Menu Item
Po desetletjih slikanja ponaredkov, ponarejanja dokazov in skrbnega prikrivanja sledi je prevaro razkrila ena sama neprevidnost zakoncev Beltracchi, piše CNN.
Wolfgangu Beltracchiju je zmanjkalo cinka, ki ga je uporabljal za izdelavo bele barve za ponarejanje slik. Zato je pri nizozemskem proizvajalcu kupil cinkov pigment. Ta ni razkril, da pigment vsebuje titan.
Naslednje leto, ko sta eno od Wolfgangovih del – Rdečo sliko s konji, ki sta jo predstavila kot delo ekspresionističnega umetnika Heinricha Campendonka – na dražbi prodala za rekordnih 2,8 milijona evrov, se je pokazala neskladnost. Analiza slike je odkrila sledi titana, čeprav se ta snov uporablja šele od dvajsetih let 20. stoletja.
Originalno delo pa naj bi nastalo leta 1914.
To odkritje je razkrilo vrsto dogodkov, več milijonov dolarjev vredno shemo, s katero je par zavajal kupce in galerije po svetu. Wolfgangove slike so se znašle na dražbenih policah in v zasebnih zbirkah, med drugim v zbirki igralca Steva Martina. Beltracchijeva sta prevarala celo ocenjevalce umetnin. Enemu sta, kot sta trdila, plačala visok honorar v zameno za molk.
Po več kot 30 letih prevar sta bila Wolfgang in Helene Beltracchi leta 2011 obsojena na šest oziroma štiri leta zapora, vendar sta bila oba predčasno izpuščena. Poleg tega sta morala plačati 35 milijonov evrov odškodnine.
Namesto da bi ponarejal že naslikana dela, je Wolfgang ustvaril na stotine izvirnih del, v katerih je spretno posnemal sloge pokojnih evropskih umetnikov, kot so Max Ernst, Fernand Léger, Kees van Dongen in André Derain. Njegova žena Helene jih je nato prodajala kot prej nedokumentirana dela, včasih za sedemmestne zneske. Zakonca sta trdila, da sta svojo umetniško zbirko podedovala po Heleninem dedku. Ta pa naj bi jo po njunih besedah pridobil od judovskega galerista, ki je zbežal iz Hitlerjeve Nemčije.
Zgodba o njuni prevari je bila izčrpno opisana v novicah, dokumentarnem filmu in sodnem procesu iz leta 2011. Psihoanalitičarka Jeannette Fischer pa se je v nedavno objavljeni knjigi poglobila v razloge za prevaro. V številnih poglobljenih pogovorih, ki jih je opravila ob kavi in vinu v studiu para v Švici po njuni izpustitvi iz zapora, je raziskovala njune motive, umetniške procese in družinsko zgodovino.
Preberite še: Kje je dragocena slika, ki je pred leti izginila iz parlamenta?
Rezultat je kompleksen in prepričljiv portret moškega (knjiga se na željo njegove žene osredotoča predvsem na Wolfganga), za katerega je bilo ponarejanje ustvarjalna oblika umetnosti in za katerega je prevara postala nekakšna igra. Dvojica je zaslužila na milijone dolarjev, vendar je bil denar le del privlačnosti. Čeprav sta Beltracchijeva živela udobno, veliko potovala in si kupila dom na jugu Francije, kjer sta vzgajala otroke, sta se izogibala luksuzu, ki bi ga lahko pričakovali glede na pridobljeno bogastvo.
“Ponarejanje je bilo skoraj naključno,” je povedal Wolfgang. “Uživala sva v prodaji slik, ob tem sva se zabavala, obogatela sva … Jaz sem lahko slikal, uživala pa sva tudi v raziskovanju. Ponarejanje je bilo način, kako združiti vse te stvari.”
Izguba lastne identitete
Skupaj z dvema sodelavcema sta bila obsojena zaradi ponarejanja 14 umetniških del. Več deset drugih del je bilo zaradi zastaranja izključenih iz procesa. Vendar zakonca trdita, da sta izdelala približno 300 ponaredkov, od katerih mnogi niso bili nikoli dokončno identificirani.
Njun uspeh je temeljil na natančnih raziskavah in obsedenosti s podrobnostmi. Na tako imenovanih “kulturnih potovanjih” sta odhajala v kraje, kjer so slikali umetniki, ki sta jih posnemala, ali si ogledovala izvirna dela v muzejih po vsem svetu. Prav tako sta se poglobila v pisma in dnevnike umetnikov ter v znanstveno literaturo, ki je spremljala njihova dela.
