Danski astronavt na Mednarodni vesoljski postaji je s kamero ujel pojav, ki je tako hiter, da ga s prostimi očmi ne moremo videti.
Pred kratkim je Evropska vesoljska agencija objavila fotografije redkega atmosferskega pojava. Ujel ga je danski astronavt Andreas Mogensen, ki je del ekipe na Mednarodni vesoljski postaji (MVP).
Tam v okviru projekta Thor-Davis, ki ga je organizirala danska tehniška univerza (DTU), preučuje strele v zgornji atmosferi in njihov vpliv na raven toplogrednih plinov, ki prispevajo h globalnemu segrevanju.
Pri pregledu posnetkov strel, ki jih je na MVP naredil s posebno kamero, se je izkazalo, da je ta ujela “rdečega duha” ali “rdečo strelo” (angleško “red sprite”). Ta se včasih pojavi nad nevihtnimi oblaki, običajno 40 do 80 kilometrov nad tlemi. Gre za vrsto strele oziroma praznjenja atmosferske elektrike, ki potuje v nasprotni smeri kot običajne strele – torej ne iz oblaka proti površju, ampak navzgor, proti vesolju.
Rdečega duha znanstveniki poznajo kratek čas. Kot piše Wikipedija, so pojav prvič omenili leta 1886, fotografirali pa šele več kot sto let kasneje, leta 1989. Ker se pojavlja nad nevihtnimi oblaki, ga je z Zemljinega površja skoraj nemogoče opaziti. Poleg tega traja tudi le kakšno milisekundo in je rdeče barve, ki jo je na dnevnem nebu težko zaznati. Doslej je znanih le nekaj posnetkov, ki so nastali na Zemlji, večina fotografij je nastala v vesolju ali na letalih, ki so letela zelo visoko.
Odkar znanstveniki vedo zanje, skušajo o rdečih duhovih izvedeti kar največ, da bi tako popolnili sliko dogajanja v zgornji atmosferi. Rdeči duh, ki ga je ujel danski astronavt, je tudi zelo velik. Njegovo velikost so ocenili na približno 14 x 26 kilometrov, poroča BBC. Nad fotografijami so bili navdušeni tudi znanstveniki na tleh. “Slike, ki jih je posnel Andreas, so fantastične,” je dejal Olivier Chanrion, vodilni znanstvenik pri projektu in raziskovalec na DTU.
Poleg rdečih duhov obstajajo tudi modri curki in vilinci
Rdeči duh ali rdeča strela pa je le eden od tako imenovanih prehodnih svetlobnih dogodkov (angleško Transient Luminous Event – TLE). Drugi pojav so “modri curki”, ki se podobno kot rdeči duhovi pojavljajo nad nevihtnimi oblaki, le da so, kot ime pove, modre barve in jih je zato še težje opaziti.
Obstajajo pa tudi “vilinci”, ki se pojavljajo v obliki žareče svetlobe, ki se širi v obliki obroča. Vsi ti pojavi se zgodijo tako hitro, da jih s prostim očesom ni mogoče zaznati, zato si znanstveniki pomagajo s posebnimi kamerami, kot je bila ta, ki jo je uporabil Mogensen.
Kot pojasnjuje ESA na svojih spletnih straneh, kamera deluje bolj kot človeško oko in ne kot običajna kamera. To pomeni, da ne fotografira, ampak zaznava spremembe v svetlobi in ustvarja sliko oziroma “film”, ki je ekvivalenten posnetku 100.000 slik na sekundo. To je dovolj, da omogoči zajemanje ultrahitrih dogodkov, kakršni so TLE, v nekakšne močno upočasnjene posnetke, iz katerih je mogoče videti tudi časovni potek pojava.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!