Na jugu Romunije leži kraj Buzescu, ki ima razkošne "romske palače". Imenujejo ga tudi "romski Monako" in postaja prava turistična atrakcija.
Ekstravagantne “palače”, ki spominjajo na arhitekturno mešanico srednjeveških gradov in antičnih templjev so podoba glavne ulice mesteca Buzescu na jugu Romunije. Žive barve, marmornati stebri, stolpiči, velika okna in balkoni, simboli za ameriški dolar ali avtomobilsko znamko Mercedes – z eno besedo: kič.
Hiše so tipične “romske palače”, s katerimi bogati pripadniki romske manjšine v Romuniji, ki je tudi tam marginalizirana in v glavnem siromašna, kažejo težnjo po višjem družbenem statusu, piše portal N1 Sarajevo.
Tovrstne “palače” so začele vznikati v začetku 90. let preteklega stoletja, po padcu komunizma, ko so nekateri pripadniki romskega klana Kalderaš izkoristili takrat neurejen trg z odpadnimi kovinami in obogateli, piše Wikipedia. Buzescu sicer ni edina vas z romskimi “palačami”, s katerimi sosedje tekmujejo v višini in kiču, je pa ena od njih, ki je postala atraktivna tudi za zahodne turiste, ki se zanimajo za romsko kulturo.
Čeprav stil romskih “palač” večinoma velja za absolutni kič, pa ga zato ne gre zanemarjati, pravi romunski arhitekt Rudolf Graef. “To je del romunske zgodovine, ki je v nasprotju z moderno arhitekturo, ki jo vsiljuje država,” pravi. Stili “palač” se razlikujejo med regijami. V osrednji Romuniji so jim za navdih služile katoliške cerkve, na jugozahodu so kopije neoklasicističnih zgradb, na vzhodu in jugu pa so svojstvene interpretacije hiš bojarjev, nekdanje aristokracije. Vsem pa je skupno to, da jih gradijo z namenom razkazovanja uspeha lastnikov, pravi Graef.
Zlato in siromaštvo “romskega Monaka”
Vas Buzescu imenujejo tudi “romski Monako”. Od kje lastnikom denar za gradnjo, ni vedno popolnoma jasno, pravi Graef.
Nekateri trdijo, da so denar zaslužili s prodajo odpadnega železa, drugi z delom v tujini. Costica Stancu, poglavar romske skupnosti v Buzescu, pa gradnjo prvih palač povezuje tudi s tem, da so Romom po padcu komunističnega režima diktatorja Ceausescuja vrnili zaplenjeno zlato. Zlato je namreč del tradicionalne romske kulture, ko zlatnike podarjajo ob rojstvu otroka in porokah, režim pa je leta 1978 z zakonom naložil Romom, da morajo zlato predati oblastem.
V vasi z okoli 4.000 prebivalci je približno tretjina Romov, večina pa jih živi ob glavni ulici, kjer se nizajo “palače”. Kljub razkošnim zunanjostim pa so hiše večinoma prazne in skromno opremljene, razen salonov. “Lastniki običajno živijo le v eni ali dveh sobah,” pojasnjuje Stancu, “le saloni za svečane dogodke so običajno nakinčani z zlatom in marmorjem”.
Danes “palač” Romi ne gradijo več tako pogosto. “Vzdrževanje je zelo drago,” pravi 72-letni Stancu in dodaja, da nekaterih zgradb, ki so jih že začeli graditi, verjetno ne bodo zgradili do konca.
Lastnica ene od “palač”, ki se je predstavila kot Lidia, pravi, da mnogi Romi odhajajo. “Ni več tako kot prej,” dodaja. Ljudje so odšli v Bukarešto ali v tujino. “Tam želijo zaslužiti denar in tam tudi ostati,” pripoveduje z grenkobo v glasu, medtem ko stoji pred impozantnimi dvoriščnimi vrati.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje