Ko nekdo, ki ga imamo radi, umre, se svet, ki smo ga do takrat poznali, obrne na glavo.
Eden od načinov, kako se ljudje spopadejo s tem, pravi psihologinja Sherry Cormier, je, da skušajo najti nekakšno gotovost. Ta potreba po strukturi je verjetno eden od dejavnikov, zakaj je koncept “pet stopenj žalovanja”, ki ga je vzpostavila psihiatrinja dr. Elisabeth Kübler-Ross, postal tako priljubljen pred več kot 50 leti.
Ta priljubljenost še ni popustila, je dejal David Kessler, ki je ustanovil spletni portal grief.com, da bi ljudem pomagal pri spoprijemanju z žalostjo. Kessler je s pokojno Kübler-Ross soavtor knjige “On grief and grieving” (O žalosti in žalovanju), ki opisuje pet stopenj žalovanja.
Švicarsko-ameriška psihiatrinja in pionirka študij o umirajočih Kübler-Ross je leta 1969 napisala knjigo “On death and dying” (O smrti in umiranju) in v njej objavila vzorec prilagajanja na smrt, t. i. pet stopenj žalovanja. Ta je sestavljen iz petih faz – zanikanja, jeze, pogajanja, depresije in sprejemanja.
“V knjigi je govorila o več kot petih stopnjah,” pove Kessler. “Pomislite na kontekst leta 1969 – zdravniki in zdravstveno osebje niso govorili o procesu umiranja … Elisabeth je resnično upala, da bo njena knjiga sprožila pogovor o smrti in umiranju”.
Od takrat se je o petih stopnjah žalovanja obsežno poročalo v medijih: vzorec se je uporabljal v televizijskih serijah, vključno s serijama “Talenti v belem” in “Zdravnikova vest”; zdravniki so ga uporabljali kot podporo pacientom, deležen pa je bil tudi kritik. Kessler meni, da se ljudje teh pet stopenj oklepajo.
Strokovnjaki za žalost in psihologijo ter akademiki so kritizirali vzorec, ker ni bil dovolj podprt z raziskavami, kar je nakazovalo, da se žalujoči premikajo skozi žalost zaporedno ali da vzorec pomeni le en pravilen način žalovanja. Toda to ni bil namen dr. Kübler-Ross in na to je opozorila na prvi strani knjige, pove Kessler.
Strokovnjaki razpravljajo o stopnjah žalovanja, “ljudje, ki jih boli, pa samo hočejo, da jim kdo pomaga,” pravi Kessler. V nadaljevanju je opisanih pet stopenj žalovanja, prav tako, kako lahko greste skozi njih po kateremkoli vrstnem redu, po katerem jih doživljate.
1. Zanikanje
V zanikanju je milost, saj ne moremo v celoti zaznati celotne bolečine, šoka in neverjetnosti svoje izgube v enem trenutku ali dnevu, zato se bolečina s časom širi, pove Kessler.
Medtem ko zanikanje v dobesednem in disfunkcionalnem smislu pomeni, da se poskušate prepričati, da vaša ljubljena oseba ni umrla, je nezmožnost, da za nekaj časa razumete izgubo, zdrava – ni nekaj, iz česar se morate hitro prebuditi, doda.
Če se borite z nepremagljivim zanikanjem, se lahko poskusite nehati boriti proti resničnosti, s katero ste soočeni, pove Cormier, ki je tudi specialistka za travme in svetovalka.
2. Jeza
Jeza je še en naraven odziv na izgubo, naj bo to jeza na razlog smrti, pokojnika, boga vaše vere, sebe ali naključnost vesolja, pove Kessler.
“Jeza je telesna straža bolečine. Tako izražamo bolečino,” pravi. “Ta stopnja daje ljudem dovoljenje, da so jezni na zdrav način in da vedo, da to ni slabo.”
“Jeza je lahko sidro, ki daje začasno strukturo ničnosti izgube. Ko žalujete, se sprva zdi, da ste izgubljeni na morju: z ničimer ni povezave,” piše Kessler na spletni strani. “Potem se razjeziš na nekoga, morda na osebo, ki se ni udeležila pogreba, morda na osebo, ki je ni v bližini, morda na osebo, ki je zdaj, ko je tvoja ljubljena oseba umrla, drugačna. Nenadoma imaš strukturo – svojo jezo do njih.”
Pod jezo se lahko skrivajo občutki brezupa ali nemoči, pove Cormier, kar včasih povzroči krivdo in obtožbe, ki jih nekateri uporabljajo, da ohranijo iluzijo nadzora ali izrazijo frustracije.
“Naš um bi se vedno raje počutil krivega kot nemočnega,” pove Kessler.
Doda tudi, da je odvisno od tega, kako je umrla vaša ljubljena oseba, eden od načinov za premagovanje jeze, povezane s krivdo in obtožbami, zavedanje, da ne glede na to, kako grozna je vaša izguba, ni bila storjena vam osebno.
“Dejstvo je, da je smrtnost v družinah 100-odstotna,” pove. “Sčasoma bodo vsi umrli, toda naš um tega preprosto ne more dojeti.”
