetletjem recimo se je v Bangladešu zrušila tekstilna tovarna in pod seboj pokopala številne ljudi. To se zdaj dogaja v državah Evropske unije, kjer smo prepričani, da se tako grobo kršenje človekovih in delavskih pravic ne bi smelo dogajati, pa se.”
Povedala je, da ranljive osebe, ki nimajo urejenega legalnega statusa ali pa so ekonomsko šibke, v severni Italiji delajo v tovarnah, ki se jim z drugo besedo reče tudi “sweatshop” oziroma potilnice. Ker si drugega ne morejo privoščiti, so izkoriščane do te mere, da so ujete v zanko novodobnega suženjstva.
“To se dogaja v tekstilni industriji tudi v drugih državah. Zato je tudi pomembno, da sami opazimo, kaj resnično stoji za oznakami na oblačilih. Če piše Made in Italy (Proizvedeno v Italiji) še ne pomeni, da je bilo res narejeno v Italiji. Če pa je bilo, ne pomeni, da je bilo sešito po nekih etičnih principih. Bolj verodostojni so certifikati.”
Opozorila je, da mora potrošnik pomisliti, kaj se skriva za ceno izdelkov, ki so “absolutno prepoceni”. Delavci, ki so podplačani, nimajo nobene svobode, proces proizvodnje je okoljsko obremenjujoč, oblačila pa polna nevarnih kemikalij.
“Te uporabljajo že na poljih, če recimo govorimo o bombažu, nato pri barvanju in procesiranju tekstila ter niti. Naš največji organ je koža in mi oblačila postavljamo neposredno nanjo, zato priporočamo, da se denimo črna oblačila, preden jih oblečemo, najmanj petkrat operejo. Že to je zelo zgovoren podatek, kako obremenjena so ta oblačila s kemičnimi snovmi in v kolikšni meri lahko škodujejo nam, potrošnikom.”
Kavka Gobbo je še pozvala, naj potrošniki nakupujejo premišljeno in manj, saj po njenih besedah samo v Sloveniji letno v povprečju zavržemo 12 kilogramov oblek na prebivalca.
Vse N1ajboljše: Kaj se dogaja v zakulisju N1?
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje