Prav mogoče je, da bodo banke morale plačevati posojilojemalcem v frankih. Predlogu zakona za ureditev problematike posojil v švicarskih frankih, ki ga je v postopek vložil državni svet in ki za nazaj posega v posojilne pogodbe v frankih, se namreč obeta podpora. Medtem ko vlada predlogu nasprotuje, ga bodo poslanci največje koalicijske stranke SDS podprli. V bankah menijo, da je protiustaven in ekonomsko neutemeljen. Napovedujejo pobudo za ustavno presojo in prizadevanja, da bi zaustavili izvrševanje zakona do odločitve ustavnega sodišča.
Po mnenju državnega sveta, ki je predlagatelj zakona, banke niso ustrezno opravile pojasnilne dolžnosti in (nepoučenim) kreditojemalcem v frankih niso razkrile vseh informacij, nekatere so celo agresivno tržile posojila v tej valuti kot pot za zvišanje kreditne sposobnosti.
Do leta 2015 so bila posojila v frankih sicer ugodnejša, potem pa je švicarska centralna banka posegla in prekinila vezavo franka na evro, zaradi česar je vrednost franka v primerjavi z evrom poskočila – s tem pa so se posojila občutno podražila. Nekateri kreditojemalci so sprožili sodne spore in zahtevali ničnost pogodb.
Danes je v Sloveniji še za okoli 300 milijonov evrov posojil v frankih (skupna masa posojil je trenutno 10 milijard evrov). Večina posojilojemalcev je po letu 2015 odplačala posojila ali pa jih pretvorila v evrska.
Po dveh neuspešnih poskusih pomoči kreditojemalcem prek posebnega zakona v preteklih letih je zdaj v Državnem zboru (DZ) tretja različica, ki ji dobro kaže. Z uveljavitvijo zakona bi določili obseg najvišje dopustne spremembe valutnega tečaja za kreditne pogodbe v švicarskih frankih, sklenjene med 28. junijem 2004 in 31. decembrom 2010 (gre za tako imenovano valutno kapico).
Valutna kapica se po akutalnem predlogu aktivira, ko zaradi spremembe menjalnega tečaja znesek preostanka kredita za več kot deset odstotkov odstopa od zneska preostanka kredita, izračunanega po tečaju na dan črpanja kredita, oziroma ko zaradi spremembe tečaja višina anuitete za več kot deset odstotkov odstopa od vrednosti anuitete, izračunane po tečaju na dan črpanja kredita.
Danes je Levica vložila amandma, po katerem bi mejo znižali na pet odstotkov (kar je bil osnovni predlog Državnega sveta).
S kapico bi se po besedah predlagateljev valutno tveganje prerazdelilo med pogodbenima strankama. Anekse h kreditnim pogodbam, tudi za medtem že odplačane, naj bi banke pripravile v 60 dneh po uveljavitvi zakona, če tega ne bi storile, jim grozi odvzem licence.
Ugodni obeti
V DZ je danes potekala razprava, glasovanje sledi jutri.
Poslanci SDS (teh je 26) bodo predlog podprli, prav tako poslanci SD (13), čeprav bi se po naših informacijah kdo lahko vzdržal pri glasovanju, in Levice (7). V NSi (7), LMŠ (14) in DeSUS (4) nimajo enotnega stališča, v SAB (6) so proti, a po besedah Maše Kociper pri glasovanju predlogu ne bodo nasprotovali.
Iz tega lahko sklepamo, da se predlogu obeta podpora, saj bo zanj glasoval vsaj pretežni del koalicije in tudi večji del opozicije. Za sprejem potrebujejo navadno večino (torej večina tistih, ki glasujejo).
Nekateri ostali brez konverzije
Predlagatelj Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta, je danes v DZ na pojasnila bank, da so imeli posojilojemalci po letu 2015 možnost konverzije posojil v evre, dejal, da naj bi jih bile banke zavračale – ker (verjetno zaradi podražitve posojila) niso bili kreditno sposobni za reprogram in ponovni najem posojila v evrih.
Kovšca je dejal, da tudi sodišča nimajo enotne prakse:
Kociper proti rešitvam “čez palec” in mimo sodišč
Medtem je Maša Kociper iz SAB mnenja, da se s predlogom zakonodajalec brez potrebe postavlja nad sodišča. “V pogodbenih razmerjih je prišlo do nekih odstopanj. Naš pravni red, tako kot vsak, to ureja. Sodišča so večkrat rekla, da je treba presojati od primera do primera in presojati, ali je posamezna banka posameznega kreditojemalca seznanila z vsemi pogoji in okoliščinami najema posojila v drugi valuti.”
Opozorila je, da so nekatere banke na sodišču uspešne, druge – med njimi je po njenem Unicredit – so izgubile in morajo plačati. “Vsi tisti, ki so bili oškodovani, morajo dobiti odškodnino. Nasprotujem pa temu, da čez palec z zakonom rešujemo vse skupaj in vse mečemo v isti koš.”
Po njenem ni potrebe, da pomagamo tistim, ki so poplačali posojilo in s tem niso imeli težav (med temi je tudi predsednica SAB Alenka Bratušek). A po trenutnem predlogu so tudi ti upravičeni do pomoči, ker “kot zakonodajalec kar tako povprek in mimo sodišč te stvari rešujemo.”
“Ukrep stimulira razmišljanje, da pogodbe ne zavezujejo”
Poslanec DeSUS Robert Polnar je pojasnil, da je odločilno vprašanje, ali so bila kreditojemalcem poznana vsa pomembna dejstva za sklenitev pravnega posla, o čemer imajo v poslanski skupini zelo raznolika mnenja.
Sam se je v obrzaložitvi nagnil na stran bank. “Ukrep, kjer zakonodajalec eno skupin pogodbenih strank retroaktivno izvzame iz pravnega reda, stimulira razmišljanje, da pogodbe pravzaprav ne zvezujejo. Predvsem pa to pomeni, da v kolikor se prevzeto tveganje uresniči v breme ene stranke, tej stranki ni treba izpolniti obljubljenega, ampak lahko računa na pomoč zakonodajalcu ali pa v končni fazi, da jo bo reševala država.”
Retroaktivnost in negiranje sodb
Proti predlogu so tudi vlada, Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) in, razumljivo, banke.
Eden od glavnih pomislekov je retroaktivnost, saj zakon posega v pogodbena razmerja za nazaj. Po mnenju kritikov – na to je danes v DZ opozoril tudi Marko Bandelli iz SAB – bi bil tak zakon škodljiv ne le za banke, ampak tudi za gospodarstvo in državo, saj bi sejal dvom v varnost poslovnega okolja.
Zakon bi pomenil tudi negiranje odločitev sodišč, saj je bilo od 250 tožb, ki so na sodiščih, v polovici primerov že odločeno, je na včerajšnji novinarski konferenci dejala direktorica Združenja bank Slovenije (ZBS) Stanislava Zadravec Caprirolo.
“V NKBM ocenjujemo, da je predlagan zakon neustaven, ekonomsko neutemeljen in ne vsebuje nobene ocene vpliva na gospodarstvo,” pravijo v NKBM. P
N1/Egon Parteli
Zakon bi pomenil tudi negiranje odločitev sodišč, saj je bilo od 250 tožb, ki so na sodiščih, v polovici primerov že odločeno, je na včerajšnji novinarski konferenci dejala direktorica Združenja bank Slovenije (ZBS) Stanislava Zadravec Caprirolo.
Banke ostro proti
V bankah pravijo, da je danes še za 300 milijonov evrske protivrednosti kreditov v frankih (skupno ima prebivalstvo 10 milijard evrov posojil). Večina posojilojemalcev je posojila odplačala ali pretvorila v evrska.
V NKBM je 92 odstotkov strank, ki so imele sklenjene kreditne pogodbe v švicarskih frankih, kredite že odplačalo ali konvertiralo v evrske kredite, kar jim banka omogoča od leta 2015. Finančnih posledic morebitnega sprejetja predlaganega zakona po njihovem ni mogoče izračunati, saj predlog zakona ne vključuje jasne opredelitve stroškov in drugih spremenljivk, potrebnih za pripravo izračunov.
Če bo zakon sprejet, bodo banke uporabile pravna orodja, da preprečijo njegovo izvajanje. “Banke si prizadevamo, da se ob morebitnem sprejetju zakona njegovo izvajanje zadrži, dokler njegove vsebine ne presodi Ustavno sodišče,” so za N1 še povedali v NKBM.
Zakon o posojilih v frankih bodo levi in desni poslanci podprli, levi in desni ustavni sodniki pa razveljavili, ker se protiustavnost vidi iz aviona #sampovemhttps://t.co/Domn2AK0ZU
Ustavno sodišče razveljavilo dve sodbi, nenaklonjeni posojilojemalcem v frankih
Ustavno sodišče je razveljavilo sodbi, s katerima sta sodišči zavrnili zahtevek posojilojemalcev za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih ter za vračilo preplačil. Ugotovilo je, da sodbi nista ustrezno odgovorili na pomisleke glede presoje standarda pojasnilne dolžnosti bank in nepoštenosti. Vrnilo ju je v ponovno odločanje.
Ustavno sodišče je preizkusilo sodbi ljubljanskega okrožnega sodišča z 9. julija 2019 in Višjega sodišča v Ljubljani z 11. maja 2020. Ustavno pritožbo sta vložila zakonca Igor in Simona Ajdnik, ki ju je zastopala Odvetniška pisarna Robert Preininger, gre pa za prvo odločbo ustavnega sodišča na temo problematike posojil v švicarskih frankih.
Izpodbijani sodbi sta po pojasnilih ustavnih sodnikov temeljili na dveh samostojnih nosilnih stališčih. Prvo je bilo sestavljeno iz izhodišča, da se poštenost oziroma nepoštenost glavnega predmeta pogodbe, to je valutne klavzule v švicarskih frankih, v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti ne presoja, in pa ocene, da je bila pojasnilna dolžnost v obravnavanem primeru izpolnjena. Z drugim stališčem pa sta sodišči po vsebinski presoji pogodbenega pogoja, to je valutne klavzule, ugotovili, da ta ni bil nepošten.
Ustavni sodniki so se odločili, da zaradi precedenčnega pomena ustavnopravnih vprašanj, ki jih odpirata obe stališči sodišč, preizkusijo obe stališči sodišč v celoti. (STA)
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje