Čeprav so bili pred manj kot letom dni starši tako rekoč soglasni, da šol ne glede na epidemiološko sliko ne smemo več zapreti, se nekateri zdaj sami odločajo za to, da njihovi otroci ne hodijo v šolo, ampak se šolajo na daljavo. Razlog je njihovo odklonilno stališče do samotestiranja. Razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek opozarja, da je za manjšino otrok, ki so doma, trenutna situacija še težja, kot je bilo zaprtje šol.
Potem ko je vlada predpisala obvezno samotestiranje v šoli, ki ga morajo vsi učenci in dijaki izvajati trikrat tedensko, je del staršev temu ostro nasprotoval. Nekateri so se protestno zbirali pred šolami, grozili so s kazenskim pregonom ravnateljev, pred eno od šol je oče, ki se ni strinjal z ukrepom, celo protestno prižgal motorno žago.
Kljub vsemu je samotestiranje pred nekaj manj kot dvema tednoma steklo relativno gladko. Delež staršev, ki niso podali soglasja, je bil nekaj več kot triodstoten. Nekaj je bilo med njimi tudi takšnih, ki so soglasje podpisali naknadno, ko se je prah polegel, pravijo sogovorniki iz učiteljskih vrst.
Še vedno pa majhen delež otrok, ki se ne želijo oziroma ne smejo samotestirati, v skladu z vladnim odlokom ne sme vstopiti v šolske prostore in tako ostajajo doma. Čeprav je na ravni družbe po slabih, celo katastrofalnih izkušnjah iz preteklega šolskega leta obveljal konsenz, da se šole ne smejo več zapreti, se je za ta mali delež otrok zgodilo prav to.
“Otroke kaznujemo za nekaj, na kar nimajo vpliva”
Okoliščine, zaradi katerih se nekateri otroci trenutno šolajo na daljavo, so različne, pravijo sogovorniki. Nekateri se glede tega strinjajo s starši, pri nekaterih je menda tudi tako, da so starši podpisali soglasje, a se sami ne želijo testirati. V najtežjem položaju pa so tisti, ki proti samotestiranju nimajo nič, a v šolo ne smejo zaradi odklonilnega stališča staršev.
Na to je v zapisu na Facebooku opozoril tudi gimnazijski učitelj na waldorfski šoli v Ljubljani dr. Klemen Lah, ki je prepričan, da prav otroci in mladi spet nosijo največje breme epidemije. V svoji objavi na družbenem omrežju je poudaril, kako nevzdržno je otroka kaznovati za nekaj, za kar sam ni kriv in na kar nima vpliva.
“Poznamo situacije, ki so zelo sporne: dijaki se želijo samotestirati, pa jim starši tega ne dovolijo ali pa se starša ne moreta dogovoriti, ker eden ukrepu nasprotuje, drugi pa ne. Država je odločitev o šolanju otrok prepustila staršem, kaznovala pa otroke,” je opozoril Lah. “Izrablja se jih kot sredstvo pritiska tako s strani vlade kot staršev.”
“Pomembno je, da vedo, da niso pozabljeni”
Šolska psihologinja Nina Babič z Osnovne šole Martina Konšaka Maribor pravi, da se z vzroki, zakaj se kdo šola na daljavo, ne ukvarjajo. Učitelji so se zavezali, da se bodo z vsakim od teh učenk in učencev aktivno ukvarjali. Kako, je odvisno od vsakega učitelja oziroma razrednika posebej, Babič pa poudarja, da je bistveno ohraniti občutek povezanosti. “Učenca lahko po pouku pokličemo, se dogovorimo za videokonferenco enkrat na teden, se pozanimamo, kako mu gre delo in kako se počuti,” našteva. Razrednik lahko izkoristi tudi razredno uro, zato da skupaj z učenci pokliče tiste, ki so doma, in jim tako pomaga ohranjati stik s sošolci. “Pomembno je, da imajo občutek, da so še vedno del razreda in da jih pogrešamo. Da niso pozabljeni.”