Te študije so bile podlaga za lažno zgodovino, ki sta jo oblikovala za svoje stvaritve. Čeprav so bile slike večinoma plod Wolfgangove domišljije, so pogosto dobile naslove del, ki so bila znana, vendar so veljala za izgubljena (in o katerih ni bilo nobenih slik), s čimer so zapolnila vrzeli v umetnikovem opusu, ne da bi vzbujala sume. Dvojica je na bolšjih trgih kupovala stare okvirje in platna ter s fotoaparatom iz dvajsetih let prejšnjega stoletja celo posnela stare fotografije svojih stvaritev kot dokazilo o zgodovinskem izvoru. Po pisanju časopisa New York Times je sodnik med sojenjem zakoncema dejal, da je bila goljufija organizirana “z vojaško natančnostjo”.
“Oba sta pripovedovalca zgodb, zato sta veliko raziskovala,” je povedala Fischer. “Vedela sta vse o slikarjih, katerih dela sta ponarejala, mislim, da je to del Wolfgangove ustvarjalnosti,” je dodala. “Ogromno stvari je moral vedeti, preden je začel slikati.”
Wolfgang je leta 2012 v pogovoru za nemški časopis Der Spiegel povedal, da obvlada sloge približno 50 pokojnih umetnikov. Zaradi intenzivne študije se je popolnoma poglobil v njihove svetove – toliko, da je izgubil lastno identiteto.
“Izginotje Beltracchijeve identitete povezujem s čustvi, ki se prelijejo v drugo osebo,” je pojasnila in navedla Wolfgangovo prepričanje, da je s svojim delom prevzemal identiteto umetnika, ki ga je posnemal. “O sebi pravi, da lahko čuti čustva drugih.”
Fischer meni, da je Wolfgang pri tem pokazal izjemno sposobnost empatije. Opisal je, da se je s slikarjem iz 17. stoletja Hendrickom Avercampom, prvim umetnikom, čigar delo je ponaredil, počutil tako blizu, da se je počutil kot njegov brat. Ponarejevalec je čutil, da zapolnjuje vrzel v umetnikovem katalogu, kot da bi njegove stvaritve prispevale k izvirnemu delu umetnika. Povedal je tudi, da se je v pokrajini, ki jo je naslikal, počutil kot doma.
Fischer je v knjigi zapisala: “Izginotje lastne identitete je Wolfgangu Beltracchiju omogočilo, da si je zagotovil svoj obstoj.”
Preberite še: Narodni muzej odpovedal sporno razstavo. “Gre za ponaredke in škandal”
Sled žrtev
Enake ravni empatije pa ni namenil tistim, ki jih je prevaral. Poleg zasebnih zbiralcev so bile žrtve goljufije tudi galerije in muzeji, v nekaterih so Wolfgangova dela morda še vedno razstavljena.
Različnim strokovnjakom je uničil ugled, eden od zgodovinarjev je po poročanju časopisa Art Newspaper vložil odškodninsko tožbo (čeprav neuspešno), ker je napačno potrdil pristnost ponaredka kot dela Maxa Ernsta. Prizadete so bile tudi dražbene hiše, med njimi Sotheby’s in Christie’s, pri čemer je zadnja enega od ponaredkov celo uporabila na naslovnici prodajnega kataloga.
Toda po besedah Fischer sta Beltracchijeva kazniva dejanja pravzaprav videla kot kazniva dejanja brez žrtev. Wolfgang ji je povedal, da je izdeloval le slike, ki so se mu zdele lepe, in verjel je, da so lastniki v njih uživali toliko kot umetniški trg, ki je imel od tega dobiček. Danes na svoji spletni strani zgodbo opisuje kot “zgodbo o Robinu Hoodu”. Toda v nasprotju z literarnim junakom Wolfgang dobička od svojih zločinov ni namenil za pomoč revnim, saj je povedal: “Vse dneve sem sedel ob bazenu, bral, sanjaril in spal. Tu in tam sem ponaredil kakšno sliko, ko smo potrebovali denar.”
“Prevarala sta trg z umetninami, ki je bil po njunem mnenju sam po sebi goljufija,” je dejala Fischer. “Vsi so bili pohlepni in vsi so s prodajo zaslužili – strokovnjaki, dražbene hiše, par. Na koncu moramo priznati, da so bili vsi zadovoljni, vključno s kupcem. Če zakoncev Beltracchi ne bi razkrili, bi vsi še naprej uživali.”
A so ju razkrinkali. Ker jima niso sodili zaradi vseh ponarejenih del, so lastniki številnih domnevnih ponaredkov ostali brez odgovorov in odškodnin. Leta 2014 je Wolfgang v oddaji CBS 60 Minutes povedal, da je poleg odškodnin, ki jih je določilo sodišče, poravnal še civilne tožbe v vrednosti 25 milijonov evrov.
