Tragična smrt navdušenca nad fitnesom, ki se ni želel cepiti

Koronavirus 01. Dec. 202117:043 komentarji
Delite:
John Eyers
Foto: Jenny McCann

John Eyers je bil triatlonec, bodibilder in plezalec. Letos avgusta je umrl zaradi covida. Ni se hotel cepiti proti koronavirusu, govoril je, da "ne bo poskusni zajček". Njegova zgodba je dokaz, kako hude so lahko posledice okužbe tudi za zdrave, močne in mlade. Imel je komaj 42 let. "Vsi kdaj sprejmemo napačne odločitve, on je svojo plačal z življenjem," obžaluje njegova sestra dvojčica, ki si želi, da bi Johnova zgodba koga od skeptikov prepričala, naj zaupa stroki. "Covid je brutalen," je povedala novinarjem časopisa Guardian.

Bil je eden tistih redkih, skoraj čarobnih poletnih večerov, ko se je družina zbrala na domačem vrtu. “Bilo je toplo, sedeli smo zunaj in poslušali ptičje petje.” Tako se letošnjega 11. junija spominja Jenny McCann, sestra dvojčica Johna Eyersa. Pri njej doma v severnem Londonu so praznovali 10. rojstni dan njenega sina, po dolgem času, ko so jih ločevale epidemiološke omejitve druženja, so bili spet skupaj. “Življenje se je zdelo res lepo,” pravi Jenny, ki se takrat ni zavedala, da Johna vidijo zadnjič.

Jenny se ne spomni točno, kako se je tisti večer začel prepir o cepivih proti covidu. “John je začel govoriti nore stvari, ki niso imele nobenega smisla. O tem, da se ljudje cepijo le zato, da bi dobili brezplačen obrok v McDonald’su in da cepiva vsebujejo formaldehid. Sorodniki so mu nasprotovali in mu na svojih telefonih pokazali članke, ki preverjajo dejstva in dokazujejo, da ni res, kar pravi. Toda John je bil neomajen: “Ne bom poskusni zajček,” je ponavljal.

Športnik od mladih nog

Brat in sestra sta bila že kot otroka zelo različna, a ju je, kot vse dvojčke, družila posebna vez. Medtem ko je bila Jenny pridna in lepo vzgojena, je bil John pravi pobalin, ki ga je zelo zanimal šport, šola pa niti ne. Medtem ko je Jenny pri 18-ih odšla študirat, je John ostal v domačem Southportu, obmorskem mestu na zahodu Anglije, in pomagal staršem pri njunem tapetniškem poslu. Toda tega se je kmalu naveličal in se raje pridružil fantovski erotični plesni skupini Chippendales.

“Vsake stvari se je lotil, kot da bi bil obseden,” se bratovega značaja spominja Jenny. Njegovih slačifantovskih dni je bilo kmalu konec, nato se je posvetil triatlonu. Sledila so bodibilderska tekmovanja, za njimi pa plezanje v hribih. John je bil od mladih nog nadarjen športnik.

“V fitnesu je bil kot inventar,” se najboljšega prijatelja spominja Jonathan Cohen. “Njegova predanost fitnesu je bila občudovanja vredna. Svoje telo je potisnil do meja, večinoma je bil v telovadnici že ob 6. uri zjutraj.”

Od letošnjega januarja je imel John težave z duševnim zdravjem. Ukrepi zaradi epidemije so ga hudo prizadeli, saj ni mogel v fitnes ali na plezanje, niti ni mogel videti prijateljev. “Nedolgo pred tem se je razšel z dekletom. Živel je sam in zelo me je skrbelo zanj,” pravi njegova sestra.

Jonathan je prepričan, da je bil to eden od ključnih vzrokov za Johnovo skepso. “Frustriralo ga je, da ne more početi običajnih stvari. Verjel je, da covid obstaja, a govoril, da oblast preveč potencira nevarnost bolezni. “Tako daleč je šlo, da sploh ni več nosil maske,” pravi Jenny. “Rekel je, da zaradi covida ne bi smeli živeti v ozračju strahu. Nihče od njegovih znancev ni zbolel in sam je bil prepričan, da mu ne bo nič hudega, tudi če se okuži, saj je mlad in v dobri formi.”

Mladi in močni: varni pred covidom?

Tako Johnovo sklepanje ni bilo povsem napačno. Res je zelo neverjetno, da zdrav 42-letnik umre zaradi covida. Med 40-letniki brez pridruženih bolezni zaradi covida umre eden od 1.490 okuženih. Se je pa John motil, ko je govoril o razmerju med koristmi in tveganjem cepiv. Če se okuži, ima necepljen posameznik 32-krat večjo verjetnost, da bo umrl zaradi covida kot cepljen.

“Ko smo soočeni s tveganji, ki so zelo malo verjetna, se ne zavedamo njihove nevarnosti, dokler ni prepozno,” zablodo razlaga profesor psihologije z univerze v Sheffieldu dr. Tom Stafford. “Podobno je, kot če se vozite neprivezani. V večini primerov bo vse povsem v redu. V redkem primeru, ko boste udeleženi v prometni nesreči, pa so lahko posledice zelo hude. Podobno je pri cepljenju. Verjetnost, da se (mladi) okužite in potrebujete hospitalizacijo, je majhna. Če se to zgodi, pa se pokažejo koristi cepiva.”

Profesor psihologije pravi, da je odločitev za cepljenje, še posebej proti covidu, ena od najtežjih odločitev sploh. “Izračunavanje tveganja je v okoliščinah, kakršna je epidemija, izjemno zahtevno. Ker ne poznamo dolgoročnih posledic, moramo zaupati drugim ljudem.”

Toda zakaj ljudje kot je John bolj zaupajo spletnim vplivnežem kot strokovnjakom? “Z ljudmi, ki so nam blizu, čutimo povezanost, kakršne ne čutimo do Centra za nalezljive bolezni ali strokovne skupine za cepljenje,” razlaga psiholog. “V dobi družbenih omrežij pa nam ljudi, ki so nam blizu, sploh ni treba spoznati v živo. Zato so ta omrežja tako nevarna, saj so ljudje čustveno povezani z vplivneži, ki jih nikoli niso srečali.”

Dezinformacije v času pandemije lahko pomenijo razliko med življenjem in smrtjo.

Bolezen hitro napreduje

29. junija je bil John pozitiven na testu za koronavirus. 3. julija je bil že zelo bolan, z rešilcem so ga odpeljali v bolnišnico. “Povedal mi je, da je v bolnišnici zaradi pljučnice,” se spominja prijatelj Johnatan. “Takrat mi še ni hotel priznati, da je zaradi covida.” Vročina mu je naraščala, imel je težave z dihanjem, zato so mu zdravniki nadeli kisikovo masko. 4. julija je celo noč bruhal kri, naslednje jutro je John poslal posneto zvočno sporočilo. 

“To je bilo najhujše, kar sem slišal v življenju,” pravi Jonathan. “Na polovici posnetka sem bruhnil v jok. Posnetek je dolg minuto in pol, a John pove le 12 besed. Slišal sem, kako ga je strah, kako hlasta za zrakom. In to nekdo, ki je brez vsakršnih težav pretekel 10 kilometrov.”

John in intensive care.

6. julija so Johna sprejeli na intenzivni oddelek, 11. julija so ga priklopili na ventilator. Preden so ga uspavali, je sestra Jenny še spregovorila z njim po telefonu. Povedala mu je, da ga ima rada. On ni mogel odgovoriti, a ji je napisal sporočilo: “Ne pusti, da obupajo nad mano.” To je bilo zadnje sporočilo njenega brata dvojčka.

Zjutraj 27. julija je Johnova družina dobila klic, ki so se ga tako zelo bali. John je umiral, zato so odhiteli v bolnišnico, na intenzivno terapijo, kjer so jih zaposleni čakali s pripravljeno zaščitno opremo. Jenny je slišala, kako v bratovi sobi piskajo aparature. Ko so se končno oblekli in prihiteli v sobo, je bilo tam polno osebja, vsi so bili v solzah. John je pravkar umrl.

Jokali so, ker je umrl tako mlad in mu niso mogli pomagati.

Zakaj tako mlad?

Kako razložiti smrt izjemno športnega 42-letnika zaradi bolezni, ki načeloma hudo prizadene starejše in bolne? “Najverjetnejši razlog je genetika,” pravi dr. Guillaume Butler-Laporte, genetski epidemiolog z univerze McGill. Butler‑Laporte sodeluje v svetovni raziskavi, v kateri analizirajo genome več kot 100.000 zbolelih za covidom, da bi ugotovili, zakaj nekateri zbolijo za hujšo obliko kot drugi.

“Rezultati so nas presenetili,” pravi profesor. “Določene značilnosti na kromosomu 3 pomenijo, da je dvakrat bolj verjetno, da bo zbolel za hudo obliko covida kot nekdo, ki te genetske mutacije nima. Mutacije kromosoma 3 ima približno desetina ljudi evropskega porekla, kar pomeni, da imajo ti ljudje 10-odstotno možnost, da bodo dvakrat bolj dovzetni za hudo obliko covida.”

John je bil verjetno eden od njih. Če bi bil cepljen, bi bilo drugače, a ni bil. Pred smrtjo je John zdravnikom dejal, kako zelo mu je žal, da se ni cepil. “Zdravnik mi je povedal, kako zelo se je jezil nase, preden so ga priključili na ventilator. Govoril je: Zakaj se nisem cepil? Zakaj nisem poslušal?” je povedala Jenny.

Prav to je razlog, da se je Johnova družina odločila zgodbo deliti z mediji. “Če bi se cepil, verjetno ne bi bil mrtev,” pravi Jenny. “Tako preprosto je. Sprejel je napačno odločitev in zanjo plačal z življenjem. To je tako nepošteno.” Težko živi brez brata. “Kako je mogoče, da je moj zdrav, družaben, trapasti bratec mrtev?” se sprašuje. “Kako naj bom dvojčica brez dvojčka?”

Jenny pravi, da si želi le, da bi se ljudje cepili in se, če imajo dvome, obrnili po nasvet k strokovnjakom, ne k internetu. “In da bi spoznali, da je covid brutalna bolezen. Preprosto brutalna.”

Komentari

Vaš komentar