Veste, kje je vulkan na Slovenskem izbruhnil nazadnje? Bo še kdaj? Je to mogoče še za časa naših življenj? Na ta vprašanja nam je odgovarjala strokovnjakinja iz Geološkega zavoda Slovenije.
Pozimi med letoma 1942 in 1943 so se prebivalci južne mehiške zvezne države Michoacan zaskrbljeno ozirali v nebo.
Poročali so o zvokih, podobnih grmenju, vendar na nebu ni bilo nobenih nevihtnih oblakov. To se je dogajalo kar nekaj tednov. Sredi februarja 1943 pa je območje zamajalo več potresnih sunkov, ki so postajali vedno pogostejši. 19. februarja so jih našteli kar 300.
Dan kasneje je tamkajšnji kmet Dionisio Pulido z družino čistil njivo, na kateri so spomladi nameravali posaditi koruzo. Takrat je v tleh opazil razpoko, dolgo okoli dva in globoko kakšnega pol metra, ki je prej tam ni bilo.
Potem pa je ob približno štirih popoldne zagrmelo, zemlja se je stresla in mesto, na katerem je nastala razpoka, se je nenadoma dvignilo dva metra visoko, iz kupa pa se je začel valiti dim z vonjem po gnilih jajcih. Družina je zbežala z njive. Le nekaj ur kasneje se je kup spremenil v majhen krater, iz katerega je začela teči lava.
Dionisio in družina sta bila priča rojstvu novega vulkana, ki je v naslednjih tednih, mesecih in letih rasel s skoraj neverjetno hitrostjo.
Danes je Paricutin, kot so ga poimenovali, okoli 200 metrov visok hrib v obliki klasičnega vulkanskega stožca, na vrhu katerega je krater premera okoli 200 metrov.
V času “odraščanja” je pod seboj pokopal dve manjši mesti in več vasi, njegovi izbruhi pa so terjali tri človeška življenja. Zadnjič je izbruhnil leta 1952 in danes velja za spečega.
Geologi in drugi znanstveniki, ki so takrat navdušeno spremljali rojstvo in rast novega vulkana, danes vedo, da je Paricutin le eden od manjših kraterjev (angleško “vent” – ventil, oddušnik) na vulkanskem območju, imenovanem Sierra Nevada, ki sega od pacifiške do atlantske obale na jugu Mehike.
Planet Zemlja je edini znani planet v Osončju, katerega zgornja trdna plast je razlomljena na velikanske plošče, ki “plavajo” na zdrizasti podlagi notranjih plasti, pri tem zadevajo druga ob drugo, se drgnejo ali izpodrivajo. Veda, ki preučuje to gibanje, se imenuje tektonika (iz grške besede “tektonike” – “stavbarstvo” ali “ki zadeva stavbarstvo”), procesi, ki pri tem sodelujejo, pa tektonski procesi. Vsi ti procesi potekajo zelo počasi, na površju pa se kažejo kot potresi ali vulkanske dejavnosti, ki to površje spreminjajo.
Danes vemo, da je na Zemlji množica vulkanov, kar nekaj jih je tudi v naši bližini – najbolj znana sta Vezuv in Etna na jugu Italije oziroma na Siciliji, ki sta še vedno aktivna, med “bližnje” pa lahko štejemo tudi vulkane na Islandiji.
Geologi, geofiziki, vulkanologi in drugi raziskovalci Zemljine notranjosti danes vedo, da v Evropi obstajajo ali so obstajala tudi druga območja z vulkansko aktivnostjo, ki so danes ugasla ali pa speča. Vulkani bruhajo, ugašajo in nastajajo tudi danes – trenutno je na Zemlji 1.500 aktivnih vulkanov.
Pred kratkim smo poročali o vulkanskih izbruhih na Islandiji in Siciliji, v Indoneziji, pa tudi o rojstvu novega vulkana.
Kaj pripovedujejo kamnine, ki so jih našli pri nas?
Vulkani so nekoč obstajali tudi na območju današnje Slovenije, povedo geologi. O tem pričajo kamnine, ki so jih našli pri nas. V mezozoiku, obdobju, ko so na Zemlji živeli dinozavri, je bilo v Sloveniji prisotno vulkansko delovanje, je za N1 povedala dr. Polona Kralj iz Geološkega zavoda Slovenije.
“Vendar so vulkanske kamnine tako razkosane s prelomi, ob prelomih premeščene in erodirane, da starejših vulkanskih kamnin ne moremo več povezati z obliko vulkana ali vulkanov,” je dodala.
Je pa še vedno mogoče prepoznati dva vulkana, ki sta delovala pred relativno kratkim časom. Gre sicer za milijone let v preteklosti, ampak to je v geologiji precej kratek čas. Zadnji vulkanski izbruh na današnjem slovenskem ozemlju se je zgodil pred približno tremi milijoni let, in sicer na Goričkem, pri Gradu.
Ostanki nekdanje vulkanske dejavnosti so danes manjši zaobljeni griči, porasli z drevjem, piše na spletni strani Doživljajskega parka Vulkanija.
Približno 20 milijonov let pred tem je bruhal tudi vulkan, ki ga danes poznamo pod imenom Smrekovec in je del pogorja pred Kamniško-Savinjskimi Alpami v Zgornji Savinjski dolini.
“Tudi Smrekovec je samo delno ohranjen, manj kot četrtina nekdanjega stratovulkana (vulkana v obliki stožca, op. a.), pa tudi erodiranih je vsaj 500 metrov vrhnjih plasti,” je še povedala dr. Kralj.
So ti nekdanji aktivni vulkani samo speči in se lahko prebudijo? Ali lahko v Sloveniji v bližnji prihodnosti izbruhne vulkan ali nas preseneti, podobno, kot se je to zgodilo v Mehiki?
Še vsaj prihodnjih 50 milijonov let ne bo izbruha
Odgovor dr. Kralj je pomirjujoč: “Vsaj prihodnjih 50 milijonov let vulkanskega delovanja pri nas ne bo.” Nekdaj aktivni vulkani na našem ozemlju so postali neaktivni, nastanek vulkana, kakršen je Paricutin, pa je povezan z drugačno tektonsko aktivnostjo, kot jo imamo pri nas.
Pa vendar – Slovenija je geološko aktivno območje, polno potresnih prelomnic, veliko je potresov, veliko je termalnih vrelcev. Ali te prelomnice in vrelci nakazujejo bližino magme ali vulkansko dejavnost pod površino, smo vrtali dalje.
“Ne, te prelomnice in termalni vrelci niso povezani z vulkanskim delovanjem ali bližino magme,” pravi dr. Kralj. “Nam najbližja območja vulkanskega delovanja so na jugu Italije, na grškem otoku Santorini, na Kanarskih otokih in Islandija,” dodaja.
V Nemčiji obstaja območje nekdanjega vulkanskega delovanja, ki je kontinentalna vroča točka iz obdobja kvartarja, geološke dobe, ki se je začela pred malo manj kot 2,6 milijona leti. Kontinentalna vroča točka (angleško “hot spot”) pa pomeni, da je nekaj deset kilometrov pod njo bazen magme, ki prek prelomnih con prodira proti površju.
Podobna vroča točka je na primer ameriški nacionalni park Yellowstone ali Flegrejske poljane (Campi Flegrei) pri Neaplju, del vroče točke na območju panonskega bazena pa je bilo pred 3 milijoni let tudi Goričko,” še pojasnjuje dr. Polona Kralj. “Vendar pa verjetnosti za delovanje tudi tukaj praktično ni,” zaključi.