Fischer je s parom ostala v prijateljskih stikih. Na prvih straneh knjige zakoncema celo posveča knjigo. Ne izreka moralnih sodb in svoje vloge ne opisuje kot vloge novinarja, ki raziskuje primer, temveč kot psihoanalitika, ki se poglablja v podzavestne sile v ozadju prevare.
Raziskovala je predvsem, kakšno vlogo je pri Wolfgangovi odločitvi, da postane mojster ponarejanja, igrala njegova vzgoja. Slikarske spretnosti je razvil, ko je kot otrok pomagal očetu, ki je bil prav tako umetnik, pri restavriranju cerkvenih fresk. Pri 12 letih je prepričljivo kopiral zgodnjo Picassovo sliko in ji nato dodal svoje elemente ter kmalu presegel očetove sposobnosti.
Iz pogovorov z Wolfgangom je sklepala, da so bili njegovi starši “hudo travmatizirani” zaradi druge svetovne vojne. Njegovo mater so z otroki evakuirali na nemško podeželje, oče pa se je boril pri Stalingradu in na zahodni fronti, nato pa je bil štiri leta vojni ujetnik v Franciji.
“Trpljenje, travma in bolečina – in tudi jeza – so se prenesli na otroke,” je dejala Fischer in pojasnila, da Wolfgangovi starši s petimi otroki, med katerimi je bil Wolfgang najmlajši, nikoli niso odkrito govorili o svojih izkušnjah. “V takšnih okoliščinah je skoraj nemogoče, da bi otroci odraščali brezskrbno, da ne bi prevzeli vseh teh napetosti, o katerih se ne govori.”
Preberite še: Nagačen zajec na Prešernovi proslavi: režiser pojasnil ozadje
Fischer pojasnjuje, da se lahko pojavi nekakšna oblika “krivde preživelega”, pri kateri imajo otroci občutek, da je uživanje v življenju izdaja trpljenja njihovih staršev. S prevzemanjem identitet drugih – in sicer identitet umrlih umetnikov, katerih podpise je tudi ponarejal – se je Wolfgang lahko izognil temu čustvenemu bremenu.
“Izgine, vendar je še vedno lahko on … Ostaja samostojen, ustvarjalen, bogat in nedolžen,” piše Fischer v knjigi. “Krivda, ki jo čuti do staršev, se razblini z izginotjem njegovega imena. ‘Nihče’ ne more biti kriv – ne obstaja, zato ne more storiti ničesar.”
V letih po izpustitvi Wolfgang ustvarja pod lastnim imenom, hkrati pa še naprej služi s svojo senzacionalno zgodbo. Pogosto nastopa na govorniških dogodkih. Leta 2021 je izdal serijo NFT z imenom “The Greats” (Veliki), v kateri je v slogu znanih umetnikov, med katerimi sta bila tudi Andy Warhol in Vincent van Gogh, poustvaril delo “Salvador Mundi” Leonarda da Vincija.
Iz promocijskega videoposnetka za projekt je razvidno, da mojster ponarejanja še zdaleč ne obžaluje, temveč išče nove načine, kako izkoristiti svojo preteklost. “Oborožen z več kot 60-letnimi izkušnjami je edina oseba, ki ima ključno znanje in veščine, da to izvede,” pravi pripovedovalec v videoposnetku in dodaja, da bo s tem postal del zgodovine.
Škandal s ponaredki tudi v Sloveniji
Pred pol leta je tudi v Sloveniji odmeval škandal s ponaredki. Junija lani bi morali v Narodnem muzeju Slovenije odpreti razstavo del slikarjev 19. in 20. stoletja iz zbirke družine Boljkovac. Obljubljali so dela vrhunskih imen svetovnega slikarstva (Pablo Picasso, Edgar Degas, Henri Matisse, Henri de Toulouse-Lautrec, Joan Miró, Joseph William Turner, Edvard Munch, Kazimir Malevič, Marc Chagall …) Po tem, ko smo na N1 objavili izjave poznavalcev, da gre za v nebo vpijoče ponaredke, je muzej razstavo odpovedal. Njegov direktor Pavel Car pa je nepreklicno odstopil s položaja. Kot je povedal, je bil glede razstave naiven, saj da je vodenje razstave zaupal napačni osebi. Kasneje so se oglasili tudi zaposleni v muzeju, ki so se s pismom ogradili “od nestrokovnih in neetičnih praks pri postavitvi razstave Popotovanja”. Zapisali so, da ostro obsojajo zlorabo ustanove in muzejske stroke, ki je povzročila veliko škode ugledu muzeja.
Po oceni priznanega umetnostnega zgodovinarja Braneta Koviča bi bile te slike – če bi bile originalne – skupaj vredne več kot milijardo evrov. “Vsaka od njih je vredna od nekaj sto tisoč do nekaj milijonov evrov,” je povedal v oddaji N1 STUDIO.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje