Beseda geto (ghetto) izhaja iz italijanske besede gettare, ki pomeni vreči, metati, vlivati, saj je bila v delu Benetk livarna, kjer so izdelovali ograje za mostove, okna in ladje. Tovarno oziroma livarno so na začetku 16. stoletja zaprli, stavbe porušili, namesto njih zgradili pa območje za rasno segregacijo in vanje naselili Žide. Tako prvi zapis o getu izvira iz Benetk, kjer so leta 1516, sklicujoč se na sklep 3. lateranskega koncila, na silo ločili jude od kristjanov. Ustanovili so posebno mestno četrt Ghetto Nuovo (Nova livarna).
Po objavi zakona 29. marca 1516 so Benečani omejili svobodo judom v mestu. Zunaj geta so se judje lahko zadrževali samo podnevi. Predel mesta so s preostalimi Benetkami povezali samo z dvema mostovoma, ki ju je varovala vojska, iz četrti pa so imeli po kanalih tudi dostop do odprtega morja.
Edini ”nebotičniki” v mestu
Judom so Benečani dovolili opravljati samo naslednje poklice: medicino, saj so znali brati v arabščini, posojanje denarja, saj je krščanska vera to svojim vernikom prepovedovala, krojaštvo ter preprodajo tekstila in rabljene robe. Kljub slabim življenjskim razmeram v getu je število prebivalcev konstantno raslo. Zaradi goste poselitve geta je to danes edini del mesta, kjer vidimo ”nebotičnike” – stavbe s šestimi nadstropji. Geto je obstajal več kot dve stoletji in pol. Šele po propadu republike je Napoleon Bonaparte l. 1797 zrušil vse zapornice in dovolil Židom, da so živeli po vsem mestu. Danes se zelo mirna beneška četrt, v kateri še vedno po večini živijo judi, deli na dva dela: Ghetto Nuovo (novi geto) in Ghetto Vecchio (Stari geto). Imena so zavajajoča, saj je novi geto starejši od starega.
Razmah getov po Evropi
Od 16. stoletja se je pojem geto razširil po Evropi za vse judovske četrti. Tovrstne četrti so se v Evropi namreč pojavile že v pozni antiki, v srednjem veku pa so geti nastajali predvsem na vzhodu (na Poljskem in v Belorusiji). V zahodni Evropi so nastajale tovrstne četrti v večjih nemških mestih in na ozemlju današnje Češke. Razsvetljenstvo je prineslo prvi preobrat v odnosu do judovstva, kar se je s francosko revolucijo še utrdilo. S splošno judovsko emancipacijo, ki jo je vpeljalo razsvetljenstvo, se je dokončno spremenila tudi struktura getov. Zatiranje in neenakost judovstva sta ponehala, patent avstrijskega cesarja Jožefa II. iz leta 1782 pa je prinesel tudi v tedanji Avstriji politično, družbeno in gospodarsko izenačenje judovstva, čemur je leta 1821 sledila tudi Prusija. S tem je prenehal veljati zakon, ki je za jude določal posebno javno razpoznavno uniformo, dovolilo pa se jim je tudi opravljanje obrti in študij. Do začetka 20. stoletja so bili povsod po Evropi ukinjeni geti.
Krakovski geto
Ponovno uvedbo getov je s seboj prineslo gibanje nacionalsocializma, ki je s prihodom na oblast kmalu po prvi svetovni vojni začelo voditi protijudovsko politiko. Novi geti so se začeli ustanavljati na Poljskem (najbolj znana sta varšavski in krakovski geto) takoj ob začetku druge svetovne vojne, kar pa je bil samo začetek sistematskega pobijanja Judov med vojno.
Geto danes
Danes z izrazom geto običajno opišemo zaprte judovske četrti, lahko pa so to tudi predeli določenega mesta, kjer večinsko živijo pripadniki enega naroda. Večjih getov po svetu uradno ni, nekateri pa k njim prištevajo Zahodni breg, Gazo in druge predele v Izraelu, kjer so tokrat Palestinci na silo ločeni od Judov. Geto je danes zelo priljubljen izraz tudi v ZDA, besedo boste ujeli vsaj v vsaki tretji raperski pesmi.
Knjigo Prvi geto ali primer Benetk je napisala Alice Becker-Ho, spremno besedo k slovenski izdaji je napisal Andrej Pavlišič, prevedla jo je Nataša Varušak.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!