Reportaža s covid intenzivne: “Trudimo se, da bi preživel. Star je 44 let”

Koronavirus 20. Nov. 202118:49 > 22. Nov. 2021 08:0812 komentarjev
Delite:

Intenzivna terapija. Kraj, kamor pridejo najbolj bolni. Ko kisikova maska ne zadostuje, ko pljuča ne zmorejo več, bolnike priklopijo na ventilator. Več tednov so v umetni komi. Aparati jih ohranjajo pri življenju in omogočajo, da telo dobi toliko kisika, da njihovi organi ne odmrejo. Četrtina jih ne preživi. Tisti, ki se zbudijo, niso brez posledic. Zdravstveni delavci 24 ur skrbijo zanje, ob njih so, ko se zaplete, ob njih so, ko umirajo, ob njih so, ko se zbudijo. Bili smo na intenzivnem oddelku mariborskega kliničnega centra. Včeraj je bilo hospitaliziranih 181 bolnikov, 49 jih je potrebovalo intenzivno zdravljenje. Njihovo število še kar narašča.

Kako poteka delo s covidnimi bolniki na intenzivnem oddelku mariborskega kliničnega centra, si poglejte v zgornjem videu.

Covid oddelek ni oddelek, ampak več oddelkov, hodnikov in sob, improvizirano preurejenih za zdravljenje življenjsko ogroženih bolnikov. Tu zelo dobesedno vidiš, kaj pomeni, da so zaradi epidemije ogroženi vsi ostali bolniki. Po kletnih hodnikih nas odpeljejo do prostorov, nad katerimi je napis “Oddelek za žilno kirurgijo”.

Žilne kirurgije tu ni, čez vrata je obešen napis “Covid +”, opozorilo o obvezni polni zaščitni opremi, o tem, da so tu covid pozitivni pacienti. Do njih zdravstveno osebje vstopa skozi dvojna vrata, prav tako improvizirano narejena iz plastične cerade. Zdravniki dajejo osebju v skafandrih navodila skozi okenca, oblepljena z lepilnim trakom, ki zagotavlja varnost tistih na drugi strani.

“Covid intenzivna terapija zaseda dve etaži kirurške stolpnice, oddelek za nevrokirurgijo in oddelek za kardiokirurgijo, ki je razseljen na dve lokaciji,” pove vodja intenzivne enote UKC Maribor dr. Alenka Strdin Košir. “Zasedamo tudi eno celo etažo oddelka za psihiatrijo, ki je bil včasih namenjen zdravljenju bolezni odvisnosti.” Kaj je zdaj s temi bolniki? “Hospitalnega zdravljenja zanje trenutno v Mariboru ni.” Prioritete so drugje.

ŽILNA COVID
Foto : Uroš Kokol, N1

Otroški kirurg za bolnike s covidom-19

Z vseh oddelkov prihaja tudi zdravstveno osebje. Naš sogovornik je Jan Mlakar, zdravnik specializant otroške kirurgije. Že več mesecev ne pomaga več malčkom, ampak covidnim bolnikom.

“Delo je drugačno, pacienti so težji. Večina pacientov na otroški kirurgiji je zdrava, potrebujejo le kirurški poseg. Tu pa je veliko bolj stresno, ker se ti lahko pacient poruši kadarkoli.” Najtežje je, pravi, ko kateri od bolnikov že skoraj okreva, a se nato zaplete. Covid-19 je zahrbtna bolezen.

ob bolniku covid
Foto : Uroš Kokol, N1

“Zadnjič sem prišel v sobo bolnika, ki je že toliko okreval, da smo ga nameravali prestaviti na navadni oddelek. Bil je neodziven, nekaj časa smo ga oživljali. Utrpel je pljučno embolijo, tako veliko, kot je še nikoli nisem videl na slikanju. Še vedno se trudimo, še vedno se bori, da bi preživel. Star je 44 let.”

OBRACANJE BOLNIKA COVID MB
Foto : Uroš Kokol, N1

Malokdo je starejši od 70 let. 85 odstotkov ni cepljenih. “Imamo tudi cepljene, nekateri so imunsko kompromitirani ali zelo bolni, nekateri so tudi brez pridruženih bolezni, ampak jih je zelo malo. Moj občutek je, da je potek bolezni pri njih blažji,” pove dr. Strdin Košir. “Matematika je preprosta, če bi zdravili samo 15 odstotkov bolnikov, ki so tu, bi to zmogli brez vsakršnih težav.”

Po lanski težki jeseni in zimi so vsi z upanjem gledali v lepšo prihodnost letošnjega leta, ki jo je obetalo cepljenje. Danes jim je težje kot lani. Ker ni zaprtja družbe, potrebuje zdravljenje več bolnikov z drugimi respiratornimi bolezni, več poškodovancev in več kroničnih bolnikov, ki se jim je stanje v času epidemije tako poslabšalo, da morajo v bolnišnico.

“Nikakor si nismo mislili, da bomo čez eno leto to še enkrat doživljali, in to celo v večjem razmahu kot lani. Vsi smo verjeli, da bo cepljenje potek epidemije spremenilo, da bodo ljudje razumeli, da bodo precepljeni in da bodo prihajali samo še posamezni primeri covida-19. Vedeli smo, da covid intenzivne terapije ne bomo mogli popolnoma ukiniti, verjeli pa smo, da bomo zmogli s 5 do 10 posteljami. Žal ni tako,” razočarano pove vodja oddelka. Včeraj je bilo hospitaliziranih 181 bolnikov, 49 jih je potrebovalo intenzivno zdravljenje.

Ko se zbudiš iz kome

Bolniki na oddelku intenzivne terapije ležijo dolgo, nekaj tednov, tudi mesec dni. “Če je bolnik, ki je uspavan, mehanično ventiliran več kot dva tedna, opravimo traheotomijo. To je kirurška odprtina v sapniku, prek katere nadaljujemo predihavanje bolnika,” razloži vodja. Dolga intubacija in umetna koma namreč sami po sebi puščata posledice.

Po več tednih so tisti, ki jim uspe, shirani. “To ni lep prizor,” pove Jan Mlakar. “Popolnoma so shirani, mišične mase praktično nimajo več, ker so zmedeni, jih moramo miriti, dobivajo pomirjevala. Večinoma ne vedo, kaj se dogaja, večkrat jim moramo ponavljati.”

Medtem ko je bolnik v komi in priklopljen na aparate, nad njim ves čas bdi zdravstveno osebje. Vse sobe spremljajo prek videokamer, ob bolnikih imajo ‘elektronske varuške’, kakršne sicer uporabljajo starši dojenčkov. Ko aparature začnejo piskati, jih tako slišijo in se takoj odzovejo. “24 ur smo zraven pacienta, negujemo ga, merimo vitalne funkcije, delimo terapijo, ga obračamo, delamo različne posege, vse po navodilih zdravnika,” svoje delo opiše diplomirani zdravstvenik Nemanja Spasovski.

“Najtežji del je vsekakor vsaka smrt pacienta, sploh mlajših pacientov,” pravi. “Moj subjektivni občutek je, da je v tem valu več umirajočih mlajših, kot jih je bilo v prejšnjem valu. Absolutno.”

V zaščitnih oblekah, skafandrih, so resnično videti kot astronavti našega časa. “Na to smo se do zdaj že kar navadili, je pa res, da ni lahko,” pove diplomirana medicinska sestra Tanja Zadravec. “Poleti je bilo huje, ko je bilo grozno vroče, pa tudi naši prezračevalni sistemi so morali biti zaradi preprečevanja širjenja virusa po bolnišnici zaprti.”

Kdaj bo konec?

Večina bolnikov potem, ko se zbudijo iz kome in se zavejo, kje so in kaj se dogaja, pove, da jim je žal, da se niso cepili. Toda ne vsi. “Obstajajo tudi ljudje, ki hlastajo za zrakom in hkrati trdijo, da covid-19 ne obstaja,” pove Mlakar. Za vse tam zaposlene je povsem nedoumljivo, da je to mogoče.

Foto : Uroš Kokol, N1

Ko jih vprašamo o njihovem mnenju o projekcijah epidemije, ki napovedujejo širjenje okužb in naval v bolnišnice, odgovorijo, da so slišali že veliko napovedi. “Meni je pravzaprav vseeno, kako velik bo ta val, samo naj ga bo čim prej konec, ker smo resnično utrujeni,” pravi dr. Strdin Košir.

“Največja žalost in tisto, kar nas najbolj skrbi, je, da se že dolgo dolgo borimo s covidnimi bolniki, pa širša javnost ne prepozna tega, da je covid-19 resna bolezen, ki je prizadela širšo populacijo. In da večkrat kakšno življenje izgubimo,” njihove občutke opiše diplomirana medicinska sestra Anja Hameršek.

Ko pride z dela, se v prostem času sooča z ljudmi, ki nasprotujejo cepljenju in ukrepom ter so brezbrižni do katastrofe, ki se medtem dogaja v bolnišnicah. “Včasih se odzovem z molkom, včasih z neodobravanjem, včasih celo z žalostjo. Najraje bi videli, da se ta covid-19 že enkrat konča. Pred kratkim sem slišala stavek, ki zagotovo drži. Virusu, ki ima za sabo tak narod, se zagotovo ni treba bati za prihodnost. Želim si, da bi ljudje končno začutili pomen tega, da se testirajo, cepijo in spoštujejo ukrepe.”

Komentari

Vaš komentar