Dovolite si izražati jezo na zdrav način, svetuje Kessler, naj gre za jogo, kričanje v avtu, boksarske vreče, tek ali druge oblike vadbe.
3. Pogajanje
Pogajanje pogosto izhaja iz krivde in običajno vključuje izjave “če le”, osredotočene na obžalovanje o tem, kaj ste storili ali niste storili pred smrtjo osebe, pove Kessler.
“Morda se celo pogajamo z bolečino. Naredili bomo vse, da ne občutimo bolečine zaradi te izgube,” piše Kessler. “Ljudje si pogosto predstavljajo, da stopnje trajajo tedne ali mesece. Pozabljajo, da so stopnje odzivi na občutke, ki lahko trajajo minute ali ure, ko pridemo in izstopimo iz ene v drugo.”
Ne pozabite, da živimo v svetu, kjer se včasih kljub našim prizadevanjem zgodijo slabe stvari, pove Kessler.
4. Depresija
Depresija ali akutna žalost nastopi takrat, ko izguba začne globlje vplivati na vaše življenje. Morda se vam zdi, da bo žalost trajala večno, ali ste se umaknili iz življenja, ali se sprašujete, ali je življenje vredno živeti sam.
Cormier pravi, da žalost ljudi prizadene v različnih obdobjih. Pozna ljudi, ki v prvem letu po izgubi niso bili pretreseni, toda najkasneje do tretjega leta jih je žalost popolnoma preplavila. Zakaj? Ker lahko nekateri za nekaj časa ohranijo iluzijo, da je njihova ljubljena oseba odsotna na dopustu in se bo morda vrnila.
Pogosto je globoka žalost v resnici izraz občutka, da “moje ljubljene osebe ni več in se ne bo vrnila,” pojasni Cormier.
Toda teh občutkov ne bi smeli vedno označiti kot klinično depresijo, pove Kessler. Če mislite, da ste zaradi smrti depresivni, obiščite psihiatra, svetuje.
Za spopadanje z žalostjo lahko poiščete podporo prijateljev, družine ali skupin za podporo in redno skrbite zase z zdravo prehrano, meditacijo, hobijem, bivanjem v naravi in podobnim, predlaga Cormier.
5. Sprejemanje
Sprejemanje ne pomeni, da ste v redu, ker vaše ljubljene osebe ni več. “To samo pomeni, da zdaj sprejemam novo resničnost svojega življenja. Sem vdova, živim sama. Nimam več bratov in sester, ki bi jih lahko klicala. Nimam več staršev, da bi se jim oglasila,” pove Cormier, ki je po izgubi moža in ožje družine napisala knjigo “Sweet Sorrow: Finding Enduring Wholeness After Grief and Loss” (Sladka žalost: iskanje trajne celote po žalosti in izgubi).
Sprejemanje ni konec žalosti. Kessler pove, da lahko sčasoma doživite veliko majhnih trenutkov sprejemanja, ko na primer načrtujete pogreb in se ga udeležite.
“Eno od vprašanj, ki mi jih pogosto zastavljajo, je – kdaj bo te žalosti konec?” doda Kessler. “Potem jih zelo nežno vprašam – kako dolgo bo oseba mrtva? Kajti če bo oseba dolgo mrtva, boste dolgo žalovali. To sicer ne pomeni, da boste vedno žalovali z bolečino. Zame je cilj žalovanja, da se sčasoma spomnim na osebo z več ljubezni kot bolečine.”
Prihod na stopnjo sprejemanja pomeni, da se zdravite, pravi Cormier. Če pa tja ne morete priti, morate poiskati strokovno pomoč.
Cormier ne misli, da je mogoče žalost “preboleti”. Naša naloga je drugačna – moramo se naučiti, da izgubo vključimo v svoje življenje, da bomo lahko napredovali z novo resničnostjo. “Žalujočim se zdi neprimerno, če jim rečete, da so preboleli. Ne, menim, da žalujoči ne prebolimo. Naprej gremo kljub bolečini.”
Nova, šesta stopnja: iskanje pomena
Ko je Kesslerjev sin umrl pri 21 letih pred skoraj petimi leti, je Kessler iskal nekaj, kar ni le sprejemanje. Proučeval je delo nevrologa, psihiatra in filozofa Viktorja Frankla o pomenu in se spraševal, kako je pomen povezan z žalostjo – kar je bila podlaga za njegovo knjigo “Finding Meaning: The Sixth Stage of Grief” (Iskanje pomena: šesta stopnja žalovanja).
Pomen ni odpravil Kesslerjeve bolečine, vendar jo je ublažil, pove.
Pomen je v tem, kar pozneje počnemo ali uresničimo kot žalujoči ljudje, pojasni Kessler. Morda se zavedate krhkosti življenja, poskusite spremeniti zakonodajo ali podariti denar za raziskave, da nihče ne umre tako, kot je umrla vaša ljubljena oseba, ali spremeniti svoje življenje.
Avtorica: Kristen Rogers
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!