Po tednu in pol šolanja od doma Babič pravi, da še ni zaskrbljena. “Če pa bo to trajalo mesec dni ali še več, bo to resen problem. Morali bomo premisliti, kako delati z njimi. Najlažje je reči, saj imajo možnost iti v šolo, tako kot gre večina. Vsak otrok je pomemben. Tudi če sta na vsej šoli samo dva takšna, moramo to vzeti resno. Dolgotrajno šolanje na daljavo je zagotovo najslabša možnost.”
“Starši posegajo v proces socializacije”
Razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek se strinja, da so se ti otroci znašli v zelo slabem položaju. “Rešitev, da otroci, katerih starši ne želijo upoštevati sprejetih ukrepov, ostajajo doma, je še slabša, kot je bilo šolanje na daljavo za vse,” opozarja. Ne le, da so ti otroci v stiski, ker morajo izbirati “zavezništva” med starši, učitelji in vrstniki, ampak to močno posega tudi v njihov proces socializacije.
“Starši s takimi odločitvami bolj, kot morda mislijo, posegajo v proces socializacije, ki si ga otroci postopoma gradijo skozi povezave z drugimi otroki, ob reflektiranju njihovih mnenj in stališč, skozi pogovore z njimi, možnosti izražanja čustev in empatije. Za otroke in mladostnike so vrstniške skupine prostor socializacije, za otroke na začetku šolanja pa učitelj izrazita avtoriteta. Težko si predstavljam, kaj lahko starši, ki sicer imajo lahko svoja prepričanja o poteku epidemije in sprejetih ukrepih, ki so lahko jezni in nezadovoljni s predlaganimi ukrepi, odgovorijo svojemu otroku, ko jih vpraša, zakaj mora biti doma, ko so vsi njegovi sošolci ali sošolke ali vsaj večina njih v šoli. Zdi se, kot da ti starši nočejo razmišljati o tem, da so v času epidemije otroci že plačali svojo ceno, in to visoko, ter da vsako dodatno sprožanje stresa, ko se morajo odločati na primer med starši, na katere so čustveno navezani in jih imajo radi, med učiteljem ali učiteljico, ki mu oziroma ji zaupajo, vrstniki, ki so njihovi prijatelji in zaupniki, povzroča dodatne čustvene stiske in jim nenazadnje postavlja dodatne ovire pri pridobivanju znanja. (…) Otroke, ki ostajajo doma, upravičeno tudi skrbi, kako bodo nadoknadili zamujeno in kako se bodo vrnili nazaj med sošolke in sošolce.”
Ljubica Marjanovič Umek
Situacija je še posebej občutljiva za mlajše učence in tiste, ki so že sicer čustveno bolj občutljivi, dodaja sogovornica. Če bodo ti učenci in dijaki samo nekaj tednov prisiljeni biti doma, bo to po njenih besedah zelo neugodno zanje. Skoraj zagotovo pa bo novi režim trajal precej dlje časa.
Nekateri si še niso opomogli od lani
Ob tem tudi ne smemo pozabiti, da si marsikdo še ni povsem opomogel od posledic zaprtja šol v preteklem šolskem letu, opozarjajo sogovorniki. Otroci in mladi so bili več mesecev doma, brez zanje tako pomembnih stikov z vrstniki, brez ustaljenih rutin in dinamike, včasih tudi v domačem okolju, ki ni bilo spodbudno ali celo nevarno. Nina Babič pravi, da je stisk in težav izjemno veliko: “Veliko stvari se je zgodilo v družinah, veliko otrok je spremenilo svoje počutje, navade. Težave, s katerimi se ukvarjam, so zelo drugačne, kot so bile doslej. Otroci so bolj apatični, težko se spravijo v delovni ritem in se izogibajo obveznostim, več je anksioznih in nespečih, kar v osnovni šoli prej ni bilo pogosto.”
Tudi Klemen Lah je prepričan, da so prav otroci in mladi v zadnjih dveh letih žrtvovali več kot marsikatera druga starostna skupina. In tudi zdaj so v tem položaju, zato ker se starejši ne vedejo odgovorno. “Takšne epidemije težav v duševnem zdravju otrok in mladostnikov v Sloveniji še nismo videli. To, kar se dogaja zdaj, le še poglablja njihove rane.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje