Menu Item
Zaradi poklicnih bolezni pri nas vsako leto zboli okrog tisoč delavcev, a v večini ostajajo skriti in brez pravic. Po 30 letih neurejenosti področja bo Slovenija le dobila nov pravilnik o poklicnih boleznih. Odslej bodo delavci, ki so zboleli zaradi svojega dela, poklicno bolezen lažje prijavili, za ugotavljanje vzročne povezanosti med delom in boleznijo pa bo pristojna neodvisna komisija. Doslej je bilo to področje polno konfliktov interesov, pojasnjuje predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak, številni delavci pa so zato ostajali brez pravic. Opozarja tudi na zdravju nevarne posledice nadurnega in sedečega dela.
S 1. februarjem 2023 bo v Sloveniji začel veljati novi pravilnik o poklicnih boleznih. Strokovnjaki ste dolgo opozarjali, da številni slovenski delavci, ki so zboleli zaradi svojega dela, zaradi slabe zakonodaje ne morejo uveljaviti svojih pravic. Opozarjali ste na konflikt interesov. Kaj je bilo narobe z dozdajšnjo ureditvijo?
Od začetka 90. let, ko je bil ukinjen star jugoslovanski seznam poklicnih bolezni, nismo imeli novega vse do leta 2003. Takrat smo dobili nov pravilnik o seznamu poklicnih bolezni, vendar je bil absolutno nefunkcionalen. Predvideval je namreč, da je delodajalec tisti, ki sproži proces priznavanja poklicne bolezni, kar je popoln nonsens. Kakorkoli je delodajalec udeležen pri tem procesu, je to neke vrste konflikt interesov. Zato več kot 30 let pri nas nismo odkrivali poklicnih bolezni.
Tako sindikati kot vi, strokovnjaki, ste vsako leto večkrat zaman pozivali pristojne ministre za delo in zdravje, naj področje uredijo. Novi pravilnik smo končno dobili, ker je posredovala celo Mednarodna organizacija dela (ILO). Predsedstvo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZZZS) je namreč ILO obvestilo, da je Slovenija kršiteljica ratificirane konvencije, že iz leta 1992, ki našo državo zavezuje k ureditvi področja. Smo bili pri tem izjema med evropskimi državami?
Po odzivih, ki jih slišim, je zelo jasno, da se spremembe ne bi zgodile, če ne bi bilo – na žalost – mednarodnega pritiska. Sindikati so sprožili postopek pri ILO, ker smo, roko na srce, edina članica EU, ki doslej ni imela priznanih poklicnih bolezni oziroma pri nas ni bilo odkrivanja poklicnih bolezni.
Na to kaže tudi število ugotovljenih poklicnih bolezni v Sloveniji, to je zgolj nekaj deset primerov na leto. Katere so bile te bolezni, ki so bile vendarle ugotovljene in priznane, v katerih poklicih?
Poklicna bolezen je lahko praktično katerakoli diagnoza, pri kateri je dokazano, da so jo povzročili način dela, pogoji dela ali snovi iz delovnega mesta. Levkemija, na primer, je lahko neznanega izvora oziroma povzročitelja, kot se je obravnavala doslej, lahko pa levkemijo povzročijo določene snovi, na primer benzen. Da je neka bolezen dejansko priznana kot poklicna, moramo odkriti – in to zanesljivo odkriti – pogoj na delovnem mestu, ki jo je povzročil.
Nekaj deset primerov letno je bilo priznanih skupaj s poklicnimi azbestnimi boleznimi. To področje je urejeno posebej. Bolezni, povzročene z izpostavljenostjo azbestu, smo – mislim, da zelo pošteno in dobro – odkrivali in še naprej to delamo. Drugih poklicnih bolezni oziroma diagnoz, teh je v pravilniku okrog 200, pa je bilo letno odkritih 20 do 25, največ eno leto 47.
Predvsem so bile to poklicne dermatoze, ki jih je zelo lahko dokazati. Delavec je lahko na delovnem mestu izpostavljen neki snovi, na katero je alergičen, lahko pa gre za agresivne snovi, ki povzročajo poškodbo kože, dermatitis. Proti temu se je mogoče zaščititi. To je tudi naš edini motiv, zakaj 30 let tako intenzivno vztrajamo, da se poklicne bolezni priznajo. Ne da se zdravijo le ljudje, ampak da se zdravijo delovna mesta, da teh poklicnih bolezni ne bo.
Poleg tega smo tu in tam odkrili poklicno astmo, običajno eno do dve na leto. Priznanih je bilo še nekaj posledic poškodb. Zanimivo je, da pri nas praktično ni bilo priznane poklicne naglušnosti, morda ena na leto.
Glede na statistike iz tujine in vaše strokovne ocene je dejansko število poklicno bolnih precej večje. Zaradi svojega poklica naj bi pri nas zbolelo okrog tisoč ljudi na leto. Kdo so ti ljudje, kaj delajo in od česa zbolijo?
To so skriti ljudje. Ne da niso bolni, so bolni. Nekateri se zdravijo, drugi ne, s seboj nosijo poklicno bolezen. Imamo na primer res široko paleto, veliko število poklicno naglušnih.
Drugo, na kar nas opozarjajo raziskave, ki jih opravljajo na evropski ravni, v katerih vsakih nekaj let sprašujejo o pogojih na delovnem mestu, je čista diskrepanca med tem, koliko kemikalij porabimo na delovnem mestu, koliko ljudi poroča o težavah, ki jih ima, in koliko imamo priznanih poklicnih bolezni. Smo med prvimi v Evropi, le še Litva in Francija sta še v tem rangu, kjer delavci poročajo, da imajo težave s kožo. Vendar s tem živijo in hodijo v službo. Da zdržijo na delovnem mestu, uporabljajo najrazličnejša zdravila, tudi taka, ki niso priporočljiva.
Potem imamo poklicno astmo. V interdisciplinarnem kolegiju pulmologov in specialistov medicine dela smo obravnavali okrog 200 primerov utemeljenega suma na poklicno astmo. Vendar se je le en delavec odločil, da bo to astmo verificiral, da je res poklicna. Ljudje se preprosto bojijo, da bodo ostali brez službe.
Pri poklicnih boleznih imamo pogoste t. i. clustre, skupke bolezni. V neki primorski tovarni plastike je že dolga leta skupek poklicnih astem, ker so ljudje izpostavljeni enemu najhujših alergenov, to so izocianati. Bistvo poklicne bolezni je, da odkriješ vzrok in poskušaš vsaj zmanjšati njegovo delovanje, še bolje pa zamenjati snov z drugo. Če je na delovnem mestu prisoten alergen, če je tam prevelika zaprašenost, je treba ukrepati – zato da ne zbolijo še drugi, tretji in četrti delavec.
Kaj se bo spremenilo 1. februarja ob uvedbi novega pravilnika?
Pot bo po novem zelo preprosta. Pravilnik ima na koncu obrazec (vloga za uvedbo postopka ugotavljanja in potrjevanja poklicne bolezni), ki ga lahko izpolni vsakdo. Na poklicno bolezen lahko posumi delavec sam. Če opazuješ – moraš pa biti nekoliko ozaveščen – veš, da ti nekaj škoduje. Delavca bo lahko na to opozoril osebni zdravnik ali katerikoli specialist. Če bo delavec prišel k specialistu plastične kirurgije na operacijo sindroma zapestnega prehoda in ga bo specialist vprašal o njegovem delu, bo lahko posumil, da bi lahko bilo delo povzročitelj. Na primer, če je imel pri delu ves čas roko v neergonomskem položaju, ponavljajoče se gibe, če je delal z vibrirajočimi stroji … Skratka, specialist bo lahko takoj posumil in delavcu povedal, da je možno, da je bolezen nastala zaradi poklica ali dela, ter mu svetoval, da se oglasi pri osebnem zdravniku ali izpolni obrazec. Osebni zdravniki bodo delavcem pomagali izpolniti formular. Seveda lahko to naredi tudi delodajalec, delavcu lahko svetuje sindikalni zaupnik … Vendar pa zdaj postopek z izpolnitvijo formularja sproži delavec sam, on se o tem odloči.
Formular, neke vrste napotnico, bodo nato poslali k nam na inštitut za medicino dela. Mi bomo nato prosili za medicinsko in vso drugo dokumentacijo – delodajalca, njegovega pooblaščenega zdravnika in delavčevega zdravnika. Pregledali bomo dokumentacijo in videli, ali je verjetno, da poklicna bolezen obstaja. V določenih primerih, ko bomo videli, da je premalo dokumentacije, bomo lahko šli tudi na delovno mesto in si ogledali delo ter seveda izpeljali vse zahtevne postopke, da se ugotovi vzročna povezanost. Če bo takoj od začetka jasno, da te vzročne povezanosti ni, bomo to delavcu povedali. Če pa je, bomo izpeljali postopek verifikacije, s katerim se dejansko dokaže vzročna povezava. Če te ni, to ne more biti poklicna bolezen.
Povedali ste, da je v prejšnji ureditvi obstajal konflikt interesov. A konflikt je bil ne le pri delodajalcu, ki naj bi prijavil poklicno bolezen, ampak tudi pri zdravnikih specialistih medicine dela.
Poglejmo konkretno situacijo. Nemogoče je bilo pričakovati, da bi delavec, ki je posumil, da mu snov, s katero dela, povzroča težko dihanje, šel k svojemu delovodji ali delodajalcu in mu rekel: “Poslušaj, težko diham, ko delam s tem, zdravnik mi je rekel, da imam astmo, pošlji me k specialistu medicine dela, da bo to povezal in odkril, da je to poklicna bolezen.” Hočeš nočeš delodajalec pomisli na svojo krivdo, zato je bilo utopično pričakovati, da bo delodajalec napotil delavca k specialistu medicine dela in mu rekel, naj ga pregleda in diagnosticira morebitno poklicno bolezen. Nemogoče.
Da ne bo nesporazuma, ne gre le za naše delodajalce. Tudi v državah, kjer poklicne bolezni sistemsko odkrivajo že pol stoletja, so delodajalci samo v dveh odstotkih tisti, ki prijavijo možnost poklicne bolezni. Ni dvoma, da je šlo v dozdajšnji ureditvi za konflikt interesov. Delodajalci so najprej pomislili na to, da bodo morali ob odkritju poklicne bolezni plačati odškodnino.
Drugi konflikt interesov pa zadeva moje kolege specialiste medicine dela. Ureditev je že več kot 30 let taka, da so neposredno, s pogodbo odgovorni in plačani od delodajalca. Specialist medicine dela ni plačan prek zavarovalnice, ki bi delovala kot amortizer, ampak neposredno. Specialist medicine dela in delodajalec se dogovorita o ceni in vsebini pregledov.
Moj primer, ki je prišel na sodišče, je bil, da sem kolegici svetovala pri ugotovitvi, da je neka bolezen poklicna. Delodajalec je tožil mene, ker sem svetovala, kolegica specialistka medicine dela pa se je znašla v stiski, ker ji je delodajalec odpovedal pogodbo, kar po naši zakonodaji lahko stori, je pa seveda to narobe. V raziskovalnem svetu to imenujejo dvojna lojalnost. Zdravnik ne more biti sočasno lojalen delavcu in delodajalcu.
Kako bo to po novem bolje urejeno?
Po novem pravilniku specialista medicine dela, ki dela s podjetjem, preskočimo. Imeli bomo komisijo, sestavljeno iz dveh specialistov medicine dela, ki nista nikoli imela pogodbe s podjetjem, v katerem se ugotavlja morebitna poklicna bolezen. Konflikta interesov torej ne bo. Tretji član komisije bo zdravnik, specialist za bolezen, ki jo delavec ima. Ne le, da mi nismo pogodbeno povezani z nobenim od podjetij, smo tudi javni uslužbenci, kar pomeni, da ne glede na to, ali odkrijemo 1.000 ali 5 poklicnih bolezni, naše plače ostajajo enake, nismo ne finančno ne drugače odvisni od podjetja. Specialista medicine dela, ki ima pogodbo s podjetjem, bomo res lahko vprašali za mnenje in izvide. Ob kakršnihkoli pomanjkljivostih pa imamo možnost, da gremo na delovno mesto in si ga ogledamo. Po tej poti je konflikt interesov, ki je bil prej, absolutno odstranjen. Zdaj je vse odvisno od delavca: on se odloči, ali želi sprožiti postopek ali ne, ni več nobene vmesne postaje.
Kakšna je razlika za delavca, ki zaradi bolezni ne more več opravljati svojega poklica ali sploh ne več delati, če mu je priznana poklicna bolezen ali če mu ni?
Če delavec postane invalid 1. kategorije, kar pomeni, da je popolnoma nezmožen za delo, ima ob priznani poklicni bolezni 100-odstotno nadomestilo osebnega dohodka med bolniškim staležem. To pomeni, da je za čas bolezni, diagnostike in zdravljenja plačan enako, kot če bi bil v službi.
Če postane invalid 3. kategorije, to pomeni, da bi določeno, njemu prilagojeno delo še lahko opravljal. Vendar če delodajalec ugotovi, da primernega dela zanj nima, ga lahko odpusti, tako kot druge delavce. Mislim, da je to velika krivica. Da postaneš bolan v podjetju in te podjetje lahko odpusti – mislim, da je to moralno nedopustno. Ampak to je napisano v zakonodaji.
Delavec, ki ima kot vzrok invalidnosti priznano poklicno bolezen, lahko potem le sam stori naslednji korak, se obrne na sodišče in zahteva odškodnino.
Delovna mesta je treba urediti tako, da bodo prilagojena človeku. Da bodo ljudje lahko delali do 60., 65. leta, ne da jih bomo prej umikali z dela s 3. kategorijo invalidnosti. Veliko ljudi gre na ta način iz službe, ostane brez dela ali je na nekem neustreznem delovnem mestu.
Ves čas poudarjate, da vaš cilj ni kaznovanje delodajalcev. Kako je ugotavljanje poklicnih bolezni v interesu delodajalcev?
Cilj pravilnika ni kaznovanje, tudi ne gre za kazensko odgovornost, s tem se ne ukvarjamo. Mi samo odkrivamo, kje je problem. In to bi pravzaprav moralo biti v interesu delodajalca, ki doslej tega ni vedel. Če je njihov cilj, da imajo zdravo delovno populacijo, ki jo ohranjajo za več let ali desetletij – ne da hodijo v bolniški stalež in se invalidsko upokojujejo – mora biti njihov cilj, da imajo zdrava delovna mesta. Zdrava delovna mesta lahko pomagamo narediti s tem, da jih opozorimo na poklicno bolezen ali bolezen, povezano z delom. Da vedo, kaj je treba urediti, nič drugega. Zelo prepričana sem, da bo odškodnin bore malo, če sploh bodo.
Vsaka naša odločitev mora temeljiti na z dokazi podprtim spoznanjem, da je točno določena izpostavljenost pri delu z veliko verjetnostjo povzročila bolezen. Zato je priznanih poklicnih bolezni tako malo. V zelo razvitih državah je razmerje 1 : 3, od treh zaprošenih je ena priznana, pri nas bo verjetno bolj 1 : 10, tudi po novem pravilniku. Ocenjujem, da če bo 10 tisoč prijavljenih, bo 1.000 priznanih. Ne zato, ker jih ne bi hoteli priznati, ampak ker so pravila vzročnega dokazovanja tako zelo striktna.
Zdrava delovna mesta so delodajalcem v korist, še posebej ker trenutno primanjkuje delovne sile. Tudi zaradi množičnega obolevanja na račun dolgih bolniških, vzrok za katere so pogosto tudi neurejena delovna mesta. Pri nas so zagotovo najbolj razširjene bolezni, povezane z delom, kostno-mišične bolezni. Zaradi neprilagojenega dela se namreč pospešuje proces staranja, degenerativne bolezni se pojavijo prej. Če bomo imeli urejena delovna mesta in ozaveščene delavce, ki bodo to, kar delodajalec svetuje, tudi upoštevali, bo teh bolezni veliko manj.
So te spremembe, prilagoditve delovnih mest, običajno razmeroma preproste?
Ja. Za delavce, ki imajo poklicno astmo, je rešitev zelo preprosta – premestitev na drugo delovno mesto, v isti tovarni, samo lokacijsko ločeno. Ali pa zamenjava snovi v proizvodnji, za to se še bolj zavzemamo, ker potem tudi drugi delavci ne bodo zboleli.
Še en konkreten primer. Največ tožb v svetu, kar zadeva poklicne bolezni, je trenutno zaradi izdelkov iz lateksa. Ta vpliva ne le na kožo, ampak tudi na dihala, lahko povzroči astmo. Ni lažjega kot zamenjati lateks rokavice z rokavicami iz drugega materiala, so pa seveda te dražje. In potem delodajalci tehtajo, ali je ceneje imeti lateksove rokavice in par poklicno bolnih ali je bolje plačati več za nelateksove rokavice in ne imeti poklicno bolnih.
Tudi karcinogeni. Ne boste verjeli, ampak v Sloveniji ne vemo, nimamo seznama, koliko delodajalcev še dela s karcinogenimi, rakotvornimi snovmi. Če v podjetju narediš seznam snovi, s katerimi delaš, in spisek karcinogenov, je prva dolžnost delodajalca, da reče svojim tehnologom, kako naj to snov zamenjajo z drugo, ki ne bo rakotvorna. Tako preprosto je to. Silicijev dioksid, ki se uporablja za peskanje, je kancerogen, a se ga ne da zlahka zamenjati. Je pa treba zahtevati, da se ljudje, ki delajo s peskalnimi stroji, zaščitijo. Ukrepov je cel kup.
Zelo veliko poklicnih bolezni je takih, pri katerih človek lahko še naprej dela, brez težav, samo na drugem, urejenem delovnem mestu. Izjemno redke bolezni so take, da gre za 1. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da res ne more več delati.
Se ob spremembi delovnega mesta po vaših izkušnjah zdravstveno stanje običajno hitro izboljša?
Absolutno. Pri poklicni astmi, če jo človek pravočasno opazi, je bolezen reverzibilna. To se zelo lepo vidi tudi pri dermatozah. Delavci jo imajo v času, ko delajo, medtem ko med vikendi, prazniki, dopusti izgine. Če to pravočasno opaziš, je rešitev preprosta – greš k zdravniku, to ugotovi in ne vztrajaš pri tem delovnem mestu, te takoj zamenja – kar pomeni, da lahko isto delaš naprej, samo ne s to snovjo. Potem ni bolniške, ni nobene invalidnosti in je zadeva rešena. Če pa človek vztraja pri takem delu, lahko bolezen postane kronična.
Kaj pa tam, kjer niso problem kemikalije, ampak določeni gibi, v proizvodnjah ali na primer trgovke na blagajnah, ki ves čas ponavljajo iste gibe?
Blagajne so odličen primer. Pred leti je kolegica z dvojno specializacijo, je zdravnica in industrijska oblikovalka, obiskala eno od trgovskih verig, fotografirala blagajne in naredila preprosto rešitev, kako bi morale biti narejene, da ne bi škodile zdravju delavcev. Če trgovka 50-, 60-krat na dan vzame cigarete od zgoraj, bo prej ali slej dobila sindrom boleče rame in bo na bolniški. Čemu, če bi lahko sistem preprosto prilagodili? Vrsta rešitev je, ki jih morajo v malem prstu imeti varnostni inženirji in pooblaščeni zdravniki. Rešitve so, samo upoštevati jih je treba (več o njih v spodnjem videu).
Nekatere bolezni povezujemo z delom, med njimi so na primer posledice stresa, ampak jih ne štejemo med poklicne bolezni. Kakšna je razlika?
Poklicna bolezen je tista, ki jo ima država navedeno na seznamu poklicnih bolezni. Pri njej mora biti dokazana neposredna vzročna povezava z delom. Zato večina kostno-mišičnih bolezni, ki se pojavljajo po 40. letu starosti, ni poklicnih bolezni, ampak so to bolezni, povezane z delom. Teh ni na seznamu poklicnih bolezni ali pa je v konkretnem primeru premalo dokazov, da bi verificirali bolezen kot poklicno. Rečemo, da je delo vplivalo, a ne povzročilo bolezni. To so bistvene razlike. Tak delavec nima 100-odstotnega nadomestila med bolniško. Tudi če gre na invalidsko komisijo in se odloči za tožbo, je bistvena razlika pri dokazovanju na sodišču – to je sicer odvisno od izvedenca, ki lahko tudi nasprotuje mnenju naše komisije.
Seznam poklicnih bolezni bomo vsakih nekaj let revidirali in dodali nove. Na Japonskem na primer med poklicne bolezni uvrstijo tudi tisto, ki se v nekem poklicu pojavlja bistveno pogosteje kot v drugih. Taka je na primer hernija diskusa, ki je pri gradbenikih bistveno pogostejša.
Potekajo tudi diskusije, kaj od stresa je lahko poklicna bolezen. Trenutno ni nič. Na Nizozemskem pa kot poklicno bolezen priznavajo na primer posttravmatsko stresno motnjo pri policistih, reševalcih in podobnih poklicih, ko gre za množične nesreče, teroristične napade in podobno. Gre namreč za neposredno povezavo med tem dogodkom pri delu in boleznijo. Pri nas tega še ne priznavamo.
V preteklosti, v Jugoslaviji, smo imeli 47 poklicnih bolezni, zdaj je teh diagnoz 200. Svet se razvija, dobivamo nova znanja, vse bolj smo subtilni do vpliva dela na zdravje. Nekaj, česar si pred leti še predstavljali nismo, postane poklicna bolezen. Danes ni nobene možnosti, da bi med poklicne bolezni uvrstili stres, čez 10, 15 let pa gotovo. Več bomo vedeli o stresu, bolj ga bomo znali definirati in bolj bomo vedeli, kaj je neposredno lahko povzročeno s stresom na delovnem mestu.
Za varnost in zdravje pri delu je odgovoren delodajalec. V primeru samostojnih podjetnikov pa so to oni sami?
Ja, obravnavali smo nekaj takih primerov. Na žalost si pri s. p. delodajalec sam sebi, kar pomeni, da moraš sam poskrbeti za svoje zdravje in varnost. Iskreno upam, da bo v prihodnosti mogoče, da se bodo lahko s. p.-ji zavarovali za primer poklicne bolezni. Druge možnosti ni.
Tudi kot izvedenka imam pri tem boleče izkušnje. Ko nekemu samozaposlenemu poveš, da ni več zmožen za delo, ki ga opravlja, je pa zmožen za drugo delo … Ampak v njegovem s. p. seveda takega dela ni, nihče drug pa ga ne bo zaposlil, saj je invalid. To področje je neurejeno.
Na novem seznamu poklicnih bolezni je tudi covid-19, ki ga povzroči delo na področju preprečevanja bolezni, v zdravstvu in socialnem varstvu ter pri pomoči doma ali v pandemičnih razmerah /…/ pri katerih je bilo dokazano tveganje okužbe. Kako bi dokazali, da je nekdo dobil covid na delovnem mestu, saj smo se lahko okužili praktično povsod?
To je zelo dobro vprašanje, ki trenutno buri duhove. Vse evropske države, razen Italije in Slovenije, so po izbruhu epidemije covid-19 priznavale kot poklicno bolezen, mi in Italija pa kot poškodbo pri delu. Pri nas je stvar na žalost izkrivljena, saj smo imeli samo v letu 2020 več kot 6.000 tovrstnih poškodb pri delu. To je bilo do skrajnosti nepremišljeno, na kar smo opozorili tako ministra za zdravje kot ZZZS. Postopek je bil tak, da si kot zdravstveni delavec zbolel, šel k svojemu šefu, rekel, da si zbolel, zagotovo na delovnem mestu, izpolnili so obrazec in s tem je delodajalec priznal brez dokazovanj, da je bolezen oziroma v tem primeru poškodba na delu nastala na delovnem mestu.
Verjetno je šlo to na račun tega, da so ti delavci potem dobili priznano 100-odstotno nadomestilo osebnega dohodka. Tu smo šli v drugo skrajnost. Evropska komisija svetuje, da se priznava covid-19 kot poklicno bolezen, kar je strokovno logično, vendar mora biti dokazana neposredna vzročna zveza, kot za vse druge poklicne bolezni. Kaj to pomeni? Cilj je popolnoma enak – če je na nekem delovnem mestu preveč ljudi okuženih, nekaj narediš, sprejmeš ukrepe za preprečevanje okužb.
Drugi razlog, zakaj komisija vztraja pri uvrstitvi covida-19 na seznam, je, da trenutno še nismo prepričani o dokazih dolgega covida. Vemo, da dejansko obstajajo pocovidne težave, natančna definicija teh težav ali bolezni pa se bo v letih še izoblikovala. Možno je, da bodo pri določenih ljudeh, ki so dejansko zboleli na delovnem mestu, privedle tudi do invalidnosti.
Če me zdaj vprašate, ali bi komu danes priznali covid-19 kot poklicno bolezen, ni govora. Nihče več ne nosi mask, torej ni nobene zaščite in nemogoče je dokazati neposredno zvezo z delom.
Nevarni niso le določeni poklici, nevarno je lahko vsako delo, če delamo preveč. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opozarja na nevarnost nadurnega dela. Študija ugotavlja, da imajo tisti, ki delajo 55 ali več ur na teden, 35 odstotkov večjo verjetnost, da jih bo zadela srčna kap, v primerjavi s tistimi, ki delajo 35 do 40 ur tedensko. Kaj lahko svetujete delavcem in delodajalcem?
Imamo vrsto bolezni, ki jih ne štejemo kot poklicne bolezni, se pa zavedamo vpliva dela nanje. Miokardni infarkt je ena od njih. V literaturi se predvsem pri dolgotrajnem delu postavlja tudi vprašanje, ali je debelost – niso še rekli poklicna, ampak z delom povezana bolezen. In seveda vse posledice debelosti. Vedno več je dejansko sedečih delovnih mest, kjer ti ljudje sedijo in delajo tudi 12 in več ur. Ob tem se spremeni celoten metabolizem. Verjetnost, da boš postal hudo debel, je veliko večja, kot če imaš neko dinamično delo. Vse več je dokazov, bolj kot se svet razvija, bolj se te stvari med seboj povezujejo.
Ogromno lahko naredijo delavci in delodajalci sami. V tem je bistvo poklicnih bolezni. Mi smo terapevti delovnega mesta, ne človeka. Ozdraviti moramo delovno mesto in način dela ljudi. Veliko ljudi je ozaveščenih, ampak premalo, in naš največji sovražnik je neznanje. Če bi ljudje, delodajalci in njihovi svetovalci dovolj vedeli, bi lahko to znanje na primeren način posredovali in udejanjili rešitve.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!